Vsakodnevno večkrat slišimo to vprašanje, skoraj vsak pogovor se začne z njim. - Kako si? - In kaj kmalu zatem se slišimo odgovoriti. - Dobro. Super. Pa kr gre, no. (Ali kaj smiselno podobnega). - Seveda potem enako vprašanje namenimo sogovorniku, mogoče dodamo še vprašanje o njegovih bližnjih in pogovor se odmakne od našega počutja na bistvo pogovora. Običajno je tako. A bolj kot sama premišljujem o tem vprašanju, bolj se mi zdi, da bi morali biti in je sprva verjetno tudi nastalo iz drugačnih razlogov in ne zgolj kot dober, smiseln in mogoče celo spoštljiv uvod, začetek pogovora.
Kot sem se že pred časom zapazila, je moj odgovor na to vprašanje v večini primerov avtomatski. Odgovorim brez pomisleka in bolj iz navade kot z namenom podajanja resničnega odgovora. In sklepam, da je pri večini nas tako. Ob tem se sprašujem, če si večino sogovornikov, ki vprašanje postavi, sploh v resnici želi slišati iskren odgovor. Mislim, da lahko brez velikih dvomov trdim, da večine v resnici naš odgovor ne zanima in je to le dodatek pozdravu, na primer ko na sprehodu srečamo soseda, ko pozdravimo prodajalca na blagajni, se dobimo s sošolcem za pripravo skupne naloge ali pozdravimo sodelavce. Upam pa, da je določen del teh vprašanj postavljenih povsem iskreno (in upam, da to ni iluzija). Ko me prijatelj ali družinski član vpraša kako sem, sama (v večini primerov) sklepam, da ga resno zanima in bi rad slišal iskren odgovor. A tudi če se zavedam, da spraševalec želi iskren odgovor ali sem z njim v takem odnosu, da bi si zaslužil resnico in je mogoče nanjo pripravljen, osebno opažam, da mi vedno prvo na misel pride običajen odgovor, četudi ne ustreza mojemu počutju. Trudim se odgovoriti iskreno in s časom mi vedno bolj uspeva, da se ne zatečem k običajnemu 'dobro', ampak odgovorim bolj poglobljeno in z izogibanjem običajnih odzivov (komur in kadar je to pač smiselno). In to je včasih precej težko. Posebej zahtevno je, ko se ne počutim dobro, ko gre kaj narobe ali ko se enostavno zdi, da se vse podira in nič nima več smisla. Takrat mi je veliko lažje zapisati iskren odgovor kot pa ga verbalizirati v živo. Verjetno k temu prispeva več časa, 'skritost' za ekranom na drugem koncu sveta ali za domačin ovinkom in to, da odgovarjam, ko si za to vzamem čas in sem pripravljena. Je pa odsotnost neverbalne komunikacije pri tem veliko pomanjkljivost, saj večino informacij sicer dobivamo preko neverbalnih znakom. Je pa preko raznoraznih elektronskih sporočil ali pa tudi klasičnih 'papir - svinčnik' pisem, če želite, veliko lažje prikriti svojo slabo počutje. Ste se že kdaj zapazili, da kliknete :), četudi vam po licu skoraj teče solza in je vaš obraz daleč od nasmejanega? Zakaj je tako težko biti iskren? Smo ob površnem in avtomatskem odgovoru neiskreni do sogovornika ali se za tem skriva tudi neiskrenost s sami seboj in svojimi čustvi in občutenji? Nas je sodobna družba pripeljala na točko, kjer je biti slabo, občutiti bolečino, biti v skrbeh, dvomiti ipd. znak šibkosti in osebni problem, ki naj ga ne delimo z drugimi ampak ga potiho rešimo sami? Se od nas pričakuje, da se v odgovor prijetno nasmehnemo ne glede na naša trenutna – prijetna ali neprijetna - občutenja? Ob vprašanju 'Kako si?' smo vedno navajeni na pozitiven odgovor in zato se, če je odgovor dvomljiv ali celo jasno izraža neprijetna občutenja, znajdemo pred težavo. Iskreno izraženo ne-dobro počutje nas šokira. Ampak a ni ravno iskrenost to, kar od sogovornika pričakujemo?! Se ne spustimo v pogovor z nam bližnjo osebo ravno zato, da bi se pozanimali, kako ji gre v življenju? Če imamo nekoga radi in nam je mar zanj, moramo sprejeti in se smiselno soočiti z vsemi odgovori in občutji, ki nam jih zaupa ter tudi podati iskren odgovor sebi in tisti, ki so ga zmožni slišati.
0 Comments
Pogovor je tekel o soočenju s težko boleznijo in/ali smrtjo pri naših bližnjih ali nas samih, ko sem dobila to vprašanje. Presenetilo me je, ker si ne predstavljam zares kaj bi nas lahko o tem učili v šoli.
