Vse najboljše za me dvaindvajsetič Kdaj pa kdaj si natančno planiram ali pa samo grobo predstavljam kakšen dan za teden, dva naprej in vedno mi je zanimivo, kaj na koncu nastane iz tistega dne. Podobno sem si par tednov nazaj predstavljala, kako bo izgledal današnji dan, saj praznujem rojstni dan. Potem pa je prišel vmes še korona virus in sklepam, da ne bi bil nihče posebej presenečen, če rečem, da je dan potekal popolnoma drugače kot sem si takrat predstavljala. Ampak...
V resnici bi prej rekla, da ni bilo bistvenih sprememb, saj je imel dan zelo podobno vsebino kot sem si predstavljala. Če bi bile razmere običajne, bi večino današnjega dne preživela v razredu šole na pedagoški praksi in kasnejši čas zapolnila s pripravami na naslednji dan ali pisanjem poročil o praksi - namesto tega pa sem večino dneva doma sedela za računalnikom in spremljala predavanje na daljavo ter opravljala druge zadolžitve študija na daljavo. Potem bi se odpeljala na vaje in tri ure preživela v družbi super ljudi in plesa - namesto tega pa sem sama šla nam kratek sprehod, kjer sem lahko slišala le ptičje petje in svoje misli. Predvidevala sem, da bom po takem dnevu utrujena in ne boste verjeli res sem – komaj čakam, da zaprem oči. Glede na mojo običajno zasedenost sem sklepala, da bom čez dan preko takih ali drugačnih medijev dobila nekaj voščil in to je bilo povsem tako. Ob vseh lepih voščilih sem navdana s hvaležnostjo in radostjo vseh, ki mi nekaj pomenijo. Če pogledamo takole malo čez palec nam tale korona virus konec koncev le ni tako zelo spremenil življenja (zaenkrat in naj kar ostane tako). Zanimivo sem tudi lani ob svojem rojstnem dnevu razmišljala o razlikah pred predstavami in realnostjo – je to naključje ali bo to stalnica v nadaljnje? Kdo ve. Zapisa nisem nikoli uspela objavit, zato ga delim z vami sedaj, leto kasneje. Je situacija v moji glavi še vedno podobna spodaj opisani? Ja, v določeni meri popolnoma. "Kaj?! Že kar enaindvajset let bom imela? Joj, že toliko...Saj ni res, no." Te besede so se odvile v mojo glavi, ko sem pred približno mesecem dojela, da se bliža današnji dan, ko praznujem rojstni dan. Pa ne zato, ker bi se mi zdelo, da to pomeni, da sem stara (saj ta številka namreč ne predstavlja nikakršne starosti, bodimo realni). Star si toliko kolikor se počutiš in obnašaš, ne kolikor pravi neka številka. In meni se že zadnjih nekaj let zdi, da sem enako stara, da sem prišla do neke "starost" in sem tam že nekaj časa. Vikanje s strani vaških otrok ali podobne situacije me sicer kdaj malce zamajajo v tem razmišljanju, ampak naj bo. Je že prav tako. Šokirana sem bila bolj zaradi spomina na predstave, ki sem jih imela v svoji glavi. Kot majhni se mi je namreč prav enaindvajset let zdela primerna starost za marsikaj. Nekaj teh stvari sem že dosegla, nekaterih verjetno (vsaj tako se zdi) še nekaj časa ne bom. Izpustimo sedaj naštevanje teh, da ne načenjamo polemik o tem, pri kateri starosti je kaj primerno, kar sicer nekateri radi počnemo, a žal sproža tudi veliko nestrinjanja in slabe volje. Rada bi se bolj posvetila premisleku o tem, kako skozi obdobja rastemo, kaj nas življenje (na)uči in kako se naši pogledi na življenje in želeni cilji spreminjajo. Ko si mlajši in opazuješ starejše od sebe, se ti vse to zdi daleč in nepredstavljivo, čeprav mogoče mamljivo. Potem greš dvakrat spat (no, mogoče štirikrat) in si že ti tam, kjer si želel biti. In… ja, stvari (vsaj običajno) niso takšne kot si si jih predstavljal.
0 Comments
Leave a Reply. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|