Danes mineva štiri leta od začetka Drobcev sreče. Še vedno se spomnim začetne energije in zagona pomešanega z malo strahu ter ogromno spodbud in vere vame in v Drobce še preden so ti zares nastali. Štiri leta so lahko malo ali veliko, odvisno s katerega gledišča pogledaš. Meni so minila hitro in kar neverjetno je pogledati na vse spremembe, ki so se v tem času zgodile in izzive, ki smo jih uspeli premostiti. Pred vami je malo daljši zapis, ker je več kot le rojstnodnevna refleksija preteklega leta. Obsega namreč tudi odločitev za prihodnost Drobcev sreče ter iskreno obrazložitev zanjo, saj je ta terjala veliko premisleka.
V tem četrtem letu se je tudi vsebina na Drobcih sreče spremenila. Skupno je bilo objavljenih 37 zapisov, kar je točno zapis več kot drugo leto obstoja in tako je bilo to leto kvantitativno najbolj bogato v naši zgodovini. Osebno sem presenečena nad številom objav, pred natančnim štetje nisem imela občutka, da jih je toliko. V začetku leta sem začela z novo rubriko odgovarjanja na vprašanja, kasneje pa sem temu dodala še kratke zgodbe, ki jim sama pravim 500 besed, saj je to običajno obseg, ki ga želim doseči. Te zgodbe so, podobno kot vprašanja, nastale povsem spontano. Dobila sem idejo, ki me ni zapustila dokler je nisem zapisala. Na te zgodbe sem res ponosna in so običajno sprožile ogromno zadovoljstva, ko sem prebrala dokončno obliko. Veliko več je bilo letos predlogov za branje, ker sem verjetno tudi več brala kot prejšnja leta. To se dejansko edine objave, ki jih zadnje čase pišem na zalogo oziroma vnaprej, ko knjigo preberem. Včasih je bilo takih v naprej napisanih objav več in to je bilo zelo uporabno. Povečala se je še količina poezije, ki je ugledala luč sveta in ste jo na moje presenečenje zelo lepo sprejeli. Nasprotno pa se je zmanjšala količina zapisov mojih razmišljanj, ki so bili prej večinski del. Ne gre za to, da ne bi imela snovi za te ali da so moje misli prazne – idej in tematik je ogromno, seznam se vztrajno daljša, ampak se nekako ne morem spravit k pisanju koherentnega, smiselnega zapisa ali pa mi ta, ko ga iz glave preslikam na papir ni in ni všeč. In prav to je prispevalo del k moji odločitvi. Težko mi je to pisati, ker vem, kaj so mi Drobci sreče pomenili na začetku. Nastali so bolj kot ne spontano, iz potrebe po mestu za objavljanje svojih zapisov za čas, ko možnosti objav v šolskih časopisih ne bo več. Bili so neobičajen hobi, sprostitev in v veliki večini neka s srečo navdana koristna poraba časa, idej in talentov. Zadnje čase pa mi ustvarjanje bolj predstavlja delo in obvezo imeti zanimive vsebine in predvsem objavljati redno. Res je, da nimam nikogar, ki bi mi postavljal roke, a je prav rednost pri objavah po mojem mnenju tisti ključ in smisel vsega skupaj. Želela bi si bolj rednih objav, a ne gre. Kot sem že pred leti omenila, mislim, da je v pisanju zelo očitno kdaj zapis nastane bolj po sili kot pa iz čistega navdiha. Poleg tega občutka, da pišem kot bi nalivala iz praznega kozarca, pa so me v zadnjem času začela precej obremenjevati tudi številke. Vidim statistiko ogledov oziroma klikov na objavo preden objavim nov prispevek in tudi Facebook me konstantno obvešča o dosegu objav in aktivnih klikov nanje. Te številke so nizke, enomestne in vse pogosteje se sprašujem, kakšen smisel ima pisanje oziroma bolje javno objavljanje zapisov, če jih nihče ne prebere. In čeprav vem, da všečki in kliki niso vse, da to ne bi smelo biti vzrok veselja/žalosti ali pa merilo uspeha. A nekaj o vsem skupaj vseeno pove. Nikoli nisem pričakovala stotine sledilcev, ki bi se redno vrača k Drobcem sreče, kaj šele več kot to – nikoli si nisem želela ali pomislila na to, da bi imela ogromno množico bralcev in se nisem enačila z blogarko, čeprav pišem blog. Tudi pisala nisem za klike in všečke, ampak iz lastnega veselja do ustvarjanja s pisano besedo. Zdi se mi prav, da se na tem mestu javno zahvalim vmes, ki včasih zaidete med Drobce sreče. Posebna zahvala gre meni dragi trojici, ki prebere vsako objavo, jo všečka in se z mano pogovarja o Drobcih na lastno pobudo. M, H in D, najlepša hvala, vaša podpora mi ogromno pomeni. Nekako ne vidim smisla več v vsem skupaj. Z zapisi nisem zadovoljna – nekateri sicer še vedno prižgejo neko iskrico, a jih večina nastane, ker mora, če se nekoliko grobo izrazim. Nov zagon so mi dale kratke zgodbe, ki me res veselijo, a če ne bi bilo bloga, jih zagotovo ne bi pisala vsak mesec oziroma tako pogosto. Pisanje mi bolj kot hobi predstavlja delo in številke pravijo, da zapisov ne bere skoraj nihče. Poleg tega pa se dotaknimo še organizacije zapisov, ki je v zadnjem času ostala nedotaknjena oziroma neorganizirana, in celotne grafične podobe, ki čaka na popravke že čisto predolgo. Sprva sem bila s celotno podobo zelo zadovoljna, a že nekaj časa vem, da potrebuje prevetritev. Skupaj s vizualnimi spremembami je bilo v načrtu tudi prestrukturiranje kategorij v skladu s spremembami vsebine, a je tudi to ostalo nedokončano. Kot že povedano odločitev, ki sem jo sprejema ni bila enostavna, a se mi zaradi zgoraj opisanih vzrokov zdi nujno potrebna in racionalna. Pred mesecev dni, ko me je ta celotna situacija posebej obremenjevala sem se odločila, da bo tale zapis (ki je mimogrede 116) zadnji. Ta odločitev mi ni dala miru in sem znova in znova premlevala celotno situacijo ter pred tedni spremenila svojo odločitev in se sedaj ob novi končni odločitvi počutim mirno. Na to spremembo je precej vplivalo zadnje leto, ki je bilo globalno gledano drugačno in vsi vemo zakaj – to pa je tudi na meni pustilo neke sledi, ki jih je pri takih odločitvah potrebno upoštevati. Tale zapis ni zadnji za zmeraj, ampak je zadnji pred neomejeno pavzo, čas brez objav, ki se začenja danes. Pojma nimam, kdaj se bo to obdobje zaključilo in bom spet kaj javno objavila, mogoče bo to veliko prej kot si sama mislim, ne vem. Brez skrbi, pisala bom še vedno in misel na Drobce sreče ne bo izginila. Drobci sreče v taki obliki kot so bili zadnje štiri leta se za nekaj časa poslavljajo. Mogoče pa zberem pogum in se vrnem v drugačni obliki. (Sama vidim, da so pisni mediji vedno manj in manj popularni, nihče več ne bere, iskreno sem tudi sama prenehala z branjem nekaterih blogov.) Ima že precej izoblikovano idejo za Drobce sreče v drugačnem mediju, a ta sprememba zahteva nekaj finančnega vložka in poguma, ki ga zaenkrat še ne zmorem, v meni je namreč strah, da bo usoda tistega enaka usodi teh zapisov in bo tako (predvsem finančni) vložek zaman. No, pa sem povedala. Upam, da mojo odločitev razumete in jo sprejmete. Mogoče bo kdo izmed vas pogrešal Drobce sreče, jaz vem, da jih bom. Ne glede na vse ne pozabite v vsakem trenutku iskati drobce sreče in želim vam, da bi jih videli mnogo.