Zdi se mi pomembno, da govorimo o poteku življenja, boleznih in drugih težavah do katerih lahko pride tekom življenja ter o (lastnem) minevanju in nenazadnje tudi o lepoti življenja ter lastni odgovornosti za kvaliteto bivanja. Po svoji izkušnji (posebej z žalovanjem) bi rekla, da se je na dogodke kot so smrt ali težka bolezen (bližnjega) težko zares pripraviti ali se naučiti kako se spopasti s tako situacijo. Vsak doživlja take dogodke in preizkušnje na svojstven način. Tako ni nekega univerzalnega recepta. Mogoče je ravno zato tako težko o tem govoriti, posebej v šolskem sistemu, ki je nagnjen k posredovanju informacij, ki niso spremenljive in kjer je običajno samo en odgovor pravilen. Pogovarjati se, premišljevati in odkrito govoriti o vsem, kar nas lahko doleti v življenju - od lepote do bolezni in vsega vmes - se mi zdi posebej pomembno za odraščajočo mladino, za mlade odrasle. V tistih letih, ko se še oblikujemo in spoznavamo je pomembno, da razmislimo tudi o tem, čeprav se nam vse to zdi zelo daleč. Šolski sistem pa lahko nudi ob tem ustrezno podporo, ki ko ob soočenju s tem potrebujemo oziroma potrebujejo mladi. Sama vidim možnost za vpeljavo teh pogovorov v obliki deljenja mnenja, izkušenj, osebnih pogledov učiteljev in učencev ter morebitnih drugih gostov, s katerimi pridejo učenci v stik. Na način “jaz sem to doživela tako..., naučilo me je tega in tega, po tem dogodku sem redno prakticirala to in ono - to mi je bilo v veliko pomoč... kaj o tem mislite vi? Je še kdo doživel kaj podobnega? Kako ste se počutili? Kaj ste spremenili, sklenili? …” Tako se lahko veliko o življenju naučimo preko podelitve drugih o njihovem lastnem življenju in doživljanju - pa naj bodo to starejši, mlajši ali vrstniki – od vsakega se lahko nekaj naučimo. In zakaj se mi zdi, da je tega (pre)malo? Velikokrat se je težko zaupati in govoriti o svojem življenju, posebej o preizkušnjah. Zavedajmo se, da nobeno življenje ni perfektno, ni za v učbenik. Tako življenje pač je. To ga dela življenje. In zato vas spodbujam, da o njem govorite. Sreča.
Sreča je razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja, pravi SSKJ. A bi verjetno vsak izmed nas zase našel svojo definicijo, kaj zanj pomeni biti srečen. In prav to – biti srečen - je tisto k čemur večina stremi. Velikokrat si sicer v po vezavi s srečo postavljamo neke vzročno-posledične povezave, npr. če bom imel veliko denarja, bom srečen; če bom vitek, bom srečen; če bom poslovno uspešen, bom srečen... Ne glede na to, da se nekje v sebi zavedamo, da nam te stvari same po sebi ne bodo prinesle sreče oziroma da bo ob dosegu pogoja, nastal nov pogoj in potem... potem pa bomo res srečni. Sreča ni ne zadovoljstvo, ne veselje, ne kaj tretjega. Sreča je preprosto sreča in ko jo občutiš, to veš. Sama bi jo mogoče najbolje opisala kot težko opisljivo, nepojmljivo zadovoljstvo, povezano z hvaležnostjo za življenje, sprejemanje trenutnega stanja in vsega kar nam prihodnost prinaša. Seveda se razumsko zavedaš, da trenutni položaj ni idealen, še vedno imaš veliko želja in načrtov, pred tabo je tisoč in en izziv, a se preprosto počutiš srečno v tem, kar je in kar si. Verjamem, da je to težko razumeti. Tudi sama bi to še nekaj mesecev nazaj jemala kot nek bolj kot ne umetniški zapis nekoga, ki bi nam najverjetneje želel nekaj prodati. A nekje v začetku leta sem tako srečo, ki jo sedaj skušam opisati, doživela tudi sama. Seveda sem bila že prej srečna, a je šlo velikokrat bolj za razumsko srečo: dobro mi gre v življenju, nič bistvenega mi ne manjka, imam še več kot potrebujem = srečna sem. Tokrat pa sem čutila srečo, ne da bi razumsko razmišljala o tem, kaj imam in kako zgleda moje življenje. Na tem mestu bi bilo pričakovati, da bom razkrila revolucionaren načrt, kako do tega priti ali pa (marketinško obarvano) drobno, enostavno spremembo, ki bo vaše življenje brez dvoma naredila srečno. A žal še sama ne vem, kako izgleda ta recept ali kaj zanj potrebujemo. V zadnjem času sem, v želji, da bi bil ta občutek sreče konstantno prisoten v meni, precej premišljevala, kaj je skupno vsem trenutkom, ko sem jo čutila. A nekako, vsaj zaenkrat, ne najdem tistega nekaj. Prvič sem (vsaj da se živo spomnim) to preprosto srečo občutila v sredini februarja, ko sem se po temnih ljubljanskih ulicah vračala domov. Za mano je bil (še eden izmed mnogih zapovrstjo tiste tedne) res naporen in hiteč dan, ko sem prost čas namenila temu, da sem prišla od ene obveznosti do druge. Je bil mogoče povod občutku sreče to, da sem uspela narediti vse, kar je bilo tisti dan potrebno? - A zakaj jo potem ne čutim vsakič, ko mi uspe uresničiti zastavljene cilje ali pa še kaj več? Ali gre za trenutek umirjenosti v kontrast hitenju? - A zakaj se potem občutek sreče ne pojavi, vedno, ko se umirim, vzamem trenutek/dan za sprostitev brez obveznosti? Je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da tisti dan skoraj nisem prijela telefona v roke in preletela socialnih omrežij, ki jih veliko posameznikov omenja kot sredstvo negativne energije in nezavednih projekcij, ki nas odvračajo od zadovoljstva samih s seboj in posledično od sreče? - A zakaj se potem to ni zgodilo še kdaj ob takih dneh, ko ni časa in priložnosti za socialna omrežja (takih dnevom je pri meni kdaj nenačrtno kaj pa prav načrtno veliko)? Je mogoče, da ni nekega sprožilca sreče? Gre mogoče za kombinacijo več dejavnikov ali pa mogoče za darilo nečesa/nekoga večjega? Kdo bi vedel... Četudi nimamo vseh odgovor, se predajmo sreči in bodimo hvaležni zanjo, ko pride. Piše: Neo Prizadevamo si, da bi jo dosegli v svojem delu. Iščemo jo v vsakdanjih stvareh. Majhne napake nas že spravijo iz tira. Nad marsičem dvignemo roke, če nismo dovolj predani svojemu delu. Popolnost ali nič. A vendarle se mi zdi prav, da smo zahtevni do dela, ki ga opravljamo. Nič ne sme ostati napol narejeno, ker bomo samo tako zares ponosni na svoje delo, čeprav mogoče res ni treba, da se ženemo do skrajnosti.
