Pogovor je tekel o soočenju s težko boleznijo in/ali smrtjo pri naših bližnjih ali nas samih, ko sem dobila to vprašanje. Presenetilo me je, ker si ne predstavljam zares kaj bi nas lahko o tem učili v šoli.
Zdi se mi pomembno, da govorimo o poteku življenja, boleznih in drugih težavah do katerih lahko pride tekom življenja ter o (lastnem) minevanju in nenazadnje tudi o lepoti življenja ter lastni odgovornosti za kvaliteto bivanja. Po svoji izkušnji (posebej z žalovanjem) bi rekla, da se je na dogodke kot so smrt ali težka bolezen (bližnjega) težko zares pripraviti ali se naučiti kako se spopasti s tako situacijo. Vsak doživlja take dogodke in preizkušnje na svojstven način. Tako ni nekega univerzalnega recepta. Mogoče je ravno zato tako težko o tem govoriti, posebej v šolskem sistemu, ki je nagnjen k posredovanju informacij, ki niso spremenljive in kjer je običajno samo en odgovor pravilen. Pogovarjati se, premišljevati in odkrito govoriti o vsem, kar nas lahko doleti v življenju - od lepote do bolezni in vsega vmes - se mi zdi posebej pomembno za odraščajočo mladino, za mlade odrasle. V tistih letih, ko se še oblikujemo in spoznavamo je pomembno, da razmislimo tudi o tem, čeprav se nam vse to zdi zelo daleč. Šolski sistem pa lahko nudi ob tem ustrezno podporo, ki ko ob soočenju s tem potrebujemo oziroma potrebujejo mladi. Sama vidim možnost za vpeljavo teh pogovorov v obliki deljenja mnenja, izkušenj, osebnih pogledov učiteljev in učencev ter morebitnih drugih gostov, s katerimi pridejo učenci v stik. Na način “jaz sem to doživela tako..., naučilo me je tega in tega, po tem dogodku sem redno prakticirala to in ono - to mi je bilo v veliko pomoč... kaj o tem mislite vi? Je še kdo doživel kaj podobnega? Kako ste se počutili? Kaj ste spremenili, sklenili? …” Tako se lahko veliko o življenju naučimo preko podelitve drugih o njihovem lastnem življenju in doživljanju - pa naj bodo to starejši, mlajši ali vrstniki – od vsakega se lahko nekaj naučimo. In zakaj se mi zdi, da je tega (pre)malo? Velikokrat se je težko zaupati in govoriti o svojem življenju, posebej o preizkušnjah. Zavedajmo se, da nobeno življenje ni perfektno, ni za v učbenik. Tako življenje pač je. To ga dela življenje. In zato vas spodbujam, da o njem govorite.
0 Comments
Verjetno bi bil najbolj pričakovan odgovor: družbo in druženje, a pri meni ni tako. Naj pojasnim. Po več letih sem veliko več časa skupaj v enem kosu preživela v domačem okolju, kar je pomenilo tudi več pristnega stika z domačimi. Z drugimi pa mi je čisto zadostovalo druženje preko različnih socialnih omrežij in podobnih platform, ki omogočajo video pogovore. V tem času smo se celo mogoče več družili kot običajno, saj se zaradi polnih urnikov in lociranostjo na različnih koncih sicer težko uskladimo za skupen termin, prevoze in drugo potrebno. Med časom karantene pa nam je uspelo uskladiti in to celo večkrat. To je naredilo mojo karanteno drugačno od karantene drugih, si mislim, saj kolikor sem povzela iz pogovorov z drugimi, ki so v večini pogrešali ravno socialne interakcije.
