Časi se spreminjajo. Bili so časi, ko je bilo branje časopisa luksuz, sledili so tisti, ko je skoraj vsak dnevno prebiral časopis. Prišli pa so časi, ko je časopis že skoraj preteklost. Že mnoga leta se sprašujemo o ohranitvi tega medija. In ni tako le s časopisom. Odkar pišem blog sem dobila občutek, da je tako tudi z blogi.
Ljudje si že od nekdaj delimo novice, le z deljenjem dogodkov in misli posameznikov lahko napredujemo kot skupnost, saj bi um enega samega težko dosegel vse to, kar imamo sedaj. Iz ustnega izročila se je deljenje novic z iznajdbo tiska leta 1450 preneslo na papir. Po izumu svetovnega spleta (okrog 1990) pa tudi na to 'vsem dostopno' omrežje, brez katerega si danes težko predstavljamo normalen vsakdan. Sama sklepam, da so ljudje, ki so pisali komune in imeli vedno kaj povedati, videli splet kot novo priložnost, da njihove misli in besede dosežejo več in več ljudi. Tako so nastali blogi. Beseda sama izhaja iz angleške besede 'weblog' in je bila prvič uporabljena leta 1997. Za leto prvega bloga, ki je bil (le) spletna stran, kjer je avtor delil svoje komentarje, razmišljanja, doživljanje pa nekateri štejejo že leto 1994. Posebni sistemi, blogerske platforme so se pojavile 1999, z letom 2001 pa je blogarstvo s poročanjem o terorističnih napadih na ZDA doživelo razcvet. Tako pravi zgodovina. Trenutno pa imam občutek, da se nahajamo v obdobju, ko tudi blogi izgubljajo pozornost. Večini je bolj enostavno in prikladno pogledati video vsebino kot pa prebrati objavo v pisani obliki. In tako so postali popularni vlogi, video blogi, kjer ljudje na spletu delijo koščke svojega življenja v obliki videov. Prvi naj bi bil posnet leta 2000, porast pa je deljenje video vsebin doživelo leta 2005. In v blog sceni je težko spregledati trend; večina piscev blogov se je preusmerila v deljenje video vsebin. Nekateri so popolnoma zamenjali medij, drugi pa iščejo pot v kombinaciji pisanih in video objav. Vsak želi biti viden, ohraniti ali povečati število spremljevalcev in zato je potrebno biti nekaj posebnega. Sama že od samega začetka Drobcev sreče pogosto dobivam vprašanje, če oziroma kdaj bom začela tudi snemati in objavljati videe. No, mogoče je to vprašanje čisto na mestu, saj mi video produkcija, oprema, snemanje, montaža in še vse kar spada zraven niso tuji pojmi. In kakšen je odgovor? Ne, vsaj zaenkrat še ne boste videli Drobcev sreče v video obliki. Ne morem pa reči, da bo za vedno tako, saj sem, predvsem zaradi pogostosti tega vprašanja, veliko razmišljala o tem. Ampak…ne. Drobci sreče so pred skoraj letom in pol nastali v pisani obliki in bodo taki ostali še nekaj časa. Zakaj? Najprej zato, ker sem tega formata sama bolj navajena, bolje se izražam v pisani besede in mislim, da bi ustvarjanje kvalitetnih videov zahtevalo še več časa. Potem pa tudi zaradi samega ohranjanja pisane slovenske besede. Na trenutek namreč dobivam občutek, da smo se nekako pozabili izražati v lepi slovenščini in da se ta na spletu vse bolj izgublja med vsemi kraticami in predvsem med angleščino. Pa tudi samo branje izginja, pa ne le branje knjig, ampak branje na splošno. Vlog lahko pogledaš (ali mu le prisluhneš) med obrokom, likanjem ali ustvarjanjem. Branje pa zahteva malo več pozornosti. Zavedam se, da s tem seveda zmanjšujem krog potencialnega občinstva, a nič zato. Komur so Drobci sreče všeč si bo vzel čas in prebral objavo, komur pa to predstavlja prevelik napor, naj si najde sebi všečne vsebine v obliki, ki mu bo prijetnejša. Prav zato sem hvaležna in vesela vsakega komentarja, klika ali všečka. Hvala, ker spremljaš Drobce sreče.
