Ne sprašuj me,
kako sem. Vem, da čutiš mojo bolečino. Ne sprašuj me, zakaj ob večerih po mojih licih tečejo solze. Tudi sama iščem njih smisel. Nimam pravega odgovora. Ne sprašuj me, kaj si želim. Veš, da imam le eno željo. Ne sprašuj. Le objemi me in trenutek bo lažji.
0 Comments
"Ne bom jokala."
je rekla. "Ne bom." Čeprav boli. Peče. Skeli. Kljub temu, da se komaj zadržuje, da "saj bo bolje" nič ne potolaži. Vztraja. Boli jo. Utesnjuje. Bolečine ne more več skriti. Ampak ona še vztraja. Biti mora močna! "Ne bom jokala, ne, ne bom! Ne bom, ker se ne sme." Je rekla. Tisti večer je zaspala v solzah. Odšla sem tja,
kjer občutim varnost in toplino, kjer čutim mirnost in bližino. Tam jezik se mi razveže - Kdo me je v okove vklenil? - kot da me nič več ne veže. Tam ideje brez predaha polnijo moje misli - Kje bile so te pred dnevi? - zdaj kot iz vreče brez dna letijo zamisli. Tam se zdi, da ni skrbi. - Kam so dvomi se poskrili? - Povrnile so se mi moči! Tam vse ima svoj smisel - Kaj pomenile so tiste sanje? - kot da bi preteklost zbrisal. Še bom odšla tja. Pogumno na pot bom stopila, v iskanju navdiha ga bom osvojila. Pusti jo.
Pusti, naj gre. Tudi brez nje lahko zbujaš se v nov dan, poln priložnosti in sanj. Lahko spomine ustvarjaš ne da se njej klanjaš. Lahko sanjariš o bližini, veselju, zdravju in sreči. Lahko stisneš se v objem toplini ali opazuješ ta svet hiteči. Tudi brez nje. Naj gre! Naj pot jo nese stran, da ves trud ne bo zaman. Naj gre! Kdo si,
ki v oči mi zreš? Ti, ki me gledaš, živiš življenje, ki ni moje. Kako bi torej bil jaz? Kdo si ti? Sem mogoče res jaz? Zrem nemara svoj odsev? Gledam se, a v zrcalu ne vidim sebe. Kdo si , ki v oči mi zreš? Kdo si? Zakaj ne poveš?! Krizantema. Le kdo jo je prinesel? Še nekdo spomnil se je nate, še nekomu manjkaš, nekemu živ si spomin. Dokler sem bila ob tebi, nisem vedela, kaj raste v meni. Odkar te ni, solzne so oči, misel nate spomine obudi. Misel nate z grenkobo me objame, čeprav ne spomnim se tvojega objema. Si kdaj poklical me po imenu? Me kdaj zazibal v spanec? Se zavedal bližine moje? Si, vem, da si. Rad si me imel kot svojo malo punčko. Gledal me, kako sem rasla, se igrala, učila in smejala. Cenil si mojo skrb zate. Ni ti bilo lahko in sedaj srečen si tam, kjer mogoče nekoč spoznam te. BESEDA - pomembna na mnogo načinov. In naslov moje prve javno objavljene 'ne šolske' pesmi. Nastala je popolnoma spontano in bila objavljena v poklon prazniku kulture, 8.2.2016.
|
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|