Ne sprašuj me,
kako sem. Vem, da čutiš mojo bolečino. Ne sprašuj me, zakaj ob večerih po mojih licih tečejo solze. Tudi sama iščem njih smisel. Nimam pravega odgovora. Ne sprašuj me, kaj si želim. Veš, da imam le eno željo. Ne sprašuj. Le objemi me in trenutek bo lažji.
0 Comments
Danes mineva štiri leta od začetka Drobcev sreče. Še vedno se spomnim začetne energije in zagona pomešanega z malo strahu ter ogromno spodbud in vere vame in v Drobce še preden so ti zares nastali. Štiri leta so lahko malo ali veliko, odvisno s katerega gledišča pogledaš. Meni so minila hitro in kar neverjetno je pogledati na vse spremembe, ki so se v tem času zgodile in izzive, ki smo jih uspeli premostiti. Pred vami je malo daljši zapis, ker je več kot le rojstnodnevna refleksija preteklega leta. Obsega namreč tudi odločitev za prihodnost Drobcev sreče ter iskreno obrazložitev zanjo, saj je ta terjala veliko premisleka.
V tem četrtem letu se je tudi vsebina na Drobcih sreče spremenila. Skupno je bilo objavljenih 37 zapisov, kar je točno zapis več kot drugo leto obstoja in tako je bilo to leto kvantitativno najbolj bogato v naši zgodovini. Osebno sem presenečena nad številom objav, pred natančnim štetje nisem imela občutka, da jih je toliko. V začetku leta sem začela z novo rubriko odgovarjanja na vprašanja, kasneje pa sem temu dodala še kratke zgodbe, ki jim sama pravim 500 besed, saj je to običajno obseg, ki ga želim doseči. Te zgodbe so, podobno kot vprašanja, nastale povsem spontano. Dobila sem idejo, ki me ni zapustila dokler je nisem zapisala. Na te zgodbe sem res ponosna in so običajno sprožile ogromno zadovoljstva, ko sem prebrala dokončno obliko. Veliko več je bilo letos predlogov za branje, ker sem verjetno tudi več brala kot prejšnja leta. To se dejansko edine objave, ki jih zadnje čase pišem na zalogo oziroma vnaprej, ko knjigo preberem. Včasih je bilo takih v naprej napisanih objav več in to je bilo zelo uporabno. Povečala se je še količina poezije, ki je ugledala luč sveta in ste jo na moje presenečenje zelo lepo sprejeli. Nasprotno pa se je zmanjšala količina zapisov mojih razmišljanj, ki so bili prej večinski del. Ne gre za to, da ne bi imela snovi za te ali da so moje misli prazne – idej in tematik je ogromno, seznam se vztrajno daljša, ampak se nekako ne morem spravit k pisanju koherentnega, smiselnega zapisa ali pa mi ta, ko ga iz glave preslikam na papir ni in ni všeč. In prav to je prispevalo del k moji odločitvi. Težko mi je to pisati, ker vem, kaj so mi Drobci sreče pomenili na začetku. Nastali so bolj kot ne spontano, iz potrebe po mestu za objavljanje svojih zapisov za čas, ko možnosti objav v šolskih časopisih ne bo več. Bili so neobičajen hobi, sprostitev in v veliki večini neka s srečo navdana koristna poraba časa, idej in talentov. Zadnje čase pa mi ustvarjanje bolj predstavlja delo in obvezo imeti zanimive vsebine in predvsem objavljati redno. Res je, da nimam nikogar, ki bi mi postavljal roke, a je prav rednost pri objavah po mojem mnenju tisti ključ in smisel vsega skupaj. Želela bi si bolj rednih objav, a ne gre. Kot sem že pred leti omenila, mislim, da je v pisanju zelo očitno kdaj zapis nastane bolj po sili kot pa iz čistega navdiha. Poleg tega občutka, da