So stvari, ki jih v življenju opravimo enkrat; običajno enkrat uspešno opravimo izpit za avto, se vpišemo v srednjo šolo,... in verjetno sem za večino spada tudi opravljanje mature. Tudi sama si nikoli nisem mislila, da bom pisala maturo večkrat. Ko nam je tajnica maturitetne komisije razlagala o ponovnem pisanju mature temu nisem zares prisluhnila, saj si nisem mislila, da bom te informacije rabila. Šele približno štiri mesece nazaj sem prvič resno pomislila, da bi mogoče ponovno opravljala maturo. In res sem se odločila, da popravljam dva predmeta.
Ta odločitev seveda ni bila enostavna, saj ponovno opravljanje mature, pa čeprav ne v celoti, predstavlja obveznost in določeno količino dela. Mogoče je bila zame odločitev lažja, saj sem si za popravljanje izbrala matematiko in fiziko, predmeta, ki sta tudi moja študijska. A ne glede na to, je ponovno opravljanje mature vzelo kar precej časa in energije. Pisanje mature se ujema z izpitnim obdobjem na fakulteti, tako da je bila to le dodatna obremenitev urnika. Ampak je ne obžalujem. Imam željo in če jo želim uresničiti, se je treba potruditi in tudi malo tvegati. Mogoče mi še vedno ne bo uspelo, ampak kaj pa če mi :) . Pa tudi če mi ne bo uspelo, mislim oziroma vem, da s tem nisem popolnoma ničesar izgubila. Kdaj mora človek poskusiti, ne glede na možnost poraza. In določene stvari je treba večkrat poskusiti, še posebej, če ti situacija, ki jo prinese 'poraz' ni preveč ljuba. Ne spomnim se najbolje, kako sem samo opravljanje mature doživljala prvič, kako sem bila zadovoljna s svojim delom tik po oddaji izpitnih pol in kakšen občutek sem imela. A sem tokrat cel proces zagotovo doživljala drugače. Ne le, da sem bila na tej poti veliko bolj sama, saj sem se lani na maturo pripravljala s sošolci, ki so bili na istem, letos pa ni bilo tega skupinskega duha, ampak tudi pogled na vse skupaj je bil drugačen. Če ne drugega, sem vedela, da ne morem ničesar poslabšati (saj se upošteva boljši rezultat), a tudi sicer mislim, da sem se manj obremenjevala s celotnim procesom in končnim rezultatom. Lepo se je bilo spet vrniti v srednješolske klopi, srečati stare profesorje in spet biti 'maturant'. So mi pa nasmehe na obraz risale debate, ki sem jim prisluhnila pred in po izpitu. Ne vem, če smo bili tudi mi taki, a sedaj se mi zdi dolgo razpredanje o izpitnih vprašanjih in ugotavljanje pravilnosti odgovorov po odpisanem izpitu, predvsem tistemu izpred tedna dni, rahlo nesmiselno. Pa tudi prehitro sklepanje o rezultatih me je presenetilo, ne moreš po odpisani prvi poli že obupovati nad celotnim uspehom na maturi, lahko te občutek vara ali pa boš vse popravil z drugo polo. Dodatna obremenitev z vnaprejšnjo vero v neuspeh in obupovanje zagotovo ne koristita za nadaljnje delo. Kar si napisal, si in nič se ne da več popraviti, izpit je za tabo in sedaj je čas za nove cilje. Ko sem se odločala in potem tudi odločila, sem od različnih ljudi dobila različne mnenja. Generalno pa bi odzive lahko razdelila na dva pola; tiste, ki so to videli kot dejanje poguma in tiste, ki niso ravno razumeli moje odločitve. Sprva nisem popolnoma razumela ne enih ne drugih. A korak vstran in pogled z drugega zornega kota sta mi bila v pomoč, da sedaj razumem obe strani, vsaj tako mislim. V nas je neko prepričanje, da kamor smo pristali tja sodimo, pa ne glede na to, kako nam je tam všeč. Sprijaznimo se z 'usodo', čeprav mogoče vanjo sploh ne verjamemo. Po številu točk smo bili uvrščeni na študijski program, in če ga le uspemo uspešno opravljati in napredovati v višnji letnik, pač tam tudi zaključimo šolanje. In ljudem, ki jim je to popolnoma normalno, se je zdela moja odločitev neobičajna, mogoče celo neumna. Sprva si je niso znali dobro razložiti in so zato postavljali razna vprašanja, ki pa so kazala na to, da se jih vse to zdi nesmiselno, vsaj sama sem dobila tak občutek. Potem so bili tu še drugi, ki pa so me skoraj okronali za človeka z največ poguma v državi. Na