Zadnje dni je bila spet bolezen pri meni na obisku, in ko sem prešla 'spim cele dneve' fazo, sem se vmesni budni čas kratkočasila s pregledovanjem vsebin na socialnih omrežjih. Poleg profilov neznancev, sem več časa namenila tudi profilom bližnjih ter znancev. In poleg lepih spominov in veselih novic žal ugotavljam nekaj, kar me spravlja v slabo voljo. Smo družba socialnih omrežij, o tem ni dvoma. Ta so nam velikokrat v pomoč; na daljavo lahko ohranjamo stike, izmenjujemo sporočila, hitro delimo novice, iščemo informacije… Glavni namen socialnih omrežij bi naj bil, da z njihovo pomočjo enostavneje živimo in so naši odnosi trdnejši tudi na daljavo. Zdi pa se mi, da se dogaja, da brez njih sploh ne znamo živeti. Ali sploh še zmoremo pristno doživljati trenutke brez, da bi o njih istočasno objavljali? Ko sem pregledovala objave, 'zgodbe' in še vse ostalo, kar se da najti, sem zasledila kar nekaj laži oziroma videla nekaj drugega kot pa osebo kot jo sama poznam v resničnem življenju. Prek zaslona sem nekatere ljudi doživljala na čisto drugačen način. Odzivi, objave, fotografije nekaterih so me šokirale, tako negativno kot tudi pozitivno. Priznam, tu sem lahko tudi sama obsojena za krivo, mogoče tudi zato ne morem mimo teh besed. Pred časom sem namreč sama sebe zalotila, da tipkam široko nasmejane obrazke v resnici pa mi po licu skoraj teče solza. In to me je resno zgrozilo, saj prikrivanje čustev običajno ni moj namen. Takoj zatem sem sprejela nekaj odločitev in sprememb, ki bodo upam prispevale k moji pristnosti tudi prek ekrana. Še vedno ne vem točno odkod izvirajo taka dejanja in se sprašujem, kako smo lahko tako žaljivi do sebe in vseh tistih, ki prebirajo naša sporočila, da se pretvarjamo in ponujamo (le) laži. Kako lahko socialna omrežja pomagajo pri ohranjanju odnosov, če ne zmoremo tudi prek sporočil priznati, da ni vedno vse rožnato ampak se enostavno skrijemo za zaslon naše pametne naprave. Ko se v živo srečaš, je po mojih izkušnjah zelo težko skriti žalost in bolečino, prek ekrana pa je to (skoraj) čisto enostavno. Velikokrat je lažje odtipkati veseli obrazek kot pa povedati, da se ti stvar ne zdi smešna, da se ne počutiš dobro ali pa da enostavno ne veš kaj bi rekel. Ampak ali ni temelj dobrih odnosov prav iskrenost. Maske, ki nam jo ponujajo socialna omrežja si ni težko nadeti, tam smo lahko karkoli želimo. Lahko si ustvarimo profil z izmišljenim imenom, objavimo tujo fotografijo najdeno nekje na spletu, pišemo komentarje brez ovir… Na spletu si kdorkoli želiš, realnost pa je tolikokrat drugačna. In kakšno družbo tako ustvarjajo socialna omrežja? Nam v resnici sploh pomagajo ali nas le učijo, kako biti zlagano srečen in navidezno popoln.
0 Comments
Pravijo, da so začetki najtežji. Ampak kaj pa zaključki? Tudi konci niso enostavni, pa ne glede na to ali se zaključuje težko in se pričakuje začetek lepšega obdobja ali ne. In že skoraj en mesec vem, da se zame kmalu začenja novo obdobje. Letos sem namreč imela dovolj točk, da sem se lahko vpisala na študij specialne in rehabilitacijske pedagogike, ki se mi je lani za točko izmuznil. In ta novica me je tako razveselila, da se še kar vsakič znova nasmehnem, ko skušam dojeti, kaj se dogaja, saj se mi na trenutke še kar dozdeva, da sanjam.
