Ste kdaj razmišljali, kaj bi storili, če bi zadeli na loteriji? Pa ne evro ali dva ampak glavni dobitek, recimo 81 milijonov. Kam bi vložili ves ta denar? Kaj pa če si zamislite, da vsi mislijo, da ste dobili glavni dobitek, v resnici pa niti listka niste vplačali? Le kaj bi se iz tega razvilo? In ravno to se zgodi Feliksu Golobu in v knjigi Toma Podstenška Kar se začne z nasmehom spremljamo njegovo življenje od te lažne novice dalje. Feliks je čisto navaden človek, dela na recepciji ne ravno uspešnega hotela, ima hčerko in ženo, skupaj živijo neko bolj ali manj običajno življenje. Potem pa pride v javnost novica, da je zadel glavni dobitek in kmalu se mu življenje obrne na glavo. Niti uganili ne bi kaj vse ga čaka. V začetku sem se med branjem velikokrat iskreno nasmejala, kar se pri meni med branjem običajno ne dogaja in zato sem bila izjemno zadovoljna, da sem med pregledovanjem novosti na eni od spletnih knjigarn naletela na to knjigo. Začetni smeh in humornost pa se z zapleti, ki doletijo Feliksa in njegovo življenje vse manjša in mene je med branjem začelo prav skrbeti kaj bo. Del knjige sem prebrala v velikem upanju(, ki je postajalo vedno manjše), da se bo za Feliksa in njegovo družino na koncu vse dobro izšlo. V današnjem času, ko je termin “fake news” vse pogosteje slišan, se mi zdi Vse kar se začne z nasmehom odlično delo. Branje ni vsiljivo, zgodba je drugačna in pritegne. A kljub neki lahkotnosti, ki jo prinaša, lahko prebrano vidimo kot opomin in vprašanje nam vsem. Komu sploh zaupamo? Bolj verjamemo temu, kar preberemo ali slišimo preko zaslona ali znancu/sosedu/prijatelju, ki je nekaj res doživel in nam to pove na štiri oči? Kdaj premislimo smiselnost in resničnost in/ali dodatno preverimo pri različnih virih informacije, ki jih prebiramo na različnih omrežjih ali pa nam jih kako drugače posredujejo novinarji? Upam si trditi, da bi bilo to velikokrat več kot nujno potrebno. Uporabljajmo zdrav razum. Tudi ali pa še posebej med branjem in poslušanjem novic.
0 Comments
Sveža čokoladna rezina s kremno roza malinovo kremo primerna za poletna druženja, kot nadomestek sladoledu ali sladek prigrizek kar tako. SESTAVINE
7 jajc 120 g sladkorja 20 g vaniljevega sladkorja 100 g moke 50 g čokolade v prahu 50 g kakava v prahu 13 g pecilnega praška 800 g (zmrznjenih) malin 2 vrečki praška za pripravo vaniljevega pudinga (približno 80 g) 120 g sladkorja 3 listi želatine 500 ml sladke smetane za stepanje 500 g mascarpone sira 100 g čokolade Žlico ali dve vode ali olja Za biskvit najprej ločimo beljake in rumenjake. Beljake stepemo v čvrst sneg. Rumenjake penasto vmešamo s sladkorjem in vaniljevim sladkorjem. Z ročnim mešanjem penasti mešanici na rahlo vmešamo presejano moko, čokolado in kakav v prahu in pecilni prašek. Nežno vmešamo še sneg iz beljakov. Maso vlijemo v pekač (približne dimenzije 35x35 cm) obložen s papirjem za peko in poravnamo, da je površina ravna. Pečemo v prej segreti pečici na 180 stopinjah Celzija približno 20 minut. Ko je biskvit ohlajen, odstranimo papir za peko in ga preložimo na pladenj. Zmrznjene ali sveže maline damo v manjši lonec z malo vode, tako da je dno posode pokrito in postavimo na ogenj. Segrevamo in občasno premešamo do rahlega vretja. Vročo mešanico precedimo skozi cedilo, da odstranimo semena. Tekočino iz malin spet postavimo na ogenj