V zadnjih dneh iztekajočega se leta se nekateri (med njimi sem zadnje leta tudi sama) radi obrnemo nazaj, da ugotovimo, kaj je zaznamovalo to leto, kaj se je v nas spremenilo, kaj bomo spremenili v prihajajočih mesecih in podobno. V tem procesu sem si letos zadala tudi, da bom v besede ujela in z vami delila svojo izkušnjo obiska edinega ženskega zapora v Sloveniji ali bolj uradno rečeno Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig. Izkušnjo bi rada zapisala iz več razlogov. To je izkušnja, ki me je zagotovo zaznamovala, o kateri sem ogromno premišljevala in je spremenila vsaj del mene in mojega pogleda na zapor, obsojenke in vse kar nam ob teh dveh besedah pride na misel. Drugi razlog je predvidevanje, da si bom še kdaj želela prebrati, kako je bilo in osvežiti spomin na sam obisk. Vse to pa delim z vami predvsem zato, da bi mogoče tudi vi, preko moje izkušnje, doživeli nek premik v sebi ali vsaj premislili o vaših stališčih glede te (tabu?) teme. Zdi se mi namreč, da nima vsak te priložnosti vstopiti v stavbo nekdanjega gradu, ki ima danes popolnoma drugačno namembnosti, se pogovarjati z obsojenkami in tistimi, ki delajo z njimi. Sama sem hvaležna, da sem lahko to izkusila na lastni koži.
Pri enem od predmetov drugega semestra smo poleg zanimivega t.i. terenskega eksperimenta (ki je bil prav tako poučen v spoznavanju samega sebe, a o njem mogoče več kdaj drugič) dobile tudi raziskovalno nalogo, da si v skupinah izberemo eno socialno problematiko in jo najprej teoretično raziščemo, potem pa še poiščemo nekoga, ki se v praksi ukvarja s tem in opravimo pogovor z njim. Ko smo se v skupini pogovarjale in izbirale ožjo tematiko, ki se ji bomo posvetile, je hitro padla ideja “Kaj pa, če gremo v zapor?” in kmalu ji je sledila končna odločitev, ki jo že poznate. Z zavedanjem, da je to nekako edinstvena prilika, da zapor vidimo od bližje (saj upamo, da ne bo nobena nikoli v taki situaciji, da bi morala tja neprostovoljno), smo si samo nalogo zastavile precej obsežno - želele smo priti v zapor. Ob raziskovanju smo naletele tudi na knjigo Začasno bivališče Na gradu 25, Ig, ki vam jo res toplo priporočam. Gre za zbirko življenjskih zgodb žensk na prestajanju kazni zapora. Knjiga je v celoti dostopna tudi na spletu, zgodbe pa niso dolge in ne bodo vzele preveč časa, tako da bi vam branje vsaj kakšne, če že ne celotne zbirke, svetujem. Zgodbe odpirajo oči in rušijo stereotipe, ki jih sicer imamo o ljudeh, ki si zaslužijo zaporno kazen. Branje teh zgodb je bila ena od prvih reči, ki sem se je lotila in že samo s tem, se mi je pogled spremenil. Po obisku, pogovoru z nekaterimi obsojenkami, pa lahko rečem, da te ženske niso nič posebnega, med njimi ni neke skupne niti, ki bi jo lahko označili za glavni razlog njihovega ravnanja, ki je posledično vodilo v zaporno kazen. Črnolase in blondinke, starejše in mlade, vitke in debelejše, visoko izobražene in neizobražene, iz šibkejših socialnih okolij in iz dobro stoječih družin... še bi lahko nadaljevala, a vse kar želim povedati je, da lahko v zaporu najdemo praktično vse ljudi ne glede na lastnosti. In posledično so v zaporu skupaj zelo različni ljudje, ki so si prisiljeni deliti skupne prostore, kar je, kot nam je zaupala ena od obsojenk, največja težava prestajanja zaporne kazni. Sobivati v sobi še z 9 ženskami, ki imajo drugačne navade je velik izziv in včasih se zatakne že pri na videz nepomembnih odločitvah ali imeti okno odprto ali ne. Očitno je res, kar je zapisal že Sartre: “Pekel so ljudje okoli nas.”