Zapis je nastal ob poslušanju nagovora ministrice za izobraževanje (dostopen je na tej povezavi: https://4d.rtvslo.si/arhiv/tv-informativni/174680436), pri katerem sem pogrešala zahvalo študentom, kar me je (po vloženem trudu, času in energiji, ki jo namenjam študiju na daljavo zadnje dni) kar malo ujezilo/užalostilo, a sem ugotovila, da je bolje to obrniti na pozitivno stran in deliti svojo zahvalo.
(* Zahvale so (vsaj približno) razporejene po abecednem vrstnem redu.) Hvala asistentom, ki poleg seznama obveznosti pošiljate študentom tudi opogumljajoče besede ali posnetek za sprostitev ali dobro voljo. Hvala kuharjem, ki vas skrbi, kaj jedo te dni tisti, ki običajno do vašega pulta pridejo lačni. Hvala ministrici, dekanom, ravnateljem in ostalim na položajih, ker koordinirate vse skupaj in počnete stvari, ki jih (končni uporabniki) ne vidimo. Hvala profesorjem, ki ste vzpostavili predavanja na daljavo. Hvala profesorjem, ki ste se odzvali na prošnjo študentov za predavanja na daljavo. Hvala profesorjem, ki pošiljate smiselna in razumljiva gradiva in ste odprti za komentarje in vprašanja. Hvala staršem, ki ste na nek način postali učitelji svojim otrokom. Hvala staršem, ki svojim otrokom ne zmorete zagotoviti šole na daljavo. (Pristojni in prijazni prostovoljci nudijo podporo za več področij težav - poskusite najti ustrezno pomoč zase in svojo družino. Prositi za pomoč ni znak šibkosti, ampak dokaz, da želite ostati močni.) Hvala študentom medicine, ki sprejemate klice v klicnem centru za informacije o koronavirusu. Hvala študentom pedagoških in drugih smeri, ki nudite svojo pomoč pri učenju na daljavo. Hvala študentom pedagoških in drugih smeri, ki pripravljate gradiva ali druge uporabne vsebine za učenje od doma. Hvala tehnikom in ostalim, ki vzpostavljate sisteme, da lahko šola na daljavo poteka. Hvala učencem, dijakom in študentom ter tudi profesorjem in učiteljem za pogosto spremljanje elektronske pošte, obvestil na spletnih učilnicah in drugim sistemov obveščanja. Hvala učencem, ki ne razumete, a ni nikogar, ki bi vam lahko pomagal. Hvala vsem, ki ste se naučili montaže video vsebin ali uporabe drugih medijev za delo na daljavo. Hvala vsem, ki veliko preveč časa zrete v zaslone in vas od tega že bolijo oči. (Vzemite si dovolj odmorov, ki ne vključujejo zaslonov, da si bodo lahko oči spočile - časa je dovolj.) Hvala vsem, ki vam je težko, čutite stisko ali negotovost. (Pogumno naprej - zmoremo!) Hvala vsem, ki zaslužite zahvalo, pa jo ne dobite. Opravičilo in hvala tudi vam.
0 Comments
Nekdo me je včeraj vprašal točno to. Kaj mi pomeni novo leto? Verjeli ali ne, na to vprašanje sem odgovarjala dobrih dvajset minut in vmes me je prešinilo, da bi lahko odgovor delila tudi tu. Zame je novo leto na nek način preprosto le še en dan. Koledar in uro; urejenost v dneve, tedne, mesece, leta smo si izmislili ljudje. Sicer si življenja brez tega ne predstavljam, ampak se vseeno zavedam, da bi bilo lahko “novo leto” tudi katerikoli drugi dan, če bi nekdo v preteklosti tako določil. Zato je zame novo leto dan kot vsi ostali. Po drugi strani pa je to lepa priložnost za več stvari, ki jo v nekaterih pogledih z veseljem izkoristim. Prvo je novo leto lahko lepa priložnost za druženje. Praznovanje