Ne sprašuj me,
kako sem. Vem, da čutiš mojo bolečino. Ne sprašuj me, zakaj ob večerih po mojih licih tečejo solze. Tudi sama iščem njih smisel. Nimam pravega odgovora. Ne sprašuj me, kaj si želim. Veš, da imam le eno željo. Ne sprašuj. Le objemi me in trenutek bo lažji.
0 Comments
Danes mineva štiri leta od začetka Drobcev sreče. Še vedno se spomnim začetne energije in zagona pomešanega z malo strahu ter ogromno spodbud in vere vame in v Drobce še preden so ti zares nastali. Štiri leta so lahko malo ali veliko, odvisno s katerega gledišča pogledaš. Meni so minila hitro in kar neverjetno je pogledati na vse spremembe, ki so se v tem času zgodile in izzive, ki smo jih uspeli premostiti. Pred vami je malo daljši zapis, ker je več kot le rojstnodnevna refleksija preteklega leta. Obsega namreč tudi odločitev za prihodnost Drobcev sreče ter iskreno obrazložitev zanjo, saj je ta terjala veliko premisleka.
V tem četrtem letu se je tudi vsebina na Drobcih sreče spremenila. Skupno je bilo objavljenih 37 zapisov, kar je točno zapis več kot drugo leto obstoja in tako je bilo to leto kvantitativno najbolj bogato v naši zgodovini. Osebno sem presenečena nad številom objav, pred natančnim štetje nisem imela občutka, da jih je toliko. V začetku leta sem začela z novo rubriko odgovarjanja na vprašanja, kasneje pa sem temu dodala še kratke zgodbe, ki jim sama pravim 500 besed, saj je to običajno obseg, ki ga želim doseči. Te zgodbe so, podobno kot vprašanja, nastale povsem spontano. Dobila sem idejo, ki me ni zapustila dokler je nisem zapisala. Na te zgodbe sem res ponosna in so običajno sprožile ogromno zadovoljstva, ko sem prebrala dokončno obliko. Veliko več je bilo letos predlogov za branje, ker sem verjetno tudi več brala kot prejšnja leta. To se dejansko edine objave, ki jih zadnje čase pišem na zalogo oziroma vnaprej, ko knjigo preberem. Včasih je bilo takih v naprej napisanih objav več in to je bilo zelo uporabno. Povečala se je še količina poezije, ki je ugledala luč sveta in ste jo na moje presenečenje zelo lepo sprejeli. Nasprotno pa se je zmanjšala količina zapisov mojih razmišljanj, ki so bili prej večinski del. Ne gre za to, da ne bi imela snovi za te ali da so moje misli prazne – idej in tematik je ogromno, seznam se vztrajno daljša, ampak se nekako ne morem spravit k pisanju koherentnega, smiselnega zapisa ali pa mi ta, ko ga iz glave preslikam na papir ni in ni všeč. In prav to je prispevalo del k moji odločitvi. Težko mi je to pisati, ker vem, kaj so mi Drobci sreče pomenili na začetku. Nastali so bolj kot ne spontano, iz potrebe po mestu za objavljanje svojih zapisov za čas, ko možnosti objav v šolskih časopisih ne bo več. Bili so neobičajen hobi, sprostitev in v veliki večini neka s srečo navdana koristna poraba časa, idej in talentov. Zadnje čase pa mi ustvarjanje bolj predstavlja delo in obvezo imeti zanimive vsebine in predvsem objavljati redno. Res je, da nimam nikogar, ki bi mi postavljal roke, a je prav rednost pri objavah po mojem mnenju tisti ključ in smisel vsega skupaj. Želela bi si bolj rednih objav, a ne gre. Kot sem že pred leti omenila, mislim, da je v pisanju zelo očitno kdaj zapis nastane bolj po sili kot pa iz čistega navdiha. Poleg tega občutka, da pišem kot bi nalivala iz praznega kozarca, pa so me v zadnjem času začela precej obremenjevati tudi številke. Vidim statistiko ogledov oziroma klikov na objavo preden objavim nov prispevek in tudi Facebook me konstantno obvešča o dosegu objav in aktivnih klikov nanje. Te številke so nizke, enomestne in vse pogosteje se sprašujem, kakšen smisel ima pisanje oziroma bolje javno objavljanje zapisov, če jih nihče ne prebere. In čeprav vem, da