Popolnost pa pogosto iščemo tudi pri ljudeh. Starši so in tudi bodo še naprej otrokom postavljali eno vprašanje. Vprašanje, na katerega otrok ne more odgovoriti. »Zakaj si tak/a?« To vprašanje starš postavi, ko malček svojim vrstnikom meče pesek v oči, ko ne posoja svojih igrač, ko začne v trgovini kričati in brcati zaradi čokoladnega jajčka… Isto vprašanje se postavi najstniku, ko ne dela domače naloge, v družbi nosi slušalke, pri kosilu si po telefonu dopisuje s prijatelji… Pravega odgovora na vprašanje pa starš nikoli ne dobi. In kaj je pravi odgovor? »Ker sem tvoj/a…« Pogosto se vsi obnašamo kot starši, ki svojim otrokom očitajo napačna dejanja. Vendar to počnemo vsem. Nimamo več zadržkov in vsepovprek izpostavljamo napake. Občutljivi smo tudi za stvari, za katere posameznik sploh ni kriv. Zgražamo se še ob malenkostih kot so videz, hoja… Vse, kar iščemo pri drugem, mora ustrezati našim kriterijem. »Vse mora biti po moje.« Ali sploh razumemo popolnost? Kaj sploh je lahko popolno? Narava? Vesolje? Bog? Ne moremo je doseči, vedno se ji le približujemo. Popolnosti ne moremo razumeti. Če je popolnost nekaj božanskega, lahko hitro uvidimo, da mi zagotovo nismo popolni. Nismo in na tem svetu tudi ne moremo postati. Tega, kar imamo za Najvišje, zaradi popolnosti ne moremo imeti tako radi, kot bi se zares spodobilo. Nepopolnost pa smo sposobni ljubiti, ker nam je razumljiva, ker ima meje. Ljubimo šele tedaj, ko razumemo vse napake in slabosti ter jih ne skušamo pri priči odpraviti in človeka oblikovati »po svoji podobi«. Ljubimo šele tedaj, ko se končamo igrati Boga. Ljubimo šele tedaj, ko sprejemamo razlike med nami. Človeka ljubimo šele tedaj, ko se zavemo, da smo si prav zaradi razlik med seboj tako podobni. Ljubimo šele, ko človeka sprejmemo prav takega, kot je. Neo Le zakaj (si) postavljamo vprašanja? Kaj bi rekli? Malo za šalo malo zares, je odgovor popolnoma preprost. Vprašanja postavljamo, ker smo željni odgovorov.
Verjetno je vsem znan stereotip o Slovencih in našem postavljanju vprašanj, ki ga (posebej tuji) predavatelji velikokrat omenijo. Zakaj se po predavanjih, ko imamo priložnost postavljati vprašanja pojavi nelagodna tišina, namesto da bi se usul plaz vprašanj? Razlogov je zagotovo več. Če jih iščemo zunaj nas, lahko rečemo, da so predavatelji odlično opravili svoje delo oziroma predavana vsebini ni spodbudila nobenega vprašanja v nas. Sama pa bi razloge našla tudi znotraj nas. Velikokrat se, tudi meni, zgodi, da nisem prepričana o nečem, kar pa bi mogoče že morala vedeti in ker nočem izpasti nevedna, raje ne vprašam in odgovor raje poiščem sama. Tudi to, da vemo, da lahko na spletu ali kje drugje s par kliki SAMI najdemo odgovor na naše vprašanje, je lahko razlog, da vprašanja strokovnjakom, ki nam dajejo to možnost ne postavljamo. Mogoče pa je tudi, da imamo dovolj domišljije, da si manjkajoče informacije rahlo izmislimo ali zapolnimo te luknje z našimi predvidevanji. A predvidevanja so lahko daleč od resnici, kar prinaša le dodatno zmoto. Za postavljanje vprašanj potrebujemo pogum. Pozitivno pripomore tudi poznavanje predavatelja ter zaupanje in pozitivna klima med skupino poslušalcev. Izpostaviti se pred skupino in postaviti vprašanje je za mnoge izjemen dosežek. A zavoljo osebnega in strokovnega napredka in rasti, je dovoljšnja mera samozavesti ni poguma nujno potreba. Pa ne le za postavljanje vprašanj ampak tudi sicer. Rada bi vas spodbudila, da bi (si) postavljali vprašanja. Ker v večini drži, da neumnih vprašanj ni, čeprav se nam vsem kdaj zdijo določene nesmiselna in nepotrebna. Ampak le preko spraševanja (sebe) lahko pridemo do odgovorov in s tem do novih rešitev in znanj. Včasih tudi naš stari dobri vsevedni Google nima vseh odgovorov. Določeni odgovori se skrivajo samo v globini nas samih in je zanje se je potrebno poglobit vase in odgovor najti nekje v sebi. Posebej to velja pri vprašanjih o nas samih, ki jih kdaj tudi težko dobro zaobjamemo z besedami. Iskanje odgovorov v sebi pa velikokrat ni enostavno, a ponavadi prineseta razmislek in poglobitev zelo uporabne odgovore – vsaj po mojih dosedanjih izkušnjah. Se je pa posebej v začetku zelo težko zares slišati, zato si je potrebno prisluhniti, vzeti si čas, najti mir in iskati odgovor, napeti ušesa, če želite. In, ja, za tiste, ki ste prebrali vse to konca in se od začetka sprašujete - ne, tega ne dejansko ni nihče vprašal. ;) Piše: Neo Kaj mi pomeni?