pišem kot bi nalivala iz praznega kozarca, pa so me v zadnjem času začela precej obremenjevati tudi številke. Vidim statistiko ogledov oziroma klikov na objavo preden objavim nov prispevek in tudi Facebook me konstantno obvešča o dosegu objav in aktivnih klikov nanje. Te številke so nizke, enomestne in vse pogosteje se sprašujem, kakšen smisel ima pisanje oziroma bolje javno objavljanje zapisov, če jih nihče ne prebere. In čeprav vem, da všečki in kliki niso vse, da to ne bi smelo biti vzrok veselja/žalosti ali pa merilo uspeha. A nekaj o vsem skupaj vseeno pove. Nikoli nisem pričakovala stotine sledilcev, ki bi se redno vrača k Drobcem sreče, kaj šele več kot to – nikoli si nisem želela ali pomislila na to, da bi imela ogromno množico bralcev in se nisem enačila z blogarko, čeprav pišem blog. Tudi pisala nisem za klike in všečke, ampak iz lastnega veselja do ustvarjanja s pisano besedo. Zdi se mi prav, da se na tem mestu javno zahvalim vmes, ki včasih zaidete med Drobce sreče. Posebna zahvala gre meni dragi trojici, ki prebere vsako objavo, jo všečka in se z mano pogovarja o Drobcih na lastno pobudo. M, H in D, najlepša hvala, vaša podpora mi ogromno pomeni. Nekako ne vidim smisla več v vsem skupaj. Z zapisi nisem zadovoljna – nekateri sicer še vedno prižgejo neko iskrico, a jih večina nastane, ker mora, če se nekoliko grobo izrazim. Nov zagon so mi dale kratke zgodbe, ki me res veselijo, a če ne bi bilo bloga, jih zagotovo ne bi pisala vsak mesec oziroma tako pogosto. Pisanje mi bolj kot hobi predstavlja delo in številke pravijo, da zapisov ne bere skoraj nihče. Poleg tega pa se dotaknimo še organizacije zapisov, ki je v zadnjem času ostala nedotaknjena oziroma neorganizirana, in celotne grafične podobe, ki čaka na popravke že čisto predolgo. Sprva sem bila s celotno podobo zelo zadovoljna, a že nekaj časa vem, da potrebuje prevetritev. Skupaj s vizualnimi spremembami je bilo v načrtu tudi prestrukturiranje kategorij v skladu s spremembami vsebine, a je tudi to ostalo nedokončano. Kot že povedano odločitev, ki sem jo sprejema ni bila enostavna, a se mi zaradi zgoraj opisanih vzrokov zdi nujno potrebna in racionalna. Pred mesecev dni, ko me je ta celotna situacija posebej obremenjevala sem se odločila, da bo tale zapis (ki je mimogrede 116) zadnji. Ta odločitev mi ni dala miru in sem znova in znova premlevala celotno situacijo ter pred tedni spremenila svojo odločitev in se sedaj ob novi končni odločitvi počutim mirno. Na to spremembo je precej vplivalo zadnje leto, ki je bilo globalno gledano drugačno in vsi vemo zakaj – to pa je tudi na meni pustilo neke sledi, ki jih je pri takih odločitvah potrebno upoštevati. Tale zapis ni zadnji za zmeraj, ampak je zadnji pred neomejeno pavzo, čas brez objav, ki se začenja danes. Pojma nimam, kdaj se bo to obdobje zaključilo in bom spet kaj javno objavila, mogoče bo to veliko prej kot si sama mislim, ne vem. Brez skrbi, pisala bom še vedno in misel na Drobce sreče ne bo izginila. Drobci sreče v taki obliki kot so bili zadnje štiri leta se za nekaj časa poslavljajo. Mogoče pa zberem pogum in se vrnem v drugačni obliki. (Sama vidim, da so pisni mediji vedno manj in manj popularni, nihče več ne bere, iskreno sem tudi sama