všečki in kliki niso vse, da to ne bi smelo biti vzrok veselja/žalosti ali pa merilo uspeha. A nekaj o vsem skupaj vseeno pove. Nikoli nisem pričakovala stotine sledilcev, ki bi se redno vrača k Drobcem sreče, kaj šele več kot to – nikoli si nisem želela ali pomislila na to, da bi imela ogromno množico bralcev in se nisem enačila z blogarko, čeprav pišem blog. Tudi pisala nisem za klike in všečke, ampak iz lastnega veselja do ustvarjanja s pisano besedo. Zdi se mi prav, da se na tem mestu javno zahvalim vmes, ki včasih zaidete med Drobce sreče. Posebna zahvala gre meni dragi trojici, ki prebere vsako objavo, jo všečka in se z mano pogovarja o Drobcih na lastno pobudo. M, H in D, najlepša hvala, vaša podpora mi ogromno pomeni. Nekako ne vidim smisla več v vsem skupaj. Z zapisi nisem zadovoljna – nekateri sicer še vedno prižgejo neko iskrico, a jih večina nastane, ker mora, če se nekoliko grobo izrazim. Nov zagon so mi dale kratke zgodbe, ki me res veselijo, a če ne bi bilo bloga, jih zagotovo ne bi pisala vsak mesec oziroma tako pogosto. Pisanje mi bolj kot hobi predstavlja delo in številke pravijo, da zapisov ne bere skoraj nihče. Poleg tega pa se dotaknimo še organizacije zapisov, ki je v zadnjem času ostala nedotaknjena oziroma neorganizirana, in celotne grafične podobe, ki čaka na popravke že čisto predolgo. Sprva sem bila s celotno podobo zelo zadovoljna, a že nekaj časa vem, da potrebuje prevetritev. Skupaj s vizualnimi spremembami je bilo v načrtu tudi prestrukturiranje kategorij v skladu s spremembami vsebine, a je tudi to ostalo nedokončano. Kot že povedano odločitev, ki sem jo sprejema ni bila enostavna, a se mi zaradi zgoraj opisanih vzrokov zdi nujno potrebna in racionalna. Pred mesecev dni, ko me je ta celotna situacija posebej obremenjevala sem se odločila, da bo tale zapis (ki je mimogrede 116) zadnji. Ta odločitev mi ni dala miru in sem znova in znova premlevala celotno situacijo ter pred tedni spremenila svojo odločitev in se sedaj ob novi končni odločitvi počutim mirno. Na to spremembo je precej vplivalo zadnje leto, ki je bilo globalno gledano drugačno in vsi vemo zakaj – to pa je tudi na meni pustilo neke sledi, ki jih je pri takih odločitvah potrebno upoštevati. Tale zapis ni zadnji za zmeraj, ampak je zadnji pred neomejeno pavzo, čas brez objav, ki se začenja danes. Pojma nimam, kdaj se bo to obdobje zaključilo in bom spet kaj javno objavila, mogoče bo to veliko prej kot si sama mislim, ne vem. Brez skrbi, pisala bom še vedno in misel na Drobce sreče ne bo izginila. Drobci sreče v taki obliki kot so bili zadnje štiri leta se za nekaj časa poslavljajo. Mogoče pa zberem pogum in se vrnem v drugačni obliki. (Sama vidim, da so pisni mediji vedno manj in manj popularni, nihče več ne bere, iskreno sem tudi sama prenehala z branjem nekaterih blogov.) Ima že precej izoblikovano idejo za Drobce sreče v drugačnem mediju, a ta sprememba zahteva nekaj finančnega vložka in poguma, ki ga zaenkrat še ne zmorem, v meni je namreč strah, da bo usoda tistega enaka usodi teh zapisov in bo tako (predvsem finančni) vložek zaman. No, pa sem povedala. Upam, da mojo odločitev razumete in jo sprejmete. Mogoče bo kdo izmed vas pogrešal Drobce sreče, jaz vem, da jih bom. Ne glede na vse ne pozabite v vsakem trenutku iskati drobce sreče in želim vam, da bi jih videli mnogo. 13. januar 2017. Petek je bil. Zakaj to vem? Preprosto zato, ker je to dan ko so nastali Drobci sreče. Tako je – petek trinajsti je bil, ampak ker nisem vraževerna, v čakanju na začetek novega meseca ali celo leta pa se mi ni zdelo smiselno čakat. Čutila sem, da je odločitev prava za tisti trenutek, sem se opogumila in kliknila “ustvari”.