1 Comment
Še preden je vzšlo sonce na drugi oktobrski petek, zame letos prvi zadnji dan študijskih obveznosti novega semestra izvedenih na daljavo, je trenutna epidemiološka slika povzročila v moji glavi polno vprašanj in dvomim o dogajanju prihodnje dni in tedne. Pustimo to, da začetek novega študijskega leta na daljavo ne daje tistega pravega občutka začetka - mogoče mi/nam bo to prinesel naslednji teden, ko se vidimo v živo. Pa, a se bomo res videli in se z varnost razdaljo in maskami na obrazih posedli na označena mesta v predavalnicah?
Bojim se, da nihče - tudi strokovnjaki, ki v trenutku, ko jaz to pišem vneto razglabljajo o usodi šolarjev, pedagogov, ostalih zaposlenih v šolstvu in spremembah, ukrepih, omejitvah, ki bodo (če bodo) nastopile zaradi trenutnih razmer - ne morejo z gotovostjo odgovoriti na moja vprašanja o tem, kaj bo čez dan ali dva. Ob tem se sprašujem, če je morebiti ta občutek negotovosti naša nova realnost. Spomnimo se časa pred koronavirusom. Mogoče se je treba za to malo potruditi, ampak kdo bi si mislil, da bomo o tistem času razmišljali kot o brezskrbnem ali bolje o gotovem času. Sama takrat nisem zares nikoli pomislila, da je moj jutri negotov. Na srečo živim(o) v takih razmerah, da nisem pomislila na to, da nisem imela skrbi, kje bom jutri spala in ali bom kaj jedla. Hvaležna sem za to. A je bil tisti čas enako negotov kot je današnji. Seveda smo imeli na prihodnje dni goro načrtov o tem kaj naš časa, kje bomo in kaj bomo počeli (no, vsaj zase lahko to z gotovostjo potrdim). Ti načrti so se nam zdeli gotovi. Včasih smo nepričakovano zboleli ali je pot prekrižala kakšna druga ovira, pokvarjen avto ali preslišana budilka, a se nam je vseeno zdel jutri in dan potem gotov. Brez nekih težjih če-jev smo lahko oblikovali načrte in se dogovarjali o skupnih dogodivščinah. Danes je vse to drugače. Vsaj jaz tako občutim. Vsak dan do mene pride informacija o novem rekordnem številu potrjeno okuženih. Vsak dan novi namigi, kdaj bo spet vse zaprto. Vsak dan nove negotovosti. Mogoče me vse to še toliko bolj zadane, ker sem človek načrtovanja. Rada vem, kako bo zgledal moj jutri še preden pozajtrkujem. Zato imam zadnje čase veliko več skrbi kot običajno. Skrbi me tudi o stvareh, na katere zelo težko vplivam. Stvari se bodo očitno spreminjale iz danes na jutri in sprejeti je potrebno to negotovost. Bila je prisotna že prej, mogoče na druge načine, ampak gotovo ni bilo nič. Nikoli ni. Treba je živeti v trenutku, pravijo. Mogoče imajo prav. Kaj bo jutri ali čez en teden ni bistveno. Potrebno je ta trenutek poskrbeti za osebno zadovoljstvo in mir v duši. Danes je treba najti drobce sreče v svojem dnevu in situaciji - ne glede na negotovost, ki jo čutim(o). Mislim, da smo se vsi, če že ne prej vsaj v zadnjih dneh spraševali o tem, kakšno bo življenje po tem obdobju, ki se (kot kaže) nekako zaključuje. Počasi se ukrepi za preprečevanje širjenja epidemije omiljajo in življenje se vrača na stare tirnice. Pa bodo res stare ali bodo samo vodile po na videz podobni poti do (enakega) cilja?