Če si večkrat to ponovim, se mi zdi že sam zvok vprašanja nenavaden. Kaj mi pomeni zbuditi se, skuhati kavo, kaj mi pomeni jutranji sprehod, kuhanje kosila, kaj mi pomeni branje knjige, popoldanski počitek, delo v samoti v prazni sobi, kaj mi pomeni večerja z družino, sedenje pred televizijo z občasnim smehom ali komentarjem o dogajanju na televiziji… Nič. Ali vsaj zelo malo, da ne pretiravam. Saj mi tudi vsakodnevne navade nekaj pomenijo. Vsaj mislim, da. Pomeniti, pomeniti… Slovar mi o tej besedi pove zelo malo, ker mi pove preveč. Kar naenkrat ne vem več, o čem govorim. Nekaj v meni mi govori približno takole: “pomeniti” = imeti vrednost. Vrednost nečemu pa pripisujem jaz. Ni vprašanje kaj nekaj pomeni, temveč kaj pomeni MENI. Kaj mi torej pomeni dnevna rutina? Razen tega, da mi nudi nek občutek varnosti ali gotovosti, mi ne pomeni veliko. Če slučajno pride do spremembe v poteku dneva, nič hudega. Kaj mi pomeni avto? Nudi mi občutek svobode, grem lahko kamor hočem. A če avta nimam, nič hudega. Navade in stvari mi torej ne pomenijo toliko, da življenje brez njih ne bi bilo vzdržno. Predvsem mi nudijo nek luksuz, potrebujem pa jih ne. Torej mi nekaj zares pomeni, če brez tega ne zmorem? Če je tako, čemu dajem vrednost? Ali mi sploh kaj pomeni? Mogoče mi kaj pomenijo ljudje? Kaj mi pomeni mati, oče? Samo vzrok mojega obstoja? Ne, ne samo to. Roka, ki me hrani? Ne, ne samo to. Kaj mi pomeni brat, sestra? Kaj mi pomeni družina? Nič, saj lahko živim brez njih. No ja, vselej si želim stika z njimi, če jih ne obiščem pa jih moram vsaj občasno slišati po telefonu. Torej mi vendarle nekaj pomenijo. Vedno so nekje prisotni v mojih mislih. Z njimi moram biti v kontaktu, potrebujem jih. Če gledam na svoje življenje še malo širše, pomislim na prijatelje. Tudi njih potrebujem. Ne sprašujem se zakaj, preprosto tako čutim. Ne potrebujem jih, ker bi imel od njih kakršnekoli materialne ali druge koristi. Ne potrebujem jih iz navade, ker bi bilo slabo biti sam. Ne vem, zakaj mi nekaj pomenijo, a vendar je tako. V tem času, ko smo predvsem doma in nimamo veliko stikov, se sprašujem, kdo mi sploh kaj pomeni. Koga bi bilo res treba po dolgem času poklicati, s kom bi se moral videti preko videokonference, komu bi bilo treba poslati razglednico (od doma :)), goloba pismonošo, dimni signal… Nekje je nekdo in Nekdo. Komu pa jaz kaj pomenim? Ali vem, da mu/ji nekaj pomenim? Ali opazim, da si želi moje prisotnosti? Ne, pogosto tega ne vem, se tega ne zavedam, tega ne vidim. A vendarle je nekje nekdo in Nekdo. Kaj mi pomeni? Neo Prejšnjič sem govorila o tem, kaj sem se jaz naučila v svojih 35. dneh #ostanidoma obdobja. Tokrat pa so na vrsti izkušnje drugih.
