13. januar 2017. Petek je bil. Zakaj to vem? Preprosto zato, ker je to dan ko so nastali Drobci sreče. Tako je – petek trinajsti je bil, ampak ker nisem vraževerna, v čakanju na začetek novega meseca ali celo leta pa se mi ni zdelo smiselno čakat. Čutila sem, da je odločitev prava za tisti trenutek, sem se opogumila in kliknila “ustvari”.
Sem tiste vrste človek, ki si za pomembne odločitve (med njimi je seveda tudi začetek ustvarjanja bloga) vzame dovolj časa, kar pomeni, da vedno dobro premislim in pretehtam vse strani, posledice, pluse, minuse..., ki sledijo odločitvi. Pri Drobci sreče pa je od prvega pomisleka do dneva, ko sem ustvarila stran minilo le dobre dva tedna (kar je zame običajno malo za odločitve, ki nimajo roka). Kot bi bilo danes se spomnim, ko sem med pisanjem članka za šolski časopis iznenada pomislila, da bi mogoče svoje zapise objavila tudi širši javnosti na vpogled. Teklo je namreč moje zadnje leto srednješolskega šolanja in zavedala sem se, da kmalu ne bom več imela mesta, kjer bi zapise, ideje misli lahko delila z drugimi. Idejo sem potem nosila v sebi in vsako prosto minutko (pa tudi tiste, ko naj bi se zbrano učila, ups...) mislila o tem, če sploh, kako, na kateri platformi, bi/bo sploh kdo bral in podobno. Vmes sem točno dvema osebama povedala, o čem razmišljam - no, če sem čisto iskrena, je ena očitno tako dobro poznala moje misli, da je ob “Ej, jaz imam eno idej, sam ne vem, če bi...” takoj vedela zakaj gre. Presenetljivo, vem. Še vedno me to navdihne vsakič, ko se spomnim. Obe sta me pri moji ideji podprli, bili iskreno navdušeni ter me spodbujali. Brez tega verjetno ne bi bilo Drobcev sreče. Ideje o svojem blogu se torej nekako nisem mogla znebiti in stalno je bilo to v mojih mislih. Skoraj same od sebe so nabrale kategorije, v katere bi uvrstila svoje ustvarjanje. Ko sem kmalu potem urejala prvo stran, sem ugotovila, da jih je mogoče še preveč. Ampak toliko je področji, ki me zanimajo, težko bi kaj zares izpustila. Sem pa skozi ta prva tri leta ustvarjanja ugotovila, da so nekatere kategorije bistveno bolj zastopane kot druge. Že v začetku so bile nekatere postavljene bolj kot želja, motivacija za pogostejše udejstvovanje, ampak saj veste, kako je, pridejo druge reči... zgodi se življenje. Lahko pa povem, da je prenova kategorij v načrtu, ampak grede na čas, ki je za to potreben, bo potrebno še malo počakati. Največ časa pa mi je v tistih začetnih dneh vzelo premišljevanje o imenu. Ime je namreč tisto, ki mora o vsebini povedati dovolj, a ne preveč in ki omogoča spreminjanje in nadgrajevanje. Ime mora biti nekaj večnega in privabljivega, kar gre hitro v uho. S tem v mislih sem se poigravala z besedami, mojim imenom, priimkom, raznimi iskricami in na koncu dobila idejo o Drobcih sreče. Ne spomnim se točno, če so mi bili že od prvega pomisleka všeč, ampak mislim, da so kar dobro ime, ki me še vedno veseli. V povezavi z imenom pa obstaja še ena prigoda. Ko mi je besedna zveza "Drobci sreče" postala všeč in sem se že skoraj odločila zanjo, sem na spletu preverila, če mogoče že obstaja blog ali kaj podobnega s tem imenom. Vzeti ime že nečesa obstoječega namreč res ne bi bilo prikladno. Po kar natančnem brskanju pa sem vesela ugotovila, da nič takega ne obstaja. Ime sprejela za svoje in blog je začel nastajati. Potem pa sem v juniju dobila sporočila, ki se je glasilo takole: "Zelo sem bila vesela, ko sem videla naslov tvojega bloga. Namreč 😀 tudi sama sem pisala blog z enakim naslovom! Res dobro, prav videla sem to povezanost!". To me je presenetilo, najprej malce negativno, a kmalu zatem sem v tem sporočilu dobre znanke videla neko potrditev, saj pri to res ni moralo biti naključje. (Njenega bloga pa nisem našla, ker je bil dostopen le preko posebne povezave.) Za pravi začetek pa je bila odločila tudi prva javna delitev bloga. Še ko so bili Drobci le ideja, me je prijateljica, ki je kar sama ugotovila, kaj se plete po moji glavi, spodbujala in pogosto spraševala, kdaj bo lahko to mojo stvaritev javno delila z drugimi. Sama sem se tega kar malce ustrašila, saj po objavi na socialnih omrežjih ni več poti nazaj. Takrat sem temu pripisovala velik pomen in dovolila delitev šele potem, ko objavim 5 zapisov. In tisti dan, bilo je že v marcu, sem bila prav pošteno živčna. Ampak ste Drobce lepo sprejeli in to mi je ključno. Tako so Drobci sreče nastali. Nič spektakularnega. In čeprav kdaj dvomim (tisti, ki me spremljate že dalj časa, veste za večmesečni premor, ki se je zgodil vmes), mi v resnici nikoli ni žal, da sem to naredila.
