Danes mineva štiri leta od začetka Drobcev sreče. Še vedno se spomnim začetne energije in zagona pomešanega z malo strahu ter ogromno spodbud in vere vame in v Drobce še preden so ti zares nastali. Štiri leta so lahko malo ali veliko, odvisno s katerega gledišča pogledaš. Meni so minila hitro in kar neverjetno je pogledati na vse spremembe, ki so se v tem času zgodile in izzive, ki smo jih uspeli premostiti. Pred vami je malo daljši zapis, ker je več kot le rojstnodnevna refleksija preteklega leta. Obsega namreč tudi odločitev za prihodnost Drobcev sreče ter iskreno obrazložitev zanjo, saj je ta terjala veliko premisleka.
V tem četrtem letu se je tudi vsebina na Drobcih sreče spremenila. Skupno je bilo objavljenih 37 zapisov, kar je točno zapis več kot drugo leto obstoja in tako je bilo to leto kvantitativno najbolj bogato v naši zgodovini. Osebno sem presenečena nad številom objav, pred natančnim štetje nisem imela občutka, da jih je toliko. V začetku leta sem začela z novo rubriko odgovarjanja na vprašanja, kasneje pa sem temu dodala še kratke zgodbe, ki jim sama pravim 500 besed, saj je to običajno obseg, ki ga želim doseči. Te zgodbe so, podobno kot vprašanja, nastale povsem spontano. Dobila sem idejo, ki me ni zapustila dokler je nisem zapisala. Na te zgodbe sem res ponosna in so običajno sprožile ogromno zadovoljstva, ko sem prebrala dokončno obliko. Veliko več je bilo letos predlogov za branje, ker sem verjetno tudi več brala kot prejšnja leta. To se dejansko edine objave, ki jih zadnje čase pišem na zalogo oziroma vnaprej, ko knjigo preberem. Včasih je bilo takih v naprej napisanih objav več in to je bilo zelo uporabno. Povečala se je še količina poezije, ki je ugledala luč sveta in ste jo na moje presenečenje zelo lepo sprejeli. Nasprotno pa se je zmanjšala količina zapisov mojih razmišljanj, ki so bili prej večinski del. Ne gre za to, da ne bi imela snovi za te ali da so moje misli prazne – idej in tematik je ogromno, seznam se vztrajno daljša, ampak se nekako ne morem spravit k pisanju koherentnega, smiselnega zapisa ali pa mi ta, ko ga iz glave preslikam na papir ni in ni všeč. In prav to je prispevalo del k moji odločitvi. Težko mi je to pisati, ker vem, kaj so mi Drobci sreče pomenili na začetku. Nastali so bolj kot ne spontano, iz potrebe po mestu za objavljanje svojih zapisov za čas, ko možnosti objav v šolskih časopisih ne bo več. Bili so neobičajen hobi, sprostitev in v veliki večini neka s srečo navdana koristna poraba časa, idej in talentov. Zadnje čase pa mi ustvarjanje bolj predstavlja delo in obvezo imeti zanimive vsebine in predvsem objavljati redno. Res je, da nimam nikogar, ki bi mi postavljal roke, a je prav rednost pri objavah po mojem mnenju tisti ključ in smisel vsega skupaj. Želela bi si bolj rednih objav, a ne gre. Kot sem že pred leti omenila, mislim, da je v pisanju zelo očitno kdaj zapis nastane bolj po sili kot pa iz čistega navdiha. Poleg tega občutka, da pišem kot bi nalivala iz praznega kozarca, pa so me v zadnjem času začela precej obremenjevati tudi številke. Vidim statistiko ogledov oziroma klikov na objavo preden objavim nov prispevek in tudi Facebook me konstantno obvešča o dosegu objav in aktivnih klikov nanje. Te številke so nizke, enomestne in vse pogosteje se sprašujem, kakšen smisel ima pisanje oziroma bolje javno objavljanje zapisov, če jih nihče ne prebere. In čeprav vem, da všečki in kliki niso vse, da to ne bi smelo biti vzrok veselja/žalosti ali pa merilo uspeha. A nekaj o vsem skupaj vseeno pove. Nikoli nisem pričakovala stotine sledilcev, ki bi se redno vrača k Drobcem sreče, kaj šele več kot to – nikoli si nisem želela ali pomislila