Nekateri napovedujejo velike spremembe v načinu življenja in naši miselnosti. Se bo res vse spremenilo ali bomo hitro pozabili na obdobje ukrepov in prepovedi? Težko se odpovemo nekim navadam, ki smo jih imeli samo zaradi nekaj mesečne pavze. Mogoče smo v tem obdobju, ko smo se bili prisiljeni ustaviti in ustaliti, še bolj uzavestili kaj nam zares nekaj pomeni in kaj dela naše življenje polno in kakovostno. Kdor je prej živel iz dneva v dan, bo to verjetno počel tudi po karanteni. Kdor je bil navajen potovati, bo še naprej raziskoval svet. Kdor je prej običajno kupoval kruh, bo mogoče svoje droži (tukaj ustavi ime svojih) še nekaj časa hranil, potem pa idejo o domačem kruhu opustil ne glede na to kako boljši je od kupljenega. Kdor se je prej požvižgal na zakone, jih bo na tak ali drugačen način še vedno kršil. Kdor se je v tem času poskusil sam skuhati svojo kavo, bo mogoče bolj cenil tistega, ki mu (večkrat) dnevno dostavi skodelico te zanj magične tekočine. Kdor je kot najpomembnejše skrbel za svoje zdravje, po to (upoštevajoč nove smernice) delal še naprej. Kdor je prej dvomil, bo dvomil še naprej...tudi o vsem zgoraj napisanem. Se tega časa 'potem' bojim? Me je strah negotovosti, ki jo prinaša prihodnost, ki je po takem obdobju še večja kot sicer? Ja, ni mi težko priznati. - Čeprav sem na neki točki začetka tega obdobja zapisala, da se v bistvu ni nič bistveno spremenilo v mojem vsakdanu, a od takrat se je zgodilo marsikaj. - Strah me je tako kot je vsakega strah nepoznanega. Nisem rada v negotovosti, rada vem kaj se bo zgodilo in kaj me čaka ob naslednjem koraku. Sedaj pa je tako, da ne morem z gotovostjo načrtovati tedna, dva, kaj šele mesec dni v naprej. To obdobje me je ogromno naučilo. Mogoče sem se spet spomnila, kaj je tisto bistveno ali vsaj malo miselno previhralila svoje vrednote. Kaj mislim, da mi veliko pomeni in čemu praktično posvečam večino časa? Zakaj, če se, te dve stvari razlikujeta? Kaj me v globine občutka moti, ko se pritožujem in kaj je tisto, kar me brez dvoma osrečuje? Nekje sem slišala napoved, da naj bi se zaradi ukrepov samoizolacije in omejitev druženja ob vrnitvi v življenje po koronavirusu ljudje bali drugih ljudi. Vidim tudi podlago za takšno napoved, a vseeno mislim, da smo ne glede na vse socialne bitja željna druženja. Kdor je prej organiziral, bo še naprej vabil in pripravljal. Kdor prej nikoli ni utegnil, bo tudi zdaj težko našel čas. Kdor je vedno zamudil, bo verjetno še vedno točno pozen. Sama sem v preteklih dneh, ko je bilo druženje pod določenimi pogoji vseeno dovoljeno, trikrat šla med ljudi - pod kar berite, da sem bila v stiku še s kom, ki ni član istega gospodinjstva in to ne preko zaslona. In bilo je drugačen, prvič celo precej neprijetno. A je bilo drugič in tretjič že bolj podobno času prej, torej običajnemu. To se mi pa zdi popolnoma normalno. Če smo se dva meseca srečevali in bili v kontaktu brez posrednih medijev samo z domačim in se bolj kot ne držali med štirimi stenami in zase, je povsem običajno, da se ob spremembi počutimo nekoliko neprijetno, saj tega zadnje čase nismo bili deležni. A tako kot smo se navadili na biti sam, se bomo hitro navadili spet na druženje, saj je to veliko bolj prijetno in naravno kot pa samota. Smo mogoče v tem času spoznali koliko stvari lahko opravimo tudi brez stika? Kaj vse nudijo različne e-možnosti? Je prihodnost smiselna, če jo naročimo s par kliki in nam jo dostavijo pred vrata? Prejšnjič sem govorila o tem, kaj sem se jaz naučila v svojih 35. dneh #ostanidoma obdobja. Tokrat pa so na vrsti izkušnje drugih.
Očitno se bomo vsi nekaj naučili iz tega obdobja, ki ga nihče ni moral zares predvideti ali se pripraviti nanj. Tudi sama sem preko teh ugotovitev drugih, ki ste jih delili z mano, spoznala nekaj novega oziroma pomislila še na druge aspekte. Hvaležna sem vsakemu posebej, da ste si vzeli čas in mi (torej tudi vsem nam: bralcem Drobcev sreče) zaupali. * Našteto v naključnem vrstnem redu. 1. Dobro je nekaj ljubezni vedno "prišparati" tudi zase, sicer izgubiš sebe. 2. V težkih trenutkih ne smeš dovoliti, da dnevi postanejo enolični in togi. 3. Ob praznikih ni pomembno to, kaj je na mizi ali darila, ampak predvsem kdo je okoli mize. 4. Še bolj cenim lokacijo doma - ne bi mogla živeti stran od narave. 5. Tehnologija nikakor ne more nadomestiti srečanj v živo. 6. Začel sem se zavedati podpore družine, ki jo imam pri svojem delu. 7. Končno se je pokazalo kdo študijske obveznosti opravlja sam in sproti in kdo se zanaša na druge oziroma išče raznovrstne bližnjice. 8. Isti ljudje jamrajo, isti ostajajo optimisti. Tega niče ne spremeni. 9. Koliko Slovenci jamramo in smo nestrpni?! 10. Kako hitro se lahko počutiš kot največji kriminalec - omejijo te na domači kraj in potem se zapelješ 2 km stran... Danes je 35. dan, ko zaradi ukrepov, ki so bili sprejeti, da bi s skupnimi močmi omejili širjenje koronavirusa, ostajam doma. V tem času sem samo trikrat oblekla kavbojke (pa še to samo zaradi ustvarjanja vizualnih vsebin), enkrat sem se peljala z avtomobilom, nisem šla izven svoje občine (na srečo je ta precej velika in omogoča daljše pohode), spoznala sem precej novih programov, aplikacij in podobnih možnosti za komunikacijo na daljavo, prvič prebrala knjigo v njeni e-različici (o tem več kmalu), nisem pa še vzgojila svojih droži(skoraj težko verjeti, a ne?) …
Spremembe, ki so nastale zaradi situacija, v kateri smo in očitno še nekaj časa bomo, so me spremenile. Spoznala sem nekaj novega o sebi, svojih bližnjih, svetu, se naučila nekaj stvari (pa s tem ne mislim znanj, ki sem jih v procesu študija na daljavo pridobila) in dodatno okrepila zavedanje nekaterih drugih. Nekaj teh ugotovitev delim z vami spodaj. Me pa zelo zanima, če je bilo to obdobje tako tudi zate. Vabljen, da svoje ugotovitve sporočiš v komentarjih, po elektronski pošti ali kako drugače. Če se jih nabere dovolj, jih bom z veseljem delila. Hvala že v naprej za vaše odzive. *Našteto v naključnem vrstnem redu. 1. S svobodo ob skoraj popolnem nadzoru nad urnikom in potekom dneva pride tudi velika odgovornost. 2. Ljudje se čisto različno odzivamo na stres, povišano tveganje za bolezen oziroma druge težave. 3. Če želite, da so ljudje zaskrbljeni in tesnobni, jim dalj časa posredujte le slabe informacije. 4. Ogromno ljudi se boji umreti. 5. Različnim profesorjem je različno mar za študente in usvajanje znanj njihovega predmeta. 6. Uživamo v naravi, sprehodih ..., a si za to običajno ne vzamemo dovolj časa? 7. Otroci se šolajo v šoli in ne doma z razlogom! Nimamo brez pomena večletnega študija za različne pedagoške poklice. 8. Kako omamno lepo diši pomladno cvetje in kako pomirjajoče se je zbuditi ob ptičjem petju (naravnem, ne tistim umetno posnetim). 9. Splet in družabna omrežja so lahko zelo uporabna. 10. V veliki meri je vsak zase odgovoren za svoje počutje. 11. Ne glede na naše odnose z bližnjimi, vsak potrebuje čas zase, čas, ko je sam s sabo. 12. Egoizem ne pozna meja in veliko ljudi ga ima v sebi (četudi je običajno skrit pod površjem). 13. Nikoli ne moreš z gotovostjo trditi, kaj bo jutri. Vse najboljše za me dvaindvajsetič Kdaj pa kdaj si natančno planiram ali pa samo grobo predstavljam kakšen dan za teden, dva naprej in vedno mi je zanimivo, kaj na koncu nastane iz tistega dne. Podobno sem si par tednov nazaj predstavljala, kako bo izgledal današnji dan, saj praznujem rojstni dan. Potem pa je prišel vmes še korona virus in sklepam, da ne bi bil nihče posebej presenečen, če rečem, da je dan potekal popolnoma drugače kot sem si takrat predstavljala. Ampak...