Očitno se bomo vsi nekaj naučili iz tega obdobja, ki ga nihče ni moral zares predvideti ali se pripraviti nanj. Tudi sama sem preko teh ugotovitev drugih, ki ste jih delili z mano, spoznala nekaj novega oziroma pomislila še na druge aspekte. Hvaležna sem vsakemu posebej, da ste si vzeli čas in mi (torej tudi vsem nam: bralcem Drobcev sreče) zaupali. * Našteto v naključnem vrstnem redu. 1. Dobro je nekaj ljubezni vedno "prišparati" tudi zase, sicer izgubiš sebe. 2. V težkih trenutkih ne smeš dovoliti, da dnevi postanejo enolični in togi. 3. Ob praznikih ni pomembno to, kaj je na mizi ali darila, ampak predvsem kdo je okoli mize. 4. Še bolj cenim lokacijo doma - ne bi mogla živeti stran od narave. 5. Tehnologija nikakor ne more nadomestiti srečanj v živo. 6. Začel sem se zavedati podpore družine, ki jo imam pri svojem delu. 7. Končno se je pokazalo kdo študijske obveznosti opravlja sam in sproti in kdo se zanaša na druge oziroma išče raznovrstne bližnjice. 8. Isti ljudje jamrajo, isti ostajajo optimisti. Tega niče ne spremeni. 9. Koliko Slovenci jamramo in smo nestrpni?! 10. Kako hitro se lahko počutiš kot največji kriminalec - omejijo te na domači kraj in potem se zapelješ 2 km stran... Danes je 35. dan, ko zaradi ukrepov, ki so bili sprejeti, da bi s skupnimi močmi omejili širjenje koronavirusa, ostajam doma. V tem času sem samo trikrat oblekla kavbojke (pa še to samo zaradi ustvarjanja vizualnih vsebin), enkrat sem se peljala z avtomobilom, nisem šla izven svoje občine (na srečo je ta precej velika in omogoča daljše pohode), spoznala sem precej novih programov, aplikacij in podobnih možnosti za komunikacijo na daljavo, prvič prebrala knjigo v njeni e-različici (o tem več kmalu), nisem pa še vzgojila svojih droži(skoraj težko verjeti, a ne?) …
Spremembe, ki so nastale zaradi situacija, v kateri smo in očitno še nekaj časa bomo, so me spremenile. Spoznala sem nekaj novega o sebi, svojih bližnjih, svetu, se naučila nekaj stvari (pa s tem ne mislim znanj, ki sem jih v procesu študija na daljavo pridobila) in dodatno okrepila zavedanje nekaterih drugih. Nekaj teh ugotovitev delim z vami spodaj. Me pa zelo zanima, če je bilo to obdobje tako tudi zate. Vabljen, da svoje ugotovitve sporočiš v komentarjih, po elektronski pošti ali kako drugače. Če se jih nabere dovolj, jih bom z veseljem delila. Hvala že v naprej za vaše odzive. *Našteto v naključnem vrstnem redu. 1. S svobodo ob skoraj popolnem nadzoru nad urnikom in potekom dneva pride tudi velika odgovornost. 2. Ljudje se čisto različno odzivamo na stres, povišano tveganje za bolezen oziroma druge težave. 3. Če želite, da so ljudje zaskrbljeni in tesnobni, jim dalj časa posredujte le slabe informacije. 4. Ogromno ljudi se boji umreti. 5. Različnim profesorjem je različno mar za študente in usvajanje znanj njihovega predmeta. 6. Uživamo v naravi, sprehodih ..., a si za to običajno ne vzamemo dovolj časa? 7. Otroci se šolajo v šoli in ne doma z razlogom! Nimamo brez pomena večletnega študija za različne pedagoške poklice. 8. Kako omamno lepo diši pomladno cvetje in kako pomirjajoče se je zbuditi ob ptičjem petju (naravnem, ne tistim umetno posnetim). 9. Splet in družabna omrežja so lahko zelo uporabna. 10. V veliki meri je vsak zase odgovoren za svoje počutje. 11. Ne glede na naše odnose z bližnjimi, vsak potrebuje čas zase, čas, ko je sam s sabo. 12. Egoizem ne pozna meja in veliko ljudi ga ima v sebi (četudi je običajno skrit pod površjem). 13. Nikoli ne moreš z gotovostjo trditi, kaj bo jutri. Vse najboljše za me dvaindvajsetič Kdaj pa kdaj si natančno planiram ali pa samo grobo predstavljam kakšen dan za teden, dva naprej in vedno mi je zanimivo, kaj na koncu nastane iz tistega dne. Podobno sem si par tednov nazaj predstavljala, kako bo izgledal današnji dan, saj praznujem rojstni dan. Potem pa je prišel vmes še korona virus in sklepam, da ne bi bil nihče posebej presenečen, če rečem, da je dan potekal popolnoma drugače kot sem si takrat predstavljala. Ampak...