0 Comments
So stvari, ki jih v življenju opravimo enkrat; običajno enkrat uspešno opravimo izpit za avto, se vpišemo v srednjo šolo,... in verjetno sem za večino spada tudi opravljanje mature. Tudi sama si nikoli nisem mislila, da bom pisala maturo večkrat. Ko nam je tajnica maturitetne komisije razlagala o ponovnem pisanju mature temu nisem zares prisluhnila, saj si nisem mislila, da bom te informacije rabila. Šele približno štiri mesece nazaj sem prvič resno pomislila, da bi mogoče ponovno opravljala maturo. In res sem se odločila, da popravljam dva predmeta.
Ta odločitev seveda ni bila enostavna, saj ponovno opravljanje mature, pa čeprav ne v celoti, predstavlja obveznost in določeno količino dela. Mogoče je bila zame odločitev lažja, saj sem si za popravljanje izbrala matematiko in fiziko, predmeta, ki sta tudi moja študijska. A ne glede na to, je ponovno opravljanje mature vzelo kar precej časa in energije. Pisanje mature se ujema z izpitnim obdobjem na fakulteti, tako da je bila to le dodatna obremenitev urnika. Ampak je ne obžalujem. Imam željo in če jo želim uresničiti, se je treba potruditi in tudi malo tvegati. Mogoče mi še vedno ne bo uspelo, ampak kaj pa če mi :) . Pa tudi če mi ne bo uspelo, mislim oziroma vem, da s tem nisem popolnoma ničesar izgubila. Kdaj mora človek poskusiti, ne glede na možnost poraza. In določene stvari je treba večkrat poskusiti, še posebej, če ti situacija, ki jo prinese 'poraz' ni preveč ljuba. Ne spomnim se najbolje, kako sem samo opravljanje mature doživljala prvič, kako sem bila zadovoljna s svojim delom tik po oddaji izpitnih pol in kakšen občutek sem imela. A sem tokrat cel proces zagotovo doživljala drugače. Ne le, da sem bila na tej poti veliko bolj sama, saj sem se lani na maturo pripravljala s sošolci, ki so bili na istem, letos pa ni bilo tega skupinskega duha, ampak tudi pogled na vse skupaj je bil drugačen. Če ne drugega, sem vedela, da ne morem ničesar poslabšati (saj se upošteva boljši rezultat), a tudi sicer mislim, da sem se manj obremenjevala s celotnim procesom in končnim rezultatom. Lepo se je bilo spet vrniti v srednješolske klopi, srečati stare profesorje in spet biti 'maturant'. So mi pa nasmehe na obraz risale debate, ki sem jim prisluhnila pred in po izpitu. Ne vem, če smo bili tudi mi taki, a sedaj se mi zdi dolgo razpredanje o izpitnih vprašanjih in ugotavljanje pravilnosti odgovorov po odpisanem izpitu, predvsem tistemu izpred tedna dni, rahlo nesmiselno. Pa tudi prehitro sklepanje o rezultatih me je presenetilo, ne moreš po odpisani prvi poli že obupovati nad celotnim uspehom na maturi, lahko te občutek vara ali pa boš vse popravil z drugo polo. Dodatna obremenitev z vnaprejšnjo vero v neuspeh in obupovanje zagotovo ne koristita za nadaljnje delo. Kar si napisal, si in nič se ne da več popraviti, izpit je za tabo in sedaj je čas za nove cilje. Ko sem se odločala in potem tudi odločila, sem od različnih ljudi dobila različne mnenja. Generalno pa bi odzive lahko razdelila na dva pola; tiste, ki so to videli kot dejanje poguma in tiste, ki niso ravno razumeli moje odločitve. Sprva nisem popolnoma razumela ne enih ne drugih. A korak vstran in pogled z drugega zornega kota sta mi bila v pomoč, da sedaj razumem obe strani, vsaj tako mislim. V nas je neko prepričanje, da kamor smo pristali tja sodimo, pa ne glede na to, kako nam je tam všeč. Sprijaznimo se z 'usodo', čeprav mogoče vanjo sploh ne verjamemo. Po številu točk smo bili uvrščeni na študijski program, in če ga le uspemo uspešno opravljati in napredovati v višnji letnik, pač tam tudi zaključimo šolanje. In ljudem, ki jim je to popolnoma normalno, se je zdela moja odločitev neobičajna, mogoče celo neumna. Sprva si je niso znali dobro razložiti in so zato postavljali razna vprašanja, ki