Sem tiste vrste človek, ki si za pomembne odločitve (med njimi je seveda tudi začetek ustvarjanja bloga) vzame dovolj časa, kar pomeni, da vedno dobro premislim in pretehtam vse strani, posledice, pluse, minuse..., ki sledijo odločitvi. Pri Drobci sreče pa je od prvega pomisleka do dneva, ko sem ustvarila stran minilo le dobre dva tedna (kar je zame običajno malo za odločitve, ki nimajo roka). Kot bi bilo danes se spomnim, ko sem med pisanjem članka za šolski časopis iznenada pomislila, da bi mogoče svoje zapise objavila tudi širši javnosti na vpogled. Teklo je namreč moje zadnje leto srednješolskega šolanja in zavedala sem se, da kmalu ne bom več imela mesta, kjer bi zapise, ideje misli lahko delila z drugimi. Idejo sem potem nosila v sebi in vsako prosto minutko (pa tudi tiste, ko naj bi se zbrano učila, ups...) mislila o tem, če sploh, kako, na kateri platformi, bi/bo sploh kdo bral in podobno. Vmes sem točno dvema osebama povedala, o čem razmišljam - no, če sem čisto iskrena, je ena očitno tako dobro poznala moje misli, da je ob “Ej, jaz imam eno idej, sam ne vem, če bi...” takoj vedela zakaj gre. Presenetljivo, vem. Še vedno me to navdihne vsakič, ko se spomnim. Obe sta me pri moji ideji podprli, bili iskreno navdušeni ter me spodbujali. Brez tega verjetno ne bi bilo Drobcev sreče. Ideje o svojem blogu se torej nekako nisem mogla znebiti in stalno je bilo to v mojih mislih. Skoraj same od sebe so nabrale kategorije, v katere bi uvrstila svoje ustvarjanje. Ko sem kmalu potem urejala prvo stran, sem ugotovila, da jih je mogoče še preveč. Ampak toliko je področji, ki me zanimajo, težko bi kaj zares izpustila. Sem pa skozi ta prva tri leta ustvarjanja ugotovila, da so nekatere kategorije bistveno bolj zastopane kot druge. Že v začetku so bile nekatere postavljene bolj kot želja, motivacija za pogostejše udejstvovanje, ampak saj veste, kako je, pridejo druge reči... zgodi se življenje. Lahko pa povem, da je prenova kategorij v načrtu, ampak grede na čas, ki je za to potreben, bo potrebno še malo počakati. Največ časa pa mi je v tistih začetnih dneh vzelo premišljevanje o imenu. Ime je namreč tisto, ki mora o vsebini povedati dovolj, a ne preveč in ki omogoča spreminjanje in nadgrajevanje. Ime mora biti nekaj večnega in privabljivega, kar gre hitro v uho. S tem v mislih sem se poigravala z besedami, mojim imenom, priimkom, raznimi iskricami in na koncu dobila idejo o Drobcih sreče. Ne spomnim se točno, če so mi bili že od prvega pomisleka všeč, ampak mislim, da so kar dobro ime, ki me še vedno veseli. V povezavi z imenom pa obstaja še ena prigoda. Ko mi je besedna zveza "Drobci sreče" postala všeč in sem se že skoraj odločila zanjo, sem na spletu preverila, če mogoče že obstaja blog ali kaj podobnega s tem imenom. Vzeti ime že nečesa obstoječega namreč res ne bi bilo prikladno. Po kar natančnem brskanju pa sem vesela ugotovila, da nič takega ne obstaja. Ime sprejela za svoje in blog je začel nastajati. Potem pa sem v juniju dobila sporočila, ki se je glasilo takole: "Zelo sem bila vesela, ko sem videla naslov tvojega