na to, da bi imela ogromno množico bralcev in se nisem enačila z blogarko, čeprav pišem blog. Tudi pisala nisem za klike in všečke, ampak iz lastnega veselja do ustvarjanja s pisano besedo. Zdi se mi prav, da se na tem mestu javno zahvalim vmes, ki včasih zaidete med Drobce sreče. Posebna zahvala gre meni dragi trojici, ki prebere vsako objavo, jo všečka in se z mano pogovarja o Drobcih na lastno pobudo. M, H in D, najlepša hvala, vaša podpora mi ogromno pomeni. Nekako ne vidim smisla več v vsem skupaj. Z zapisi nisem zadovoljna – nekateri sicer še vedno prižgejo neko iskrico, a jih večina nastane, ker mora, če se nekoliko grobo izrazim. Nov zagon so mi dale kratke zgodbe, ki me res veselijo, a če ne bi bilo bloga, jih zagotovo ne bi pisala vsak mesec oziroma tako pogosto. Pisanje mi bolj kot hobi predstavlja delo in številke pravijo, da zapisov ne bere skoraj nihče. Poleg tega pa se dotaknimo še organizacije zapisov, ki je v zadnjem času ostala nedotaknjena oziroma neorganizirana, in celotne grafične podobe, ki čaka na popravke že čisto predolgo. Sprva sem bila s celotno podobo zelo zadovoljna, a že nekaj časa vem, da potrebuje prevetritev. Skupaj s vizualnimi spremembami je bilo v načrtu tudi prestrukturiranje kategorij v skladu s spremembami vsebine, a je tudi to ostalo nedokončano. Kot že povedano odločitev, ki sem jo sprejema ni bila enostavna, a se mi zaradi zgoraj opisanih vzrokov zdi nujno potrebna in racionalna. Pred mesecev dni, ko me je ta celotna situacija posebej obremenjevala sem se odločila, da bo tale zapis (ki je mimogrede 116) zadnji. Ta odločitev mi ni dala miru in sem znova in znova premlevala celotno situacijo ter pred tedni spremenila svojo odločitev in se sedaj ob novi končni odločitvi počutim mirno. Na to spremembo je precej vplivalo zadnje leto, ki je bilo globalno gledano drugačno in vsi vemo zakaj – to pa je tudi na meni pustilo neke sledi, ki jih je pri takih odločitvah potrebno upoštevati. Tale zapis ni zadnji za zmeraj, ampak je zadnji pred neomejeno pavzo, čas brez objav, ki se začenja danes. Pojma nimam, kdaj se bo to obdobje zaključilo in bom spet kaj javno objavila, mogoče bo to veliko prej kot si sama mislim, ne vem. Brez skrbi, pisala bom še vedno in misel na Drobce sreče ne bo izginila. Drobci sreče v taki obliki kot so bili zadnje štiri leta se za nekaj časa poslavljajo. Mogoče pa zberem pogum in se vrnem v drugačni obliki. (Sama vidim, da so pisni mediji vedno manj in manj popularni, nihče več ne bere, iskreno sem tudi sama prenehala z branjem nekaterih blogov.) Ima že precej izoblikovano idejo za Drobce sreče v drugačnem mediju, a ta sprememba zahteva nekaj finančnega vložka in poguma, ki ga zaenkrat še ne zmorem, v meni je namreč strah, da bo usoda tistega enaka usodi teh zapisov in bo tako (predvsem finančni) vložek zaman. No, pa sem povedala. Upam, da mojo odločitev razumete in jo sprejmete. Mogoče bo kdo izmed vas pogrešal Drobce sreče, jaz vem, da jih bom. Ne glede na vse ne pozabite v vsakem trenutku iskati drobce sreče in želim vam, da bi jih videli mnogo.
1 Comment
Deveti januar. Čisto običajen dan kmalu po začetku leta, ko verjetno vsi vsaj še malo razmišljamo o prejšnjem letu, a smo po praznikih spet v starih tirnicah ter zbiramo ideje in izzive novega leta. Dan kot vsi drugi. Nič posebnega. Tudi zame je bil. Vse do lanskega leta. Od lani dalje pa bo ta dan zaznamovan z žalostjo. Devetega januarja 2018 je namreč po letih trpljenja ta svet zapustil moj nono. In jutra, ko sem zvedela to žalostno novico ter dni potem se spominjam, kot bi bilo včeraj in še vedno imam kepo v grlu, ko to pišem, pa čeprav je od tega zdaj že eno polno leto.