njihove odzive sem se le nasmehnila, se počutila počaščeno in si mislila 'saj to res ni odločitev, ki bi terjala tolikšno mero poguma'. A potem sem to povezala s prejšnjim razmišljanjem o običajni poti; vpišeš se na določen študij in ga opraviš. In s tega vidika je ponovno opravljanje mature in vpis na drugi študijski program res dejanje, ki zahteva pogum. Vodi namreč do vprašanja 'kaj pa če mi tudi tokrat ne bo uspelo?' in s tem se je težko soočiti. Sama sem se 'zavarovala' in nisem opustila rednih študijskih obveznosti, saj se možnosti ponovnega nedoseganja zadostnega števila točk za vpis zavedam. Je pa vse skupaj tudi stvar dobre organizacije, čas je potrebno dobro razporediti in pri vsem skupaj ne pozabiti na sprostitev in počitek. V času odločitve in samega pisanja pa je bilo, priznam, kdaj tudi težko in sem izgubila voljo do učenja ter upanje v uspeh. A na srečo so mi ob strani stali ljudje, ki so mi vlivali pogum in so verjeli vame, v moje sposobnosti. In njim gre zahvala, da sem zvozila skozi to obdobje. Hvala vsem za lepe besede, spodbudo in hvala tudi tistim, ki me niso razumeli, saj sem ravno preko iskanja odgovorov o pomenu te odločitve vsakič dobila potrditev, da sem se odločila pravilno. Sedaj pa preostane le še (par izpitov na faksu in) čakanje na rezultate, da vidimo kam bo vodila pot.
0 Comments
Konec je. Ne morem verjeti, ampak je res. Konec je še enega pomembnega obdobja mojega življenja. In sama se tega sploh še ne popolnoma zavedam.
Z maturo smo zaključili. To je ta konec, ki smo tako dolgo pričakovali. In naredili smo, kar smo lahko. Kar smo napisali, smo in zdaj ni nič več v naših rokah. Razpravljati o tem kaj smo napisali in česa nismo nima smisla, popraviti tega zdaj ne moremo več. In prav zato se lahko brez obremenitev odpravimo na zaslužen oddih. Oddih od zvezkov, šolskih klopi in učenja. Oddih, da napolnimo baterije, ki so se zaradi vsega stresa in učenja med matura kar pošteno izpraznile. Oddih, ki je tudi nekakšna priprava na novo življenje, novo obdobje. In v ta del stopamo pripravljeni, saj je zrelostni izpit za nami. V gimnazijskem obdobju sem ogromno pridobila. Posredovanega mi je bilo ogromno znanja tako tistega iz šolskih učbenikov kot znanja oziroma izkušenj za življenje. Veliko stvari se je spremenilo, mislim pa, da sem najbolj spremenila sama v sebi. Res je to obdobje, ko iz brezglavega otroka postaneš odrasla oseba z željami in sanjami ter z zavedanjem svojih sposobnosti in sveta okoli sebe. In tudi matura je vplivala na to kakšna sem. Celotna gimnazija, ki je nekakšna štiriletna priprava na maturo, mi je pomagala, da sem se naučila pomena motivacije, vztrajnosti in odpovedi. Pa tudi kako sprejeti neuspehu, se iz njega nekaj naučiti in se potem pobrati ter iti dalje. Dala mi je družbo, v kateri ni nikoli dolgčas, okvirje, znotraj katerih sem rasla navade in lekcije, ki so pripomogle k učenju umetnostni življenja. V zadnjih dneh pred zadnjim ustnim maturitetnim izpitom ugotoviš (ali pa te okolica na to opozori), da veliko stvari počneš zadnjič. Zadnjič te sprašujejo srednješolski profesorji, zadnjič listaš po učbenikih za srednje šole, zadnjič se kot dijak sprehajaš po hodnikih, zadnjič slišiš šolski zvonec... vse je zadnjič. Pa zgleda kot katerikoli drugi dan. Ampak je drugače. Ko se zaveš, da je vse to zadnjič, stvari dobijo drugačno vsebino. Ko nekaj neljubega počneš zadnjič, je to veliko lažje in si želiš, da bi kar najhitreje minilo. Zadnjič pa počneš tudi stvari, ki so ti pri srcu in v njih uživaš, in takrat bi želel, da bi ta zadnjič trajal dlje. A vsak začetek se logično nadaljuje in nekje tudi zaključi. In vsak konec pomeni tudi nov začetek. In sedaj je pravi čas, da gremo proti novim ciljem. Stojim pod češnjo in med zbiranjem tiste najbolj rdeče in slastne razmišljam - ja, ne boste verjeli - spet razmišljam o maturi in vsem, kar paše zraven. Neverjetno koliko vzporednic lahko najdem med češnjo in tem zrelostnim izpitom.