V resnici bi prej rekla, da ni bilo bistvenih sprememb, saj je imel dan zelo podobno vsebino kot sem si predstavljala. Če bi bile razmere običajne, bi večino današnjega dne preživela v razredu šole na pedagoški praksi in kasnejši čas zapolnila s pripravami na naslednji dan ali pisanjem poročil o praksi - namesto tega pa sem večino dneva doma sedela za računalnikom in spremljala predavanje na daljavo ter opravljala druge zadolžitve študija na daljavo. Potem bi se odpeljala na vaje in tri ure preživela v družbi super ljudi in plesa - namesto tega pa sem sama šla nam kratek sprehod, kjer sem lahko slišala le ptičje petje in svoje misli. Predvidevala sem, da bom po takem dnevu utrujena in ne boste verjeli res sem – komaj čakam, da zaprem oči. Glede na mojo običajno zasedenost sem sklepala, da bom čez dan preko takih ali drugačnih medijev dobila nekaj voščil in to je bilo povsem tako. Ob vseh lepih voščilih sem navdana s hvaležnostjo in radostjo vseh, ki mi nekaj pomenijo. Če pogledamo takole malo čez palec nam tale korona virus konec koncev le ni tako zelo spremenil življenja (zaenkrat in naj kar ostane tako). Zanimivo sem tudi lani ob svojem rojstnem dnevu razmišljala o razlikah pred predstavami in realnostjo – je to naključje ali bo to stalnica v nadaljnje? Kdo ve. Zapisa nisem nikoli uspela objavit, zato ga delim z vami sedaj, leto kasneje. Je situacija v moji glavi še vedno podobna spodaj opisani? Ja, v določeni meri popolnoma. "Kaj?! Že kar enaindvajset let bom imela? Joj, že toliko...Saj ni res, no." Te besede so se odvile v mojo glavi, ko sem pred približno mesecem dojela, da se bliža današnji dan, ko praznujem rojstni dan. Pa ne zato, ker bi se mi zdelo, da to pomeni, da sem stara (saj ta številka namreč ne predstavlja nikakršne starosti, bodimo realni). Star si toliko kolikor se počutiš in obnašaš, ne kolikor pravi neka številka. In meni se že zadnjih nekaj let zdi, da sem enako stara, da sem prišla do neke "starost" in sem tam že nekaj časa. Vikanje s strani vaških otrok ali podobne situacije me sicer kdaj malce zamajajo v tem razmišljanju, ampak naj bo. Je že prav tako. Šokirana sem bila bolj zaradi spomina na predstave, ki sem jih imela v svoji glavi. Kot majhni se mi je namreč prav enaindvajset let zdela primerna starost za marsikaj. Nekaj teh stvari sem že dosegla, nekaterih verjetno (vsaj tako se zdi) še nekaj časa ne bom. Izpustimo sedaj naštevanje teh, da ne načenjamo polemik o tem, pri kateri starosti je kaj primerno, kar sicer nekateri radi počnemo, a žal sproža tudi veliko nestrinjanja in slabe volje. Rada bi se bolj posvetila premisleku o tem, kako skozi obdobja rastemo, kaj nas življenje (na)uči in kako se naši pogledi na življenje in želeni cilji spreminjajo. Ko si mlajši in opazuješ starejše od sebe, se ti vse to zdi daleč in nepredstavljivo, čeprav mogoče mamljivo. Potem greš dvakrat spat (no, mogoče štirikrat) in si že ti tam, kjer si želel biti. In… ja, stvari (vsaj običajno) niso takšne kot si si jih predstavljal. V zadnjih dneh iztekajočega se leta se nekateri (med njimi sem zadnje leta tudi sama) radi obrnemo nazaj, da ugotovimo, kaj je zaznamovalo to leto, kaj se je v nas spremenilo, kaj bomo spremenili v prihajajočih mesecih in podobno. V tem procesu sem si letos zadala tudi, da bom v besede ujela in z vami delila svojo izkušnjo obiska edinega ženskega zapora v Sloveniji ali bolj uradno rečeno Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig. Izkušnjo bi rada zapisala iz več razlogov. To je izkušnja, ki me je zagotovo zaznamovala, o kateri sem ogromno premišljevala in je spremenila vsaj del mene in mojega pogleda na zapor, obsojenke in vse kar nam ob teh dveh besedah pride na misel. Drugi razlog je predvidevanje, da si bom še kdaj želela prebrati, kako je bilo in osvežiti spomin na sam obisk. Vse to pa delim z vami predvsem zato, da bi mogoče tudi vi, preko moje izkušnje, doživeli nek premik v sebi ali vsaj premislili o vaših stališčih glede te (tabu?) teme. Zdi se mi namreč, da nima vsak te priložnosti vstopiti v stavbo nekdanjega gradu, ki ima danes popolnoma drugačno namembnosti, se pogovarjati z obsojenkami in tistimi, ki delajo z njimi. Sama sem hvaležna, da sem lahko to izkusila na lastni koži.
