Sedemnajsti september - še do nedavnega čisto običajen dan, a od včeraj zagotovo dan, ki se ga bomo s ponosom spominjali. Včerajšnja zmaga slovenske košarkarske reprezentance na evropskem prvenstvu v Istanbulu je sedemnajsti september naredila za poseben dan. Dan, ko verjetno ni Slovenca, ki ne bi bil ponosen, da mu po žilah teče slovenska kri.
Zase lahko rečem, da sem daleč od športnika in še dlje od zvestega navijača. A zadnje dni sem pred televizijskim ekranom navijala, se veselila vsakega našega koša in nestrpno čakala, da odbijejo zadnje minute ter potem s ponosom zapela našo himno. In mislim, da mi to v življenju nekako manjka. Navijati na naše športnike; za posameznike in ekipe, ki predstavljajo našo državo; trepetati zadnje sekunde; biti z njimi na igrišču, progi; se, četudi pred televizorjem, počutiti eno z njimi. Mislim, da je to neka dodana vrednost življenju, zavedanju državljanstva in edinosti. Šport nas povezuje, to ni nobena nova pogruntavščina, in uspehi nas povežejo še bolj. Gradijo vezi in mostove tudi čez vse sosedsko ljubosumje in nestrinjanja, ki sicer (pregovorno) vladajo med nami. In ob takih uspehih se zaveš, da smo kljub (navidezni) majhnosti velik narod, ki je sposoben velikih stvari. In na ta občutek veličine in skupnosti ne smemo pozabiti. Zavedati se moramo potenciala, ki se skriva v nas in ga gojiti ter pokazati in uspeti. Košarkarji so dokazali, da zanje ni meja. Z veliko trdega dela, odpovedovanj in težkih dni, ki se skrivajo za vsemi zmagami, so pokazali in dokazali, da zmorejo in da zmoremo. S trdim delom in brez predaje, pogumno prek vseh ovir, ki jih prinaša igra, zmorejo do konca, do zvezd in še dlje. In tega ne zmorejo le naši košarkarji, zmoremo tudi mi. Če si nečesa želimo in smo se zato pripravljeni tudi čemu odpovedati, garati, je zmaga pred nami. Vanjo moramo verjeti in uspelo nam bo. Mislim, da so nam vsem lahko naši zlati košarkarji, vsa ekipa, ki stoji za njimi in ob njih, pa tudi vsi drugi športniki, velik zgled in dokaz, da zmoremo. In tudi zato je ta naša prva zlata medalja z ekipnih tekmovanj, po mojem mnenju, še posebej pomembna. Sedemnajsti september je minil. Tekma je za nami. Zmaga je naša. Medalje visijo okoli vratu. Ponosni smo na košarkarje in na celo ekipo. Veseli za nov mejnik v slovenskem športu. Srca mirneje bijejo. To je zmaga, ki je še dolgo ne bomo pozabili. Ne pozabimo tudi na edinost, ki jo zmoremo. In ne pozabimo tudi odličnega zgleda, ki nam ga dajejo košarkarji. S trdim delom in brez predaje zmoremo do zvezd in še dlje. Vsi. Vsak posebej.
0 Comments
|
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|