. Ko si ljudje, ki se nikoli niso malo bolj poglobili v stanje prestajanja zaporne kazni pri nas in si večinoma ustvarjajo predstave s prizori iz filmov, predstavljajo tipično obsojenko (in tudi obsojenca), po mojih izkušnjah velikokrat pozabijo, da so to v prvi vrsti ženske in šele na to obsojenke. Tudi sama sem si pred to izkušnjo zapornice predstavljala bolj kot grobe, nasilne, na videz neurejene ženske, a izkazalo se je, da gre za prijetne gospe, urejene ženske, ki bi jih zunaj zidov zapora na ulici verjetno označili za povprečno populacijo. V zaporu ne nosijo nobenih posebnih uniform ali oranžni pajacev znanih iz filmov, ampak nosijo klasična oblačila in večina jih na videz deluje prav normalno, če se lahko tako izrazim. Ne vem, če veste, ampak zapor na Igu ni ograjen z visokim zidom in/ali žico, kot si verjetno to zmotno večina predstavlja, ampak kljub temu, da nas na drugačno namembnost nekdanje grajske zgradbe opozori tabla, skozi vhod vanjo ne more vsak, ne v eno ne v drugo smer. Ko po pisku lahko odpreš vrata, k tebi takoj pristopi pravosodni policist, ki preveri osebni dokument, te pregleda, da v zapor slučajne ne bi prenesel kakšnih nedovoljenih pripomočkov (ja, in tu ne mislim le na nože, droge in kaj takega ampak tudi papir in pisalo, kaj šele telefon). Ne glede na vse smo v zaporu, kamor očitno ne more vsak in kjer veljajo stroga pravila. Kljub temu, da sem se zavedala, da smo tam le na ogledu in bomo čez nekaj ur odšle nazaj domov, v “normalno” okolje, sem ob vseh teh pregledih, opozorilih občutila strah ali bolje rečeno neko neprijetno vznemirjenje. Razumljivo, saj smo v zaporu! Na oknih so rešetke, nekatera vrata so zaklenjena, ampak sicer je notranjost stavbe taka kot vsake druge. Kot smo izvedele in se lahko tudi na lastne oči prepričale, se, koliko je to le mogoče z omejenimi sredstvi trudijo, da je stavba urejena, določene stene po polne poslikav ali različnih drugih umetnin ter izdelkov stanovalk, na hodnikih vidimo zelenje in podobno. Je pa vodstvo z nami odkrito spregovorili o problematiki pomanjkanja prostora, s katero se srečujejo. Nikoli prej nisem pomislila na to, ampak v zaporu imajo, poleg kuhinje (kjer po besedah obsojenk zelo dobro kuhajo), delavnice za delo, telovadnice, knjižnice, sobe za mamice z dojenčki, … tudi svoj mali zdravstveni dom. Zanimivo, a ne? Prostor je bil malo pred našim obiskom prenovljen in na novo opremljen, tako da je res delovalo precej luksuzno v primerjavi z ostalimi dotrajanimi prostori. Tudi sicer nam je medicinska sestra povedala, da večina kar izkoristi možnosti za urejanje zob in drugih stvari, saj tu načeloma ni čakalnih vrst, ko se pojavi težava jo napišeš na listek, odložiš v nabiralnik pred vrati in čez nekaj ur si lahko že obravnavan. Medicinska sestra je namreč tam prisotna vse dni, splošni zdravnik jih obišče tedensko, ginekolog enkrat, zobar pa dvakrat mesečno. Je pa medicinska sestra izpostavila sposobnosti in znanja, ki jih imajo obsojenke, glede na izkušnje namreč ve, da včasih one poznajo veliko več znakov in simptomov teh jih uspešno zblefirajo, samo za določene ugodnosti. Delo je precej zahtevno kot si verjetno predstavljate, saj mora sama obvladati veliko področij in vsako situacijo jemati resno. Še nekaj na kar nisem pomislila nikoli prej je vprašanje, na kakšen način mame, ki so obsojene na zaporno kazen svojim otrokom razložijo kam gredo oziroma kje so. Naši sogovorci so imeli veliko izkušenj s to tematiko. Nekatere se odločijo za resnico, druge, ki imajo mogoče krajšo kazen, si izmislijo pot v tujino kot razlog njihove odsotnosti, tretje rečejo, da so v bolnišnici in podobno. Če dobro pomislite ni nekega generalne dobre prakse kaj in kako v takem primeru. Starost otrok, odnosi, dolžina zapore kazni in še veliko drugih dejavnikov je, ki vplivajo na situacijo. Je pa zanimivo razmišljati o tem, a ni? V povezavi s tem bi povedala še eno stvar. Ob ogledu same stavbe in prostorov so pri meni cmok v grlu povzročili prav ganljivi zapisi z otroškimi črkami in risbice na stenah sob: “mami, radi te imamo”, “mama, čakamo te doma” in podobno ob čemer te kar stisne pri srcu, priznam. Imajo pa za obiske mlajših otrok posebno sobo, ki je urejena za bolj prijetno izkušnjo. Prostor je opremljen z barvnimi zavesami, manjšim naslanjačem, nekaj igračami, risbami