Ste se kdaj znašli v situaciji, ko ste imeli občutek, da vas nihče ne razume? Ali pa, da vi nikogar ne razumete? Ali pa je bila to le ena oseba, s katero ste bili primorani sodelovati? Ste imeli kdaj občutek, da s sogovornikom ne govorita istega jezika in imajo vaše besede v njegovih ušesih nek popolnoma drugačen pomen? Ko sama razmišljam o tem, imam pred očmi točno določen odnos, v katerem čutim točno to: kot da s sogovornikom govoriva čisto drugačen jezik. In ko sem bila ravno v obdobju poglobljenega razmišljanja o tem odnosu in iskanju strategij za spopadanje z nesoglasji, sem v knjigarni naletela na knjigo Thomasa Eriksona z pomenljivim naslovom: Obkroženi z idioti. Podnaslov “Štiri oblike človekovega vedenja in kako se uspešno sporazumeti z njimi” (predvsem njegov drugi del o uspešnem sporazumevanju) me je spodbudil, da sem knjigo dodala na svoj bralni seznam. Avtor v knjigi predstavi štiri vedenjske tipe in vsakega označi s svojo barvo. Dominantni rdeči, iniciativni rumeni, stabilni zeleni in analitični modri. Preko opisa tako dobrih plati kot tudi tistih, ki običajno povzročajo težave v komunikaciji predstavi vsak profil, vsako barvo posebej. Knjiga je polna praktičnih primerov in realnih zgodb ter je tako zanimivo branje, čeprav je bolj kot ne priročnik od katerega bi običajno pričakovali suhoparno branje polno strokovnih izrazov in tujk, ki jih komaj razumemo. Knjiga prinaša tudi poglavje namenjeno opisu, kako se vsaka barva sooča s stresom in kaj ga običajno povzroči, nasvete kako preprečiti nejevoljo ter informacije o tem kako posameznikom določene barve dati prijetne in neprijetne povratne informacije. Po zaključenem branju ne morem ravno reči, da sem izvedela nekaj revolucionarnega – sistem je neglede na vse vseeno precej podoben poznanemu Hipokratovemu kolerik - flegmatik – sangvinik – melanholik sistemu (kar avtor tudi lepo predstavi v pregledu skozi zgodovino). Je pa branje zagotovo pripomoglo k samorefleksiji lastne barve in posledično komunikacije ter me je spodbudilo k razmisleku o vzrokih za nesoglasja, ki jih srečujem v komunikaciji. Mogoče pa le ni vse v domeni (ne)želeti si razumeti sogovornika, ampak je nekaj tudi v barvi, ki nas določa. Če imate težave v komuniciranju in sobivanju z določenimi posamezniki, če se počutite nerazumljeni ali vi obnašanja nekoga ne razumete, če se želite bolje spoznati ali pa če bi rada prebrali nekaj o različnih oblikah vedenja ljudi, bi vam priporočila tole knjigo. Malo za šalo in malo zares: tudi če nimate teh interesov, pomislite kaj neki si mislijo ljudje, ko vidijo kaj berete ter mogoče kako dobra iztočnica za pogovor je, ko te nekdo dobi brati knjigo s takim naslovom (meni se je to dejansko zgodilo na vlaku).
0 Comments
V duhu knjižnih vlogov, seznamov in drugačnih objav, ki jih lahko zasledimo na socialnih omrežjih (sploh če smo kdaj v iskalnik vtipkali besedo knjiga ali pa naslov kakšne), sem pred kratkim od prijateljice, s katero si deliva ljubezen do branja in večkrat tudi debatirava o prebranem, dobila vprašanje o številu knjig, ki jih v enem letu preberem.
Žal nisem mogla odgovoriti s točnim podatkom v obliki številke, saj nikoli nisem zares štela knjig, ki jih v letu preberem. Že od nekdaj skrbno beležim naslove vsega prebranega, a nikoli nisem pomislila na to, da bi zamejila leto in tako imela možnost prešteti prebrano. V duhu števil, ki sem jih zaznala pri drugih pa sem si za leto 2020 tudi sama postavila številčni cilj in konec leta bom lahko tako tudi sama povedala točno številko. Če koga to veseli in si bo s to informacijo kaj pomagal. Meni iskreno ne pove prav veliko. Beležim bolj za hec kot zares, bolj, da vidim, če se moj občutek sklada z dejanskim stanjem. Pred leti me je zelo šokirala informacija, da povprečen človek ne prebere niti ene knjige v celem letu. To je žalostno, se vam ne zdi. Sama potem sklepam, da povprečen bralec prebere tam nekje pod 20 knjig, vsak mesec eno, med poletnim oddihom pa mogoče še kakšno zraven. O tistih, katerih številke so večje od 52 (kar bi pomenilo eno knjigo na teden) ali število prebranih knjig merijo v stoticah, pa niti ne vem zares kaj naj si mislim. Kje najdejo toliko časa za branje? Nimajo drugih obveznosti? Pri angleško govorečih ‘bralcih’ sem zasledile trend poslušanja avdio-knjig, kot obliko branja. Sama poslušanja ne bi enačila z branje. Strinjam se, da vožnja ali likanje veliko hitreje mine, če poleg poslušamo roman ali kaj podobnega, a vseeno. Če pozorno spremljaš, spoznaš vsebino knjige, a na