Vse najboljše za me dvaindvajsetič Kdaj pa kdaj si natančno planiram ali pa samo grobo predstavljam kakšen dan za teden, dva naprej in vedno mi je zanimivo, kaj na koncu nastane iz tistega dne. Podobno sem si par tednov nazaj predstavljala, kako bo izgledal današnji dan, saj praznujem rojstni dan. Potem pa je prišel vmes še korona virus in sklepam, da ne bi bil nihče posebej presenečen, če rečem, da je dan potekal popolnoma drugače kot sem si takrat predstavljala. Ampak...
V resnici bi prej rekla, da ni bilo bistvenih sprememb, saj je imel dan zelo podobno vsebino kot sem si predstavljala. Če bi bile razmere običajne, bi večino današnjega dne preživela v razredu šole na pedagoški praksi in kasnejši čas zapolnila s pripravami na naslednji dan ali pisanjem poročil o praksi - namesto tega pa sem večino dneva doma sedela za računalnikom in spremljala predavanje na daljavo ter opravljala druge zadolžitve študija na daljavo. Potem bi se odpeljala na vaje in tri ure preživela v družbi super ljudi in plesa - namesto tega pa sem sama šla nam kratek sprehod, kjer sem lahko slišala le ptičje petje in svoje misli. Predvidevala sem, da bom po takem dnevu utrujena in ne boste verjeli res sem – komaj čakam, da zaprem oči. Glede na mojo običajno zasedenost sem sklepala, da bom čez dan preko takih ali drugačnih medijev dobila nekaj voščil in to je bilo povsem tako. Ob vseh lepih voščilih sem navdana s hvaležnostjo in radostjo vseh, ki mi nekaj pomenijo. Če pogledamo takole malo čez palec nam tale korona virus konec koncev le ni tako zelo spremenil življenja (zaenkrat in naj kar ostane tako). Zanimivo sem tudi lani ob svojem rojstnem dnevu razmišljala o razlikah pred predstavami in realnostjo – je to naključje ali bo to stalnica v nadaljnje? Kdo ve. Zapisa nisem nikoli uspela objavit, zato ga delim z vami sedaj, leto kasneje. Je situacija v moji glavi še vedno podobna spodaj opisani? Ja, v določeni meri popolnoma. "Kaj?! Že kar enaindvajset let bom imela? Joj, že toliko...Saj ni res, no." Te besede so se odvile v mojo glavi, ko sem pred približno mesecem dojela, da se bliža današnji dan, ko praznujem rojstni dan. Pa ne zato, ker bi se mi zdelo, da to pomeni, da sem stara (saj ta številka namreč ne predstavlja nikakršne starosti, bodimo realni). Star si toliko kolikor se počutiš in obnašaš, ne kolikor pravi neka številka. In meni se že zadnjih nekaj let zdi, da sem enako stara, da sem prišla do neke "starost" in sem tam že nekaj časa. Vikanje s strani vaških otrok ali podobne situacije me sicer kdaj malce zamajajo v tem razmišljanju, ampak naj bo. Je že prav tako. Šokirana sem bila bolj zaradi spomina na predstave, ki sem jih imela v svoji glavi. Kot majhni se mi je namreč prav enaindvajset let zdela primerna starost za marsikaj. Nekaj teh stvari sem že dosegla, nekaterih verjetno (vsaj tako se zdi) še nekaj časa ne bom. Izpustimo sedaj naštevanje teh, da ne načenjamo polemik o tem, pri kateri starosti je kaj primerno, kar sicer nekateri radi počnemo, a žal sproža tudi veliko nestrinjanja in slabe volje. Rada bi se bolj posvetila premisleku o tem, kako skozi obdobja rastemo, kaj nas življenje (na)uči in kako se naši pogledi na življenje in želeni cilji spreminjajo. Ko si mlajši in opazuješ starejše od sebe, se ti vse to zdi daleč in nepredstavljivo, čeprav mogoče mamljivo. Potem greš dvakrat spat (no, mogoče štirikrat) in si že ti tam, kjer si želel biti. In… ja, stvari (vsaj običajno) niso takšne kot si si jih predstavljal.
0 Comments
Alma M. Karlin je bila ženska, po rodu Slovenka, vendar razmeram navkljub vzgojena kot Nemka. In zato jo je rodno Celje zavračalo, označevali so jo za vse mogoče in še danes je niso (povsem) sprejeli. A ona se je kljub temu vračala med njih, iskala potrditev med ljudmi, predvsem pa iskala potrditev pri svoji materi. Alma namreč ni bila idealnega videza, kot bi zanjo želela mati: imela je povešeno levo veko, eno ramo višje od druge, bila je nizke, drobne postave… in zato jo mati ni sprejela (vsaj na čustveni ravni ne). Celo življenje se je trudila, da bi svoji materi dokazala, da je vredna sprejetosti in iskala njeno potrditev.
