»Živiš lahko na dva načina. Lahko se pretvarjaš, da ni nič čudežno, lahko pa imaš vse za čudež.« Znan izrek Alberta Einsteina, ki kaže na dve možnosti, dve plati življenja in nas opominja, da je vse odvisno od naše perspektive, s katero gledamo na svet in življenje. Sama pa z razmišljanjem nadaljujem. Živimo lahko tako, da smo vedno polno zaposleni in nimamo časa, lahko pa imamo vedno toliko časa, da niti ne vemo, kaj z njim. Lahko se nam vedno nekam mudi ali pa smo eni tistih, ki imajo vedno in za vsako stvar ogromno časa.
Sama spadam med tiste, ki imamo vedno veliko dela in težko v čas, ki ga imamo, vnesemo vse kar nas zanima. Pred časom sem na enem od socialnih omrežjih zasledila misel, ki me kar dobro opiše: »Sem človek, ki želi narediti ogromno stvari ujet v telo osebe, ki potrebuje velike količine spanca.« In posledično temu žal vijugam med tistim, kar je nujno narediti in tistim, kar si želim početi. Kdaj sem pri tem bolj uspešna, kdaj pa komaj pridem čez ovire. S tem ne mislim, da so mi obveznosti v breme in me ne veselijo, ampak nekatere stvari so pač bolj nujne in časovno omeje kot druge. In velikokrat se zgodi, da te obvezne stvari vzamejo veliko časa ali pa jih je enostavno preveč. Takrat morajo hobiji, prostočasne dejavnosti, stvari za dušo skreniti na stranski tir. Tako ostajajo samo ideje in želje, ki se predstavljajo iz dneva v dan, iz tedna v teden … in mine mesec, dva, tri … Čas teče, ideje pa so še vedno zgolj kliki v glavi ali pa na hitro načečkane na videz nesmiselne besede v beležko, ki čakajo na realizacijo. Podobno se mi poleg drugih področij zanimanja dogaja tudi z ustvarjanjem meni zelo dragih Drobcev sreče v obliki, ki jo delim s svetom. Kot že večkrat povedano: idej imam ogromno, seznam bodočih objav se samo daljša, na pol zapisanih prispevkov je veliko, načrtov o rednem objavljanju prav tako. A v realnosti o tem ni veliko pokazati. Vsaj po mojem mnenju ne. Zadnje dni, veliko razmišljam tudi o tem. Kako to popraviti? Se moram samo sprijazniti, da pač redno objavljanje ni mogoče s toliko drugimi študijskimi in ostalimi obveznostmi? Sem prestroga do sebe? Si želim preveč? Kaj si želi in/ali pričakuje tisti, ki spremlja Drobce? Naj opustim ideje o serijah zapisov, ki se mi sicer zdijo super, a se pri izvedbi že v fazi načrtovanja zatakne? Naj opustim ostale dejavnosti in se načrtno bolj posvetim pisanju? Naj pišem 'na ukaz'? A so to le izgovori? Kaj bo sledilo? Pomeni to konec? Je prehitro za obupovanje? Pomeni obupati poraz? Toliko vprašanj, a trenutno z enim samim odgovorom. Ne vem... vem pa, da nisem preveč navdušena, da si ne uspem vzeti dovolj časa, da bi sproti, redno pisala in objavljala Drobce sreče. Ogromno je idej za zapise, a te največkrat pridejo v trenutkih, ko je veliko drugih obveznosti ali ko sem enostavno preveč utrujena ali zasedena, da bi se lahko usedla za računalnik in pisala. Tako je trenutno stanje pri meni. Želela pa sem zapisati svoje misli, da boste lažje razumeli (ne)rednost objav in dogajanje Drobcev sreče. Neglede na vse, kar bo prihodnost prinesla, ne pozabite: »Življenje je polno Drobcev sreče. Kdaj je treba le pogledati z druge plati, da jih opazimo.«
0 Comments
Mojca Širok, vam je to ime znano? Ona je dolgoletna novinarska dopisnica iz Italije in Vatikana, ki sem jo imela pred leti možnost tudi osebno poslušati. Že takrat so me njene besede navdihovala in se z veseljem spominjam najinega srečanja. In ko sem lani videla, da je napisala knjigo, ki je bila povrh vsega še nagrajena z Modro ptico, sem Pogodbo takoj uvrstila na svoj bralni seznam. Ko sem Pogodbo končno začela brati, je skoraj nisem mogla spustiti in tok. Gre za kriminalni roman, ki se dogaja v Italiji. Državi polni kriminala, ki jo v veliki meri podtalno obvladuje mafija. Državi, kjer so antimafijske policijske enote stalno na preži na novimi iskanji mafijcev. In državi, ki jo pisateljica zelo dobro pozna, kar se očitno vidi tudi v romanu, saj se ob odlično izbranih besedah brez težav preslikamo v samo središče dogajanja. Zgodil se je umor odvetnika. Seveda so policijske enote takoj na delu. In z njimi tudi novinarji. Še en svet, ki je avtorici še toliko bolj znan. Svet iskanja sočnih novic za bralce časopisov, svet policijskega iskanja resnice ter svet brez prave ločnice med državo in mafijo so trije glavni svetovi, ki se v Pogodbi prepletajo. Najprej