Moj odgovor je čisto nasprotje temu in zanj nisem rabila niti veliko razmišljati, ampak je kar priletel iz mene, ko sem dobila to vprašanje. Čas zase in umirjenost sta tisti dve stvari, ki sem jih res pogrešala. In čeprav me vsakič, ko na to pomislim, izrečem, napišem ali preberem, malce zaboli, to priznavam tudi tu. Ker tako pač je, zakaj bi se slepili. In zakaj zaboli? Ker mislim, da sem za velik del tega odgovorna tudi sama. Vem zakaj je tako. Vse je stvar prioritet. Ampak so obdobja, ko so prioritete glede na status mogoče nekoliko drugačne kot bi si morda želel v dani situaciji, a kdaj kasneje si hvaležen, da si neko obdobje preživel v deficitu na določenem področju za večji uspeh za drugem. Zveni povzpetniško? Mogoče je. Ampak sama sem kot študentka rada resno v študiju, kar pač kdaj pomeni, da določenim stvarem rečem ne in imam za kosilo sendvič. Se mi zdi, da se moram braniti za to? Ja, kdaj pa res. Študijske obveznosti in moja potreba po resnem študiju so razlog tega, da sem v karanteni najbolj pogrešala prav čas zase, umirjenost in mogoče še stalnost. V mojem primeru je stanje v nekem obdobju postalo precej hektično, če se lahko tako izrazim. Obveznosti so se povečale, spremenile in študij od doma je potekal v drugačnem okolju in dinamiki kot sicer. Zaradi neobstoječega urnika, ki je pomenil predavanja od spremenljivih terminih, spremenljive dolžine, sem se v nekem obdobju počutila, da moram biti konstantno na voljo, da se hitro odzovem, prisostvujem obveznemu sestanku in podobno. Ob tem se mi zdi zelo na mestu, da povem tudi, da se kolegice, torej študentke istega programa, ki so do določene mere imele enak študij na daljavo kar zajema obveznosti, navodil in drugo, niso počutile enako ali podobno kot jaz. Vsaka je ta čas doživela na svoj način. Kot tudi vse drugo. Sem pa imela tudi čas zase, svojo samoto in mir, brez skrbi. Ko so se razmere malce umirile, sej našla čas in priložnosti za to. Bilo je mogoče potrebno malo več prilagajanja in obrazložitev, a je bilo vredno najti in vzeti si čas. V veliki meri smo namreč sami odgovorni za svoje počutje. Le zakaj (si) postavljamo vprašanja? Kaj bi rekli? Malo za šalo malo zares, je odgovor popolnoma preprost. Vprašanja postavljamo, ker smo željni odgovorov.
Verjetno je vsem znan stereotip o Slovencih in našem postavljanju vprašanj, ki ga (posebej tuji) predavatelji velikokrat omenijo. Zakaj se po predavanjih, ko imamo priložnost postavljati vprašanja pojavi nelagodna tišina, namesto da bi se usul plaz vprašanj? Razlogov je zagotovo več. Če jih iščemo zunaj nas, lahko rečemo, da so predavatelji odlično opravili svoje delo oziroma predavana vsebini ni spodbudila nobenega vprašanja v nas. Sama pa bi razloge našla tudi znotraj nas. Velikokrat se, tudi meni, zgodi, da nisem prepričana o nečem, kar pa bi mogoče že morala vedeti in ker nočem izpasti nevedna, raje ne vprašam in odgovor raje poiščem sama. Tudi to, da vemo, da lahko na spletu ali kje drugje s par kliki SAMI najdemo odgovor na naše vprašanje, je lahko razlog, da vprašanja strokovnjakom, ki nam dajejo to možnost ne postavljamo. Mogoče pa je tudi, da imamo dovolj domišljije, da si manjkajoče informacije rahlo izmislimo ali zapolnimo te luknje z našimi predvidevanji. A predvidevanja so lahko daleč od resnici, kar prinaša le dodatno zmoto. Za postavljanje vprašanj potrebujemo pogum. Pozitivno pripomore tudi poznavanje predavatelja ter zaupanje in pozitivna klima med skupino poslušalcev. Izpostaviti se pred skupino in postaviti vprašanje je za mnoge izjemen dosežek. A zavoljo osebnega in strokovnega napredka in rasti, je dovoljšnja mera samozavesti ni poguma nujno potreba. Pa ne le za postavljanje vprašanj ampak tudi sicer. Rada bi vas spodbudila, da bi (si) postavljali vprašanja. Ker v večini drži, da neumnih vprašanj ni, čeprav se nam vsem kdaj zdijo določene nesmiselna in nepotrebna. Ampak le preko spraševanja (sebe) lahko pridemo do odgovorov in s tem do novih rešitev in znanj. Včasih tudi naš stari dobri vsevedni Google nima vseh odgovorov. Določeni odgovori se skrivajo samo v globini nas samih in je zanje se je potrebno poglobit vase in odgovor najti nekje v sebi. Posebej to velja pri vprašanjih o nas samih, ki jih kdaj tudi težko dobro zaobjamemo z besedami. Iskanje odgovorov v sebi pa velikokrat ni enostavno, a ponavadi prineseta razmislek in poglobitev zelo uporabne odgovore – vsaj po mojih dosedanjih izkušnjah. Se je pa posebej v začetku zelo težko zares slišati, zato si je potrebno prisluhniti, vzeti si čas, najti mir in iskati odgovor, napeti ušesa, če želite. In, ja, za tiste, ki ste prebrali vse to konca in se od začetka sprašujete - ne, tega ne dejansko ni nihče vprašal. ;) V zadnjih dne se je nemogoče izogniti pogovoru o tem novem virusu, ki nekatere straši. Na neki točki sem se sicer želela (vsaj tukaj) izogniti govoru o tem, saj opažam, da zadnje dni ne govorimo ali poslušamo skoraj o ničemer drugem kot pa zgolj in samo o tem strašnem virusu, ki naj bo bojda pokončal. A ker sem večkrat dobila to vprašanje, naj bo to vprašanje meseca marca. Očitno je to tema, ki je in še bo zaznamovala ta čas. A bi vam vseeno še pred odgovorom položila na srce, da se prosim pogovarjajte tudi o vsem ostalem kar se vam dogaja; življenje še vedno teče naprej.