Sprejela je materino voljo in hodila k raznim terapevtom in počela stvari, ki naj bi izboljšale njeno držo. Osebno se mi je v spomin zelo vtisnila njena misel, ki jo je izreka kot še otrok, ko jo je eden od terapevtov dal viseti na neko napravo, češ da bi to pomagalo njeni drži: »Gor je dvignil otroka, dol je spustil človeka, ki se je naučil sovražiti.« Ne vem točno, kaj me je pri tej njeni misli tako ganilo, a je vedno moja prva misel o Almi. Mislim, da lepo pokaže, kaj je Alma v življenju prestajala, kot otrok in tudi potem kot odrasla ženska. Že v mladih letih je bila pametna in iznajdljiva, saj je poleg obiskovanja terapevtov po mamini želji izprosila, da je lahko obiskovala tečaj francoščine in angleščine. Bila je nadarjena za jezike in ko je zakorakala v samostojnost, je opravila državna izpita iz francoščine in angleščine in se s tem odcepila od materine »oblasti«. Odšla je v svet in se tam preživljala s poučevanjem jezikov; najprej je odšla v Anglijo, nato v Francijo in odločila se je, da bo obpotovala svet. Za tiste čase – govorimo o začetku 20. Stoletja – je bilo to precej nenavadno; za žensko je v tistem času veljalo, da spada domov, v hišo, da skrbi za gospodinjstvo; a Alma se je odločila in se odpravila na pot okoli sveta. Na poti se je preživljala s poučevanjem jezikov, obvladala je namreč kar osem jezikov, pisala zapise o potovanju, vmes je zbolela, bila nekajkrat popolnoma na dnu, a vseeno je vztrajala. In kaj jo je gnalo? Bolj kot ves njen uspeh, ki je sicer zelo pomemben, se mi zdi pomembno to, kar je njo na teh potovanjih vodilo. In to je bila želja, da bi se nekako dokazala in si dobila sprejetost ter spoštovanje od matere; in čeprav jo je ves čas iskala, te potrditve nikoli ni dobila. Razmišljam, kako močna je bila ta njena želja, če ne kar potreba po občutku sprejetosti. Kako pomembno je, da na svetu nismo sami, ampak da čutimo nekoga ob sebi, ki nas podpira? In kako je pomembno, da čutimo v svojih dejanjih in življenju podporo staršev, ljudi, ki so od rojstva z nami, ki so nas vzgajali; kako pomembno je, da se najprej od/ob njih počutimo sprejete? In tudi kako pomembno je, da spoštujemo vse ljudi okoli nas. In za to sploh ne potrebujemo veliko. Potrebujemo le kanček dobre volje za vsakega človeka. Nihče ni samo slab (prav tako kot ni nihče samo dober) in v vsakem človeku se skriva nekaj posebnega, nekaj lepega – ni že to dovoljšen razlog, da cenimo in spoštujemo ljudi? Mislim, da se lahko iz polnosti Alminega življenja naučimo ogromno. Med vsemi stvarmi pa se mi zdi najpomembnejše darilo ta dokaz, da moramo vse ljudi okoli nas spoštovati in v njih odkrivati tisto skrito, kar vsak izmed nas nosi v sebi. Opomba: Zapis je nastal pred časom. Z uvodom: »Priznam, ni mi enostavno pisati o tem in tudi ne vem, če bom to kdaj javno objavila. Ampak vseeno…pisanje baje kdaj vpliva tudi terapevtsko.« In danes sem ga spet našla in mislim, da je tudi ta plat življenja pomembna in je nima smisla skrivati.