najdejo eno truplo, nato še eno in še eno… in mogoče to ni zadnje. Preiskave tečejo. Spoznavamo like, njihove odnose, povezave, spletke. Dejstva so nam tako spretno razkrita, da se zdi, da tudi mi sodelujemo. Z vsako novo informacijo vemo ravno toliko, da nam pojavi milijon novih vprašanj, ki ne dajo miru. Kdo je kriv? Kako so vsi povezani? Kaj sledi? Kdo je tu dober in kdo je slab? Komu naj zaupam, sledim? … Vse je povezano… Je tako tudi zares? Čigave so napake in kdo bo na koncu plačal zanje? In potem, ko knjigo zapreš, se začneš spraševati se, ali je to realno stanje v Italiji(in verjetno ne le tam). So resnični dogodki navdih za ta roman? Je res tako hudo? Vse se zdi tako pristno, da so taki dvomi upravičeni. Po drugi strani pa sama nočem verjeti, da je res tako… Mojca Širok je v enem od intervjujev dejala, da je zgodovinsko dogajanje romana popolnoma resnično, liki pa izmišljeni. Svet ni pravljična dežela, ampak vseeno je tako zelo slabo in prežeto s hudobijo?! Več kot 300 strani romana obsega dogajanje treh dni. Če je v vas vsaj malo detektiva ali pa ste bralec, ki želi dobiti odgovore, boste knjigo težko odložili. In ko bo poglavij zmanjkalo, si boste želeli še. In tudi sama komaj čakam na nadaljevanje ali pa na nov roman izpod peresa odlične novinarke in očitno še boljše pisateljice Mojce Širok. Učimo se iz napak, pametni iz napak drugih, neumni pa iz svojih, pravijo. Mislim, da se lahko na tej točki pohvalim, da sem se iz svojih napak nekaj naučila in preizkusila v praksi svoje nasvete. In potrjujem, da se da. Možno je. Ne morem še z gotovostjo trditi, ker na rezultate še čakam, ampak upam, da sem včeraj odpisala zadnji izpit tega izpitnega obdobja. Ja, šele na polovici smo, a če bo vse po planu, pomeni to začetek pavze od študijskega učenja za dva tedna(!). Še sama ne morem zares verjeti, še posebej, če se spomnim, kako sem lansko leto v tem času že dihala na škrge, pa je bil pred mano, kot se je potem izkazalo, še en cel mesec trdega dela in študijskih obveznosti.
In takrat sem zapisala to: »Gora učenja, ki naj bi vodilo tudi v goro znanja. To se zdi logično. Pravijo, da več doseže nekdo brez talenta, ki veliko dela kot pa tisti, ki ima talent pa ne dela nič. A pri učenje veliko dela ne nujno prinese veliko znanja. Mogoče oziroma zagotovo obstajajo ljudje, ki se na tej točki ne bodo strinjali z mano, a to sem v zadnjih dneh ugotovila sama. Če se samo učiš, učiš in učiš, večino dneva nameniš absorbiranju novih podatkov, z nekaj malega pavzami za hrano in priporočljive odmore med učenjem, bo na koncu tvoja glava bolj prazna kot na začetku.« Ugotovila sem namreč, da sem naredila napako. Preveč sem se posvetila le temu, kaj vse se je treba naučiti in znati za uspešno opravljene študijske obveznosti in pozabila nase, na svoje telo, dušo in zdravje. S tem v mislih sem se letos odločila, da temu tokrat ne bo tako. Kljub gori učenja, zapiskov, literature in izpitov skoraj vsak dan, sem načrtno in zavestno nekaj časa posvetila drugih stvarem. Če sem čutila, da moje telo to potrebuje, sem si vzela časa za dodaten počitek popoldne ali podaljšala spanec zjutraj, se malo razmigala, si vzela prost večer ob branju knjige, po dolgem času šla na kosilo in klepet s prijateljico… Čeprav priznam, da sem imela ob tem početju kdaj polno glavo skrbi. Kaj če mi ne bo uspelo vsega predelat, se naučiti dovolj kvalitetno? Kaj če si dovolim preveč pavz in počitka? Kaj če… Ogromno vprašanj, dvomov, ampak vseeno sem vztrajala pri svojem načrtu, da letos ne bom končala kot lani. In čeprav sem včeraj po izpitu ne glede na vse načrte začutila neizmerno utrujenost in komaj držala oči odprte, se mi zdi, da sem naredila dobro spremembo in so se moji ukrepi obrestovali. Kljub obilici dela sem še vedno živela in uspela ohranjati življenjsko energijo za stvari, ki rišejo nasmeh. Izpitno obdobje tako skoraj končujem (vsaj upam, da je temu tako :)) in nisem brez volje ali energije za nove izzive. Počutim se dobro in vesela sem, da sem uspela najti in nekako ohranjati ravnovesje med obilico učenja in prisluhnila svojemu telesu. Naj bo to spodbuda vsem, da skušamo najti ravnovesje in živeti zadovoljno, čeprav imamo veliko skrbi in obveznosti. Ključ do uspeha so realno zastavljeni cilji in ravnovesje. Bodite modri in se naučite nekaj iz mojih napak. Srečno. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|