Že odkar pomnim je bil moj nono hudo bolan in zato prikovan na posteljo. Ne spomnim se, da bi navezala medsebojni stik, se igrala, pogovarjala ali kaj podobnega. Mislila sem, da nanj nisem navezana, saj ga praktično sploh ne poznam. Sem se pa na njegovo smrt pripravljala, saj sem vedela, da me bo prizadela, ne toliko zaradi njega ampak zaradi žalosti none in mame. A izkazalo se je drugače. Po novici o njegovi smrti sem bila najprej v šoku in se nisem točno zavedala, kaj se dogaja. Novico sem delila s svojima dvema najbližjima prijateljicama in šla dalje v dan, skoraj kot v vsak drugi le z neko težo v srcu. Kmalu potem pa me je prežela silna žalost. Z vsakim vprašanjem kolegov, prijateljev na faksu je bilo huje, žalost se je samo povečevala, a vseeno nisem čutila, da bi morala zadrževati solze. Ko pa sem s študijskimi obveznostmi zaključila in se vrnila v dom, se je iz mene kar ulilo. Seveda sem se potem nekako zložila skupaj, saj nerada izkazujem negativna čustva v javnosti. Ampak to stanje je bilo res kratkotrajno, saj sem se zjokala ob vsakem prejetem sožalnem sporočilu. Vsi vemo, da se novice hitro širijo, a takrat mi je bilo zelo čudno od kje ljudem to, kako vedo. Zaprla sem se v samoto svoje sobe in izmenjevala so se obdobja neustavljivega joka, začasnih pomiritev in odpisovanja na sporočila, telefonski pogovori. Čez nekaj časa sem sklenila, da je tega dovolj in da moram iti naprej. Poskusila sem se zamotiti z raznimi aktivnostmi, a nisem bila preveč uspešna, solze so kar same tekle. Takrat sem mislila, da me to ne sme iztiriti iz običajnih navad in da moram svoje obveznosti ne glede na to opravljati. Tako sem se, sicer po težki dilemi, če bom zdržala, odpravila na plesne vaje, kjer sem seveda srečala veliko ljudi, ampak sem nekako zdržala brez joka. Me je pa fizična aktivnost toliko utrudila, da sem čeprav v solzah potem (na srečo) v hipu zaspala. In z novim jutrom moje čustveno stanje ni bilo nič boljše. Opravila sem študijske obveznosti po liniji najmanjšega odpora in tajila svojo žalost celo pred sabo, a vseeno pustila solzam, da so tekle. Še huje je bilo, ko sem se odpravila domov prepričana, da moram biti močna za vse ostale. Ampak moja žalost se je hitro pokazala, moč je pa ostala le ideja. Srečanje z vsemi domačimi, žalost v zraku in branje pogrebnega govora, pogovori o pogrebu... vse kar se mora zgoditi, a je tako zelo, zelo težko za nekoga, ki žaluje. Potem pa je sledil še pogreb in to je bilo zame res nekaj najtežjih ur. Stati v morbidni mrliški vežici in sprejemati mnoga sožalja je samo kaplja v morje žalosti. Saj se zavedaš, da želijo ljudje le dobro, a vsaka besede zaboli. Da ne govorim o pogrebnih napevih, ki sem jih bila sicer navajena, saj sem sodelovala na mnogih pogrebnih obredih. Kot da vse solze prej niso bile dovolj, je pesem zame bila le olje na ogenj trpljenja. A na srečo se je tisti dan na mojem obrazu uspel pojaviti tudi nek obris nasmeha in zato sem zelo hvaležna ljudem, ki so mi takrat stali ob strani, me stisnili v iskren objem, ki mi je dal vedeti, da bo še vse dobro, da sem lahko žalostna in ki so vsaj skušali razumeti moje trpljenje. V začetku sem mislila, da mi bo lažje, če nihče ne bo vedel, zato tudi novice nisem sporočila več ljudem, za kar pa sem kasneje ugotovila, da bi bilo mogoče prav. Mislila sem, da sem dovolj močna, da zmorem sama to premagati, saj sem se vendar pripravljala