prenehala z branjem nekaterih blogov.) Ima že precej izoblikovano idejo za Drobce sreče v drugačnem mediju, a ta sprememba zahteva nekaj finančnega vložka in poguma, ki ga zaenkrat še ne zmorem, v meni je namreč strah, da bo usoda tistega enaka usodi teh zapisov in bo tako (predvsem finančni) vložek zaman. No, pa sem povedala. Upam, da mojo odločitev razumete in jo sprejmete. Mogoče bo kdo izmed vas pogrešal Drobce sreče, jaz vem, da jih bom. Ne glede na vse ne pozabite v vsakem trenutku iskati drobce sreče in želim vam, da bi jih videli mnogo. Vsakodnevno večkrat slišimo to vprašanje, skoraj vsak pogovor se začne z njim. - Kako si? - In kaj kmalu zatem se slišimo odgovoriti. - Dobro. Super. Pa kr gre, no. (Ali kaj smiselno podobnega). - Seveda potem enako vprašanje namenimo sogovorniku, mogoče dodamo še vprašanje o njegovih bližnjih in pogovor se odmakne od našega počutja na bistvo pogovora. Običajno je tako. A bolj kot sama premišljujem o tem vprašanju, bolj se mi zdi, da bi morali biti in je sprva verjetno tudi nastalo iz drugačnih razlogov in ne zgolj kot dober, smiseln in mogoče celo spoštljiv uvod, začetek pogovora.
Kot sem se že pred časom zapazila, je moj odgovor na to vprašanje v večini primerov avtomatski. Odgovorim brez pomisleka in bolj iz navade kot z namenom podajanja resničnega odgovora. In sklepam, da je pri večini nas tako. Ob tem se sprašujem, če si večino sogovornikov, ki vprašanje postavi, sploh v resnici želi slišati iskren odgovor. Mislim, da lahko brez velikih dvomov trdim, da večine v resnici naš odgovor ne zanima in je to le dodatek pozdravu, na primer ko na sprehodu srečamo soseda, ko pozdravimo prodajalca na blagajni, se dobimo s sošolcem za pripravo skupne naloge ali pozdravimo sodelavce. Upam pa, da je določen del teh vprašanj postavljenih povsem iskreno (in upam, da to ni iluzija). Ko me prijatelj ali družinski član vpraša kako sem, sama (v večini primerov) sklepam, da ga resno zanima in bi rad slišal iskren odgovor. A tudi če se zavedam, da spraševalec želi iskren odgovor ali sem z njim v takem odnosu, da bi si zaslužil resnico in je mogoče nanjo pripravljen, osebno opažam, da mi vedno prvo na misel pride običajen odgovor, četudi ne ustreza mojemu počutju. Trudim se odgovoriti iskreno in s časom mi vedno bolj uspeva, da se ne zatečem k običajnemu 'dobro', ampak odgovorim bolj poglobljeno in z izogibanjem običajnih odzivov (komur in kadar je to pač smiselno). In to je včasih precej težko. Posebej zahtevno je, ko se ne počutim dobro, ko gre kaj narobe ali ko se enostavno zdi, da se vse podira in nič nima več smisla. Takrat mi je veliko lažje zapisati iskren odgovor kot pa ga verbalizirati v živo. Verjetno k temu prispeva več časa, 'skritost' za ekranom na drugem koncu sveta ali za domačin ovinkom in to, da odgovarjam, ko si za to vzamem čas in sem pripravljena. Je pa odsotnost neverbalne komunikacije pri tem veliko pomanjkljivost, saj večino informacij sicer dobivamo preko neverbalnih znakom. Je pa preko raznoraznih elektronskih sporočil ali pa tudi klasičnih 'papir - svinčnik' pisem, če želite, veliko lažje prikriti svojo slabo počutje. Ste se že kdaj zapazili, da kliknete :), četudi vam po licu skoraj teče solza in je vaš obraz daleč od