prehoda v novo leto je lahko super razlog, da se srečaš z določenimi ljudmi in z njimi preživiš čas, ki ga sicer ne bi. Izrekanje dobrih želja pa je lahko vodilo k daljšemu pogovoru z nekom, ki nam veliko pomeni, a se mogoče nismo slišali že nekaj časa. Kar pa ne pomeni, da noč iz starega v novo leto ne more biti noč prespana v topli postelji kot vse druge (le z izjemo nekaj hrupa, ki ni običajno prisoten). Potem je lahko novo leto priložnost za pogled nazaj. Nazaj na leto, ki se izteka. Na vse naše vzpone in padce, smeh in solze, uspehe in preizkušnje. Nekaj let nazaj sem v ta namen napisala pismo - mislim, da je bilo naslovljeno na Nekoga ali celo na leto samo. Ne glede na naslovnika ali obliko, je smisel zapisa razmislek o preteklem letu. Letos sem v ta namen oblikovala stran v svojem rokovniku, ki obsega listke različnih oblik, nanje sem zapisala vse za kar sem hvaležna v letu 2019. Ne glede na obliko pogleda nazaj je po mojem bistvo prav hvaležnost. In ravno zato sem oblikovala tudi stran za trenutek leta 2020, ki me bodo razveselili in navdali s hvaležnostjo. Hvaležnost je tista, ki bi jo morali čutiti ob pogledu na svoje življenje kljub morebitni žalosti in nezadovoljstvu, ki jo lahko običajno čutimo, če se leto ni izšlo po naših željah, saj hvaležnost prispeva k našemu dobremu počutju in k rasti. V povezani s tem je lahko novo leto tudi odlična priložnost za pogled naprej, za postavljanje novih temeljev. Sicer nisem pristaš novoletnih ciljev, a vseeno rada ob refleksiji prejšnjega leta postavim neke smernice za izboljšave naprej. Te niso nujno v obliki ciljev, ampak so. Kakšen je sicer smisel predelovanja lepih in težjih trenutkov preteklosti, če ne izogibanje prvim in povečanje pogostosti drugih v prihodnosti? Letos sem to naredila v obliki t.i. vision board-a; strani, ki sem jih opremila s fotografijami in napisi česa si v prihodnje želim (več). Ker smo stopili preko neke prelomnice, pa sem se letos odločila še za nekaj malce nenavadnega. Napisala sem pismo sama sebi, ki ga bom odprla leta 2030. Vanj sem zapisala, kako sedaj počutim o sebi in o svojem življenju ter kako mislim, da bom živela, ko bom to pismo brala. Prav zanima me, kaj si bom takrat mislila o vsem skupaj. Zavedam pa se, da samo to ne prinaša uspeha. Za vpeljevanje novih navad, hobijev, počitka ali česarkoli že si želimo ni dovolj vizualizacija, pismo, tabla s fotografijami, motivacijske misli ali zapisane novoletne zaobljube. Za to je potrebna odločitev in to odločitev vsak dan, vsak trenutek posebej, da bomo živeli drugače. Priložnost za vse to pa je lahko tudi kakšen drugi dan v letu. Posebej za zadnje, postavljanje temeljev nekaterih sprememb, je zame to večkrat začetek novega študijskega leta, saj mi je tista sprememba iz poletnega, bolj nestrukturiranega, svobodnega, neobremenjujočega načina preživljanja dni v študijsko leto, ki pomeni ogromno obveznosti, urnik predavanj in vaj, izpite, učenje, pisanje različnih nalog veliko bolj smiselna za spremembe v načinu življenja ali vpeljevanje novih navad kot pa prestop v novo koledarsko leto. Ampak prav tako bi lahko to bil marec, julij ali november. Če se odločamo za spremembe na bolje in smo se zadnje pripravljeni potruditi ni noben dan slab za začetek.