Vsaka češnja je drugačna in vsak izbere svojo. In tako je tudi v življenju, vsak si izbere svoj način. Med koncem pouka in drugim maturitetnim preizkusom smo imeli maturanti prost teden. S tem ne mislim teden brez dela ampak teden brez s strani šole določenega urnika. Verjamem, da si je med vsemi skoraj sedemtisoči, toliko nas namreč letos opravlja maturo, kdo ta teden vzel za počitek. Večina pa je verjetno ta teden posvetila intenzivnemu učenju. Z velikimi količina snovi se je vsak spoprijel na svoj način. Nekateri so postavili učenje kot prioriteto pred spanjem, počitkov in osebnim zadovoljstvom. Nasprotno so nekateri ugotovili, da je krepko in spočito telo ključno za vsrkavanje znanja in v svoj urnik vnesli tudi rekreacijo in zadostne količine spanca. Pri nas so nas profesorji opomnili, da je pri maturi pomembna tudi fizična kondicija in ne le sedenje pred knjigami. To potrjuje tudi raziskava, ki je pred leti krožila po spletu: preverjali so produktivnost kadilcev in nekadilcev, in ugotovili da so bili kadilci bolj uspešni, in sicer zaradi krajših odmorov, ki so si jih vzeli med delom. Verjetno smo se v vseh letih šolanja tudi sami naučili, da krajše pavze pridejo prav, predvsem pri skoncentriranosti. Ne glede na izbran način dela bo na koncu verjetno večina češenj zrelo rdečih. Češnje nastanejo iz prelepih belih cvetov. In tako se v obdobju mature spremenimo tudi mi. Pri meni se to kaže na različnih področjih. Pred dosedanjimi maturitetnimi preizkusi sem bila neverjetno mirna, rekla bi, da celo bolj mirna kot pred prejšnjimi preizkusi znanja. Vzroka mirnosti še nisem čisto razvozlala, mogoče pa mi ga bo prihodnost razkrila. O tej namreč zadnje čase, v intenzivnejših pripravah na maturo, veliko bolj realno razmišljam. To ne pomeni, da prej moja pričakovanja niso bila realna ampak zdi se mi, da so sedaj vsa moja razmišljanja veliko bolj živa, kot bi se slikala pred mano. Nisem povsem prepričana, da je krivec matura, a tudi popolno naključje ne more biti. Ne glede na videz ne moreš z gotovostjo trditi, kakšna bo češnja po okusu. In tako je z maturo. Jaz sem pričakovala, da bo to res stresno obdobje, ko me/nas bo strah vsakega preizkusa posebej. Ampak realnost je drugačna. Učenje poteka veliko bolj sproščeno kot sem pričakovala. Kljub temu, da velik del dneva posvetim učenju, se počutim bolj živo in svobodno. Sicer nikoli nisem čutila, da bi me šolski urnik omejeval ampak realnost kaže, da mi lastno organiziranje časa veliko bolj ustreza – kar je verjetno resnica pri večini. Stala sem pod češnjo in na višji veji videla zelo lepo zreli češnji, ki sta kar vabili. In seveda sem se povzpela meter od tal, kjer bi ju že lahko utrgala, a iz višje lege ju nisem več našla. Seveda sem skočila nazaj dol, si bolje ogledala njun položaj in jih šla spet iskat, tokrat uspešno. In mogoče bo tako tudi z maturo - ko bo za nami bomo nanjo gledali drugače. Letos je pred nami, maturanti, pomemben preizkus znanja, ki pa ni le navaden preizkus znanja kot vseh nevemkoliko, ki smo jih odpisali v trinajstih letih šolanja. Matura je drugačna, saj njen rezultat vpliva na vpis na fakulteto. Posledično je to za maturante veliko bolj stresno in to nekatere strezni, da bolj resno (ali sploh) pristopijo k učenju. Maturi pravijo tudi zrelostni izpit. Izpit, ki naj bi nas pripravil oziroma preveril naše sposobnosti za vstop v svet odraslih.