otrok, ... kar je zagotovo otrokom bolj prijazno kot stare črne mize in rešetk. Verjetno si predstavljamo, da so dnevi zaprti za rešetkami dolgi, a kot so nam zaupale nekatere sogovornice, so lahko dnevi v zaporu celo prekratki. Dlje časa kot si tam, krajši so dnevi, pravijo. Poleg rednih zadolžitev, dela v knjižnici, delavnici (kjer na primer za lažjo predstavo polnijo peresnice, zlagajo kolaž papir v mape, oblikujejo komplete voščilnic in kuvert in drugo) imajo še delavnice za pomoč, zbirajo se različne skupine na pogovorih (na primer skupina za mamice). Sodeč po s strani uporabnic izrečenih pohvalah, so z ponudbo teh zadovoljne. Stavba je oblikovana v obliki črke O in tako ima na sredini odprt prostor, ki je za nekatere edini košček neba, ki ga vidijo tekom prestajanja kazni zapora. Na tistem prostoru pa je tudi igrišče z odbojkarsko mrežo, ki je menda precej dobro izkoriščeno; poleg igre med obsojenkami, priredijo tudi turnir med ekipo zaposlenih in obsojenkami. Za vsako zapornice se ob pričetku prestajanja kazni, ne glede ali gre za t. i. vikend zapor, pripor, polodprti ali zaprti režim (več o tem oblikah si preberite na spletu) pripravi osebni načrt v katerem predvidijo tudi njegove aktivnosti skozi obdobje prestajanja kazni. Na prvo žogo bi lahko tako v večino pogledih, z dnevnim redom in določenimi zadolžitvami ter drugimi izbirnimi dejavnostmi samo stavbo in organiziranost nekako primerjali z dijaškimi domovi, vendar je to precej idealistično, saj je očitna ena ključna razlika, ki ima ogromno težo in sicer svoboda, ki pa se je ne zavedaš dokler jo imaš. Še ena od stvari se je ob tej izkušnji spet potrdila in ni nujno povezana z zaporom, ampak kar z več drugimi področji, s katerimi se v življenju srečujemo, in sicer da je veliko lažje kam priti, če imaš veze in koga poznaš. Kot prvi korak k uresničitvi naše želje, da si zapor ogledamo tudi od znotraj smo napisale elektronsko sporočilo. V resnici nismo vedele, kako odprti so in kakšne možnosti v resnimi imamo, a smo vseeno poskusile na uraden način. Odgovor, ki smo ga v nekaj dneh dobile, je bil seveda negativen. Za trenutek smo mislile, da bo naš super načrt padel v vodo, a smo našle pot, očitno. V raziskovalnem procesu smo opravile intervju s psihoterapevtom, ki med drugim opravlja tudi individualno psihoterapevtsko svetovanje in druge programe v zaporu na Igu. In prav njegova beseda je bila odločilna pri našem podvigu, če mu lahko tako rečemo. Izjemno sem/ smo hvaležne za to izkušnjo, a žal brez vez tudi tu ni šlo. Tako pač je. A na srečo se v prijateljskih krogih (ali če ne gre drugače tudi med znanci naših znancev) vedno najde pot. Osebno priznam, da sem si ob negativnem odgovoru po eni strani kar malce oddahnila. Napisati mail mi ni bil noben problem, lepo uradno sem nas predstavila in povedala kakšno je naše raziskovalno delo. A ko sem se zares začela zavedati, v kaj se spuščamo, me je začelo malce stiskati v prsih. Ne glede na vse gremo v zapor. In zapor je v meni označen kot kraj, kamor si ne želimo. Očitno je to v moji podzavesti globoko zakoreninjeno. Ko je namreč prišel večer pred dnem, ko naj bi šle na Ig, sem resno premišljevala, če naj raje ne grem, odpovem svoj udeležbo in se zadovoljnim z opisom svojih kolegic. Nekaj v meni me je namreč držalo nazaj. Nekako bi lahko rekla, da me je to presenetilo, saj me je zelo zanimalo iz prve roke videti zapor in sem se (po vseh poti, da smo do nje sploh prišle) zavedala, da je to res edinstvena priložnosti, ki se verjetno nikoli ne bo ponovila, po drugi strani pa razumem svoj odziv. Izkušnja, za katero sem sklepala, da bom prikrajšana je razlog, da sem se na koncu odločila, da grem in ni mi žal, ravno obratno. Ponosna sem nase, da sem zbrala pogum in ozavestila ter premaknila v sebi neke ovire, ki se jih prej sploh nisem zavedala. Pomembno je stopiti zunaj svojih meja, ker si kasneje močnejši in bogatejši za spoznanje o svetu in sebi.