bloga. Namreč 😀 tudi sama sem pisala blog z enakim naslovom! Res dobro, prav videla sem to povezanost!". To me je presenetilo, najprej malce negativno, a kmalu zatem sem v tem sporočilu dobre znanke videla neko potrditev, saj pri to res ni moralo biti naključje. (Njenega bloga pa nisem našla, ker je bil dostopen le preko posebne povezave.) Za pravi začetek pa je bila odločila tudi prva javna delitev bloga. Še ko so bili Drobci le ideja, me je prijateljica, ki je kar sama ugotovila, kaj se plete po moji glavi, spodbujala in pogosto spraševala, kdaj bo lahko to mojo stvaritev javno delila z drugimi. Sama sem se tega kar malce ustrašila, saj po objavi na socialnih omrežjih ni več poti nazaj. Takrat sem temu pripisovala velik pomen in dovolila delitev šele potem, ko objavim 5 zapisov. In tisti dan, bilo je že v marcu, sem bila prav pošteno živčna. Ampak ste Drobce lepo sprejeli in to mi je ključno. Tako so Drobci sreče nastali. Nič spektakularnega. In čeprav kdaj dvomim (tisti, ki me spremljate že dalj časa, veste za večmesečni premor, ki se je zgodil vmes), mi v resnici nikoli ni žal, da sem to naredila. Vse najboljše za vas, vse najboljše za vas, vse najboljše dragi Drobci sreče, vse najboljše za vas. Takole bi prepevali, če bi ob današnjem drugem rojstnem dnevu Drobcev sreče priredili zabavo, a bomo tudi letos ta pomemben datum obeležili z malce refleksije za nazaj in pogledom naprej. Obletnice so tudi temu namenjene, kajne? V tem drugem letu obstoja je bilo objavljenih 36 Drobcev sreče, 34 izpod mojih prstov in 2 gostujoča zapisa. Zelo sem vesela, da mi je uspelo letos objaviti več zapisov kot lani, a si še vedno želim, da bi jih bilo še več in bi bili ti redni. Veliko je idej, a žal je zaenkrat premalo časa in sredstev, ki bi jih lahko posvetila razvijanju zamisli in realizaciji teh. Tudi počasi se daleč pride in dokler je povečevanje trend, se ne bom pritoževala, ampak se bom še najprej trudila, da se bo blog razvijal. V drugem letu so Drobci sreče doživeli veliko mejnikov. Prvič sem kot avtorica Drobcev sreče prejela materialno zahvalo, nagrado za svoje delo. Kontaktirala me je avtorica knjige, o katerih sem delila svoje misli, in se mi s knjižnim darilom zahvalila. Zelo sem bila vesela te pošiljke in njenih besed, ogromno mi pomenijo in dajejo obilo zagona. Drugi pomemben mejnik pa je bolj številčen, 23. oktobra so namreč Drobci sreče na facebook strani prejeli svoj stoti všeček. Še enkrat hvala vsakemu posebej. Pred kratkim ste lahko prebrali tudi zapis o žalovanju, ki je zame še eden od pomembnih mejnikov, saj sem uspela zapisati in objaviti nekaj kar nima v sebi obilo radosti in ne izvira iz nje. Ob pisanju tistega zapisa sem jokala, ampak sama menim, da je vredno kdaj iti čez to, da bi lahko drugim (in sebi) pomagali. In glede na vaše odzive sem vesela, da sem zmogla narediti ta korak. Tudi leto so bile nekatere kategorije bolj aktivne kot druge, tega se zavedam. V načrtu imam nekaj zanimivih projektov in mogoče tudi prevetritev kategorij in vizualne podobe (pustite se presenetiti). V dneh letih sem se namreč