nasmejanega? Zakaj je tako težko biti iskren? Smo ob površnem in avtomatskem odgovoru neiskreni do sogovornika ali se za tem skriva tudi neiskrenost s sami seboj in svojimi čustvi in občutenji? Nas je sodobna družba pripeljala na točko, kjer je biti slabo, občutiti bolečino, biti v skrbeh, dvomiti ipd. znak šibkosti in osebni problem, ki naj ga ne delimo z drugimi ampak ga potiho rešimo sami? Se od nas pričakuje, da se v odgovor prijetno nasmehnemo ne glede na naša trenutna – prijetna ali neprijetna - občutenja? Ob vprašanju 'Kako si?' smo vedno navajeni na pozitiven odgovor in zato se, če je odgovor dvomljiv ali celo jasno izraža neprijetna občutenja, znajdemo pred težavo. Iskreno izraženo ne-dobro počutje nas šokira. Ampak a ni ravno iskrenost to, kar od sogovornika pričakujemo?! Se ne spustimo v pogovor z nam bližnjo osebo ravno zato, da bi se pozanimali, kako ji gre v življenju? Če imamo nekoga radi in nam je mar zanj, moramo sprejeti in se smiselno soočiti z vsemi odgovori in občutji, ki nam jih zaupa ter tudi podati iskren odgovor sebi in tisti, ki so ga zmožni slišati. "Ne bom jokala."
je rekla. "Ne bom." Čeprav boli. Peče. Skeli. Kljub temu, da se komaj zadržuje, da "saj bo bolje" nič ne potolaži. Vztraja. Boli jo. Utesnjuje. Bolečine ne more več skriti. Ampak ona še vztraja. Biti mora močna! "Ne bom jokala, ne, ne bom! Ne bom, ker se ne sme." Je rekla. Tisti večer je zaspala v solzah. Sobe gospe Bernarde izpod peresa slovenske pisateljice Cvetke Bevc ni ena tistih knjig, ki bi jih videli med bralnimi predlogi pri t.i. bookstagramerjih ali na knjižnih blogih, vsaj sama je nisem nikjer zasledila. Je ena izmed mnogih knjig, o katerih se nikjer ne govori. Sama sem jo našla popolnoma naključno in včasih so take knjige res dobre in nas presenetijo. Knjigo sem našla v tistem vmesnem času med obema obdobjema strožjih ukrepov, ko je bila moja domača knjižnica odprta tudi za iskanje knjig med policami. Nekaj v njenem naslovu me očitno takrat pritegnilo, da sem knjigo vzela v roke. V običajnih razmerah bi jo na polico vrnila, a ker zaradi ukrepov sem si jo izposodila. Ukrepi v naši knjižnici so namreč predvidevali, da knjigo, ki si se je dotaknil in je ne želiš vzeti domov, odložiš v rdeči zabojnik, ki gre za nekaj dni v karanteno. Meni je bilo seveda škoda tega, da bi knjiga ne bila na voljo nekomu drugemu in zato sem jo vzela domov. Potem je stala na mojem kupu izposojenih knjig nekaj mesecev. Nekajkrat sem jo vmes vzela v roke in začela z branjem, a me ni zares pritegnila in sem jo odložila. Prišel pa je čas, ko sem se odločila, da bom vztrajala vsaj nekaj strani, da ji dam priložnost in res vidim ali je vredna branja ali ne. Knjiga je bila namreč leta 2008 uvrščena na seznam akcije Primorci beremo in sklepam, da v okviru te izbirajo kvalitetno čtivo. Ko sem Sobi gospe Bernarde dala malo več priložnosti, sem jo prebrala do konca. V knjigi spremljamo tri pripovedovalke, tri ženske, tri generacije. Babica Bernarda je upokojena učiteljica, ki jo v njenem stanovanju v Ljubljani nepričakovano obišče vnukinja Sara iz Amerike. Skozi zapise v dnevniku pa zgodbo dopolnjuje Bernardina hči in Sarina mati Evelina. Te tri ženske istega rodu in njihove zgodbe, ki jih spoznavamo imajo