0 Comments
Krizantema. Le kdo jo je prinesel? Še nekdo spomnil se je nate, še nekomu manjkaš, nekemu živ si spomin. Dokler sem bila ob tebi, nisem vedela, kaj raste v meni. Odkar te ni, solzne so oči, misel nate spomine obudi. Misel nate z grenkobo me objame, čeprav ne spomnim se tvojega objema. Si kdaj poklical me po imenu? Me kdaj zazibal v spanec? Se zavedal bližine moje? Si, vem, da si. Rad si me imel kot svojo malo punčko. Gledal me, kako sem rasla, se igrala, učila in smejala. Cenil si mojo skrb zate. Ni ti bilo lahko in sedaj srečen si tam, kjer mogoče nekoč spoznam te. Ne morem verjeti, kako hitro čas beži. Zdi se mi, da je to poletje minilo tisočkrat hitreje kot vsa prejšnja. Ampak to leto je drugačno, ima namreč privilegij enega meseca več počitnic in to pripomore k dodatnemu nasmehu ob misli, da se topli poletni dnevi počasi poslavljajo. Obenem pa so ti dnevi tik pred začetkom septembra tudi malo grenko obarvani. Grenko zato, ker sem pred očitnim znakom, da je konec srednješolskega obdobja in da me sedaj čakajo novi kraji, novi ljudje in novi cilji. Grenko zato, ker se zaključuje eno lepo obdobje, polno novih poznanstev, prijetnih ljudi in okolja. In v to okolje, ki mi je v štirih letih postalo zelo domače, se bom z veseljem vračala. Ko sem 31. avgusta pred štirimi leti prvič zares (torej z namenom, da tam preživim cel teden) vstopila v dijaški dom ŠGV, je bil nad recepcijo napis 'Dom je tam, kje je srce.' in očitno mi je Vipava ukradla srce. In kaj me je tako očaralo, da v teh dneh veliko razmišljam njej? Mislim, da so v največji meri za to krivi ljudje, ki sem jih srečevala in spoznala tam. V prvi vrsti tukaj mislim sošolce in prijatelje ter tudi vse profesorje in druge zaposlene na ŠGV. Zaradi njih je bilo to obdobje čudovito. In tudi zaradi njih sem danes taka kot sem. Pa le novi sošolci in novi prijatelji, ampak tudi Vipavci so prispevali k okusu domačnosti. Topli ljudje, ki ti z veseljem vrnejo jutranji, še malo zaspan pozdrav. Najbolj pa mi bo v spominu ostal starejši gospod, ki sem ga srečala le enkrat a se me je dotaknil s posebno gesto, ki je daleč od običajnega v današnjih dneh. Ob pozdravu se je zaustavil, naslonil na palico in počasi dvignil klobuk. Še vedno se mi na obrazu pojavi nasmeh, ko se spomnim tistega pozdrava. In taki na videz drobni trenutki zavzamejo celo srce. Potem pa je seveda za domačnost krivo tudi okolje, sama narava. Ta nikoli ne razočara. Z burjo prevetri misli in srce takrat, ko začneš verjeti v nekaj preveč in enostavno ne veš več kam in kako naprej. Spomni na občutek veličine in čarobnosti ter vzbuja domišljijo z unikatnimi raznobarvnimi sončnimi zahodi. Daje priložnost za sprehode vseh vrst, ki te mnogokrat nagradijo z izjemnimi razgledi, ki jih drugače ne dobiš tako na hitro. Zgodnjim pomladnim cvetjem, ki spomni na to, da življenje samo en velik dar in da se je potrebno iz vsake zime prebuditi v cvetju. In vse to bom pogrešala. Pogrešam sedaj, ko sem doma, in to bom pogrešala tam, kjer 'vsi ljudje hitijo'.
In v tem kraju sem ustvarila veliko izjemnih spominov in z vsem srcem sem hvaležna čisto vsem, ki so soodgovorni zanje. Hvala vsem. Težko se je dokončno zahvaliti, najti prave besede za to, kar v srcu čutim. In zato naj zadnje štiri besede, simbolično za vsako leto ena, odtehtajo vsem za vse skupaj. HVALA. HVALA. HVALA. HVALA. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|