precej naučila tako o svojem ustvarjanju, pisanju kot tudi o podobah in izgledu strani in sem se pripravljena učiti še naprej. In ko smo že pri izgledu. Lani sem obljubila primeren logotip in danes ga s ponosom predstavljam. Dolgo je trajalo, da je nastal, a sem se po razmisleku odločila, da ga bom sama oblikovala. Zato mogoče res ne zgleda super profesionalno, ampak je pa moje delo, tako kot so Drobci sreče. Več o njem kmalu. Za konec bi se rada zahvalila vam, ki Drobce sreče sploh prebirate. Brez vas ne bi obstajali. Hvala, da jih berete, jih komentirate, všečkate in spodbujate. Posebej pa se bi zahvalila še avtorjema gostujočih objav za pogum in sodelovanje ter povabilo vsem. Čeprav mogoče zveni kot da se ponavljam, so to neke potrditve in sem zanje izjemno hvaležna, zato: HVALA.
Da čas hitro beži, se lahko verjetno vsi strinjamo. Dvakrat gremo spat in je mesec naokoli, in ko se to 12-krat ponovi je naokoli že celo leto. In 13. januarja 2018 je tako minilo eni leto od mojega klika 'ustvari stran' in tako 365 dni obstoja Drobcev sreče, kotička na spletu, na katerem delim svoje misli in druge stvari, ki me osrečujejo.
In za obletnico se seveda spodobi, da zberem svoje misli. In zakaj to počnem šele sedaj, 20 dni po tem dnevu. Za to seveda obstaja razlog, saj sama nerada zamujam z lepimi željami in rada obeležim take 'pomembne' dni. In verjemite mi, da sem vse te dni od takrat zbirala moč, da z iskrenim veseljem zapišem svoje misli o prvi obletnici obstoja Drobcev sreče. Tik pred 13. januarjem se je namreč zgodilo nekaj, kar mi gre še vedno težko iz jezika (ali izpod prstov) in ne ravno spada med Drobce sreče, ampak zdi se mi prav, da iskreno povem, zakaj je tako. Umrl mi je nono in to me je zelo čustveno pretreslo, tako se nisem mogla iskreno veseliti. Ni se mi zdelo prav, da se pretvarjam in pišem o tem, kako sem vesela za ta dosežen mejnik, da nisem prej obupala ali karkoli, ker enostavno sem mogla, niti zmogla biti srečna. Ampak vse v življenju se zgodi točno takrat, ko se mora, vse ima svoj namen, pravijo. In verjetno ga ima tudi to. Tudi če je že toliko dni mimo in bo kmalu blog preživel svoj 13 mesec, ne morem verjeti, da je od te moje odločitve, da delim delček sebe na spletu, že eno leto. In najprej moram reči, da sem zelo hvaležna vsem vam, ki prebirate Drobce in jih tako ali drugače delite med svoje prijatelje. Hvaležna sem res čisto vsakemu posebej, ki prebira moje objave. Brez vas verjetno ne bi bilo več javnih objav. Hvala za podporo, komentar ali všeček. Vedno znova me razveseli in spodbudi, ko me kdo kaj vpraša o Drobcih. Vem, da se uspešnost ne sme šteti v številu facebook všečkov ali klikov na stran, a sem kljub temu za vsakega od njih izjemno vesela. Seveda pa, matematik v meni, me more mimo statistike. V prvem letu je bilo na blogu 27 objav, stran na facebooku (ki ni aktivna že od prvega dne) je dobila 88 všečkov in stran je na teden dobila tudi več 250 ogledov (po podatkih, ki mi jih ponudi spletna platforma, pa ji ne verjamem najbolj). In ko gledam te številke, si želim, da bi bile višje, predvsem