(Ne bi rada nekaj rekla in potem tega ne uresničila, ampak razmišljam o tem, da odgovori na naključna vprašanja postanejo mesečna rutina. Če bi radi prebrali odgovor na vaše vprašanje, mi ga lahko kamorkoli posredujete. Z veseljem bom odgovorila.) Vse najboljše za vas, vse najboljše za vas, vse najboljše dragi Drobci sreče, vse najboljše za vas. Takole bi prepevali, če bi ob današnjem drugem rojstnem dnevu Drobcev sreče priredili zabavo, a bomo tudi letos ta pomemben datum obeležili z malce refleksije za nazaj in pogledom naprej. Obletnice so tudi temu namenjene, kajne? V tem drugem letu obstoja je bilo objavljenih 36 Drobcev sreče, 34 izpod mojih prstov in 2 gostujoča zapisa. Zelo sem vesela, da mi je uspelo letos objaviti več zapisov kot lani, a si še vedno želim, da bi jih bilo še več in bi bili ti redni. Veliko je idej, a žal je zaenkrat premalo časa in sredstev, ki bi jih lahko posvetila razvijanju zamisli in realizaciji teh. Tudi počasi se daleč pride in dokler je povečevanje trend, se ne bom pritoževala, ampak se bom še najprej trudila, da se bo blog razvijal. V drugem letu so Drobci sreče doživeli veliko mejnikov. Prvič sem kot avtorica Drobcev sreče prejela materialno zahvalo, nagrado za svoje delo. Kontaktirala me je avtorica knjige, o katerih sem delila svoje misli, in se mi s knjižnim darilom zahvalila. Zelo sem bila vesela te pošiljke in njenih besed, ogromno mi pomenijo in dajejo obilo zagona. Drugi pomemben mejnik pa je bolj številčen, 23. oktobra so namreč Drobci sreče na facebook strani prejeli svoj stoti všeček. Še enkrat hvala vsakemu posebej. Pred kratkim ste lahko prebrali tudi zapis o žalovanju, ki je zame še eden od pomembnih mejnikov, saj sem uspela zapisati in objaviti nekaj kar nima v sebi obilo radosti in ne izvira iz nje. Ob pisanju tistega zapisa sem jokala, ampak sama menim, da je vredno kdaj iti čez to, da bi lahko drugim (in sebi) pomagali. In glede na vaše odzive sem vesela, da sem zmogla narediti ta korak. Tudi leto so bile nekatere kategorije bolj aktivne kot druge, tega se zavedam. V načrtu imam nekaj zanimivih projektov in mogoče tudi prevetritev kategorij in vizualne podobe (pustite se presenetiti). V dneh letih sem se namreč precej naučila tako o svojem ustvarjanju, pisanju kot tudi o podobah in izgledu strani in sem se pripravljena učiti še naprej. In ko smo že pri izgledu. Lani sem obljubila primeren logotip in danes ga s ponosom predstavljam. Dolgo je trajalo, da je nastal, a sem se po razmisleku odločila, da ga bom sama oblikovala. Zato mogoče res ne zgleda super profesionalno, ampak je pa moje delo, tako kot so Drobci sreče. Več o njem kmalu. Za konec bi se rada zahvalila vam, ki Drobce sreče sploh prebirate. Brez vas ne bi obstajali. Hvala, da jih berete, jih komentirate, všečkate in spodbujate. Posebej pa se bi zahvalila še avtorjema gostujočih objav za pogum in sodelovanje ter povabilo vsem. Čeprav mogoče zveni kot da se ponavljam, so to neke potrditve in sem zanje izjemno hvaležna, zato: HVALA.
Pravijo, da so začetki najtežji. Ampak kaj pa zaključki? Tudi konci niso enostavni, pa ne glede na to ali se zaključuje težko in se pričakuje začetek lepšega obdobja ali ne. In že skoraj en mesec vem, da se zame kmalu začenja novo obdobje. Letos sem namreč imela dovolj točk, da sem se lahko vpisala na študij specialne in rehabilitacijske pedagogike, ki se mi je lani za točko izmuznil. In ta novica me je tako razveselila, da se še kar vsakič znova nasmehnem, ko skušam dojeti, kaj se dogaja, saj se mi na trenutke še kar dozdeva, da sanjam.