Pride dan ali dva, tri, teden, ko ne gre vse tako, kot bi si želeli. Vreme nam ni pogodu. Nihče okoli nas se ne obnaša 'pravilno'. Vse kar dogaja nam 'gre na jetra'. Nimamo volje, da bi kaj naredili. Delamo le tisto, kar je nujno potrebno, pa še tisto, ko je res, ampak zares, nujno. Najraje bi se iztrgali iz svoje kože, ker je v njej tako neudobno. Nič nam ne paše. Pri vsem kompliciramo na polno. Obhajajo nas čudne misli, v večini negativne, ki se jih nekako ne moremo znebiti. Ne najdemo besed, da bi se pogovorili ali povedali, kaj je zares narobe. Verjetno se to vsem kdaj zgodi, saj smo vsi samo ljudje. Nihče ne mara teh časov. Nihče o njih ne razmišlja, ko jih ni. Ampak vseeno kdaj pridejo. In ko pridejo, ni lepo. Včasih minejo tako hitro kot so prišli. Kdaj pa kar vztrajajo in vztrajajo in jim ni videti konca. Imaš občutek, da si res naredil vse, kar je bilo v tvoji moči, ampak stanje je še vedno tako kot je bilo, zanič. Tebi je pa res dovolj vsega skupaj in bi se res želel 'sestaviti skupaj'. Takrat je treba enostavno (pa čeprav je daleč od enostavnega) udariti po mizi in jasno reči, da je tega dovolj. Najti nekaj s čimer bomo zaposlili možgane, da ne bodo utegnili razmišljati o prazni negativi. Če negativa ni bila prazna in za njo stojijo resni problemi, jih je potrebno rešiti, če jih samo pometemo pod preprogo, bodo prej ali slej spet prilezli ven. Spraviti se moramo v tek (lahko tudi dobesedno), vstati iz postelje ali kavča udobja in narediti nekaj na kar bomo ponosni in kar bo zaposlilo naše misli in roke. Potrebno se je trdno odločiti, da bo bolje. Da bo bolje, takoj! Odriniti vse slabe misli in si nadeti nasmešek, za začetek mogoče res tistega narejenega ampak čez čas bo postal pravi. Potrebno si je narediti očala, tista skozi katera vidimo le lepo in dobro, ki pronicajo le drobce sreče. In potem bo svet lepši. Čez čas bo vse skupaj spet super. Taki časi pridejo in potrebno se je spopadati z njimi, jih prepoznati še preden se zares prikradejo vate in jih ustaviti. Že od nekdaj sem rada pisala in prav zabavno je kdaj prebrati kakšen star zapis. Ko sem malce pospravljala po računalniku sem našla tudi ta zapis, ki je bil moj prispevek za literarni natečaj Zamolčana zgodba, ki je potekal v okviru mladinskega festivala Bralnice pod slamnikom 2013. Prvi del zgodbe izpod peresa priznanega slovenskega pisatelja smo dobili kot vabilo k nadaljevanju. Zgodbo smo morali znotraj 1000 besed nadaljevati kot nam je velevala domišljija. Takrat sem jo nadaljevala takole:
V križišču blizu šole, kjer je divji kostanj s širokimi listi lepo varoval pred pozno pomladno vročino, je Peter dohitel Blaža. »Hej, stari, a si slišal za Majo…?« je zasoplo zaklical. »S to težko torbo sem komaj prihropel do tebe. Še dobro, da bo kmalu konec.« »Ja,« je prikimal Blaž. »Kaj – ja? A je dobro, da bo konec ali si slišal za Majo?« se je mrščil Peter. »Ja oboje. Dobro da bo konec in slišal sem za Majo,« se je zarežal Blaž. »Ampak, kdo bi si mislil …«, je nadaljeval Peter. »Je, kar je. Ko me je poklicala Pika, tudi jaz nisem mogel verjeti. Ampak Pika ne laže in pravi, da je to tudi Janja prijavila na fejsbuku. Bo že res,« je hladno razložil Blaž. »Punci se je pač strgalo.« Potlej se je ustavil in mirno pogledal Petra naravnost v oči. »Roko na srce,« je rekel, »saj bi se meni tudi.« »Sorry stari, samo zdaj pa morem iti. Saj se vidiva potem v skejt parku?« je rekel Peter. »Ja, upam, da me bo mama pustila ven, saj veš, teta pride na obisk.« je malce žalostno pripomnil Blaž. »Se boš ja kako izmuznil, daj vsaj poskusi. No, čao.« je še pripomnil Peter in še preden, bi Blaž odzdravil, izginil za vogalom. Blaž je živel na drugi strani mesta in je domov pešačil samo, kadar ga mami ni hotela priti iskat, in danes je bil eden, od takih vedno bolj pogostih dni. Pot je bila dolga in Blaž je običajno poslušal glasbo iz MP3- ja, a ga je danes pozabil doma, saj je zjutraj preslišal budilko, in je tako skoraj zamudil v šolo. Ni hotel razmišljati, a so njegovi možgani kar avtomatsko preusmerili misli k Maji in preteklim dogodkom v katere je bil, posredno, tudi sam vpleten. Majo je imel od trenutka, ko je prišel v sedanjo šolo rad, takoj jo je vzljubil, zmeraj mu je bila všeč. Maja … ona je bila tako lepa, tako prijazna, pridna, delavna in vedno je vsakemu, ne glede