in v njej po navodilih proizvajalca skuhamo dva zavitka praška za vaniljev puding, ki mu primešamo 90 g sladkorja. Ko je puding skuhan, še vroči mešanici dodamo želatino in premešamo, da se ta raztopi. Vse skupaj dobro ohladimo. Stepemo sladko smetano in preostanek sladkorja. Stepeni smetani dodamo še masparpone sir in ohlajeno pudingovo malinovo mešanico. Kremo enakomerno razporedimo po ohlajenemu biskvitu. Čokolado po izbiri skupaj z malo vode ali olja stopimo na ognju. Vodo ali olje dodam, da kasneje ne bomo imeli težav z rezanjem trde hladne čokolade. Stopljeno čokolado damo v dresirno vrečko in čokolado v poljubnem vzorcu razporedimo po biskvitu. Rezine hranimo v hladilniku. Postrežemo jih lahko v različnih oblikah odvisno od priložnosti in potreb. Vsakič ko malo več berem – in poletni meseci so zagotovo tisti čas v letu, ko mi to uspeva – se spomnim svoje najstniške želje. Želje, ki je verjetno (vsaj tako se meni zdi) večkrat prišla na misel vsakemu, ki veliko bere in je preko knjig prepotoval mnogo dežel ter spoznal veliko ljudi, njihovih modrosti in zgodb. Želja napisati knjigo. Sliši se preprosto, a mislim, da se samo sliši tako. Ko se tega lotiš ali pa samo malo bolj resno pomisliš, da bi se tega lotil, ugotoviš, da stvar ni tako preprosta kot se zdi.
Tudi nek znan rek o tem, kaj naj bi naredili tekom življenje poleg ‘zasaditi drevo’ in ‘imeti otroke’ uvršča ‘napisati knjigo’. In ob tem se vedno spomnim srednješolske profesorice latinščine, ki nas je – malo za šalo, malo zares – ob učni uri o Sokratu, njegovem življenju in delu postavila pred dejstvo, da ta rek stoji na majavih tleh, saj mnogi veliki ljudje zgodovine niso za seboj pustili niti vrstice. Jezus in Sokrat sta dva, ki ju vsi poznamo, a nista napisala knjige. Potrebno ali ne, želja ostaja in se večkrat pojavlja znova in znova. Potem jo premlevaš, premišljuješ, kaj, o čem in čemu bi se sploh lotil tega. Kdo bi to sploh bral, če bi sploh kdo to prej izdal. Preveč vprašanj in razmišljanja? Mogoče. Verjetno ni univerzalnega recepta za realizacijo od želje prek ideje in pisanja do izdaje in knjige na polici. Začeti in vztrajati je verjetno dvoje, kar veliko pripomore. Poleg tega pa zaupati in verjeti v zgodbo in svoje sposobnosti. A najbolj pomembno je začeti. V sodobnem svetu tehnologije to pomeni odpreti nov dokument in ga napolniti z besedami, ki tvorijo smiselne stavke in povedi. Nadaljevati tudi, če se vse skupaj zdi nesmisel. Ko sem bila še v osnovni šoli, sem to mojo idejo resno vzela. Še vedno imam spravljen osnutek zgodbe, ki bi verjetno obsegala več sto strani. Zgodbe o dve mladostnikih – sem ju mogoče celo poimenovala? - in ljubezni, ki se plete med njima. Kako klišejsko se mi to sedaj sliši. A takrat sem verjela v to zgodbo, verjela, da bi nekoč iz nje nastala knjiga, taka prava, ki jo bodo tudi drugi brali. Še vedno se spomnim kakšna bi bila glava zgodba, čeprav tistega skrbno spravljenega osnutka na listu papirja že dolgo nisem držala v rokah. Bo ta zgodba kdaj postala resnična? Še sama kdaj pomislim na to, ampak mislim, da iz te moke ne bo kruha. Pa tudi iz vseh nadaljnjih idej o tem, kaj in o čem vse bi lahko pisala. No, mogoče pa. Nikoli ne reci nikoli, pravijo. Mogoče bo nekoč nekje izšla knjiga, ki bo moje delo. Pustimo se presenetiti. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|