Ste že naleteli na knjižni lik, v katerem se v veliki meri najdete in bi v veliki večini rade volje zamenjali življenje z njim? Zame je ta lik Polly, lastnica Male obalne pekarne, ki jo spoznamo v knjigi Mala obalna pekarna pisateljice Jenny Colgan in njenih dveh nadaljevanjih; Poletje v Mali obalni pekarni in Božič v Mali obalni pekarni (ki sem ga prebrala v angleškem originalu Christmas in Little Beach Street Bakery, ker slovenski prevod še ne obstaja). Na prvi pogled je mogoče tole zbirko zgodb o Polly označiti za čisto lahkoten šund, poletno branje. In na nek način to tudi je. Branje je sproščeno in čisto primerno za na plažo - posebej drugi del, ki se dogaja poleti, kot že nas naslov pove. Sama pa teh zgodb ne bi označila samo kot lahkoten šund, saj ima zgodba malo več vsebine in globine. Polly zapusti vrvež mesta po neposrečeni romantični zvezi in neuspešnem poslovnem življenju. Svoj mir in priložnost za nov, svež začetek najde v malem obmorskem mestu, kjer veliko časa nameni peki kruha. Nekoč je bila zanjo peka kruha le hobij, a tu postane nekaj več. Polly ne peče le klasičnega kruha, ampak ustvarja mnogovrstne slastne dobrote iz kvašenega testa. V sebi odkrije novo ljubezen, strast in ustvarjalnost. Kaj kmalu se o njenih krušnih dobrotah govori po celem mestecu in tako nastane Mala obalna pekarna, o kateri beremo še naslednja dva dela. Vsi, ki me osebno poznate, veste, da je (bila) pekarna (no, v resnici bolj slaščičarna - ampak saj gre to nekako z roko v roki) nekje v mojih sanjah, mislih, planih za morebitno prihodnost. Zato verjetno ni nobeno presenečenje, da sem se v Pollly našla in mi je hitro prirasla k srcu. Malo obalno pekarno (in njena nadaljevanja) pa vam priporočam v branje četudi kuhinja za vas ni kraj veselja in ustvarjanja. Zgodba o Polly namreč ni samo zgodbo o pekarni in peki kruha, je več kot to. Kot se za lahkotno poletno branje vsebuje tudi romance in druge življenjske pripetije, ki jo, vsaj po mojem mnenju, naredijo zanimivo za vse. Za vse ljubitelje peke pa naj dodam samo še, da so na koncu vsake knjige tudi recepti, ki jim gre dati priložnosti.
0 Comments
Verjetno bi bil najbolj pričakovan odgovor: družbo in druženje, a pri meni ni tako. Naj pojasnim. Po več letih sem veliko več časa skupaj v enem kosu preživela v domačem okolju, kar je pomenilo tudi več pristnega stika z domačimi. Z drugimi pa mi je čisto zadostovalo druženje preko različnih socialnih omrežij in podobnih platform, ki omogočajo video pogovore. V tem času smo se celo mogoče več družili kot običajno, saj se zaradi polnih urnikov in lociranostjo na različnih koncih sicer težko uskladimo za skupen termin, prevoze in drugo potrebno. Med časom karantene pa nam je uspelo uskladiti in to celo večkrat. To je naredilo mojo karanteno drugačno od karantene drugih, si mislim, saj kolikor sem povzela iz pogovorov z drugimi, ki so v večini pogrešali ravno socialne interakcije.