na to kdo je bil, priskočila na pomoč, a kljub temu v družbi ni bila na prvem mestu. Na prvem, glavnem mestu je bila na naši šoli vedno Pika, si je mislil Blaž. Zakaj sem sploh začel hoditi z njo? Mogoče, da bi pridobil vpliv in da bi me, kot novega hitro vzljubili in spoštovali, to si vsak želi, se je tolažil. A zdaj je bilo prepozno, Maje ni bilo več … Zakaj nisem imel poguma, da bi pristopil k Maji?? Joj, kakšen strahopetec sem, pa me imajo vsi za zelo pogumnega, ko skačem z rolko in delam razne akrobacije. Ampak oni ne vedo, da je to samo zunanja igra za priljubljenost, se je Blaž sprijaznil z realnostjo. Spoznal je kdo v resnici je in kakšen je v šoli, ko se pretvarja, da je frajer. Sam sebe je presenetil, da mu uspe toliko stvari skrivati pred zunanjim svetom. Domov je prišel poln raznih misli, vse to z Majo se ga je dotaknilo bolj kot bi si kdor koli mislil. Bil je potrt kot še nikoli, a na njegovo srečo v hiši ni bilo nikogar. Imel je še nekaj časa preden se vrne sestra iz šole. Ni vedel kaj naj naredi; ali naj najprej prekine s Piko ali naj se dela, kot da ga Majina nesreča in smrt nista prizadela ali naj enostavno na vse pozabi in pobegne od doma. Ja, celo na to je pomislil in spet se je sam sebe presenetil, že drugič v tako kratkem času. To ni bilo v njegovi navadi in zbal se je, da ga bo teta, ki pride na obisk prebrala in potem bo vsega konec … »Kaj naj naredim ??« je skoraj s solzami v očeh po tihem dejal Blaž, ko se je v svojih že zelo ponošenih copatih skoraj vlekel po stopnicah v svojo sobo. Danes na srečo niso imeli domače naloge, učitelji so namreč, KONČNO, ugotovili, da se približuje konec šole in da imajo vsi zaključene ocene in nihče ne bo naredil domače naloge. Tako je imel Blaž več časa za razmislek o tem, kaj naj sploh naredi. Torbo je vrgel k zelo razmetani pisalni mizi in se zleknil na posteljo. Prvič, po dolgem času je videl, kako razmetano sobo ima, ampak pospravljenje po počakalo, vedno počaka. A tokrat je Blaž v svoji podzavesti vedel, da bo sobo res pospravil, a po daljšem razmisleku, seveda. Maja je veliko bolj pomembna, kot pospravljena soba. Zleknjen na postelji je med razmišljanjem o Maji in sebi hitro zaspal. Nikoli ni sanjal, a tokrat se mu je pred očmi živo odvijala Majina zgodba … Po končanem dodatnem pouku iz fizike, je bila šola skoraj prazna, le Maja, Polona in učiteljica fizike so hodile po hodniku; Maja in Polona do omaric, učiteljica pa v zbornico. Maja in Polona sta se pozdravili in odhiteli vsaka na svojo stran; Polona v glasbeno šolo na uro klavirja, Maja pa na trening gimnastike. Maja je gimnastiko trenirala že od malih nog in bila seveda tudi zelo uspešna, bila je državna mladinska prvakinja in evropska pod prvakinja, a njene sanje so bile nastop na olimpijskih igrah čez štiri leta, ko bo že presegala starostno mejo. Trenirala je po tri ure, vsak dan po končanem pouku in vseh drugih krožkih, dodatnih poukih. Po končanem treningu se je s kolesom odpravila domov. Nek voznik ji je prekrižal pot in Maja je pristala na tleh, njeno kolo pa v bližnji gredici. Voznik je brez premisleka peljal naprej. Bližnji stanovalci, ki videli nesrečo so tako poklicali pomoč. Maja ni vedela nič, bila je v komi. Zbudila se je šele čez nekaj dni v bolnišnici, bila je zelo prestrašena, saj ni čutila nog. Po pogovoru s svojimi bližnjimi in zdravnikom, je spoznala, da ne bo mogla nikoli več trenirati gimnastike, saj bo ostala na vozičku. Bila je zelo potrta in obletavale so jo same negativne misli. Težko bi rekli, da je imela veliko prijateljev, a obiskovali so jo le domači, nobenega sošolca ni bilo k njej. In to jo je še bolj potrlo. Zaradi težav, ki jih je trpela, si je sama vzela življenje. Blaž se je, zaradi težkih sanj skoraj prebudil, a sledilo je najpomembnejše … Maja se je prikazala in govorila: »Blaž, ne boj se. Tudi sama sem te imela zelo rada in tudi meni je bilo težko to priznati. Nisi ti kriv, da nisem več med vami. Vem, kaj si čutil do mene in vem kdo v resnici si. Prosim, pokaži kdo v resnici si. Verjemi, tako boš spoznal, kdo te v resnici ceni. Na začetku bo težko, a vedi, da bom vedno s tabo. « In mama je Blaža zbudila iz sna in videla, da se je njen sin spremenil. A Blaževe sanje bodo za vedno ostale le v njegovo glavi. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|