pa so kazala na to, da se jih vse to zdi nesmiselno, vsaj sama sem dobila tak občutek. Potem so bili tu še drugi, ki pa so me skoraj okronali za človeka z največ poguma v državi. Na njihove odzive sem se le nasmehnila, se počutila počaščeno in si mislila 'saj to res ni odločitev, ki bi terjala tolikšno mero poguma'. A potem sem to povezala s prejšnjim razmišljanjem o običajni poti; vpišeš se na določen študij in ga opraviš. In s tega vidika je ponovno opravljanje mature in vpis na drugi študijski program res dejanje, ki zahteva pogum. Vodi namreč do vprašanja 'kaj pa če mi tudi tokrat ne bo uspelo?' in s tem se je težko soočiti. Sama sem se 'zavarovala' in nisem opustila rednih študijskih obveznosti, saj se možnosti ponovnega nedoseganja zadostnega števila točk za vpis zavedam. Je pa vse skupaj tudi stvar dobre organizacije, čas je potrebno dobro razporediti in pri vsem skupaj ne pozabiti na sprostitev in počitek. V času odločitve in samega pisanja pa je bilo, priznam, kdaj tudi težko in sem izgubila voljo do učenja ter upanje v uspeh. A na srečo so mi ob strani stali ljudje, ki so mi vlivali pogum in so verjeli vame, v moje sposobnosti. In njim gre zahvala, da sem zvozila skozi to obdobje. Hvala vsem za lepe besede, spodbudo in hvala tudi tistim, ki me niso razumeli, saj sem ravno preko iskanja odgovorov o pomenu te odločitve vsakič dobila potrditev, da sem se odločila pravilno. Sedaj pa preostane le še (par izpitov na faksu in) čakanje na rezultate, da vidimo kam bo vodila pot. Moj svet sredi oceana: 32 dni jadranja čez Pacifik v soncu in dežju, v strahu in smehu je delo Jasne Tuta, ki si je nekega dne prisluhnila in ugotovila, da bo zares srečna šele takrat, ko se bo preselila na jadrnico in jadrala. Knjiga je že več kot eno leto, vse odkar sem bila na enem njenih predavanj, na katerem me je navdušila, stala na domači polici in čakala, da bo trenutek pravi za njeno branje. In mislim, da bi težko izbrala primernejšega. V veliko veselje mi je bilo med odmori od učenja z Jasno in Rickom na jadrnici Calypso jadrati na prostrani modrini oceana in pozabiti na zvezke in snov, ki naj bi se je bila naučila. Na prvi pogled knjiga mogoče obeta kot dober potopis, a garantiram, da je veliko več kot to. Jasna namreč v potek potovanja, lepih in manj lepih trenutkov, ki so se jima na poti zgodili, lepo vpleta tudi lastna razmišljanja in spoznanja, ki jih je prejela na poti čez ocean. To ni neka idealistična zgodba čarobne poti preko oceana, ampak je lep prikaz tega kar sta na poti doživela. Vsaka pot ima vzpone in padce, sonce in nevihte in vse to lahko preberemo, če se v Mehiki vkrcamo na krov in (med vrsticami) plujemo do otoka Hiva Oa v Francoski Polineziji. Vsaka knjiga, ki jo beremo mora imeti najprej dober slog, da se lepo bere, potem dobro zgodbo, z dodatno vrednostjo pa so opremljene knjige, ki nosijo tudi nekaj konkretno uporabnega znanja. In ta knjiga je taka. Ni pa to priročnik za jadralce, da ne bo pomote. Knjiga je zelo poljudno napisana in jo bo razumel vsak, tudi ne-jadralec. A nikomur ne bo odveč, če bo vedel kje je krma in kje premec. Bo pa za tiste, ki ste že imeli možnost jadrati večji užitek. In tudi zato, ker sem sama že jadrala in uživam z vetrom v laseh, a vem, da zna biti morje tudi razburkano, je bilo branje zame še bolj doživeto. Jasna potovanje zaključi: "Podoživljam občutek, ki nas preveva po ogledu odličnega filma v kinodvorani. Ko se prižgejo luči, sploh ne moremo vstati. Gledano v prazni in čakamo, da se poleže vse tisto, kar je režiser prebudil. Zato nocoj sedim tu, pod tem čudovitim polinezijskim nebom, in poslušam tišino." In po prebranem epilogu sem tudi sama še malce obstaja in razmišljala, kaj vse se/ me je Jasna naučila. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|