Ko so se bližali dnevi, ko naj bi izvedeli število točk potrebnih za vpis sem se veliko spraševala o svoji prihodnosti. Priznam, da sem se predvsem pripravljala na to, kaj bo, če ne bo uspelo. To ne pomeni, da sem obupala ali kaj podobnega, le želela sem biti pripravljena na 'najhujši scenarij'. In s tem sem ugotovila, da ima ta 'najhujši scenarij' tudi lepe prizore in stvari, ki jih bom verjetno s spremembo študija pogrešala. Vsaka medalja ima namreč dve plati, vsaka. V mojem prvem študijskem letu sem se veliko naučila. Mogoče se bere klišejsko, ampak sem sama v sebi popolnoma prepričana, da gre za resnico. Poleg vsega dodatnega matematičnega in fizikalnega znanja, ki sem ga prejela, sem se naučila nekaj stvari o življenju in o sebi, o tem kdo sem in kako funkcioniram. Sama sem v tem letu doživela tudi nekaj življenjskih pretresov, ki so še dodatno pripomogli k osebni rasti, a vseeno je vsako leto, vsak dan tak, da (se) spoznavamo in se učimo novega. Mogoče samo znanje iz fizike in matematike res ne bo neposredno uporabno za moj nov študij, a vse ostalo: način predavanj, študijski sistem, 'branje' profesorjev in še veliko drugega bodo le dobra izkušnja za nov začetek. Seveda bo (lahko) tokrat vse drugače, a mi bo zaradi tega leta lažje in ne vse tako novo. Že zdaj se mi dozdeva, da bom pogrešala vse računske neznanke in eksperimentalno delo, integrale, Gaussovo metodo, zvezdice in še veliko drugih stvari, ki jim letos ni in ni bilo konca. Iz popolnoma naravoslovne študijske smeri, se namreč selim na družboslovno, kjer bo tega zelo malo, če sploh kaj. Najbolj od vsega pa se mi zdi, da bom pogrešala kolege, ljudi, s katerimi smo si delili klopi in vprašanja o študiju, a so postali mnogo več kot to. Enkratni ljudje, ki so me podpirali pa četudi je to pomenilo, da se, če mi uspe, v prihodnje ne bomo več toliko videli in bili z mano iskreni tudi v tem. Ljudje, ki jim lahko rečem prijatelji in upam, da bomo to ostali ne glede na stroko. Od njih sem se veliko naučila predvsem o sebi. Skupaj smo ustvarili veliko spominov in hvaležna sem zanje. In prav zato to leto, ki je za mano zagotovo ni izgubljeno leto, kot (se kdaj tudi sama sebe) slišim zadnje čase. Je že res, da sem s tem podaljšala že tako dolg študij za še eno dodatno leto, ampak sem v tem letu zrasla in prišla na pot, ki sem jo iskala. Vsi smo samo ljudje. Vsi imamo dobre dni in vsi imamo tudi tiste, ko ne gre vse tako, kot si bi želeli. Vsi imamo čustva, čeprav jih nekateri poskušajo(mo) skriti. Vsi potrebujemo kdaj pogovor, ramo na kateri se lahko zjočemo in besede, ki vrnejo upanje. Vsi. Vsi kdaj potrebujemo nekoga, da nas brcne v rit in spodbudi, da poskusimo nekaj, kar nas je strah. Vsi potrebujemo nekoga, ki bo razumel in vedno razume. Vsi. Če ste v svojem življenju našli take ljudi, se jim zahvalite, in bodite hvaležni. Hvaležni za to, da ste jih v življenju našli in hvaležni za vse kar naredijo za vas, četudi se vsega ne vi, kaj šele oni, ne zavedate. Bodite hvaležni skupaj in vedno. Jaz sem hvaležna. Zelo hvaležna. Čisto za vsakega posebej. Vsak ima posebno mesto v mojem srcu in vsak zavzema velik del mojega življenja. Priznam, nekoč sem mislila, da še dolgo, če sploh kdaj, ne bom imela tega zaklada v življenju. Sedaj pa sem hvaležna za to. Hvaležna sem z vse, ki razumejo moje misli, pa čeprav jih kdaj ne znam dobro ubesediti. Hvaležna za vse, ki povedo, kar je res, pa čeprav v tistem trenutku boli. Hvaležna za vse, ki me poznajo bolje kot se sama. Hvaležna za vse, ki prisluhnejo, čeprav vedo, da ne bodo poznali odgovora na moje dvome. Hvaležna za vse, za katere bi šla daleč, da bi bilo lepo. Hvaležna za vse, ki ponavljajo 'zmoreš', ko jaz že zdavnaj obupam. Hvaležna za vse, ki me podpirajo. Hvaležna za vse, ki skrbijo, da je moje življenje polno izzivov. Hvaležna za vse, ki se ne strinjajo z mano. Hvaležna za vse, ki mi zaupajo. Hvaležna sem za vse, ki mi pomagajo videti drobce sreče v običajnem vsakdanu. Hvaležna sem za vse, ob katerih se mi 'hvala' zdi premalo. Hvaležna.
Na koncu ugotoviš, da je vedno tako, da se ti stvari zgodijo, ko najmanj pričakuješ. Čisto nepričakovano, brez datuma začetka, a z neprecenljivo vrednostjo. Podarjen ti je dar, prijatelj. In to je darilo, ki se ga ne da kupiti za nobeno ceno, mogoče nekateri obljubljajo, da se ga da, a prodajajo prazno slamo. In ta dar je potrebno negovati, si vzeti čas zanj in mu zaupati. Dar, ki je vedno v tvojih mislih in vrača nasmeh na obraz. In to je neprecenljivo. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|