Osebno se virusa ne bojim in mislim, da je večina skrbi odveč. Nočem nikogar užaliti in ni moj namen iskati krivca, a menim, da večina nepotrebnega strahu v ljudi projicirajo mediji. Večino ti posredujejo informacije, ki so (kot tudi pri drugih zadevah) zelo spretno izbrane glede na interese. Preko poročanja o le določenih podatkih so v gledalcih/poslušalcih zbudili strah in še enkrat dokazali, da nimajo po pomoti naziva četrte veje oblasti. Je pa to v meni na neki točki povzročilo dvom; a ne dvom o lastnem zdravju in ogroženosti, ampak bolj spraševanje, če je z mano vse v redu, ker me ne skrbi zares in ker res ne čutim nobene potrebe po obsesivnem razkuževanju (in ko smo že pri razkuževanju - kaj ko bi se naučili učinkovitega razkuževanje, ker to, da malce pošpricate v dlani in si jih pomanete, vsaj kolikor mi je znano, nima ravno bistvenega učinka), nošenju zaščitnih mask, kaj šele po oblikovanju enormnih zalog dolgo obstojne hrane. Takšni odzivi ljudi so me resno šokirali. Mnenje o splošnem pretiravanju, pa ne pomeni, da se mi zdijo vsi ukrepi odveč. Temeljito umivanje rok, razkuževanje po potencialnem stiku z boleznijo, kašljanje v robček ali rokav in še najpomembnejši, da ob bolezni ostanemo doma - ukrepi, ki bi bili dobrodošli vsako leto v tem času, ko običajno bolj razsajajo razne viroze, prehladi in podobne bolezni, če že ne cel čas. (Ni vedno pomembno, da si redno temeljito umijemo roke?!) Preventiva je vedno dobrodošla. Razmišljam pa, da bom mogoče ozaveščanje o tem spodbudilo pogovor in osebni premislek vsakega posameznika o tem, kako je potrebno ob bolezni ostati doma in poskrbeti najprej zase in svoje zdravje in šele nato za službene, študijske ali kakršnekoli druge obveznosti. Verjetno sicer ob tem vsi prikimavamo in se strinjamo s tem, a bodimo iskreni (vsaj pri sebi) - pogosto tudi z nekaj bolezenskimi znaki še vedno hodimo po svetu in opravljamo "nujne" obveznosti, ker "saj še ni tako hudo", da bi ostali doma, odležali bolezen in ne širili virusov vse naokrog. Večkrat tudi sama čutim nujo, da neke stvari naredim, vsaj dokler kljub večjim naporom in/ali protibolečinskim tabletam uspem nekako funkcionirati. A na dolgi rok se to ne obnese, vsaj ne, če nam je mar za naše telo in počutje tudi v prihodnje. Vas pa spoštujem tudi ,če mislite drugače, ste trenutno preplašeni ter vas skrbi za zdravje in življenje. Želim vam čim več miru. Bi pa zaključila takole: imejte radi sami sebe (kolikor lahkomiselno se to mogoče zdi), poskrbite za svoje zdravje in počutje ter pomislite kdaj je panika potrebna in kdaj je treba slišano vzeti z rezervo in mogoče preveriti še kakšen (po možnosti strokoven) vir. Vse bo še dobro, brez skrbi. V duhu knjižnih vlogov, seznamov in drugačnih objav, ki jih lahko zasledimo na socialnih omrežjih (sploh če smo kdaj v iskalnik vtipkali besedo knjiga ali pa naslov kakšne), sem pred kratkim od prijateljice, s katero si deliva ljubezen do branja in večkrat tudi debatirava o prebranem, dobila vprašanje o številu knjig, ki jih v enem letu preberem.