Po intenzivnem celoletnem pripravljanju smo sedaj tudi zares začeli s pisanjem mature, odpisali smo namreč maturitetni esej, ki predstavlja 50 % ocene pri slovenščini. Izbrani deli, ki sta bili obvezno čtivo in o katerih smo razpravljali v eseju, sta bili Alamut Vladimirja Bartola in Krasni novi svet Aldousa Huxleyja. Pisali pa smo lahko na naslov Samomor kot izhod iz kolesja sistema ali pa interpretativni esej o ljubezni ob izbranem odlomku iz Krasnega novega sveta. Sama sem izbrala prvega, tega okoli katerega teče beseda tudi v članku, ki sem ga zasledila na spletni strani nacionalne televizije. Sama ne morem mimo tega, da ne bi izrazila svojega nestrinjanja z vsebino tega prispevka. Avtor članka očitno v naslovu eseja vidi namig oziroma spodbudo mladih k samomoru. Priznam, tudi sama sem po odpisanem eseju ob pogovoru s profesorico matematike, ki me srečala na hodniku pomislila na to, a je to seveda daleč od resnice. Pridružujem se mnenju nekaterih, ki jim naslov omenjenega članka »S samomorom do mature« predstavlja večji namig k samopoškodovanju kot sam naslov eseja. Navodila so imela več zahtev: opis preteklosti izbranih likov, njun odnos do osebe nasprotnega spola, sprejetost tega odnosa in ja, med drugim je bilo potrebno tudi pojasniti, zakaj sta Mirjam in John naredila samomor in se o tem dejanju opredeliti. Potrebno je bilo izraziti svoje mnenje in sama v tem vidim pot do razvoja kritičnega razmišljanja, ki se od človeka, ki prestane zrelostni preizkus pričakuje. Sama sem bila, ko sem odprla polo z navodili in prebrala naslov, prijetno presenečena in se mi je izrisal velik nasmeh. Nasmeh ob samomoru? se boste vprašali. Točno tako. Nasmeh, ker sem vedela o čem bom pisala in bom tej temi kos. In nasmeh, ker je bil to zame izziv, ki je presegal natančno pripravo, ker namreč na premišljevanje o samomoru nisem niti pomislila. »Da konec otroštva pomeni začetek umiranja, je legitimna filozofska teza, ki jo lahko razvija pol pripita družba intelektualcev ob sardelah in bevandi v Metajni na otoku Pag, za vstop v zrelo obdobje življenja pa je razpisana tema morbidna. Do šolajoče se mladine pa skrajno poniževalna. Da o tem, kako pri osemnajstih letih nimaš na voljo nobenega aparata za spopad s temo, sploh ne govorimo.« (http://www.rtvslo.si/kolumne/s-samomorom-do-mature/421517) Pisati in kritično razmišljati o smislu življenja in o njegovem koncu se mi v nobene primeru ne zdi poniževalno. Nekako je potrebno spraviti naše možgane polne nekoristnih informacij v tek. Zakaj si svet želi, da bi nas vsi zavijali v vato?! Nam prikrivali resnico? Opravljamo namreč ZRELOSTNI IZPIT in dobro bi bilo, da se zavedamo sveta okoli nas v vseh njegovih razsežnostih. Če se dijaki, še niso srečali z razmišljanjem o samomoru (pa ne o svojem lastnem, da ne bo pomote), je matura res skrajni čas za to. Za razmišljanje o takih temah nikoli nismo popolnoma pripravljeni. Ampak če si je nekdo naših leti lahko sposoben vzeti življenje, zakaj je poniževalno in morbidno o tem zgolj razmišljati in pisati. Posebej, če smo o tem brali (pa ne le v izbranih delih tokratne mature) in se s tem srečujemo v časopisih, v filmih… Izbor knjig za maturo 2017 moram pohvaliti in se komisiji zahvaliti. Ne morem sicer reči, da sta me romana po slogu in vsebini posebej navdušila, sta me pa zagotovo nekaj naučila (in to ni samo vztrajati v branju, tudi če besedilo ne »teče lepo«). Že med branjem so se mi pojavila mnoga vprašanja, saj sta ideji šokantni in razplet nepričakovane. Med obravnavo pa smo se pogovarjali o mnogih življenjskih temah, saj je potrebno oba romana dojemati izven okvirov besed, ki sta jih avtorja uporabila. Sporočilnost seže veliko globlje in verjamem, da smo maturanti, ki bom uspešno prestali zrelostni preizkus sposobni gledati in videti globlje. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|