0 Comments
Piše: Neo Draga bralka ali bralec!
Kar sledi, ti bo mogoče koristilo, če pogosto slišiš ali izgovoriš besede »Nimam časa,« »Mogoče drugič, ko ne bo toliko dela…« in podobno. Ne zamerim ti, če vsega ne prebereš do konca ali če celotno zadevo le preletiš, lahko se tudi z ničemer ne strinjaš. V nadaljevanju predstavljena ideja je vsaj zame bolj kot ne nova. Vem, da je bilo o času izgovorjenega in napisanega že toliko, pa niso še prišli do dna in tudi midva danes ne bova. Veliko bo ponavljanja, a brez tega preprosto ne zmorem ubesediti celote. Sedaj pa preidiva k bistvu. Iz dneva v dan iščeva ure, minute, pa nama to nekako ne uspeva. Podiva se za mavrico časa. Sanjava, da na koncu mavrice ni lonca z zlatom ampak kar bankomat, kjer lahko dvigneva… čas? Kakorkoli, nikoli nama ne bo uspelo. Mogoče je najino razmišljanje o času zgrešeno? Začniva pri rojstvu. V manj kot enem letu sva oba toliko zrasla, da sva lahko samostojno zadihala. Po nekaj letih sva začela spoznavati vrstnike. Sledilo je skoraj desetletje osnovne izobrazbe, nato se je pričelo obdobje odločanja o prihodnosti in življenju v svetu odraslih. Torej vsega skupaj vsaj osemnajst let, preden se sploh zaveš, da živiš. Pa reciva, da lahko prideva vsaj do osemdesetega leta. Osemnajst gre nad ulomkovo črto, osemdeset pod njo, na koncu je rezultat nekje med eno petino in eno četrtino… Mene kar malo stisne, ko tako razmišljam, ker se mi zdi ta, porabljeni delež že precej velik. Lahko bi rekla, da se eno leto skoraj nič ne pozna. Kaj pa potem sploh še pomeni en sam dan? V najboljšem primeru prespiva okoli osem ur od štiriindvajsetih, nekaj ur mimogrede preteče za osnovne človeške potrebe, glavnino dneva porabiva za službo, šolo ali faks, kar preostane pa se tako ali tako porazgubi v praznino ker ˮena (ura) ni nobenaˮ. In kaj potem, ko se izteka zadnja ura? Ali temu sledi obžalovanje, pogled na življenje, ki je ostalo popolnoma prazno, nepomembno, neizkoriščeno? Tako kot večina pravi, časa je premalo. Pa vendar mislim, da tukaj nekaj ni prav, vrniva se na začetek. Koliko časa je preteklo med prvo delitvijo celic in prvim jokom? Manj kot eno leto. Leto pa šteje dvanajst mesecev, vsak mesec okoli trideset dni, vsak dan štiriindvajset ur. Torej če se postaviva na točko ravno na koncu srednje šole, nama le ostane kar nekaj ur, ki jih lahko preživiva koristno, zabavno, v dobri družbi… Teh preostalih ur je vsaj dvesto tisoč, mogoče še nekaj deset tisoč več. No, sedaj pa že govoriva o številki, ki si jo težko predstavljava. Vse skupaj torej le ne gre tako hitro, čeprav se nama zdi. Zdi se, da čas teče hitro, ker naju omejujejo naprave za merjenje časa. Pa še to je velika laž, ker se namreč omejujeva ali ker nama to narekujejo drugi. Z zapestno uro ali stalnim pogledovanjem na telefon sva se tako rekoč zaprisegla gospodarju Času. Strah naju je izgube dragocenih minut, izgubljava pa jih ravno z iskanjem le-teh. Menim, da je potrebna sprememba. Ne želim si, da bi stremela k temu, da vsak dan do minute izkoristiva za nekaj, kar se nama zdi pomembno, koristno ali zabavno. Tudi si ne želim, da se počutiva zavezana temu, da si vsak dan vzameva vsaj eno celo uro drug za drugega ali za vsakega člana družine, vsakega prijatelja ali znanca. So dnevi, ko preprosto ne gre. Zato menim, da bo časa več, če začneva o njem drugače misliti. Če začneva misliti