Žal nisem mogla odgovoriti s točnim podatkom v obliki številke, saj nikoli nisem zares štela knjig, ki jih v letu preberem. Že od nekdaj skrbno beležim naslove vsega prebranega, a nikoli nisem pomislila na to, da bi zamejila leto in tako imela možnost prešteti prebrano. V duhu števil, ki sem jih zaznala pri drugih pa sem si za leto 2020 tudi sama postavila številčni cilj in konec leta bom lahko tako tudi sama povedala točno številko. Če koga to veseli in si bo s to informacijo kaj pomagal. Meni iskreno ne pove prav veliko. Beležim bolj za hec kot zares, bolj, da vidim, če se moj občutek sklada z dejanskim stanjem. Pred leti me je zelo šokirala informacija, da povprečen človek ne prebere niti ene knjige v celem letu. To je žalostno, se vam ne zdi. Sama potem sklepam, da povprečen bralec prebere tam nekje pod 20 knjig, vsak mesec eno, med poletnim oddihom pa mogoče še kakšno zraven. O tistih, katerih številke so večje od 52 (kar bi pomenilo eno knjigo na teden) ali število prebranih knjig merijo v stoticah, pa niti ne vem zares kaj naj si mislim. Kje najdejo toliko časa za branje? Nimajo drugih obveznosti? Pri angleško govorečih ‘bralcih’ sem zasledile trend poslušanja avdio-knjig, kot obliko branja. Sama poslušanja ne bi enačila z branje. Strinjam se, da vožnja ali likanje veliko hitreje mine, če poleg poslušamo roman ali kaj podobnega, a vseeno. Če pozorno spremljaš, spoznaš vsebino knjige, a na čisto drugačen način. O sposobnosti koncentrirano delati več opravil hkrati, pa so strokovnjaki dokazali, da vsako opravimo bistveno manj kvalitetno kot če jih opravljamo samostojno. O številu prebranega pa še en pomislek. Kako bi lahko primerjali 700 + strani dolg roman z otroško slikanico, ki jo preberemo nečakinji ali pa z med dve trdi platnici na nekaj desetih straneh zbranih malo več besed, ki jih označimo z izrazom poezija? Vse troje je knjiga. Pa tudi knjige samo s fotografijami obstajajo... Težko je potegniti mejo kaj je potem prebrana knjiga in kaj ni. Ker vsi vemo, da gre branje poezije (če potisnemo na stran bistvo razumevanja in poglobitve v vsebino skrito znotraj tistih nekaj izbranih verzov) veliko hitreje kot pa branje romana s kompleksno zgodbo polno različnih karakterjev in zapletov. Konec koncev pa smisel ni v končni številki prebranih knjig, ki jo boš lahko zapisal ob simpatični fotografiji ob koncu leta ali pa se kako drugače pohvalil na socialnih omrežjih. Pri branju, vsaj zame, ne gre za to koliko knjig prebereš, ampak je smiselnost v procesu branja, užitku v iskanju knjig, branju, pisanju o prebranem, komentiranju ter razmisleku o čemerkoli že, kamor te knjiga ponese. Zato ne obremenjujte se s številom knjig, ki jih boste prebrali, ampak poskusite najti v vsakem dnevu ali tednu čas, ko preberete vsaj poglavje ali kaj podobnega, ker ima branje mnogo pozitivnih učinkov na naše možgane in počutje. Zatorej, tudi če je to le knjiga na leto - važno, da je. Kot je rekel Pavček: “Če ne bomo brali, nas bo pobralo.” Nekdo me je včeraj vprašal točno to. Kaj mi pomeni novo leto? Verjeli ali ne, na to vprašanje sem odgovarjala dobrih dvajset minut in vmes me je prešinilo, da bi lahko odgovor delila tudi tu. Zame je novo leto na nek način preprosto le še en dan. Koledar in uro; urejenost v dneve, tedne, mesece, leta smo si izmislili ljudje. Sicer si življenja brez tega ne predstavljam, ampak se vseeno zavedam, da bi bilo lahko “novo leto” tudi katerikoli drugi dan, če bi nekdo v preteklosti tako določil. Zato je zame novo leto dan kot vsi ostali. Po drugi strani pa je to lepa priložnost za več stvari, ki jo v nekaterih pogledih z veseljem