Pri enem od predmetov drugega semestra smo poleg zanimivega t.i. terenskega eksperimenta (ki je bil prav tako poučen v spoznavanju samega sebe, a o njem mogoče več kdaj drugič) dobile tudi raziskovalno nalogo, da si v skupinah izberemo eno socialno problematiko in jo najprej teoretično raziščemo, potem pa še poiščemo nekoga, ki se v praksi ukvarja s tem in opravimo pogovor z njim. Ko smo se v skupini pogovarjale in izbirale ožjo tematiko, ki se ji bomo posvetile, je hitro padla ideja “Kaj pa, če gremo v zapor?” in kmalu ji je sledila končna odločitev, ki jo že poznate. Z zavedanjem, da je to nekako edinstvena prilika, da zapor vidimo od bližje (saj upamo, da ne bo nobena nikoli v taki situaciji, da bi morala tja neprostovoljno), smo si samo nalogo zastavile precej obsežno - želele smo priti v zapor. Ob raziskovanju smo naletele tudi na knjigo Začasno bivališče Na gradu 25, Ig, ki vam jo res toplo priporočam. Gre za zbirko življenjskih zgodb žensk na prestajanju kazni zapora. Knjiga je v celoti dostopna tudi na spletu, zgodbe pa niso dolge in ne bodo vzele preveč časa, tako da bi vam branje vsaj kakšne, če že ne celotne zbirke, svetujem. Zgodbe odpirajo oči in rušijo stereotipe, ki jih sicer imamo o ljudeh, ki si zaslužijo zaporno kazen. Branje teh zgodb je bila ena od prvih reči, ki sem se je lotila in že samo s tem, se mi je pogled spremenil. Po obisku, pogovoru z nekaterimi obsojenkami, pa lahko rečem, da te ženske niso nič posebnega, med njimi ni neke skupne niti, ki bi jo lahko označili za glavni razlog njihovega ravnanja, ki je posledično vodilo v zaporno kazen. Črnolase in blondinke, starejše in mlade, vitke in debelejše, visoko izobražene in neizobražene, iz šibkejših socialnih okolij in iz dobro stoječih družin... še bi lahko nadaljevala, a vse kar želim povedati je, da lahko v zaporu najdemo praktično vse ljudi ne glede na lastnosti. In posledično so v zaporu skupaj zelo različni ljudje, ki so si prisiljeni deliti skupne prostore, kar je, kot nam je zaupala ena od obsojenk, največja težava prestajanja zaporne kazni. Sobivati v sobi še z 9 ženskami, ki imajo drugačne navade je velik izziv in včasih se zatakne že pri na videz nepomembnih odločitvah ali imeti okno odprto ali ne. Očitno je res, kar je zapisal že Sartre: “Pekel so ljudje okoli nas.”. Ko si ljudje, ki se nikoli niso malo bolj poglobili v stanje prestajanja zaporne kazni pri nas in si večinoma ustvarjajo predstave s prizori iz filmov, predstavljajo tipično obsojenko (in tudi obsojenca), po mojih izkušnjah velikokrat pozabijo, da so to v prvi vrsti ženske in šele na to obsojenke. Tudi sama sem si pred to izkušnjo zapornice predstavljala bolj kot grobe, nasilne, na videz neurejene ženske, a izkazalo se je, da gre za prijetne gospe, urejene ženske, ki bi jih zunaj zidov zapora na ulici verjetno označili za povprečno populacijo. V zaporu ne nosijo nobenih posebnih uniform ali oranžni pajacev znanih iz filmov, ampak nosijo klasična oblačila in večina jih na videz deluje prav normalno, če se lahko tako izrazim. Ne vem, če veste, ampak zapor na Igu ni ograjen z visokim zidom in/ali žico, kot si verjetno to zmotno večina predstavlja, ampak kljub temu, da nas na drugačno namembnost nekdanje grajske zgradbe opozori tabla, skozi vhod vanjo ne more vsak, ne v eno ne v drugo smer. Ko po pisku lahko odpreš vrata, k tebi takoj pristopi pravosodni policist, ki preveri osebni dokument, te pregleda, da v zapor slučajne ne bi prenesel kakšnih nedovoljenih pripomočkov (ja, in tu ne mislim le na nože, droge in kaj takega ampak tudi papir in pisalo, kaj šele telefon). Ne glede na vse smo v zaporu, kamor očitno ne more vsak in kjer veljajo stroga pravila. Kljub temu, da sem se zavedala, da smo tam le na ogledu in bomo čez nekaj ur odšle nazaj domov, v “normalno” okolje, sem ob vseh teh pregledih, opozorilih občutila strah ali bolje rečeno neko neprijetno vznemirjenje. Razumljivo, saj smo v zaporu! Na oknih so rešetke, nekatera vrata so zaklenjena, ampak sicer je notranjost stavbe taka kot vsake druge. Kot smo izvedele in se lahko tudi na lastne oči prepričale, se, koliko je to le mogoče z omejenimi sredstvi trudijo, da je stavba urejena, določene stene po polne poslikav ali različnih drugih umetnin ter izdelkov stanovalk, na hodnikih vidimo zelenje in podobno. Je pa vodstvo z nami odkrito spregovorili o problematiki pomanjkanja prostora, s katero se srečujejo. Nikoli prej nisem pomislila na to, ampak v zaporu imajo, poleg kuhinje (kjer po besedah obsojenk zelo dobro kuhajo), delavnice za delo, telovadnice, knjižnice, sobe za mamice z dojenčki, … tudi svoj mali zdravstveni dom. Zanimivo, a ne? Prostor je bil malo pred našim obiskom prenovljen in na novo opremljen, tako da je res delovalo precej luksuzno v primerjavi z ostalimi dotrajanimi prostori. Tudi sicer nam je medicinska sestra povedala, da večina kar izkoristi možnosti za urejanje zob in drugih stvari, saj tu načeloma ni čakalnih vrst, ko se pojavi težava jo napišeš na listek, odložiš v nabiralnik pred vrati in čez nekaj ur si lahko že obravnavan. Medicinska sestra je namreč tam prisotna vse dni, splošni zdravnik jih obišče tedensko, ginekolog enkrat, zobar pa dvakrat mesečno. Je pa medicinska sestra izpostavila sposobnosti in znanja, ki jih imajo obsojenke, glede na izkušnje namreč ve, da včasih one poznajo veliko več znakov in simptomov teh jih uspešno zblefirajo, samo za določene ugodnosti. Delo je precej zahtevno kot si verjetno predstavljate, saj mora sama obvladati veliko področij in vsako situacijo jemati resno. Še nekaj na kar nisem pomislila nikoli prej je vprašanje, na kakšen način mame, ki so obsojene na zaporno kazen