čisto drugačen način. O sposobnosti koncentrirano delati več opravil hkrati, pa so strokovnjaki dokazali, da vsako opravimo bistveno manj kvalitetno kot če jih opravljamo samostojno. O številu prebranega pa še en pomislek. Kako bi lahko primerjali 700 + strani dolg roman z otroško slikanico, ki jo preberemo nečakinji ali pa z med dve trdi platnici na nekaj desetih straneh zbranih malo več besed, ki jih označimo z izrazom poezija? Vse troje je knjiga. Pa tudi knjige samo s fotografijami obstajajo... Težko je potegniti mejo kaj je potem prebrana knjiga in kaj ni. Ker vsi vemo, da gre branje poezije (če potisnemo na stran bistvo razumevanja in poglobitve v vsebino skrito znotraj tistih nekaj izbranih verzov) veliko hitreje kot pa branje romana s kompleksno zgodbo polno različnih karakterjev in zapletov. Konec koncev pa smisel ni v končni številki prebranih knjig, ki jo boš lahko zapisal ob simpatični fotografiji ob koncu leta ali pa se kako drugače pohvalil na socialnih omrežjih. Pri branju, vsaj zame, ne gre za to koliko knjig prebereš, ampak je smiselnost v procesu branja, užitku v iskanju knjig, branju, pisanju o prebranem, komentiranju ter razmisleku o čemerkoli že, kamor te knjiga ponese. Zato ne obremenjujte se s številom knjig, ki jih boste prebrali, ampak poskusite najti v vsakem dnevu ali tednu čas, ko preberete vsaj poglavje ali kaj podobnega, ker ima branje mnogo pozitivnih učinkov na naše možgane in počutje. Zatorej, tudi če je to le knjiga na leto - važno, da je. Kot je rekel Pavček: “Če ne bomo brali, nas bo pobralo.” Michelle Obama, nekdanja prva dama Združenih držav Amerike in prva temnopolta na tem položaju, ženska katere ime je (verjetno) vsem znano. Ona je ena prvih ženk, ki jih gledam in poslušam s posebnim čarom, ponosom in zanimanjem. Ne spomnim se točno, kako je do tega prišlo, a prav ona je ena prvih , ki je pri meni dobila posebno pozornost in rada sem prisluhnila novicam povezanim z njo, posebej njenim govorom. Ko sem zvedela, da je izdala knjigo o svojem življenju, sem komaj čakala, da jo dobim in preberem. Bila sem tako navdušena, da niti nisem čakala na prevod knjige v slovenščino, ampak sem jo, kljub osebni oceni, da moja angleščina ni najboljša, prebrala kar v izvirniku. In mogoče me je prav zato še bolj navdušila. Od poglavja do poglavja sem sicer res morala v slovarju preveriti pomen besede ali dveh, ampak sicer je branje gladko steklo in zgodba me je povlekla vase. In glede na videne odlomke iz slovenskega prevoda z naslovom Moja zgodba, ki so polni slovničnih napak, pa bi vam celo bolj svetovala izvirnik, četudi vaše razumevanje angleščine ni brezhibno. Ne glede na vašo osebno občutljivost na slovnico branje izvirnika s točno tistimi besedami, ki si jih je izbral avtor, nosi drugačno težo in daje tisti bistven pomen, ki se kdaj s prevodom izgubi. In kaj je pri tej knjigi tako posebnega - a ni to še ena biografija, bi se lahko spraševali. A temu ni tako. Prvoosebna pripoved o življenju in dogodkih, vse od njenih prvih dni do dni v Beli hiši, se bere zelo osebno kot bi se Michelle sploščeno pogovarjala s prijateljico v udobju domače dnevne sobe. Piše odkrito in razkrije tudi tisto, kar bi verjetno večina zamolčala. Na papir razlije tudi svoje napake, dvome in skrbi. In tako se njena zgodba bere kot življenje resnične osebe (kar v resnici tudi je). Posebej zanimivo je brati o življenju nekoga takega kalibra izpod njegovih rok, z njegovimi besedami, ker vsak za svoja dejanja pozna resnične vzroke in lahko zase najbolje pove, kaj je v neki situaciji čutil. Res ob branju dobiš občutek pogovora s Michelle - žensko, ki z razkrivanjem čustev in pravo sebe, postaja tvoja prijateljica. Pokaže sebe kot žensko, mati, ženo in ne le kot prvo damo kot jo sicer poznam(o). Presenečena sem bila nad njeno iskrenostjo in pogumom, da sebe tako svetu ponudi na krožniku z vsemi ranami in pomisleki. Saj je verjetno vse skrbno premišljeno, stvari ostanejo zamolčane, a vseeno to ni knjiga samih nasmehov in veselih dogodivščin, ampak je zgodba o življenju ženske, ki je spremenila svet. Becoming je knjiga, ki bi jo posebej rada priporočila v branje vsem, ne glede na starost, všečnost (tuje) politične situacije, spola ali interesa v življenje drugih, saj je zgodba polna zelo uporabnih nasvetov in besed, ki dajo misliti in prinašajo pozitivne spremembe. Skupaj z nekom, ki je prišel na pomemben položaj pa tudi sicer rasel k boljšemu sebi, je "postajali" boljši lažje. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|