V resnici bi prej rekla, da ni bilo bistvenih sprememb, saj je imel dan zelo podobno vsebino kot sem si predstavljala. Če bi bile razmere običajne, bi večino današnjega dne preživela v razredu šole na pedagoški praksi in kasnejši čas zapolnila s pripravami na naslednji dan ali pisanjem poročil o praksi - namesto tega pa sem večino dneva doma sedela za računalnikom in spremljala predavanje na daljavo ter opravljala druge zadolžitve študija na daljavo. Potem bi se odpeljala na vaje in tri ure preživela v družbi super ljudi in plesa - namesto tega pa sem sama šla nam kratek sprehod, kjer sem lahko slišala le ptičje petje in svoje misli. Predvidevala sem, da bom po takem dnevu utrujena in ne boste verjeli res sem – komaj čakam, da zaprem oči. Glede na mojo običajno zasedenost sem sklepala, da bom čez dan preko takih ali drugačnih medijev dobila nekaj voščil in to je bilo povsem tako. Ob vseh lepih voščilih sem navdana s hvaležnostjo in radostjo vseh, ki mi nekaj pomenijo. Če pogledamo takole malo čez palec nam tale korona virus konec koncev le ni tako zelo spremenil življenja (zaenkrat in naj kar ostane tako). Zanimivo sem tudi lani ob svojem rojstnem dnevu razmišljala o razlikah pred predstavami in realnostjo – je to naključje ali bo to stalnica v nadaljnje? Kdo ve. Zapisa nisem nikoli uspela objavit, zato ga delim z vami sedaj, leto kasneje. Je situacija v moji glavi še vedno podobna spodaj opisani? Ja, v določeni meri popolnoma. "Kaj?! Že kar enaindvajset let bom imela? Joj, že toliko...Saj ni res, no." Te besede so se odvile v mojo glavi, ko sem pred približno mesecem dojela, da se bliža današnji dan, ko praznujem rojstni dan. Pa ne zato, ker bi se mi zdelo, da to pomeni, da sem stara (saj ta številka namreč ne predstavlja nikakršne starosti, bodimo realni). Star si toliko kolikor se počutiš in obnašaš, ne kolikor pravi neka številka. In meni se že zadnjih nekaj let zdi, da sem enako stara, da sem prišla do neke "starost" in sem tam že nekaj časa. Vikanje s strani vaških otrok ali podobne situacije me sicer kdaj malce zamajajo v tem razmišljanju, ampak naj bo. Je že prav tako. Šokirana sem bila bolj zaradi spomina na predstave, ki sem jih imela v svoji glavi. Kot majhni se mi je namreč prav enaindvajset let zdela primerna starost za marsikaj. Nekaj teh stvari sem že dosegla, nekaterih verjetno (vsaj tako se zdi) še nekaj časa ne bom. Izpustimo sedaj naštevanje teh, da ne načenjamo polemik o tem, pri kateri starosti je kaj primerno, kar sicer nekateri radi počnemo, a žal sproža tudi veliko nestrinjanja in slabe volje. Rada bi se bolj posvetila premisleku o tem, kako skozi obdobja rastemo, kaj nas življenje (na)uči in kako se naši pogledi na življenje in želeni cilji spreminjajo. Ko si mlajši in opazuješ starejše od sebe, se ti vse to zdi daleč in nepredstavljivo, čeprav mogoče mamljivo. Potem greš dvakrat spat (no, mogoče štirikrat) in si že ti tam, kjer si želel biti. In… ja, stvari (vsaj običajno) niso takšne kot si si jih predstavljal. Nekdo me je včeraj vprašal točno to. Kaj mi pomeni novo leto? Verjeli ali ne, na to vprašanje sem odgovarjala dobrih dvajset minut in vmes me je prešinilo, da bi lahko odgovor delila tudi tu. Zame je novo leto na nek način preprosto le še en dan. Koledar in uro; urejenost v dneve, tedne, mesece, leta smo si izmislili ljudje. Sicer si življenja brez tega ne predstavljam, ampak se vseeno zavedam, da bi bilo lahko “novo leto” tudi katerikoli drugi dan, če bi nekdo v preteklosti tako določil. Zato je zame novo leto dan kot vsi ostali. Po drugi strani pa je to lepa priložnost za več stvari, ki jo v nekaterih pogledih z veseljem izkoristim. Prvo je novo leto lahko lepa priložnost za druženje. Praznovanje prehoda v novo leto je lahko super razlog, da se srečaš z določenimi ljudmi in z njimi preživiš čas, ki ga sicer ne bi. Izrekanje dobrih želja pa je lahko vodilo k daljšemu pogovoru z nekom, ki nam veliko pomeni, a se mogoče nismo slišali že nekaj časa. Kar pa ne pomeni, da noč iz starega v novo leto ne more biti noč prespana v topli postelji kot vse druge (le z izjemo nekaj hrupa, ki ni običajno prisoten). Potem je lahko novo leto priložnost za pogled nazaj. Nazaj na leto, ki se izteka. Na vse naše