svojim otrokom razložijo kam gredo oziroma kje so. Naši sogovorci so imeli veliko izkušenj s to tematiko. Nekatere se odločijo za resnico, druge, ki imajo mogoče krajšo kazen, si izmislijo pot v tujino kot razlog njihove odsotnosti, tretje rečejo, da so v bolnišnici in podobno. Če dobro pomislite ni nekega generalne dobre prakse kaj in kako v takem primeru. Starost otrok, odnosi, dolžina zapore kazni in še veliko drugih dejavnikov je, ki vplivajo na situacijo. Je pa zanimivo razmišljati o tem, a ni? V povezavi s tem bi povedala še eno stvar. Ob ogledu same stavbe in prostorov so pri meni cmok v grlu povzročili prav ganljivi zapisi z otroškimi črkami in risbice na stenah sob: “mami, radi te imamo”, “mama, čakamo te doma” in podobno ob čemer te kar stisne pri srcu, priznam. Imajo pa za obiske mlajših otrok posebno sobo, ki je urejena za bolj prijetno izkušnjo. Prostor je opremljen z barvnimi zavesami, manjšim naslanjačem, nekaj igračami, risbami otrok, ... kar je zagotovo otrokom bolj prijazno kot stare črne mize in rešetk. Verjetno si predstavljamo, da so dnevi zaprti za rešetkami dolgi, a kot so nam zaupale nekatere sogovornice, so lahko dnevi v zaporu celo prekratki. Dlje časa kot si tam, krajši so dnevi, pravijo. Poleg rednih zadolžitev, dela v knjižnici, delavnici (kjer na primer za lažjo predstavo polnijo peresnice, zlagajo kolaž papir v mape, oblikujejo komplete voščilnic in kuvert in drugo) imajo še delavnice za pomoč, zbirajo se različne skupine na pogovorih (na primer skupina za mamice). Sodeč po s strani uporabnic izrečenih pohvalah, so z ponudbo teh zadovoljne. Stavba je oblikovana v obliki črke O in tako ima na sredini odprt prostor, ki je za nekatere edini košček neba, ki ga vidijo tekom prestajanja kazni zapora. Na tistem prostoru pa je tudi igrišče z odbojkarsko mrežo, ki je menda precej dobro izkoriščeno; poleg igre med obsojenkami, priredijo tudi turnir med ekipo zaposlenih in obsojenkami. Za vsako zapornice se ob pričetku prestajanja kazni, ne glede ali gre za t. i. vikend zapor, pripor, polodprti ali zaprti režim (več o tem oblikah si preberite na spletu) pripravi osebni načrt v katerem predvidijo tudi njegove aktivnosti skozi obdobje prestajanja kazni. Na prvo žogo bi lahko tako v večino pogledih, z dnevnim redom in določenimi zadolžitvami ter drugimi izbirnimi dejavnostmi samo stavbo in organiziranost nekako primerjali z dijaškimi domovi, vendar je to precej idealistično, saj je očitna ena ključna razlika, ki ima ogromno težo in sicer svoboda, ki pa se je ne zavedaš dokler jo imaš. Še ena od stvari se je ob tej izkušnji spet potrdila in ni nujno povezana z zaporom, ampak kar z več drugimi področji, s katerimi se v življenju srečujemo, in sicer da je veliko lažje kam priti, če imaš veze in koga poznaš. Kot prvi korak k uresničitvi naše želje, da si zapor ogledamo tudi od znotraj smo napisale elektronsko sporočilo. V resnici nismo vedele, kako odprti so in kakšne možnosti v resnimi imamo, a smo vseeno poskusile na uraden način. Odgovor, ki smo ga v nekaj dneh dobile, je bil seveda negativen. Za trenutek smo mislile, da bo naš super načrt padel v vodo, a smo našle pot, očitno. V raziskovalnem procesu smo opravile intervju s psihoterapevtom, ki med drugim opravlja tudi individualno psihoterapevtsko svetovanje in druge programe v zaporu na Igu. In prav njegova beseda je bila odločilna pri našem podvigu, če mu lahko tako rečemo. Izjemno sem/ smo hvaležne za to izkušnjo, a žal brez vez tudi tu ni šlo. Tako pač je. A na srečo se v prijateljskih krogih (ali če ne gre drugače tudi med znanci naših znancev) vedno najde pot. Osebno priznam, da sem si ob negativnem odgovoru po eni strani kar malce oddahnila. Napisati mail mi ni bil noben problem, lepo uradno sem nas predstavila in povedala kakšno je naše raziskovalno delo. A ko sem se zares začela zavedati, v kaj se spuščamo, me je začelo malce stiskati v prsih. Ne glede na vse gremo v zapor. In zapor je v meni označen kot kraj, kamor si ne želimo. Očitno je to v moji podzavesti globoko zakoreninjeno. Ko je namreč prišel večer pred dnem, ko naj bi šle na Ig, sem resno premišljevala, če naj raje ne grem, odpovem svoj udeležbo in se zadovoljnim z opisom svojih kolegic. Nekaj v meni me je namreč držalo nazaj. Nekako bi lahko rekla, da me je to presenetilo, saj me je zelo zanimalo iz prve roke videti zapor in sem se (po vseh poti, da smo do nje sploh prišle) zavedala, da je to res edinstvena priložnosti, ki se verjetno nikoli ne bo ponovila, po drugi strani pa razumem svoj odziv. Izkušnja, za katero sem sklepala, da bom prikrajšana je razlog, da sem se na koncu odločila, da grem in ni mi žal, ravno obratno. Ponosna sem nase, da sem zbrala pogum in ozavestila ter premaknila v sebi neke ovire, ki se jih prej sploh nisem zavedala. Pomembno je stopiti zunaj svojih meja, ker si kasneje močnejši in bogatejši za spoznanje o svetu in sebi. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|