Zadnje čase imam vse pogosteje lase spletene v kito. Kite so mi bile od zmeraj všeč, so praktične in urejeno izgledajo. Večkrat kite pletem drugih, pred kratkim pa sem se izurila v pletenju kit sama sebi in od takrat velikokrat lase namesto v čop spnem v kito. Verjetno me je ravno zato knjiga Kita avtorice Laetitie Colombani pritegnila že s svojim naslovom. Za branje pa sem se zagotovo odločila tudi zaradi čudovite naslovnice, ki se je še vedno ne morem nagledati. Pravijo, da se knjig ne sme soditi po naslovnici, a je v tem primeru zgodba zadostila visoko postavljenemu kriteriju, ki je nastal kot mešanica naslovnice in kratkega opisa zadaj. Kot je kita običajno spletena iz treh šopov las, spremljamo v knjigi zgodbe treh ženske in precej različnih okolij. Sarah je uspešna kanadska odvetnica, ki strogo ločuje svoje zasebno življenje, materinstvo od poslovnega sveta. Na eni od obravnav se zruši na tla in temu sledi obisk zdravnika ter soočenje z boleznijo, katere simptome je Sarah dolgo potiskala v ozadje. Bo zmogla skriti diagnozo in naporno zdravljenje ter še vedno ostati spoštovanja vredna odvetnica v ugledni odvetniški pisarni, katere direktorica bo morebiti postala? Guilia prihaja iz Sicilije in njeno življenje in družinska tradicija se vrti okoli las. Njen oče ima namreč delavnico, kjer izdelujejo lasulje in druge lasne dodatke iz pravih sicilijanskih las. Nekega dne pa njen oče zaradi hude nesreče ostane v bolnišnici in Guilia prevzame vodenje delavnice. Kmalu odkrije zaklenjen predal poln papirjev, ki jasno nakazujejo, da je podjetje na robu propada. Je poroka s premožnim fantom, ki se za Guilio zanima že zelo dolgo, a so čustva le enostranska, edina možnost, da Guilia ohrani delavnico? Smita živi težko življenje in njena največja želja je, da bi imela njena hčerka lepše, človeka vredno življenje. Je pripadnica najnižjega sloja indijskega kastnega sistema, kaste nedotakljivih, kjer so ženke zadolžene za pobiranje iztrebkov pripadnikov višjih kast. Revnega vsakdana v smradu in nelagodnega življenje, brez napredka, pravih pravic in možnosti ne privošči nikomur, najbolj pa si želi rešiti take prihodnosti svojo hčerko. Mukoma zbere denar in jo pošlje v šolo, da se bo naučila brati in pisati, da bo imela lepše življenje kot generacije njenih prednic. Bo to prineslo tudi v Smitino življenje izboljšave ali po dogajanje prvi šolski dan njene hčerke le kaplja čez rob, ki bo tudi Smito spodbudila k spremembah, uporu in kvalitetnejšemu življenju? In kako so Sarah, Giulia in Smita medsebojno povezane? Kako so lahko tri ženske s tako različnim življenjem, ki živijo na različnih celinah povezane? Kako se njihove zgodbe prepletajo v skupno kito? Skozi zgodbe, ki jih prepletajo spremembe in življenjski izzivi se jasno kaže ženska energija in moč, ki je v nas, da se spopademo s preizkušnjami in ovirami, ki so nam nastavljene na pot. Moč, ki žensko dvigne visoko in ji omogoča, da se postavi zase, za svoje življenje, čustva in želje. Realističen slog omogoča, da dihamo z glavnimi junakinjami, se borimo z njimi in jih šepetamo v uho, da zmorejo. Na koncu zmagata upanje in vera v življenje.
0 Comments
Včeraj. Ne, mogoče je bilo že dan prej. Naj bolje premislim... Ne, ne, ni moglo biti včeraj. Samo poglej, kako je trava spet suha in brez življenja. Zagotovo ni deževalo včeraj. Torej je deževalo dan prej ali celo dva dni nazaj. Kdo bi vedel. Dnevi so si vsi tako zelo podobni, da se človek kar izgubi. Čeprav še vedno živo slišim, kako se kaplje odbijajo od vode željne zemlje in od strešnega okna moje male sobice. Kako pomirjujoč je ta zvok. Poslušala bi ga lahko ure in ure, dolgo v noč. Umiri mojo razbrazdano notranjost. Ta hrepeni po urejenosti in lepoti cvetočih polj. Hrepeni po vodi, ki bi jo napojila in omogočila brstenje. Solze, ki polzijo po mojih licih, očitno niso dovolj. Včasih se mi celo zdi, da imajo ravno nasprotni učinek in še bolj sušijo globine znotraj mene. Voda je voda, pravijo, a moja notranjost hrepeni po nečem drugem. Kot bi z vsako solzo iz sebe spustila še tistih nekaj zadnjih drobcev življenja in novonastalih cvetličnih popkov, ki so samo čakali, da se odprejo v čudovit cvet. Le kje bi sedaj našla lepo odprt pisan cvet? Da bi ga podržala v rokah in globoko vdihnila njegov vonj. Že dolgo je od zadnjega cvet, ki je tako zelo omamno dišal. Njegov vonj je bil tako močan, da si ga še vedno lahko prikličem v spomin. Samo vdihnem z mislijo na tisti živo rumeni cvet in moja notranjost se takoj vzradosti. Kako malo je potrebno, da spet počutim kot doma. Mizo sredi naše male kuhinje je vedno krasil velik šopek cvetočih rastlin. Če zaprem oči, jih kdaj celo vidim, kot bi stala tam. Ko iztegnem roke, da bi jih bolje občutila, da izginejo in pred oči spet zagledam kruto realnost tega mrzlega, sivega trenutka. Barve zamenja sivina. V kratkem trenutku se to zgodi. Ste opazili? Tako rada sem jih opazovala. Pa ne le cvetlice na naši mizi ali pa na polju nedaleč stran. Še raje sem imela opazovanje njo, ki sem ji rekla mama. Moje najljubše opravilo jo je bilo opazovati. Opazovati te spretno roke, ko so iz malo moje in vode pripravile kruh. Mehek in hkrati hrustljav kruh. Vsako drobtinico smo pojedli. Najboljši je bil še malo topel, ko se je kar stopil v ustih. Tega okusa svežega domačega kruha se ne pozabi. Kot bi ga tudi ta trenutek imela na jeziku. Kako je okusen. Sedaj bi vse dala za en sam mali košček materinega kruha. In za njen prijeten objem. Objem, v katerem čutiš, da bo vse dobro in lepo. Objem, ki ti daje občutek ljubljenosti in sprejetosti. Objem, ki ustvari dom. Dom, kjer je bilo tako zelo lepo. Bilo je. A takrat se nisem zavedala, kako malo je potrebno, da začne duša hrepeneti po lepem. Le korak vstran, na dolgo pot do prihodnosti, ki širokoustno obeta vsega dobrega v izobilju in radost, veselje, srečo. Mogoče še nisem tam. Ne, ne, zagotovo še nisem tam. Tu ni videti radosti, ne slišim veselja in ne občutim sreče. Tu ni nič bolje. Zato zagotovo še nisem tam.
