Deveti januar. Čisto običajen dan kmalu po začetku leta, ko verjetno vsi vsaj še malo razmišljamo o prejšnjem letu, a smo po praznikih spet v starih tirnicah ter zbiramo ideje in izzive novega leta. Dan kot vsi drugi. Nič posebnega. Tudi zame je bil. Vse do lanskega leta. Od lani dalje pa bo ta dan zaznamovan z žalostjo. Devetega januarja 2018 je namreč po letih trpljenja ta svet zapustil moj nono. In jutra, ko sem zvedela to žalostno novico ter dni potem se spominjam, kot bi bilo včeraj in še vedno imam kepo v grlu, ko to pišem, pa čeprav je od tega zdaj že eno polno leto.
Že odkar pomnim je bil moj nono hudo bolan in zato prikovan na posteljo. Ne spomnim se, da bi navezala medsebojni stik, se igrala, pogovarjala ali kaj podobnega. Mislila sem, da nanj nisem navezana, saj ga praktično sploh ne poznam. Sem se pa na njegovo smrt pripravljala, saj sem vedela, da me bo prizadela, ne toliko zaradi njega ampak zaradi žalosti none in mame. A izkazalo se je drugače. Po novici o njegovi smrti sem bila najprej v šoku in se nisem točno zavedala, kaj se dogaja. Novico sem delila s svojima dvema najbližjima prijateljicama in šla dalje v dan, skoraj kot v vsak drugi le z neko težo v srcu. Kmalu potem pa me je prežela silna žalost. Z vsakim vprašanjem kolegov, prijateljev na faksu je bilo huje, žalost se je samo povečevala, a vseeno nisem čutila, da bi morala zadrževati solze. Ko pa sem s študijskimi obveznostmi zaključila in se vrnila v dom, se je iz mene kar ulilo. Seveda sem se potem nekako zložila skupaj, saj nerada izkazujem negativna čustva v javnosti. Ampak to stanje je bilo res kratkotrajno, saj sem se zjokala ob vsakem prejetem sožalnem sporočilu. Vsi vemo, da se novice hitro širijo, a takrat mi je bilo zelo čudno od kje ljudem to, kako vedo. Zaprla sem se v samoto svoje sobe in izmenjevala so se obdobja neustavljivega joka, začasnih pomiritev in odpisovanja na sporočila, telefonski pogovori. Čez nekaj časa sem sklenila, da je tega dovolj in da moram iti naprej. Poskusila sem se zamotiti z raznimi aktivnostmi, a nisem bila preveč uspešna, solze so kar same tekle. Takrat sem mislila, da me to ne sme iztiriti iz običajnih navad in da moram svoje obveznosti ne glede na to opravljati. Tako sem se, sicer po težki dilemi, če bom zdržala, odpravila na plesne vaje, kjer sem seveda srečala veliko ljudi, ampak sem nekako zdržala brez joka. Me je pa fizična aktivnost toliko utrudila, da sem čeprav v solzah potem (na srečo) v hipu zaspala. In z novim jutrom moje čustveno stanje ni bilo nič boljše. Opravila sem študijske obveznosti po liniji najmanjšega odpora in tajila svojo žalost celo pred sabo, a vseeno pustila solzam, da so tekle. Še huje je bilo, ko sem se odpravila domov prepričana, da moram biti močna za vse ostale. Ampak moja žalost se je hitro pokazala, moč je pa ostala le ideja. Srečanje z vsemi domačimi, žalost v zraku in branje pogrebnega govora, pogovori o pogrebu... vse kar se mora zgoditi, a je tako zelo, zelo težko za nekoga, ki žaluje. Potem pa je sledil še pogreb in to je bilo zame res nekaj najtežjih ur. Stati v morbidni mrliški vežici in sprejemati mnoga sožalja je samo kaplja v morje žalosti. Saj se zavedaš, da želijo ljudje le dobro, a vsaka besede zaboli. Da ne govorim o pogrebnih napevih, ki sem jih bila sicer navajena, saj sem sodelovala na mnogih pogrebnih obredih. Kot da vse solze prej niso bile dovolj, je pesem zame bila le olje na ogenj trpljenja. A na srečo se je tisti dan na mojem obrazu uspel pojaviti tudi nek obris nasmeha in zato sem zelo hvaležna ljudem, ki so mi takrat stali ob strani, me stisnili v iskren objem, ki mi je dal vedeti, da bo še vse dobro, da sem lahko žalostna in ki so vsaj skušali razumeti moje trpljenje. V začetku sem mislila, da mi bo lažje, če nihče ne bo vedel, zato tudi novice nisem sporočila več ljudem, za kar pa sem kasneje ugotovila, da bi bilo mogoče prav. Mislila sem, da sem dovolj močna, da zmorem sama to premagati, saj sem se vendar pripravljala na to; da bo dovolj nekaj prejokanih noči skritih pod odejo in ne števnih obiskov pokopališča. A čez čas sem dojela, da sama ne bom zmogla prehoditi te poti. Po nekaj tednih, mesecih predelovanja vsega skupaj v sebi, sem le zmogla o tem govoriti tudi z bližnjimi, kasneje pa bila vedno bolj ponosna nase, ko sem lahko o tem brez prehude stiske govorila tudi z znanci. Sama zase bi rekla, da sem rabila oboje, tako notranjo refleksijo, premislek kot tudi pogovore z bližnjimi o nonotu, smrti, mojim občutjih, doživljanju, pričakovanjih, strahovih... Čeprav je zelo težko govoriti o tem, deliti neprijetna čustva, a je potem veliko lažje. Pomembno se je zavedati, da v tem procesu nismo sami, čeprav se nam tisti trenutek mogoče tako zdi. Skozi svoje prvo žalovanje sem se naučila še eno pomembno, ključno stvar za zavedanje katere sem potrebovala precej časa in se moram še vedno kdaj opomniti. Žalovanje je proces in pomembno je, da gremo prek vseh solz in stisk, ker bomo le tako lahko živeli dalje. Žalovanje ni nekaj kar bo minilo po pogrebu, po tednu, mesecu, dveh treh, pol leta... Žalovanje je dolgotrajen proces in pustiti si moramo jokati, obujati spomine, se soočati s strahovi in sprejeti žalost, ki nas ob misli na pokojnega preveva. Nič ni narobe, če čutimo žalost tudi veliko časa po smrti, to pomeni le, da nam je ta oseba veliko pomenila in v nas pustila pečat. Zato si dovolimo žalovati in si zanj vzeti toliko časa kot ga potrebujemo.
0 Comments
|
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|