Ko so se bližali dnevi, ko naj bi izvedeli število točk potrebnih za vpis sem se veliko spraševala o svoji prihodnosti. Priznam, da sem se predvsem pripravljala na to, kaj bo, če ne bo uspelo. To ne pomeni, da sem obupala ali kaj podobnega, le želela sem biti pripravljena na 'najhujši scenarij'. In s tem sem ugotovila, da ima ta 'najhujši scenarij' tudi lepe prizore in stvari, ki jih bom verjetno s spremembo študija pogrešala. Vsaka medalja ima namreč dve plati, vsaka. V mojem prvem študijskem letu sem se veliko naučila. Mogoče se bere klišejsko, ampak sem sama v sebi popolnoma prepričana, da gre za resnico. Poleg vsega dodatnega matematičnega in fizikalnega znanja, ki sem ga prejela, sem se naučila nekaj stvari o življenju in o sebi, o tem kdo sem in kako funkcioniram. Sama sem v tem letu doživela tudi nekaj življenjskih pretresov, ki so še dodatno pripomogli k osebni rasti, a vseeno je vsako leto, vsak dan tak, da (se) spoznavamo in se učimo novega. Mogoče samo znanje iz fizike in matematike res ne bo neposredno uporabno za moj nov študij, a vse ostalo: način predavanj, študijski sistem, 'branje' profesorjev in še veliko drugega bodo le dobra izkušnja za nov začetek. Seveda bo (lahko) tokrat vse drugače, a mi bo zaradi tega leta lažje in ne vse tako novo. Že zdaj se mi dozdeva, da bom pogrešala vse računske neznanke in eksperimentalno delo, integrale, Gaussovo metodo, zvezdice in še veliko drugih stvari, ki jim letos ni in ni bilo konca. Iz popolnoma naravoslovne študijske smeri, se namreč selim na družboslovno, kjer bo tega zelo malo, če sploh kaj. Najbolj od vsega pa se mi zdi, da bom pogrešala kolege, ljudi, s katerimi smo si delili klopi in vprašanja o študiju, a so postali mnogo več kot to. Enkratni ljudje, ki so me podpirali pa četudi je to pomenilo, da se, če mi uspe, v prihodnje ne bomo več toliko videli in bili z mano iskreni tudi v tem. Ljudje, ki jim lahko rečem prijatelji in upam, da bomo to ostali ne glede na stroko. Od njih sem se veliko naučila predvsem o sebi. Skupaj smo ustvarili veliko spominov in hvaležna sem zanje. In prav zato to leto, ki je za mano zagotovo ni izgubljeno leto, kot (se kdaj tudi sama sebe) slišim zadnje čase. Je že res, da sem s tem podaljšala že tako dolg študij za še eno dodatno leto, ampak sem v tem letu zrasla in prišla na pot, ki sem jo iskala. Na naši ljubi Zemlji je polno čudovitih kotičkov, ampak kje iskati kraj, kjer morje poljubi nebo. Ali sploh obstaja? To sem se spraševala vse odkar sem bila povabljena na literarni večer, ki sem ga žal zamudila, a se mi je naslov knjige tako utrnil v spomin, da sem jo morala prebrati. Šlo je za pogovor s pisateljico, pesnico in glasbenico Nino Novak Oiseau in predstavitev njene knjige Kjer morje poljublja nebo. Takoj ko sem knjigo dobila v roke, sem vedela, da je to drugačna knjiga, ki nosi posebno zgodbo. Gre za na videz preprosto zgodbo o drugačnem okolju, načinu življenja, povezanosti in zaupanju, ki se ti zasidra v srce. Del knjige beremo Malikovo zgodbo, del pa Rosino. Modro izbrane besede nas lepo spoznajo s prebivalci otoka Gallei, njihovimi navadami in življenjem. Galleilani so popolno nasprotje današnjega človeka, ki vse preveč uporablja besede in sploh ne pozna občutkov ali pa jim ne zaupa. Spoznamo ljudi, ki za sporazumevanje ne potrebujejo veliko besed ampak je čuječe srce dovolj. Povezanost z naravo, pripadnost skupnosti in varno zavetje plemena so njihov način življenja. Čudovita zgodba je spletena predvsem na izjemni, za naše okolje in sodobno družbo skoraj nepredstavljivi povezanosti med bratom Malikom in sestro Roso. Njuna povezanost je tako močna, da traja tudi, ko nista več skupaj. Rosa čuti Malikovo prisotnost in zavetje, četudi njega ni več ob njej. Bratova ljubezen ji daje moč in zaupanje vase. Tako lahko v svetu daleč stran od domačega otoka Gallei ponovno zaživi in najde nekaj, kar ji bo mogoče zapolnilo praznino. Praznino, ki daje vtis večnega trpljenja in izgubljenosti v tujem svetu, a srce hrepeni po njeni zapolnitvi. Vsa čustva in dogodki ostajajo v tebi še dolgo potem, ko končaš z branjem in razkrivajo nova obzorja. Celotno izkušnjo obogatijo še prelepe ilustracije. In vse skupaj je odličen paket za zgodbo, ki doseže srce, če ji to le pustiš. Vsem dobro poznane napolitanke lahko izdelamo tudi doma in zato niso nič manj slastne kot tiste iz trgovine, kvečjemu nasprotno. SESTAVINE
300 ml mleka 50 g rjavega sladkorja 1 jajce 40 g moke 10 g vanilijevega sladkorja 100 g jedilne čokolade 200 g mletih lešnikov 250 g masla 150 g sladkorja v prahu 60 g čokolade v prahu 1 paket oblatov za napolitanke V vrelo mleko zakuhamo stepeno jajce s sladkorjem, moko in vanilijevim sladkorjem. Še topli kremi dodamo jedilni čokolado in mešamo. Ko se čokolada raztopi, dodamo še mlete lešnike. Zmes ohladimo. Dobro stepemo maslo (na sobni temperaturi), sladkor ter čokolado v prahu. Dodamo še ohlajeno zmes in krema za napolitanke je pripravljena. Enakomerno jo razporedimo med oblate ter veliko napolitanko obtežimo in damo v hladilnik za čez noč. Razrežemo na poljubno velike kose in se sladkamo. Hranimo v hladilniku. Preprost puhast biskvit obogaten s sočnimi breskvami, ki se mu je težko upreti. SESTAVINE
6 beljakov 150 g belega sladkorja 150 g masla 150 g rjavega sladkorja 6 rumenjakov 200 g skute 20 g vanilijevega sladkorja cimet 400 g ržene moke 12 g pecilnega praška 1 kg breskev (ali kakšnega drugega sadja) Iz beljakov stepemo trd sneg in mu primešamo beli sladkor. V drugi posodi penasto vmešamo maslo (na sobni temperaturi), rjavi sladkor in rumenjake. Dodamo skuto prej pretlačeno z vanilijevim sladkorjem in cimetom (po želji). Skupaj rahlo zmešamo rumenjakovo maso in sneg ter presejano moko s pecilnim praškom. Maso razporedimo v prej namaščen pekač in potresemo z očiščenimi na kose narezanimi breskvami. Pečemo na ventilaciji 25 minut na 170 stopinj. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|