Piše: Neo Prizadevamo si, da bi jo dosegli v svojem delu. Iščemo jo v vsakdanjih stvareh. Majhne napake nas že spravijo iz tira. Nad marsičem dvignemo roke, če nismo dovolj predani svojemu delu. Popolnost ali nič. A vendarle se mi zdi prav, da smo zahtevni do dela, ki ga opravljamo. Nič ne sme ostati napol narejeno, ker bomo samo tako zares ponosni na svoje delo, čeprav mogoče res ni treba, da se ženemo do skrajnosti.
Popolnost pa pogosto iščemo tudi pri ljudeh. Starši so in tudi bodo še naprej otrokom postavljali eno vprašanje. Vprašanje, na katerega otrok ne more odgovoriti. »Zakaj si tak/a?« To vprašanje starš postavi, ko malček svojim vrstnikom meče pesek v oči, ko ne posoja svojih igrač, ko začne v trgovini kričati in brcati zaradi čokoladnega jajčka… Isto vprašanje se postavi najstniku, ko ne dela domače naloge, v družbi nosi slušalke, pri kosilu si po telefonu dopisuje s prijatelji… Pravega odgovora na vprašanje pa starš nikoli ne dobi. In kaj je pravi odgovor? »Ker sem tvoj/a…« Pogosto se vsi obnašamo kot starši, ki svojim otrokom očitajo napačna dejanja. Vendar to počnemo vsem. Nimamo več zadržkov in vsepovprek izpostavljamo napake. Občutljivi smo tudi za stvari, za katere posameznik sploh ni kriv. Zgražamo se še ob malenkostih kot so videz, hoja… Vse, kar iščemo pri drugem, mora ustrezati našim kriterijem. »Vse mora biti po moje.« Ali sploh razumemo popolnost? Kaj sploh je lahko popolno? Narava? Vesolje? Bog? Ne moremo je doseči, vedno se ji le približujemo. Popolnosti ne moremo razumeti. Če je popolnost nekaj božanskega, lahko hitro uvidimo, da mi zagotovo nismo popolni. Nismo in na tem svetu tudi ne moremo postati. Tega, kar imamo za Najvišje, zaradi popolnosti ne moremo imeti tako radi, kot bi se zares spodobilo. Nepopolnost pa smo sposobni ljubiti, ker nam je razumljiva, ker ima meje. Ljubimo šele tedaj, ko razumemo vse napake in slabosti ter jih ne skušamo pri priči odpraviti in človeka oblikovati »po svoji podobi«. Ljubimo šele tedaj, ko se končamo igrati Boga. Ljubimo šele tedaj, ko sprejemamo razlike med nami. Človeka ljubimo šele tedaj, ko se zavemo, da smo si prav zaradi razlik med seboj tako podobni. Ljubimo šele, ko človeka sprejmemo prav takega, kot je. Neo
0 Comments
Piše: Neo Kaj mi pomeni?
Če si večkrat to ponovim, se mi zdi že sam zvok vprašanja nenavaden. Kaj mi pomeni zbuditi se, skuhati kavo, kaj mi pomeni jutranji sprehod, kuhanje kosila, kaj mi pomeni branje knjige, popoldanski počitek, delo v samoti v prazni sobi, kaj mi pomeni večerja z družino, sedenje pred televizijo z občasnim smehom ali komentarjem o dogajanju na televiziji… Nič. Ali vsaj zelo malo, da ne pretiravam. Saj mi tudi vsakodnevne navade nekaj pomenijo. Vsaj mislim, da. Pomeniti, pomeniti… Slovar mi o tej besedi pove zelo malo, ker mi pove preveč. Kar naenkrat ne vem več, o čem govorim. Nekaj v meni mi govori približno takole: “pomeniti” = imeti vrednost. Vrednost nečemu pa pripisujem jaz. Ni vprašanje kaj nekaj pomeni, temveč kaj pomeni MENI. Kaj mi torej pomeni dnevna rutina? Razen tega, da mi nudi nek občutek varnosti ali gotovosti, mi ne pomeni veliko. Če slučajno pride do spremembe v poteku dneva, nič hudega. Kaj mi pomeni avto? Nudi mi občutek svobode, grem lahko kamor hočem. A če avta nimam, nič hudega. Navade in stvari mi torej ne pomenijo toliko, da življenje brez njih ne bi bilo vzdržno. Predvsem mi nudijo nek luksuz, potrebujem pa jih ne. Torej mi nekaj zares pomeni, če brez tega ne zmorem? Če je tako, čemu dajem vrednost? Ali mi sploh kaj pomeni? Mogoče mi kaj pomenijo ljudje? Kaj mi pomeni mati, oče? Samo vzrok mojega obstoja? Ne, ne