vzpone in padce, smeh in solze, uspehe in preizkušnje. Nekaj let nazaj sem v ta namen napisala pismo - mislim, da je bilo naslovljeno na Nekoga ali celo na leto samo. Ne glede na naslovnika ali obliko, je smisel zapisa razmislek o preteklem letu. Letos sem v ta namen oblikovala stran v svojem rokovniku, ki obsega listke različnih oblik, nanje sem zapisala vse za kar sem hvaležna v letu 2019. Ne glede na obliko pogleda nazaj je po mojem bistvo prav hvaležnost. In ravno zato sem oblikovala tudi stran za trenutek leta 2020, ki me bodo razveselili in navdali s hvaležnostjo. Hvaležnost je tista, ki bi jo morali čutiti ob pogledu na svoje življenje kljub morebitni žalosti in nezadovoljstvu, ki jo lahko običajno čutimo, če se leto ni izšlo po naših željah, saj hvaležnost prispeva k našemu dobremu počutju in k rasti. V povezani s tem je lahko novo leto tudi odlična priložnost za pogled naprej, za postavljanje novih temeljev. Sicer nisem pristaš novoletnih ciljev, a vseeno rada ob refleksiji prejšnjega leta postavim neke smernice za izboljšave naprej. Te niso nujno v obliki ciljev, ampak so. Kakšen je sicer smisel predelovanja lepih in težjih trenutkov preteklosti, če ne izogibanje prvim in povečanje pogostosti drugih v prihodnosti? Letos sem to naredila v obliki t.i. vision board-a; strani, ki sem jih opremila s fotografijami in napisi česa si v prihodnje želim (več). Ker smo stopili preko neke prelomnice, pa sem se letos odločila še za nekaj malce nenavadnega. Napisala sem pismo sama sebi, ki ga bom odprla leta 2030. Vanj sem zapisala, kako sedaj počutim o sebi in o svojem življenju ter kako mislim, da bom živela, ko bom to pismo brala. Prav zanima me, kaj si bom takrat mislila o vsem skupaj. Zavedam pa se, da samo to ne prinaša uspeha. Za vpeljevanje novih navad, hobijev, počitka ali česarkoli že si želimo ni dovolj vizualizacija, pismo, tabla s fotografijami, motivacijske misli ali zapisane novoletne zaobljube. Za to je potrebna odločitev in to odločitev vsak dan, vsak trenutek posebej, da bomo živeli drugače. Priložnost za vse to pa je lahko tudi kakšen drugi dan v letu. Posebej za zadnje, postavljanje temeljev nekaterih sprememb, je zame to večkrat začetek novega študijskega leta, saj mi je tista sprememba iz poletnega, bolj nestrukturiranega, svobodnega, neobremenjujočega načina preživljanja dni v študijsko leto, ki pomeni ogromno obveznosti, urnik predavanj in vaj, izpite, učenje, pisanje različnih nalog veliko bolj smiselna za spremembe v načinu življenja ali vpeljevanje novih navad kot pa prestop v novo koledarsko leto. Ampak prav tako bi lahko to bil marec, julij ali november. Če se odločamo za spremembe na bolje in smo se zadnje pripravljeni potruditi ni noben dan slab za začetek.
(Ne bi rada nekaj rekla in potem tega ne uresničila, ampak razmišljam o tem, da odgovori na naključna vprašanja postanejo mesečna rutina. Če bi radi prebrali odgovor na vaše vprašanje, mi ga lahko kamorkoli posredujete. Z veseljem bom odgovorila.) V zadnjih dneh iztekajočega se leta se nekateri (med njimi sem zadnje leta tudi sama) radi obrnemo nazaj, da ugotovimo, kaj je zaznamovalo to leto, kaj se je v nas spremenilo, kaj bomo spremenili v prihajajočih mesecih in podobno. V tem procesu sem si letos zadala tudi, da bom v besede ujela in z vami delila svojo izkušnjo obiska edinega ženskega zapora v Sloveniji ali bolj uradno rečeno Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig. Izkušnjo bi rada zapisala iz več razlogov. To je izkušnja, ki me je zagotovo zaznamovala, o kateri sem ogromno premišljevala in je spremenila vsaj del mene in mojega pogleda na zapor, obsojenke in vse kar nam ob teh dveh besedah pride na misel. Drugi razlog je predvidevanje, da si bom še kdaj želela prebrati, kako je bilo in osvežiti spomin na sam obisk. Vse to pa delim z vami predvsem zato, da bi mogoče tudi vi, preko moje izkušnje, doživeli nek premik v sebi ali vsaj premislili o vaših stališčih glede te (tabu?) teme. Zdi se mi namreč, da nima vsak te priložnosti vstopiti v stavbo nekdanjega gradu, ki ima danes popolnoma drugačno namembnosti, se pogovarjati z obsojenkami in tistimi, ki delajo z njimi. Sama sem hvaležna, da sem lahko to izkusila na lastni koži.