na to; da bo dovolj nekaj prejokanih noči skritih pod odejo in ne števnih obiskov pokopališča. A čez čas sem dojela, da sama ne bom zmogla prehoditi te poti. Po nekaj tednih, mesecih predelovanja vsega skupaj v sebi, sem le zmogla o tem govoriti tudi z bližnjimi, kasneje pa bila vedno bolj ponosna nase, ko sem lahko o tem brez prehude stiske govorila tudi z znanci. Sama zase bi rekla, da sem rabila oboje, tako notranjo refleksijo, premislek kot tudi pogovore z bližnjimi o nonotu, smrti, mojim občutjih, doživljanju, pričakovanjih, strahovih... Čeprav je zelo težko govoriti o tem, deliti neprijetna čustva, a je potem veliko lažje. Pomembno se je zavedati, da v tem procesu nismo sami, čeprav se nam tisti trenutek mogoče tako zdi. Skozi svoje prvo žalovanje sem se naučila še eno pomembno, ključno stvar za zavedanje katere sem potrebovala precej časa in se moram še vedno kdaj opomniti. Žalovanje je proces in pomembno je, da gremo prek vseh solz in stisk, ker bomo le tako lahko živeli dalje. Žalovanje ni nekaj kar bo minilo po pogrebu, po tednu, mesecu, dveh treh, pol leta... Žalovanje je dolgotrajen proces in pustiti si moramo jokati, obujati spomine, se soočati s strahovi in sprejeti žalost, ki nas ob misli na pokojnega preveva. Nič ni narobe, če čutimo žalost tudi veliko časa po smrti, to pomeni le, da nam je ta oseba veliko pomenila in v nas pustila pečat. Zato si dovolimo žalovati in si zanj vzeti toliko časa kot ga potrebujemo. Pravijo, da so začetki najtežji. Ampak kaj pa zaključki? Tudi konci niso enostavni, pa ne glede na to ali se zaključuje težko in se pričakuje začetek lepšega obdobja ali ne. In že skoraj en mesec vem, da se zame kmalu začenja novo obdobje. Letos sem namreč imela dovolj točk, da sem se lahko vpisala na študij specialne in rehabilitacijske pedagogike, ki se mi je lani za točko izmuznil. In ta novica me je tako razveselila, da se še kar vsakič znova nasmehnem, ko skušam dojeti, kaj se dogaja, saj se mi na trenutke še kar dozdeva, da sanjam.
Ko so se bližali dnevi, ko naj bi izvedeli število točk potrebnih za vpis sem se veliko spraševala o svoji prihodnosti. Priznam, da sem se predvsem pripravljala na to, kaj bo, če ne bo uspelo. To ne pomeni, da sem obupala ali kaj podobnega, le želela sem biti pripravljena na 'najhujši scenarij'. In s tem sem ugotovila, da ima ta 'najhujši scenarij' tudi lepe prizore in stvari, ki jih bom verjetno s spremembo študija pogrešala. Vsaka medalja ima namreč dve plati, vsaka. V mojem prvem študijskem letu sem se veliko naučila. Mogoče se bere klišejsko, ampak sem sama v sebi popolnoma prepričana, da gre za resnico. Poleg vsega dodatnega matematičnega in fizikalnega znanja, ki sem ga prejela, sem se naučila nekaj stvari o življenju in o sebi, o tem kdo sem in kako funkcioniram. Sama sem v tem letu doživela tudi nekaj življenjskih pretresov, ki so še dodatno pripomogli k osebni rasti, a vseeno je vsako leto, vsak dan tak, da (se) spoznavamo in se učimo novega. Mogoče samo znanje iz fizike in matematike res ne bo neposredno uporabno za moj nov študij, a vse ostalo: način predavanj, študijski sistem, 'branje' profesorjev in še veliko drugega bodo le dobra izkušnja za nov začetek. Seveda bo (lahko) tokrat vse drugače, a mi bo zaradi tega leta lažje in ne vse tako novo. Že zdaj se mi dozdeva, da bom pogrešala vse računske neznanke in eksperimentalno delo, integrale, Gaussovo