veliko podobnosti in prav toliko razlik. In čeprav se me letos kar nekako drži ta trend knjig, kjer se prepletajo tri zgodbe/ pripovedovalci (Kita & Zgodovina čebel), bi Sobo gospe Bernarde označila kot netipično, drugačno knjigo. Spremljamo nekakšen preporod gospe Bernarde, ki se je začel, ko je v njeno življenje stopila vnukinj; odraščanje Sare, ki pride v svet, ki ga je poznala samo preko opisov svoje mame Eveline in spoznava, da mogoče vse ni tako kot ji je bilo opisano in iskrene zapise iz Evelininega dnevnika, ki kažejo njeno razpetost glede domačih razmer in ljubeznijo do umetnosti. Knjigo sem prebrala do konca, se ne morem zares odločiti ali mi je bila všeč ali ne. Na nek način me je povleklo v branje, a sem vseskozi rahlo odbijalo in medlo. Mene osebno pušča v zelo mešanih občutkih. A sem se jo vseeno odločila predlagati v branje vam. Mogoče bo vas prepričala in mi boste lahko sporočilo zakaj. Prepričana pa sem, da ne boste imeli težav s tem, da bi nanjo čakali v dolgi vrsti rezervacij, ki so stalnica za druge knjižne predloge, ki jih videvamo na spletu. In to se mi zdi velika prednost. Odšla sem tja,
kjer občutim varnost in toplino, kjer čutim mirnost in bližino. Tam jezik se mi razveže - Kdo me je v okove vklenil? - kot da me nič več ne veže. Tam ideje brez predaha polnijo moje misli - Kje bile so te pred dnevi? - zdaj kot iz vreče brez dna letijo zamisli. Tam se zdi, da ni skrbi. - Kam so dvomi se poskrili? - Povrnile so se mi moči! Tam vse ima svoj smisel - Kaj pomenile so tiste sanje? - kot da bi preteklost zbrisal. Še bom odšla tja. Pogumno na pot bom stopila, v iskanju navdiha ga bom osvojila. Zadnje čase me očitno pritegnejo romani, kjer se prepletajo zgodbe več ljudi iz različnih okolij. Poleg romana Kita (ki se že nahaja med Predlogi za branje) vam bi predlagala tudi roman Zgodovina čebel. Nimam v spominu, da bi pred letošnjim letom prebrala ali sploh naletela na kakšno knjigo, kjer bi se tako prepletale tri zgodbe. Bom pa zelo vesela, če mi boste posredovali naslov kakšne take knjige, da lahko ta trend leta nadaljujem. A POZOR! Naj vas naslov Zgodovina čebel ne zavede - ne gre za nikakršno enciklopedijo ali zgodovinsko knjigo, ampak za prisrčen roman, ki pa med prepletom treh zgodb prinaša tudi nekaj podatkov o zgodovini in razvoju čebelarstva (za katere sklepam, da so resnični). Preko zgodb Williama, Georgea in Tao spoznavamo globino medčloveških odnosov ter pomen odnosa do narave in živali. Vsaka od treh zgodb nas ponese na drugi konec sveta in v drugo časovno sfero. V preteklost, natančneje v leto 1852 nas popelje Anglež William, ki je raziskovalec in prodajalec, ki s pomočjo čebel po bolezni spet najde svojo strast. Leta 2007 spremljamo Georgea iz Združenih držav Amerike, čebelarja, ki se oklepa starodavnih načinov te dejavnosti in srčno upa, da jo bo nekoč prenesel sinu. V prihodnosti, v letu 2098 pa spremljamo Tao, ki na Kitajskem zaradi izginotja čebel umetno oprašuje sadna drevesa in se poda raziskovati vzrok sinove tragične nezgode. Predvsem se me je dotaknila zgodba iz prihodnosti, v kateri spremljamo ženski lik. Skozi besede je čutiti njeno globoko žalost ob izgubi sina in materinska vnema jo žene v raziskovanju kje je in kaj se mu je