Pri enem od predmetov drugega semestra smo poleg zanimivega t.i. terenskega eksperimenta (ki je bil prav tako poučen v spoznavanju samega sebe, a o njem mogoče več kdaj drugič) dobile tudi raziskovalno nalogo, da si v skupinah izberemo eno socialno problematiko in jo najprej teoretično raziščemo, potem pa še poiščemo nekoga, ki se v praksi ukvarja s tem in opravimo pogovor z njim. Ko smo se v skupini pogovarjale in izbirale ožjo tematiko, ki se ji bomo posvetile, je hitro padla ideja “Kaj pa, če gremo v zapor?” in kmalu ji je sledila končna odločitev, ki jo že poznate. Z zavedanjem, da je to nekako edinstvena prilika, da zapor vidimo od bližje (saj upamo, da ne bo nobena nikoli v taki situaciji, da bi morala tja neprostovoljno), smo si samo nalogo zastavile precej obsežno - želele smo priti v zapor. Ob raziskovanju smo naletele tudi na knjigo Začasno bivališče Na gradu 25, Ig, ki vam jo res toplo priporočam. Gre za zbirko življenjskih zgodb žensk na prestajanju kazni zapora. Knjiga je v celoti dostopna tudi na spletu, zgodbe pa niso dolge in ne bodo vzele preveč časa, tako da bi vam branje vsaj kakšne, če že ne celotne zbirke, svetujem. Zgodbe odpirajo oči in rušijo stereotipe, ki jih sicer imamo o ljudeh, ki si zaslužijo zaporno kazen. Branje teh zgodb je bila ena od prvih reči, ki sem se je lotila in že samo s tem, se mi je pogled spremenil. Po obisku, pogovoru z nekaterimi obsojenkami, pa lahko rečem, da te ženske niso nič posebnega, med njimi ni neke skupne niti, ki bi jo lahko označili za glavni razlog njihovega ravnanja, ki je posledično vodilo v zaporno kazen. Črnolase in blondinke, starejše in mlade, vitke in debelejše, visoko izobražene in neizobražene, iz šibkejših socialnih okolij in iz dobro stoječih družin... še bi lahko nadaljevala, a vse kar želim povedati je, da lahko v zaporu najdemo praktično vse ljudi ne glede na lastnosti. In posledično so v zaporu skupaj zelo različni ljudje, ki so si prisiljeni deliti skupne prostore, kar je, kot nam je zaupala ena od obsojenk, največja težava prestajanja zaporne kazni. Sobivati v sobi še z 9 ženskami, ki imajo drugačne navade je velik izziv in včasih se zatakne že pri na videz nepomembnih odločitvah ali imeti okno odprto ali ne. Očitno je res, kar je zapisal že Sartre: “Pekel so ljudje okoli nas.”. Ko si ljudje, ki se nikoli niso malo bolj poglobili v stanje prestajanja zaporne kazni pri nas in si večinoma ustvarjajo predstave s prizori iz filmov, predstavljajo tipično obsojenko (in tudi obsojenca), po mojih izkušnjah velikokrat pozabijo, da so to v prvi vrsti ženske in šele na to obsojenke. Tudi sama sem si pred to izkušnjo zapornice predstavljala bolj kot grobe, nasilne, na videz neurejene ženske, a izkazalo se je, da gre za prijetne gospe, urejene ženske, ki bi jih zunaj zidov zapora na ulici verjetno označili za povprečno populacijo. V zaporu ne nosijo nobenih posebnih uniform ali oranžni pajacev znanih iz filmov, ampak nosijo klasična oblačila in večina jih na videz deluje prav normalno, če se lahko tako izrazim. Ne vem, če veste, ampak zapor na Igu ni ograjen z visokim zidom in/ali žico, kot si verjetno to zmotno večina predstavlja, ampak kljub temu, da nas na drugačno namembnost nekdanje grajske zgradbe opozori tabla, skozi vhod vanjo ne more vsak, ne v eno ne v drugo smer. Ko po pisku lahko odpreš vrata, k tebi takoj pristopi pravosodni policist, ki preveri osebni dokument, te pregleda, da v zapor slučajne ne bi prenesel kakšnih nedovoljenih pripomočkov (ja, in tu ne mislim le na nože, droge in kaj takega ampak tudi papir in pisalo, kaj šele telefon). Ne glede na vse smo v zaporu, kamor očitno ne more vsak in kjer veljajo stroga pravila. Kljub temu, da sem se zavedala, da smo tam le na ogledu in bomo čez nekaj ur odšle nazaj domov, v “normalno” okolje, sem ob vseh teh pregledih, opozorilih občutila strah ali bolje rečeno neko neprijetno vznemirjenje. Razumljivo, saj smo v zaporu! Na oknih so rešetke, nekatera vrata so zaklenjena, ampak sicer je notranjost stavbe taka kot vsake druge. Kot smo izvedele in se lahko tudi na lastne oči prepričale, se, koliko je to le mogoče z omejenimi sredstvi trudijo, da je stavba urejena, določene stene po polne poslikav ali različnih drugih umetnin ter izdelkov stanovalk, na hodnikih vidimo zelenje in podobno. Je pa vodstvo z nami odkrito spregovorili o problematiki pomanjkanja prostora, s katero se srečujejo. Nikoli prej nisem pomislila na to, ampak v zaporu imajo, poleg kuhinje (kjer po besedah obsojenk zelo dobro kuhajo), delavnice za delo, telovadnice, knjižnice, sobe za mamice z dojenčki, … tudi svoj mali zdravstveni dom. Zanimivo, a ne? Prostor je bil malo pred našim obiskom prenovljen in na novo opremljen, tako da je res delovalo precej luksuzno v primerjavi z ostalimi dotrajanimi prostori. Tudi sicer nam je medicinska sestra povedala, da večina kar izkoristi možnosti za urejanje zob in drugih stvari, saj tu načeloma ni čakalnih vrst, ko se pojavi težava jo napišeš na listek, odložiš v nabiralnik pred vrati in čez nekaj ur si lahko že obravnavan. Medicinska sestra je namreč tam prisotna vse dni, splošni zdravnik jih obišče tedensko, ginekolog enkrat, zobar pa dvakrat mesečno. Je pa medicinska sestra izpostavila sposobnosti in znanja, ki jih imajo obsojenke, glede na izkušnje