Sreča.
Sreča je razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja, pravi SSKJ. A bi verjetno vsak izmed nas zase našel svojo definicijo, kaj zanj pomeni biti srečen. In prav to – biti srečen - je tisto k čemur večina stremi. Velikokrat si sicer v po vezavi s srečo postavljamo neke vzročno-posledične povezave, npr. če bom imel veliko denarja, bom srečen; če bom vitek, bom srečen; če bom poslovno uspešen, bom srečen... Ne glede na to, da se nekje v sebi zavedamo, da nam te stvari same po sebi ne bodo prinesle sreče oziroma da bo ob dosegu pogoja, nastal nov pogoj in potem... potem pa bomo res srečni. Sreča ni ne zadovoljstvo, ne veselje, ne kaj tretjega. Sreča je preprosto sreča in ko jo občutiš, to veš. Sama bi jo mogoče najbolje opisala kot težko opisljivo, nepojmljivo zadovoljstvo, povezano z hvaležnostjo za življenje, sprejemanje trenutnega stanja in vsega kar nam prihodnost prinaša. Seveda se razumsko zavedaš, da trenutni položaj ni idealen, še vedno imaš veliko želja in načrtov, pred tabo je tisoč in en izziv, a se preprosto počutiš srečno v tem, kar je in kar si. Verjamem, da je to težko razumeti. Tudi sama bi to še nekaj mesecev nazaj jemala kot nek bolj kot ne umetniški zapis nekoga, ki bi nam najverjetneje želel nekaj prodati. A nekje v začetku leta sem tako srečo, ki jo sedaj skušam opisati, doživela tudi sama. Seveda sem bila že prej srečna, a je šlo velikokrat bolj za razumsko srečo: dobro mi gre v življenju, nič bistvenega mi ne manjka, imam še več kot potrebujem = srečna sem. Tokrat pa sem čutila srečo, ne da bi razumsko razmišljala o tem, kaj imam in kako zgleda moje življenje. Na tem mestu bi bilo pričakovati, da bom razkrila revolucionaren načrt, kako do tega priti ali pa (marketinško obarvano) drobno, enostavno spremembo, ki bo vaše življenje brez dvoma naredila srečno. A žal še sama ne vem, kako izgleda ta recept ali kaj zanj potrebujemo. V zadnjem času sem, v želji, da bi bil ta občutek sreče konstantno prisoten v meni, precej premišljevala, kaj je skupno vsem trenutkom, ko sem jo čutila. A nekako, vsaj zaenkrat, ne najdem tistega nekaj. Prvič sem (vsaj da se živo spomnim) to preprosto srečo občutila v sredini februarja, ko sem se po temnih ljubljanskih ulicah vračala domov. Za mano je bil (še eden izmed mnogih zapovrstjo tiste tedne) res naporen in hiteč dan, ko sem prost čas namenila temu, da sem prišla od ene obveznosti do druge. Je bil mogoče povod občutku sreče to, da sem uspela narediti vse, kar je bilo tisti dan potrebno? - A zakaj jo potem ne čutim vsakič, ko mi uspe uresničiti zastavljene cilje ali pa še kaj več? Ali gre za trenutek umirjenosti v kontrast hitenju? - A zakaj se potem občutek sreče ne pojavi, vedno, ko se umirim, vzamem trenutek/dan za sprostitev brez obveznosti? Je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da tisti dan skoraj nisem prijela telefona v roke in preletela socialnih omrežij, ki jih veliko posameznikov omenja kot sredstvo negativne energije in nezavednih projekcij, ki nas odvračajo od zadovoljstva samih s seboj in posledično od sreče? - A zakaj se potem to ni zgodilo še kdaj ob takih dneh, ko ni časa in priložnosti za socialna omrežja (takih dnevom je pri meni kdaj nenačrtno kaj pa prav načrtno veliko)? Je mogoče, da ni nekega sprožilca sreče? Gre mogoče za kombinacijo več dejavnikov ali pa mogoče za darilo nečesa/nekoga večjega? Kdo bi vedel... Četudi nimamo vseh odgovor, se predajmo sreči in bodimo hvaležni zanjo, ko pride. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|