tiste prve, da bi bilo objav več. Imam veliko idej, a premalo časa, da bi vse zapisala tako kot bi si želela. Brez pomena, se mi zdi, da bi nekaj objavila samo zato, da objavim. Vse skupaj vsem začela, da bi lahko z drugimi delala svoje veselje in ne zdi se mi prav, da bi se silila ob vsakem času nekaj pisati, zgolj zato da objavim. Objave bodo, ko se mi bo zdelo, da želim nekaj deliti s svetom. Želim objavljati pristne zgodbe in misli, in ne izmišljenih pravljic. Tudi to sem se v tem letu naučila in tudi odločila. Navsezadnje je to le moj hobi. Kdaj imam super idejo, pa enostavno ne zmorem najti časa in energije, da bi to spravila v urejeno besedilo. Vem, da pomanjkanje časa ni najboljšo izgovor, a tu ne iščem izgovorov le razlagam, zakaj je objav toliko kolikor jih je. Včasih imam milijon idej kaj napisati, potem najdem čas in stvar zapišem, preberem in si mi ne zdi primerno za objavo. Včasih bi si želela nekaj objaviti, ko me facebook tako prijazni opominja, da že xy dni nisem 'razveselila' tistih, ki so jim Drobci všeč..., pa enostavno ne vem kaj naj objavim. Poleg tega, da se ne smem siliti objaviti nečesa, samo zato, ker je od zadnje objave minilo kar precej časa, sem se v tem letu naučila še marsikaj drugega. Najprej to, kar radi povedo vsi blogerji, in sicer, koliko časa je dejansko potrebnega za eno objavo s katero sem zadovoljna. Že prej sem pisala članke, a nisem si predstavljala, da bo za to potrebno še več časa. Sama se rada potrudim, da se zapis lepo bere, da je brez slovničnih napak in da je opremljen z lepo, vabljivo fotografijo. In pri zadnjem je še veliko prostora za napredovanje, kot sama rečem, če nekaj ni najboljše. Glede na razporeditev objav po kategorijah, sem ugotovila tudi katera so tista področja, ki jih posvečam manj časa, pa bi si želela, da bi bilo temu drugače (pa saj so tudi nastala v zavedanju tega, a vseeno). Ob obletnicah običajno voščimo lepe želje in podarimo darilo. Zame je vsaka vaša pohvala in vsaka moja objava lepa želja za naprej in potrditev, da je prav, da blog obstaja. Darilo pa naj bo tokrat zavito v dve škatli. V prvi je nekaj, kar si Drobci sreče zaslužijo in kar si želim ustvariti že odkar je ideja o blogu postala resna. Glede na to, da o tem razmišljam že skoraj eno leto, pa nimam kaj več kot le nekaj nakracanih skic, sem razmišljala, če želim o tem darilu sploh kar javno napisati, a naj to služi tudi kot motivacija in nekakšna obveza. Kot ste mogoče že ugotovili, je to logotip za Drobce sreče in mogoče tudi prenovitev njegove zunanje podobe. Vem, da je od ustanovitve šele eno leto, a podoba ni še taka kot bi si jo želela. Drugo darilo pa je nekaj za bralce, ja tudi zate, ki sedaj to bereš. To bodo 'gostujoče objave'. Ker marsikdo kdaj pa kdaj rad kaj pove naglas, sem se odločila, da dajem vsem priložnost. Če želite, da se med Drobci sreče znajde tudi vaš zapis, mi ga pošljite po elektronski pošti na [email protected] in če se mi bo zdel primeren, ga bom objavila. Pa kar pogumno. Vse najboljše in še na mnoga leta… |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|