samo to. Roka, ki me hrani? Ne, ne samo to. Kaj mi pomeni brat, sestra? Kaj mi pomeni družina? Nič, saj lahko živim brez njih. No ja, vselej si želim stika z njimi, če jih ne obiščem pa jih moram vsaj občasno slišati po telefonu. Torej mi vendarle nekaj pomenijo. Vedno so nekje prisotni v mojih mislih. Z njimi moram biti v kontaktu, potrebujem jih. Če gledam na svoje življenje še malo širše, pomislim na prijatelje. Tudi njih potrebujem. Ne sprašujem se zakaj, preprosto tako čutim. Ne potrebujem jih, ker bi imel od njih kakršnekoli materialne ali druge koristi. Ne potrebujem jih iz navade, ker bi bilo slabo biti sam. Ne vem, zakaj mi nekaj pomenijo, a vendar je tako. V tem času, ko smo predvsem doma in nimamo veliko stikov, se sprašujem, kdo mi sploh kaj pomeni. Koga bi bilo res treba po dolgem času poklicati, s kom bi se moral videti preko videokonference, komu bi bilo treba poslati razglednico (od doma :)), goloba pismonošo, dimni signal… Nekje je nekdo in Nekdo. Komu pa jaz kaj pomenim? Ali vem, da mu/ji nekaj pomenim? Ali opazim, da si želi moje prisotnosti? Ne, pogosto tega ne vem, se tega ne zavedam, tega ne vidim. A vendarle je nekje nekdo in Nekdo. Kaj mi pomeni? Neo Piše: Neo Draga bralka ali bralec!
Kar sledi, ti bo mogoče koristilo, če pogosto slišiš ali izgovoriš besede »Nimam časa,« »Mogoče drugič, ko ne bo toliko dela…« in podobno. Ne zamerim ti, če vsega ne prebereš do konca ali če celotno zadevo le preletiš, lahko se tudi z ničemer ne strinjaš. V nadaljevanju predstavljena ideja je vsaj zame bolj kot ne nova. Vem, da je bilo o času izgovorjenega in napisanega že toliko, pa niso še prišli do dna in tudi midva danes ne bova. Veliko bo ponavljanja, a brez tega preprosto ne zmorem ubesediti celote. Sedaj pa preidiva k bistvu. Iz dneva v dan iščeva ure, minute, pa nama to nekako ne uspeva. Podiva se za mavrico časa. Sanjava, da na koncu mavrice ni lonca z zlatom ampak kar bankomat, kjer lahko dvigneva… čas? Kakorkoli, nikoli nama ne bo uspelo. Mogoče je najino razmišljanje o času zgrešeno? Začniva pri rojstvu. V manj kot enem letu sva oba toliko zrasla, da sva lahko samostojno zadihala. Po nekaj letih sva začela spoznavati vrstnike. Sledilo je skoraj desetletje osnovne izobrazbe, nato se je pričelo obdobje odločanja o prihodnosti in življenju v svetu odraslih. Torej vsega skupaj vsaj osemnajst let, preden se sploh zaveš, da živiš. Pa reciva, da lahko prideva vsaj do osemdesetega leta. Osemnajst gre nad ulomkovo črto, osemdeset pod njo, na koncu je rezultat nekje med eno petino in eno četrtino… Mene kar malo stisne, ko tako razmišljam, ker se mi zdi ta, porabljeni delež že precej velik. Lahko bi rekla, da se eno leto skoraj nič ne pozna. Kaj pa potem sploh še pomeni en sam dan? V najboljšem primeru prespiva okoli osem ur od štiriindvajsetih, nekaj ur mimogrede preteče za osnovne človeške potrebe, glavnino dneva porabiva za službo, šolo ali faks, kar preostane pa se tako ali tako porazgubi v praznino ker ˮena (ura) ni nobenaˮ. In kaj potem, ko se izteka zadnja ura? Ali temu sledi obžalovanje, pogled na življenje, ki je ostalo popolnoma prazno, nepomembno, neizkoriščeno? Tako kot večina pravi, časa je premalo. Pa vendar mislim, da tukaj nekaj ni prav, vrniva se na začetek. Koliko časa je preteklo med prvo delitvijo celic in prvim jokom? Manj kot eno leto. Leto pa šteje dvanajst mesecev, vsak mesec okoli trideset dni, vsak dan štiriindvajset ur. Torej če se postaviva na točko ravno na koncu srednje šole, nama le ostane kar nekaj ur, ki jih lahko preživiva koristno, zabavno, v dobri družbi… Teh preostalih ur je vsaj dvesto