sploh zgodilo. A bolj kot to me je šokiral svet brez čebel. Pred leti je bilo veliko govora o tem, da bo kmalu po izumrtju čebel izumrlo tudi človeštvo, a se sama nisem zares zavedala, kaj zares izumrtje čebel potegne s seboj. Zavedam se, da ne gre za napoved prihodnosti in mogoče ne bo tako, ampak sem ob tem še bolj poglobila zavedanje o pomenu skrbi za naravo in vse kar je del nje. Občudujem avtorje, ki zmorejo preko spretnega povezovanja treh precej različnih zgodb ustvariti smiselno celoto in bralca očarati. Norveška pisateljica Maja Lunde me je z Zgodovino čebel, ki je njen prvenec, navdušila. Vzemite tudi vi v roke to knjigo in dovolite, da vas pusti brez besed. Zgoraj desno na omari je bila škatla, ki sem jo iskala. Preiskala sem že celo sobo in resno me je obšel strah, da sem to škatlo med zadnjo selitvijo izgubila. Najprej sem pogledala pod posteljo, nekaj tako dragocenega bi običajno pospravila tja, a je tam ni bilo. Tudi med starimi igračami v kotu sobe in med skrbno zloženimi knjigami je ni bilo. Začela sem čutiti bolečino v glavi in čuden občutek v želodcu. Ne morem verjeti, da sem kaj takega izgubila. Kako bom preživela brez nje?!
A sedaj lažje diham. Nekaj časa potrebujem, da se umirim. Našla sem jo. Vse bo še dobro. Ko sem jo zagledala tam visoko zgoraj desno na omari, mi je prav odleglo. Danes bo še lep dan. Vse bo še dobro. Kmalu se zavem, da je zunaj dneva že zdavnaj konec. Le še zadnji lunin krajec mi dela družbo. Očitno sem se res zamotila z iskanjem. Pravijo, da čas hitro teče, ko je človeku lepo. A v resnici teče veliko hitreje, ko nekaj mrzlično iščeš in se v tebi samo veča strah, da si to izgubil. Zunaj je že trda tema. Mesto spi in običajno bi bila tudi sama že v svetu sanj, a danes je drugače. Danes sem nujno potrebovala tole škatlo. Morala sem jo najti. Res nujno sem potrebovala to, kar se skriva v njej. Na zunaj gre za čisto običajno kartonasto škatlo. Načrtno sem pred leti izbralo tako nevpadljivo in na videz čisto običajno škatlo, v katero ne bi spravil nekaj tako vrednega. No, v resnici si takrat nisem mogla privoščiti drugega, kot da sem v trgovini prosila za odpadlo embalažo. A tale škatla mi ravno zadostuje. Njena velikost je idealna in zaradi njene nevpadljivosti me nikoli ni strah, da bi jo kdo med mojimi vse pogostejšimi selitvami ukradel. Ne bi preživela, če bi jo izgubila ali bi jo, bog ne daj, kdo ukradel in si jo prilastil. Nekaj časa sem razmišljala, da bi nanjo z alkoholnim flomastrom napisala 'drobnarije', 'kopalnica' ali kaj podobnega, kar bi dodalo k prepričljivosti, a sem se premislila. Ta škatla bo potovala z mano, četudi grem na drugi konec sveta, zato naj vseeno deluje elegantno, koliko pač to navadna kartonasta škatla lahko. Ko jo odprem, se mi nariše nasmeh in končno zares sproščeno glasno izdihnem. V roke vzamem zame predragocene fotografije, različne vstopnice in programske liste, voščilnice, ki imajo že rumene robove, skrbno izrezane odrezke iz revij in druge podobne dokumente. Pogledam lunin krajec. Kar objela bi ga, če bi bil bližje. Osreči me, da je vse še vedno tu. Še vedno lahko verjamem, da je res. Za marsikoga bi bil to le kup starega papirja in bi hitro pristal v smeteh ali na ognju, a zame je to več