namreč ve, da včasih one poznajo veliko več znakov in simptomov teh jih uspešno zblefirajo, samo za določene ugodnosti. Delo je precej zahtevno kot si verjetno predstavljate, saj mora sama obvladati veliko področij in vsako situacijo jemati resno. Še nekaj na kar nisem pomislila nikoli prej je vprašanje, na kakšen način mame, ki so obsojene na zaporno kazen svojim otrokom razložijo kam gredo oziroma kje so. Naši sogovorci so imeli veliko izkušenj s to tematiko. Nekatere se odločijo za resnico, druge, ki imajo mogoče krajšo kazen, si izmislijo pot v tujino kot razlog njihove odsotnosti, tretje rečejo, da so v bolnišnici in podobno. Če dobro pomislite ni nekega generalne dobre prakse kaj in kako v takem primeru. Starost otrok, odnosi, dolžina zapore kazni in še veliko drugih dejavnikov je, ki vplivajo na situacijo. Je pa zanimivo razmišljati o tem, a ni? V povezavi s tem bi povedala še eno stvar. Ob ogledu same stavbe in prostorov so pri meni cmok v grlu povzročili prav ganljivi zapisi z otroškimi črkami in risbice na stenah sob: “mami, radi te imamo”, “mama, čakamo te doma” in podobno ob čemer te kar stisne pri srcu, priznam. Imajo pa za obiske mlajših otrok posebno sobo, ki je urejena za bolj prijetno izkušnjo. Prostor je opremljen z barvnimi zavesami, manjšim naslanjačem, nekaj igračami, risbami otrok, ... kar je zagotovo otrokom bolj prijazno kot stare črne mize in rešetk. Verjetno si predstavljamo, da so dnevi zaprti za rešetkami dolgi, a kot so nam zaupale nekatere sogovornice, so lahko dnevi v zaporu celo prekratki. Dlje časa kot si tam, krajši so dnevi, pravijo. Poleg rednih zadolžitev, dela v knjižnici, delavnici (kjer na primer za lažjo predstavo polnijo peresnice, zlagajo kolaž papir v mape, oblikujejo komplete voščilnic in kuvert in drugo) imajo še delavnice za pomoč, zbirajo se različne skupine na pogovorih (na primer skupina za mamice). Sodeč po s strani uporabnic izrečenih pohvalah, so z ponudbo teh zadovoljne. Stavba je oblikovana v obliki črke O in tako ima na sredini odprt prostor, ki je za nekatere edini košček neba, ki ga vidijo tekom prestajanja kazni zapora. Na tistem prostoru pa je tudi igrišče z odbojkarsko mrežo, ki je menda precej dobro izkoriščeno; poleg igre med obsojenkami, priredijo tudi turnir med ekipo zaposlenih in obsojenkami. Za vsako zapornice se ob pričetku prestajanja kazni, ne glede ali gre za t. i. vikend zapor, pripor, polodprti ali zaprti režim (več o tem oblikah si preberite na spletu) pripravi osebni načrt v katerem predvidijo tudi njegove aktivnosti skozi obdobje prestajanja kazni. Na prvo žogo bi lahko tako v večino pogledih, z dnevnim redom in določenimi zadolžitvami ter drugimi izbirnimi dejavnostmi samo stavbo in organiziranost nekako primerjali z dijaškimi domovi, vendar je to precej idealistično, saj je očitna ena ključna razlika, ki ima ogromno težo in sicer svoboda, ki pa se je ne zavedaš dokler jo imaš. Še ena od stvari se je ob tej izkušnji spet potrdila in ni nujno povezana z zaporom, ampak kar z več drugimi področji, s katerimi se v življenju srečujemo, in sicer da je veliko lažje kam priti, če imaš veze in koga poznaš. Kot prvi korak k uresničitvi naše želje, da si zapor ogledamo tudi od znotraj smo napisale elektronsko sporočilo. V resnici nismo vedele, kako odprti so in kakšne možnosti v resnimi imamo, a smo vseeno poskusile na uraden način. Odgovor, ki smo ga v nekaj dneh dobile, je bil seveda negativen. Za trenutek smo mislile, da bo naš super načrt padel v vodo, a smo našle pot, očitno. V raziskovalnem procesu smo opravile intervju s psihoterapevtom, ki med drugim opravlja tudi individualno psihoterapevtsko svetovanje in druge programe v zaporu na Igu. In prav njegova beseda je bila odločilna pri našem podvigu, če mu lahko tako rečemo. Izjemno sem/ smo hvaležne za to izkušnjo, a žal brez vez tudi tu ni šlo. Tako pač je. A na srečo se v prijateljskih krogih (ali če ne gre drugače tudi med znanci naših znancev) vedno najde pot. Osebno priznam, da sem si ob negativnem odgovoru po eni strani kar malce oddahnila. Napisati mail mi ni bil noben problem, lepo uradno sem nas predstavila in povedala kakšno je naše raziskovalno delo. A ko sem se zares začela zavedati, v kaj se spuščamo, me je začelo malce stiskati v prsih. Ne glede na vse gremo v zapor. In zapor je v meni označen kot kraj, kamor si ne želimo. Očitno je to v moji podzavesti globoko zakoreninjeno. Ko je namreč prišel večer pred dnem, ko naj bi šle na Ig, sem resno premišljevala, če naj raje ne grem, odpovem svoj udeležbo in se zadovoljnim z opisom svojih kolegic. Nekaj v meni me je namreč držalo nazaj. Nekako bi lahko rekla, da me je to presenetilo, saj me je zelo zanimalo iz prve roke videti zapor in sem se (po vseh poti, da smo do nje sploh prišle) zavedala, da je to res edinstvena priložnosti, ki se verjetno nikoli ne bo ponovila, po drugi strani pa razumem svoj odziv. Izkušnja, za katero sem sklepala, da bom prikrajšana je razlog, da sem se na koncu odločila, da grem in ni mi žal, ravno obratno. Ponosna sem nase, da sem zbrala pogum in ozavestila ter premaknila v sebi neke ovire, ki se jih prej sploh nisem zavedala. Pomembno je stopiti zunaj svojih meja, ker si kasneje močnejši in bogatejši za spoznanje o svetu in sebi. Piše: Neo Draga bralka ali bralec!
