Piše: Neo Prizadevamo si, da bi jo dosegli v svojem delu. Iščemo jo v vsakdanjih stvareh. Majhne napake nas že spravijo iz tira. Nad marsičem dvignemo roke, če nismo dovolj predani svojemu delu. Popolnost ali nič. A vendarle se mi zdi prav, da smo zahtevni do dela, ki ga opravljamo. Nič ne sme ostati napol narejeno, ker bomo samo tako zares ponosni na svoje delo, čeprav mogoče res ni treba, da se ženemo do skrajnosti.
Popolnost pa pogosto iščemo tudi pri ljudeh. Starši so in tudi bodo še naprej otrokom postavljali eno vprašanje. Vprašanje, na katerega otrok ne more odgovoriti. »Zakaj si tak/a?« To vprašanje starš postavi, ko malček svojim vrstnikom meče pesek v oči, ko ne posoja svojih igrač, ko začne v trgovini kričati in brcati zaradi čokoladnega jajčka… Isto vprašanje se postavi najstniku, ko ne dela domače naloge, v družbi nosi slušalke, pri kosilu si po telefonu dopisuje s prijatelji… Pravega odgovora na vprašanje pa starš nikoli ne dobi. In kaj je pravi odgovor? »Ker sem tvoj/a…« Pogosto se vsi obnašamo kot starši, ki svojim otrokom očitajo napačna dejanja. Vendar to počnemo vsem. Nimamo več zadržkov in vsepovprek izpostavljamo napake. Občutljivi smo tudi za stvari, za katere posameznik sploh ni kriv. Zgražamo se še ob malenkostih kot so videz, hoja… Vse, kar iščemo pri drugem, mora ustrezati našim kriterijem. »Vse mora biti po moje.« Ali sploh razumemo popolnost? Kaj sploh je lahko popolno? Narava? Vesolje? Bog? Ne moremo je doseči, vedno se ji le približujemo. Popolnosti ne moremo razumeti. Če je popolnost nekaj božanskega, lahko hitro uvidimo, da mi zagotovo nismo popolni. Nismo in na tem svetu tudi ne moremo postati. Tega, kar imamo za Najvišje, zaradi popolnosti ne moremo imeti tako radi, kot bi se zares spodobilo. Nepopolnost pa smo sposobni ljubiti, ker nam je razumljiva, ker ima meje. Ljubimo šele tedaj, ko razumemo vse napake in slabosti ter jih ne skušamo pri priči odpraviti in človeka oblikovati »po svoji podobi«. Ljubimo šele tedaj, ko se končamo igrati Boga. Ljubimo šele tedaj, ko sprejemamo razlike med nami. Človeka ljubimo šele tedaj, ko se zavemo, da smo si prav zaradi razlik med seboj tako podobni. Ljubimo šele, ko človeka sprejmemo prav takega, kot je. Neo
0 Comments
Leave a Reply. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|