tisoč, mogoče še nekaj deset tisoč več. No, sedaj pa že govoriva o številki, ki si jo težko predstavljava. Vse skupaj torej le ne gre tako hitro, čeprav se nama zdi. Zdi se, da čas teče hitro, ker naju omejujejo naprave za merjenje časa. Pa še to je velika laž, ker se namreč omejujeva ali ker nama to narekujejo drugi. Z zapestno uro ali stalnim pogledovanjem na telefon sva se tako rekoč zaprisegla gospodarju Času. Strah naju je izgube dragocenih minut, izgubljava pa jih ravno z iskanjem le-teh. Menim, da je potrebna sprememba. Ne želim si, da bi stremela k temu, da vsak dan do minute izkoristiva za nekaj, kar se nama zdi pomembno, koristno ali zabavno. Tudi si ne želim, da se počutiva zavezana temu, da si vsak dan vzameva vsaj eno celo uro drug za drugega ali za vsakega člana družine, vsakega prijatelja ali znanca. So dnevi, ko preprosto ne gre. Zato menim, da bo časa več, če začneva o njem drugače misliti. Če začneva misliti ne o življenju, ki zmanjkuje, temveč o življenju, ki preostaja. Ne smeva razmišljati o času, ki ga bova porabila za obveznosti, temveč o tem kako bova ta čas doživljala, kako se bova soočala s samimi obveznostmi. Ne živiva samo za tistih pet minut prostega časa zvečer, živiva ves čas. Ne sprašujva se več kdaj, temveč kako. Neo gostujoča objava - avtor želi ostati anonimen Čakamo. Ali pričakujemo?
Čakamo na vlak, avtobus, šolski zvonec, konec službe… Čakanje pogosto spremlja dolgčas, zato se zamotimo z drugimi stvarmi, da bi čas hitreje minil. Vemo, da bo nekaj prišlo, do tega pa ne gojimo pretiranega veselja. Naj le čimprej pride in tudi mine, da gremo naprej. Avtobus ima petnajst minut zamude zaradi snega? Deset minut je do konca ure, profesor pa jih kot vedno potrebuje vsaj še dvajset? Natakar se je spotaknil in naša hrana je končala na tleh? Obupno, vem. Pričakujemo obiske, novorojenčka… Tukaj so stvari malo drugačne. Pripravljamo se. Počistimo stanovanje, pripravimo hrano. Kupimo voziček, prepleskamo sobo in gremo na tečaj za zgodnjo nosečnost. Karkoli že počnemo v tem času, tega ne delamo iz dolgčasa. Še enkrat preberi naslov. Si že? Ali veš, na kaj mislim? Ali si ne takole govoriš pri sebi, ko se dolgočasiš in pogleduješ na uro? Ena, pa še ena, pa še ena, sekunda za sekundo. Preden so se razvile ure kot jih poznamo danes, si je človek težko predstavljal, koliko je ena sekunda. Čas se je meril s sončnimi urami, peščenimi urami, pa tudi s svečami. Prav sveče še vedno uporabljamo za merjenje časa, čeprav bolj ko ne simbolično. Me prav zanima, če se kje najde sveča, ki lahko gori en cel teden. Sedaj bi potrebovali štiri take… Tudi majhne bodo zadoščale. Pomembno je le, da nas spremljajo skozi ta čas pričakovanja. Pričakujemo prihod Luči. Plamena, ki ne samo sveti, tudi greje. Svečke naj bi nas spominjale na to Luč. Ne zadošča pa, da samo prižigamo svečke eno za drugo in čakamo, da pridejo prazniki. Ne zadošča, da okrasimo hiše s tisoči lučk. Prižgati moramo plamen v sebi in ga obdržati. Če ne vržemo polena na ogenj, bo kaj kmalu spet mrzlo in temno. Če je komu ogenj ugasnil, ga lahko delimo, zaradi tega ne bo naš nič manjši. Tako bomo vsi na toplem, oni, jaz in ti. Ne čakaj. Pripravi se, da nam bo skupaj lepše. Piše: Hana Kravos Če bi pisala za rumeni tisk, bi se zgornji naslov zagotovo glasil drugače, na primer: Razkrit recept za srečo, V minuti do sreče ali celo Ideje za izvrstna voščila. Ampak, kot vidiš, nisem dala takega naslova, ker je moj namen drugačen od namenov besedil s takšnimi naslovi. Ne skrbi me za nobeno naklado oziroma število klikov na nek članek. Preprosto želela sem zapisati svoje misli. Svobodno.