Kar sledi, ti bo mogoče koristilo, če pogosto slišiš ali izgovoriš besede »Nimam časa,« »Mogoče drugič, ko ne bo toliko dela…« in podobno. Ne zamerim ti, če vsega ne prebereš do konca ali če celotno zadevo le preletiš, lahko se tudi z ničemer ne strinjaš. V nadaljevanju predstavljena ideja je vsaj zame bolj kot ne nova. Vem, da je bilo o času izgovorjenega in napisanega že toliko, pa niso še prišli do dna in tudi midva danes ne bova. Veliko bo ponavljanja, a brez tega preprosto ne zmorem ubesediti celote. Sedaj pa preidiva k bistvu. Iz dneva v dan iščeva ure, minute, pa nama to nekako ne uspeva. Podiva se za mavrico časa. Sanjava, da na koncu mavrice ni lonca z zlatom ampak kar bankomat, kjer lahko dvigneva… čas? Kakorkoli, nikoli nama ne bo uspelo. Mogoče je najino razmišljanje o času zgrešeno? Začniva pri rojstvu. V manj kot enem letu sva oba toliko zrasla, da sva lahko samostojno zadihala. Po nekaj letih sva začela spoznavati vrstnike. Sledilo je skoraj desetletje osnovne izobrazbe, nato se je pričelo obdobje odločanja o prihodnosti in življenju v svetu odraslih. Torej vsega skupaj vsaj osemnajst let, preden se sploh zaveš, da živiš. Pa reciva, da lahko prideva vsaj do osemdesetega leta. Osemnajst gre nad ulomkovo črto, osemdeset pod njo, na koncu je rezultat nekje med eno petino in eno četrtino… Mene kar malo stisne, ko tako razmišljam, ker se mi zdi ta, porabljeni delež že precej velik. Lahko bi rekla, da se eno leto skoraj nič ne pozna. Kaj pa potem sploh še pomeni en sam dan? V najboljšem primeru prespiva okoli osem ur od štiriindvajsetih, nekaj ur mimogrede preteče za osnovne človeške potrebe, glavnino dneva porabiva za službo, šolo ali faks, kar preostane pa se tako ali tako porazgubi v praznino ker ˮena (ura) ni nobenaˮ. In kaj potem, ko se izteka zadnja ura? Ali temu sledi obžalovanje, pogled na življenje, ki je ostalo popolnoma prazno, nepomembno, neizkoriščeno? Tako kot večina pravi, časa je premalo. Pa vendar mislim, da tukaj nekaj ni prav, vrniva se na začetek. Koliko časa je preteklo med prvo delitvijo celic in prvim jokom? Manj kot eno leto. Leto pa šteje dvanajst mesecev, vsak mesec okoli trideset dni, vsak dan štiriindvajset ur. Torej če se postaviva na točko ravno na koncu srednje šole, nama le ostane kar nekaj ur, ki jih lahko preživiva koristno, zabavno, v dobri družbi… Teh preostalih ur je vsaj dvesto tisoč, mogoče še nekaj deset tisoč več. No, sedaj pa že govoriva o številki, ki si jo težko predstavljava. Vse skupaj torej le ne gre tako hitro, čeprav se nama zdi. Zdi se, da čas teče hitro, ker naju omejujejo naprave za merjenje časa. Pa še to je velika laž, ker se namreč omejujeva ali ker nama to narekujejo drugi. Z zapestno uro ali stalnim pogledovanjem na telefon sva se tako rekoč zaprisegla gospodarju Času. Strah naju je izgube dragocenih minut, izgubljava pa jih ravno z iskanjem le-teh. Menim, da je potrebna sprememba. Ne želim si, da bi stremela k temu, da vsak dan do minute izkoristiva za nekaj, kar se nama zdi pomembno, koristno ali zabavno. Tudi si ne želim, da se počutiva zavezana temu, da si vsak dan vzameva vsaj eno celo uro drug za drugega ali za vsakega člana družine, vsakega prijatelja ali znanca. So dnevi, ko preprosto ne gre. Zato menim, da bo časa več, če začneva o njem drugače misliti. Če začneva misliti ne o življenju, ki zmanjkuje, temveč o življenju, ki preostaja. Ne smeva razmišljati o času, ki ga bova porabila za obveznosti, temveč o tem kako bova ta čas doživljala, kako se bova soočala s samimi obveznostmi. Ne živiva samo za tistih pet minut prostega časa zvečer, živiva ves čas. Ne sprašujva se več kdaj, temveč kako. Neo Šesti december. Dan katerega jutro je odeto v posebno skrivnostnost in pričakovanje, posebej v otroških očeh. To je jutro, ko tiste, ki so bili čez leto pridni obišče Sveti Miklavž in v košarici pusti nekaj dobrot. Otrokom verjetno, poleg skrivnostnosti izvora darila in tega kako je prišlo do košarice v moji sobi, največ pomenijo sladkarije in mogoče kakšna igrača, če so si jo prislužili. Ko pa otrok odraste, vidi v Miklavževem prihodu in obdarovanje drugi pomen.
Ko sem prejšnja leta pomagala Miklavžu z obdarovanjem, sem velikokrat naletela na tisto klasično težavo - kaj podariti. Na srečo (in hvaležni moramo biti za to) imamo vsega kar potrebujemo in še več, kar se materialnih stvari tiče. Mogoče nam primanjkuje nekaterih stvari, ampak sama ocenjujem, da gre za take, ki se jih ne da kupiti in postaviti v košarico. S tem zavedanje in z željo osrečiti nekoga, ki mogoče nima take sreče kot jaz in ti, nima vsega kar bi potreboval za človeka vredno življenje in mu bo darilo vzbudilo iskreno radost, sem se odločila, da Miklavža zamenja Božiček. Pa ne tisti iz reklam in trgovskih centrov v rdeče-beli obleki z brado, ampak Božiček za en dan. Že drugič sem letos tudi sama postala Božiček. Za tiste, ki akcije Bz1D še ne poznate: gre za akcijo, katere namen je v teh prazničnih dneh obdariti tudi otroke in starostnike iz socialno šibkejših družin oziroma okolij, ki bi sicer ostali pozabljeni. (Več si lahko preberete tu.) In reči moram, da je zame praznično obdarovanje, pa čeprav prejemnika darila sploh ne poznam, dobilo nov smisel. Čudovit je tisti težko opisljiv notranji občutek zadovoljstva in navdušenja, medtem ko zbiraš darilo, ga zaviješ in potem odneseš na zbirno mesto. In ko lahko s ponosom in hvaležnostjo na vprašanje “Vi ste Božiček?”, odgovoriš pritrdilno z nasmeškom. Ta radost je zame neprecenljiva in tako s tem, ko obdarim nekoga drugega, v bistvu večje darilo podarim sebi. Zato bom, če bom le zmogla, tudi v prihodnje za en dan postala Božiček ali Miklavž ali kakorkoli že mu rečemo. Za konec pa bi z vami delila še besede prijatelja, ker tako čudovito povzamejo Miklavžev smisel. “Otrok se sprašuje, kdo je Miklavž, kdo je ta dobri mož, ki deli mandarine in bonbone, nekoliko starejši otrok spozna, da je ta dobri mož pravzaprav človek iz domače hiše ali vsaj domače vasi, a se še vedno veseli pozornih daril, ki jih ponoči pušča pred vrati, odrasel človek pa ve, da je človekova pozornost, izvirajoča iz Ljubezni, eno izmed najplemenitejših in hkrati najbolj temeljnih dejanj, ki zbujajo iz ohole togosti samozadostnega bivanja in spominjajo na dejstvo, da je človek brez človeka - vezi ljubezni - prah, ki se v prah povrača (prim. 1 Mz 3,19). Miklavž, lepo je, da prihajaš v decembru, ko pričakujemo tisto, kar nosiš v sami srčici svoje biti, in ko nas lahko svetleča okrasitev zavede od pravega pomena tistega, ki prihaja med nas, in nam s svojim obiskom še bolj krepiš vero v Ljubezen in ljudi, ki živijo svet in svetost.” |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|