Moj odgovor je čisto nasprotje temu in zanj nisem rabila niti veliko razmišljati, ampak je kar priletel iz mene, ko sem dobila to vprašanje. Čas zase in umirjenost sta tisti dve stvari, ki sem jih res pogrešala. In čeprav me vsakič, ko na to pomislim, izrečem, napišem ali preberem, malce zaboli, to priznavam tudi tu. Ker tako pač je, zakaj bi se slepili. In zakaj zaboli? Ker mislim, da sem za velik del tega odgovorna tudi sama. Vem zakaj je tako. Vse je stvar prioritet. Ampak so obdobja, ko so prioritete glede na status mogoče nekoliko drugačne kot bi si morda želel v dani situaciji, a kdaj kasneje si hvaležen, da si neko obdobje preživel v deficitu na določenem področju za večji uspeh za drugem. Zveni povzpetniško? Mogoče je. Ampak sama sem kot študentka rada resno v študiju, kar pač kdaj pomeni, da določenim stvarem rečem ne in imam za kosilo sendvič. Se mi zdi, da se moram braniti za to? Ja, kdaj pa res. Študijske obveznosti in moja potreba po resnem študiju so razlog tega, da sem v karanteni najbolj pogrešala prav čas zase, umirjenost in mogoče še stalnost. V mojem primeru je stanje v nekem obdobju postalo precej hektično, če se lahko tako izrazim. Obveznosti so se povečale, spremenile in študij od doma je potekal v drugačnem okolju in dinamiki kot sicer. Zaradi neobstoječega urnika, ki je pomenil predavanja od spremenljivih terminih, spremenljive dolžine, sem se v nekem obdobju počutila, da moram biti konstantno na voljo, da se hitro odzovem, prisostvujem obveznemu sestanku in podobno. Ob tem se mi zdi zelo na mestu, da povem tudi, da se kolegice, torej študentke istega programa, ki so do določene mere imele enak študij na daljavo kar zajema obveznosti, navodil in drugo, niso počutile enako ali podobno kot jaz. Vsaka je ta čas doživela na svoj način. Kot tudi vse drugo. Sem pa imela tudi čas zase, svojo samoto in mir, brez skrbi. Ko so se razmere malce umirile, sej našla čas in priložnosti za to. Bilo je mogoče potrebno malo več prilagajanja in obrazložitev, a je bilo vredno najti in vzeti si čas. V veliki meri smo namreč sami odgovorni za svoje počutje. Piše: Neo Prizadevamo si, da bi jo dosegli v svojem delu. Iščemo jo v vsakdanjih stvareh. Majhne napake nas že spravijo iz tira. Nad marsičem dvignemo roke, če nismo dovolj predani svojemu delu. Popolnost ali nič. A vendarle se mi zdi prav, da smo zahtevni do dela, ki ga opravljamo. Nič ne sme ostati napol narejeno, ker bomo samo tako zares ponosni na svoje delo, čeprav mogoče res ni treba, da se ženemo do skrajnosti.
Popolnost pa pogosto iščemo tudi pri ljudeh. Starši so in tudi bodo še naprej otrokom postavljali eno vprašanje. Vprašanje, na katerega otrok ne more odgovoriti. »Zakaj si tak/a?« To vprašanje starš postavi, ko malček svojim vrstnikom meče pesek v oči, ko ne posoja svojih igrač, ko začne v trgovini kričati in brcati zaradi čokoladnega jajčka… Isto vprašanje se postavi najstniku, ko ne dela domače naloge, v družbi nosi slušalke, pri kosilu si po telefonu dopisuje s prijatelji… Pravega odgovora na vprašanje pa starš nikoli ne dobi. In kaj je pravi odgovor? »Ker sem tvoj/a…« Pogosto se vsi obnašamo kot starši, ki svojim otrokom očitajo napačna dejanja. Vendar to počnemo vsem. Nimamo več zadržkov in vsepovprek izpostavljamo napake. Občutljivi smo tudi za stvari, za katere posameznik sploh ni kriv. Zgražamo se še ob malenkostih kot so videz, hoja… Vse, kar iščemo pri drugem, mora ustrezati našim kriterijem. »Vse mora biti po moje.« Ali sploh razumemo popolnost? Kaj sploh je lahko popolno? Narava? Vesolje? Bog? Ne moremo je doseči, vedno se ji le približujemo. Popolnosti ne moremo razumeti. Če je popolnost nekaj božanskega, lahko hitro uvidimo, da mi zagotovo nismo popolni. Nismo in na tem svetu tudi ne moremo postati. Tega, kar imamo za Najvišje, zaradi popolnosti ne moremo imeti tako radi, kot bi se zares spodobilo. Nepopolnost pa smo sposobni ljubiti, ker nam je razumljiva, ker ima meje. Ljubimo šele tedaj, ko razumemo vse napake in slabosti ter jih ne skušamo pri priči odpraviti in človeka oblikovati »po svoji podobi«. Ljubimo šele tedaj, ko se končamo igrati Boga. Ljubimo šele tedaj, ko sprejemamo razlike med nami. Človeka ljubimo šele tedaj, ko se zavemo, da smo si prav zaradi razlik med seboj tako podobni. Ljubimo šele, ko človeka sprejmemo prav takega, kot je. Neo |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|