Torej, če se vrnem k mojemu naslovu – neštetokrat slišane besede, mar ne? Včasih se slišijo že res zlajnano, ampak ko razmišljaš, kaj hočeš nekomu zaželeti, se ti zdi nujno, da jih omeniš, ker so navsezadnje le pomembne za življenje. Enkrat jih nekomu zaželiš resnično iz srca, drugič nekomu drugemu malo manj, enega se dotaknejo, drugega ne, enkrat jih še malo razložiš, spet drugič jih samo zrecitiraš. Kakorkoli že, to so besede, ki jih velikokrat izrečeš, še večkrat slišiš, a jim ne nameniš pretirane pozornosti. Danes so te besede prešinile moje misli mimogrede, čeprav že dolgo nisem bila na kakšnem rojstnem dnevu ali podobni priložnosti, kjer bi bile izrečene. Vendar so mi dale pomembno iztočnico za razmišljanje, predvsem ena – SREČA. Morda se kdaj razpišem še o ostalih dveh, toda zaenkrat se osredotočam samo nanjo. Veliko ljudi nam zaželi, da bi bili srečni, vendar gre ta beseda (pre)hitro skozi naše glave. Menim, da smo dandanes nagnjeni k temu, da se večino časa samo pritožujemo, kaj vse je narobe in kaj nam manjka. Živimo z občutkom, da je v tem svetu nekaj narobe, če si srečen, ker je že skoraj tvoja dolžnost, da se sekiraš za tisoč in eno zadevo. In ta neprestana »drama« in življenje brez prestanka nas ne delata srečne. Že nekajkrat sem zasledila, da se ob slikah na socialnih omrežjih citira stavek: »Because when you stop and look around, this life is pretty amazing.« Res lepa misel, ampak kaj vam koristi, če tega ne živite? Kakšen všeček več mogoče zaradi fensi opisa? Sprejmem idejo, prav realna se mi zdi … Ampak v tem stavku je več kot to, veliko več, pravzaprav vse, kar potrebujemo! V tem je rešitev. Če imaš vsega dovolj, se ustavi. Dobesedno. Ustavi se … Za trenutek, minuto, 10 minut, kolikor potrebuješ. Pomisli na vse, kar imaš in vse, kar si v življenju dosegel. Zagotovo si ponosen na to. V tem trenutku se boš počutil srečen, prepričana sem ;). Kot vidiš, se lahko sam zavedno odločiš, da boš srečen. Vse kar moraš storiti je, da ta občutja projiciraš v svoj vsakdan. Kako preprosto se sliši, če bi bilo vsaj res, si sedaj misliš. Lahko je res, če verjameš v to in se trudiš videti dobro. Še vedno ne boš srečen 24/7, ker si vseeno le človek, ki je krvav pod kožo, ampak marsikaj bo drugače. Tvoj pogled na svet bo bolj pozitiven in navdušen boš nad stvarmi, ki so se ti kdaj zdele samoumevne. Šele ko boš ti srečen, boš lahko to prenesel tudi na druge in takrat bo tvoje voščilo najbolj iskreno, ker se bodo ljudje kar nalezli tvoje pozitivne energije. Zato vsem želim, da bi našli svojo srečo in začeli razmišljati v tej smeri, kaj vse imate in ne česa nimate, ker nihče ne more imeti vsega. Življenje z vsem, kar si želimo, bi bilo življenje brez hrepenenja in v takem življenju ne bi bilo sreče, ker ne bi poznali občutka, ko dosežeš ali dobiš nekaj, kar si si tako dolgo želel in za kar si se trudil toliko časa. Verjamem pa, da ima vsak dovolj, da se lahko počuti srečnega. Kmalu bo novo leto in takrat si bomo spet segli v roke ter izmenjali želje za prihodnost. Morda pa si letos raje kot sreče zaželimo, da bi bili svoje sreče kovači … |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|