izkoristim. Prvo je novo leto lahko lepa priložnost za druženje. Praznovanje prehoda v novo leto je lahko super razlog, da se srečaš z določenimi ljudmi in z njimi preživiš čas, ki ga sicer ne bi. Izrekanje dobrih želja pa je lahko vodilo k daljšemu pogovoru z nekom, ki nam veliko pomeni, a se mogoče nismo slišali že nekaj časa. Kar pa ne pomeni, da noč iz starega v novo leto ne more biti noč prespana v topli postelji kot vse druge (le z izjemo nekaj hrupa, ki ni običajno prisoten). Potem je lahko novo leto priložnost za pogled nazaj. Nazaj na leto, ki se izteka. Na vse naše vzpone in padce, smeh in solze, uspehe in preizkušnje. Nekaj let nazaj sem v ta namen napisala pismo - mislim, da je bilo naslovljeno na Nekoga ali celo na leto samo. Ne glede na naslovnika ali obliko, je smisel zapisa razmislek o preteklem letu. Letos sem v ta namen oblikovala stran v svojem rokovniku, ki obsega listke različnih oblik, nanje sem zapisala vse za kar sem hvaležna v letu 2019. Ne glede na obliko pogleda nazaj je po mojem bistvo prav hvaležnost. In ravno zato sem oblikovala tudi stran za trenutek leta 2020, ki me bodo razveselili in navdali s hvaležnostjo. Hvaležnost je tista, ki bi jo morali čutiti ob pogledu na svoje življenje kljub morebitni žalosti in nezadovoljstvu, ki jo lahko običajno čutimo, če se leto ni izšlo po naših željah, saj hvaležnost prispeva k našemu dobremu počutju in k rasti. V povezani s tem je lahko novo leto tudi odlična priložnost za pogled naprej, za postavljanje novih temeljev. Sicer nisem pristaš novoletnih ciljev, a vseeno rada ob refleksiji prejšnjega leta postavim neke smernice za izboljšave naprej. Te niso nujno v obliki ciljev, ampak so. Kakšen je sicer smisel predelovanja lepih in težjih trenutkov preteklosti, če ne izogibanje prvim in povečanje pogostosti drugih v prihodnosti? Letos sem to naredila v obliki t.i. vision board-a; strani, ki sem jih opremila s fotografijami in napisi česa si v prihodnje želim (več). Ker smo stopili preko neke prelomnice, pa sem se letos odločila še za nekaj malce nenavadnega. Napisala sem pismo sama sebi, ki ga bom odprla leta 2030. Vanj sem zapisala, kako sedaj počutim o sebi in o svojem življenju ter kako mislim, da bom živela, ko bom to pismo brala. Prav zanima me, kaj si bom takrat mislila o vsem skupaj. Zavedam pa se, da samo to ne prinaša uspeha. Za vpeljevanje novih navad, hobijev, počitka ali česarkoli že si želimo ni dovolj vizualizacija, pismo, tabla s fotografijami, motivacijske misli ali zapisane novoletne zaobljube. Za to je potrebna odločitev in to odločitev vsak dan, vsak trenutek posebej, da bomo živeli drugače. Priložnost za vse to pa je lahko tudi kakšen drugi dan v letu. Posebej za zadnje, postavljanje temeljev nekaterih sprememb, je zame to večkrat začetek novega študijskega leta, saj mi je tista sprememba iz poletnega, bolj nestrukturiranega, svobodnega, neobremenjujočega načina preživljanja dni v študijsko leto, ki pomeni ogromno obveznosti, urnik predavanj in vaj, izpite, učenje, pisanje različnih nalog veliko bolj smiselna za spremembe v načinu življenja ali vpeljevanje novih navad kot pa prestop v novo koledarsko leto. Ampak prav tako bi lahko to bil marec, julij ali november. Če se odločamo za spremembe na bolje in smo se zadnje pripravljeni potruditi ni noben dan slab za začetek.
(Ne bi rada nekaj rekla in potem tega ne uresničila, ampak razmišljam o tem, da odgovori na naključna vprašanja postanejo mesečna rutina. Če bi radi prebrali odgovor na vaše vprašanje, mi ga lahko kamorkoli posredujete. Z veseljem bom odgovorila.) |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|