metodo, zvezdice in še veliko drugih stvari, ki jim letos ni in ni bilo konca. Iz popolnoma naravoslovne študijske smeri, se namreč selim na družboslovno, kjer bo tega zelo malo, če sploh kaj. Najbolj od vsega pa se mi zdi, da bom pogrešala kolege, ljudi, s katerimi smo si delili klopi in vprašanja o študiju, a so postali mnogo več kot to. Enkratni ljudje, ki so me podpirali pa četudi je to pomenilo, da se, če mi uspe, v prihodnje ne bomo več toliko videli in bili z mano iskreni tudi v tem. Ljudje, ki jim lahko rečem prijatelji in upam, da bomo to ostali ne glede na stroko. Od njih sem se veliko naučila predvsem o sebi. Skupaj smo ustvarili veliko spominov in hvaležna sem zanje. In prav zato to leto, ki je za mano zagotovo ni izgubljeno leto, kot (se kdaj tudi sama sebe) slišim zadnje čase. Je že res, da sem s tem podaljšala že tako dolg študij za še eno dodatno leto, ampak sem v tem letu zrasla in prišla na pot, ki sem jo iskala. Konec je. Ne morem verjeti, ampak je res. Konec je še enega pomembnega obdobja mojega življenja. In sama se tega sploh še ne popolnoma zavedam.
Z maturo smo zaključili. To je ta konec, ki smo tako dolgo pričakovali. In naredili smo, kar smo lahko. Kar smo napisali, smo in zdaj ni nič več v naših rokah. Razpravljati o tem kaj smo napisali in česa nismo nima smisla, popraviti tega zdaj ne moremo več. In prav zato se lahko brez obremenitev odpravimo na zaslužen oddih. Oddih od zvezkov, šolskih klopi in učenja. Oddih, da napolnimo baterije, ki so se zaradi vsega stresa in učenja med matura kar pošteno izpraznile. Oddih, ki je tudi nekakšna priprava na novo življenje, novo obdobje. In v ta del stopamo pripravljeni, saj je zrelostni izpit za nami. V gimnazijskem obdobju sem ogromno pridobila. Posredovanega mi je bilo ogromno znanja tako tistega iz šolskih učbenikov kot znanja oziroma izkušenj za življenje. Veliko stvari se je spremenilo, mislim pa, da sem najbolj spremenila sama v sebi. Res je to obdobje, ko iz brezglavega otroka postaneš odrasla oseba z željami in sanjami ter z zavedanjem svojih sposobnosti in sveta okoli sebe. In tudi matura je vplivala na to kakšna sem. Celotna gimnazija, ki je nekakšna štiriletna priprava na maturo, mi je pomagala, da sem se naučila pomena motivacije, vztrajnosti in odpovedi. Pa tudi kako sprejeti neuspehu, se iz njega nekaj naučiti in se potem pobrati ter iti dalje. Dala mi je družbo, v kateri ni nikoli dolgčas, okvirje, znotraj katerih sem rasla navade in lekcije, ki so pripomogle k učenju umetnostni življenja. V zadnjih dneh pred zadnjim ustnim maturitetnim izpitom ugotoviš (ali pa te okolica na to opozori), da veliko stvari počneš zadnjič. Zadnjič te sprašujejo srednješolski profesorji, zadnjič listaš po učbenikih za srednje šole, zadnjič se kot dijak sprehajaš po hodnikih, zadnjič slišiš šolski zvonec... vse je zadnjič. Pa zgleda kot katerikoli drugi dan. Ampak je drugače. Ko se zaveš, da je vse to zadnjič, stvari dobijo drugačno vsebino. Ko nekaj neljubega počneš zadnjič, je to veliko lažje in si želiš, da bi kar najhitreje minilo. Zadnjič pa počneš tudi stvari, ki so ti pri srcu in v njih uživaš, in takrat bi želel, da bi ta zadnjič trajal dlje. A vsak začetek se logično nadaljuje in nekje tudi zaključi. In vsak konec pomeni tudi nov začetek. In sedaj je pravi čas, da gremo proti novim ciljem. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|