ne o življenju, ki zmanjkuje, temveč o življenju, ki preostaja. Ne smeva razmišljati o času, ki ga bova porabila za obveznosti, temveč o tem kako bova ta čas doživljala, kako se bova soočala s samimi obveznostmi. Ne živiva samo za tistih pet minut prostega časa zvečer, živiva ves čas. Ne sprašujva se več kdaj, temveč kako. Neo Šesti december. Dan katerega jutro je odeto v posebno skrivnostnost in pričakovanje, posebej v otroških očeh. To je jutro, ko tiste, ki so bili čez leto pridni obišče Sveti Miklavž in v košarici pusti nekaj dobrot. Otrokom verjetno, poleg skrivnostnosti izvora darila in tega kako je prišlo do košarice v moji sobi, največ pomenijo sladkarije in mogoče kakšna igrača, če so si jo prislužili. Ko pa otrok odraste, vidi v Miklavževem prihodu in obdarovanje drugi pomen.
Ko sem prejšnja leta pomagala Miklavžu z obdarovanjem, sem velikokrat naletela na tisto klasično težavo - kaj podariti. Na srečo (in hvaležni moramo biti za to) imamo vsega kar potrebujemo in še več, kar se materialnih stvari tiče. Mogoče nam primanjkuje nekaterih stvari, ampak sama ocenjujem, da gre za take, ki se jih ne da kupiti in postaviti v košarico. S tem zavedanje in z željo osrečiti nekoga, ki mogoče nima take sreče kot jaz in ti, nima vsega kar bi potreboval za človeka vredno življenje in mu bo darilo vzbudilo iskreno radost, sem se odločila, da Miklavža zamenja Božiček. Pa ne tisti iz reklam in trgovskih centrov v rdeče-beli obleki z brado, ampak Božiček za en dan. Že drugič sem letos tudi sama postala Božiček. Za tiste, ki akcije Bz1D še ne poznate: gre za akcijo, katere namen je v teh prazničnih dneh obdariti tudi otroke in starostnike iz socialno šibkejših družin oziroma okolij, ki bi sicer ostali pozabljeni. (Več si lahko preberete tu.) In reči moram, da je zame praznično obdarovanje, pa čeprav prejemnika darila sploh ne poznam, dobilo nov smisel. Čudovit je tisti težko opisljiv notranji občutek zadovoljstva in navdušenja, medtem ko zbiraš darilo, ga zaviješ in potem odneseš na zbirno mesto. In ko lahko s ponosom in hvaležnostjo na vprašanje “Vi ste Božiček?”, odgovoriš pritrdilno z nasmeškom. Ta radost je zame neprecenljiva in tako s tem, ko obdarim nekoga drugega, v bistvu večje darilo podarim sebi. Zato bom, če bom le zmogla, tudi v prihodnje za en dan postala Božiček ali Miklavž ali kakorkoli že mu rečemo. Za konec pa bi z vami delila še besede prijatelja, ker tako čudovito povzamejo Miklavžev smisel. “Otrok se sprašuje, kdo je Miklavž, kdo je ta dobri mož, ki deli mandarine in bonbone, nekoliko starejši otrok spozna, da je ta dobri mož pravzaprav človek iz domače hiše ali vsaj domače vasi, a se še vedno veseli pozornih daril, ki jih ponoči pušča pred vrati, odrasel človek pa ve, da je človekova pozornost, izvirajoča iz Ljubezni, eno izmed najplemenitejših in hkrati najbolj temeljnih dejanj, ki zbujajo iz ohole togosti samozadostnega bivanja in spominjajo na dejstvo, da je človek brez človeka - vezi ljubezni - prah, ki se v prah povrača (prim. 1 Mz 3,19). Miklavž, lepo je, da prihajaš v decembru, ko pričakujemo tisto, kar nosiš v sami srčici svoje biti, in ko nas lahko svetleča okrasitev zavede od pravega pomena tistega, ki prihaja med nas, in nam s svojim obiskom še bolj krepiš vero v Ljubezen in ljudi, ki živijo svet in svetost.” |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|