vredno kot kakršenkoli dragulj. Te fotografije in drugi papirji so dokaz. Dokaz, da sem nekoč tudi jaz imela življenje. Nekoč sem tudi jaz živela, čeprav nekateri mislijo drugače. Vse je res, to ni le ideja v moji glavi. Imam dokaze. Dokaze, da sem tudi jaz nekoč živela. Roman Dom za Penny avtorice Jamie Brenner mi je padel v oči sredi polne mize različnih knjig v eni od ljubljanskih knjigarn. Takrat sem kolebala o nakupu, a sem se nazadnje, zaradi pretekle slabe izkušnje, ko sem kupila knjigo, ki mi res ni bila všeč, le odločila, da gre mogoče z mano kdaj drugič, če sploh. (Mimogrede, mislim, da je to, da se nakup ohladi dobra strategija posebej, ko pride do kupovanja z omejenim budgetom.) Knjiga s svojo igrivo naslovnico in prepričljivim zapisom na zadnji platnici mi naslednje dni ni in ni šla iz glave. Zato sem jo uvrstila na svoj bralni seznam in jo rezervirala v bližnji knjižnici. Dom za Penny sem brala meseca oktobra in prav se mi zdi, da vas opozorim, da to ni najbolj primeren mesec za to delo, saj gre za 'sijajno počitniško branje' kot pravi Booklist. Skozi poglavja se namreč preselimo v letovišče Sag Harbor in njegov znameniti hotel, kjer se poleti tre počitnikarjev. Tako bi bilo branje te knjige res idealno v senci, ob zvokih šumenja morja in lizanju sladoleda. A tudi branje v jesenskem času doda svoj čar, posebej če te ob tem grejejo nepričakovani topli sončni žarki. V že omenjenem Ameriškem hotelu je veliko časa preživel tudi Henry Wyatt, slavni slikar in vsestranski umetnik, ki nepričakovano umre prav v baru hotela. Še bolj kot njegova smrt pa je neverjetna novica, da je svojo hišo, ki jo je sam oblikoval in velja za pravi biser, zapustil štirinajstletni hčerki hotelske receptorke Penny, s katero se je veliko družil in jo tudi učil risati. Penny živi s svojo mamo Emmo na obrobju mesta in njuna finančna situacija ni ravno rožnata, zato ju vsebina oporoke še bolj šokira. Vse se zdi kot v pravljici. Življenje pa ni pravljica, Dom za Penny pa ni fantazijski roman. Za zaplet in dramo poskrbi slikarjeva dolgoletna agentka in prijateljica Bea, ki je prepričana, da gre za neko goljufijo. Hiša naj bi Henry zapustil njej, da bi tam odprla njegov muzej. Skozi različne zaplete spoznavamo Penny in njeno mamo Emmo pa Beo in njenega asistenta Kyla ter mogoče še bolj intimno pogojnega umetnika. Bea ne razume oporoke in dvomi v njeno pristnost. Bodo Emma, Penny in Bea našle skupni jezik ali bo na koncu razsodilo sodišče? Kot vsako počitniško branje pa ne vsebuje le dram, ampak tudi ljubezenske poglede in posebnost določenih likov ter seveda zanimive povezave iz preteklosti. Mene je Dom za Penny prepričal, kljub temu, da sem ga prebirala jeseni. Če potrebujete v teh negotovih mesecih tega leta malo poletnega oddiha, toplo priporočam, da se odpravite raziskati, kaj se zgodi z domom za Penny. Pusti jo.
Pusti, naj gre. Tudi brez nje lahko zbujaš se v nov dan, poln priložnosti in sanj. Lahko spomine ustvarjaš ne da se njej klanjaš. Lahko sanjariš o bližini, veselju, zdravju in sreči. Lahko stisneš se v objem toplini ali opazuješ ta svet hiteči. Tudi brez nje. Naj gre! Naj pot jo nese stran, da ves trud ne bo zaman. Naj gre! |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|