Zadnje čase me očitno pritegnejo romani, kjer se prepletajo zgodbe več ljudi iz različnih okolij. Poleg romana Kita (ki se že nahaja med Predlogi za branje) vam bi predlagala tudi roman Zgodovina čebel. Nimam v spominu, da bi pred letošnjim letom prebrala ali sploh naletela na kakšno knjigo, kjer bi se tako prepletale tri zgodbe. Bom pa zelo vesela, če mi boste posredovali naslov kakšne take knjige, da lahko ta trend leta nadaljujem. A POZOR! Naj vas naslov Zgodovina čebel ne zavede - ne gre za nikakršno enciklopedijo ali zgodovinsko knjigo, ampak za prisrčen roman, ki pa med prepletom treh zgodb prinaša tudi nekaj podatkov o zgodovini in razvoju čebelarstva (za katere sklepam, da so resnični). Preko zgodb Williama, Georgea in Tao spoznavamo globino medčloveških odnosov ter pomen odnosa do narave in živali. Vsaka od treh zgodb nas ponese na drugi konec sveta in v drugo časovno sfero. V preteklost, natančneje v leto 1852 nas popelje Anglež William, ki je raziskovalec in prodajalec, ki s pomočjo čebel po bolezni spet najde svojo strast. Leta 2007 spremljamo Georgea iz Združenih držav Amerike, čebelarja, ki se oklepa starodavnih načinov te dejavnosti in srčno upa, da jo bo nekoč prenesel sinu. V prihodnosti, v letu 2098 pa spremljamo Tao, ki na Kitajskem zaradi izginotja čebel umetno oprašuje sadna drevesa in se poda raziskovati vzrok sinove tragične nezgode. Predvsem se me je dotaknila zgodba iz prihodnosti, v kateri spremljamo ženski lik. Skozi besede je čutiti njeno globoko žalost ob izgubi sina in materinska vnema jo žene v raziskovanju kje je in kaj se mu je sploh zgodilo. A bolj kot to me je šokiral svet brez čebel. Pred leti je bilo veliko govora o tem, da bo kmalu po izumrtju čebel izumrlo tudi človeštvo, a se sama nisem zares zavedala, kaj zares izumrtje čebel potegne s seboj. Zavedam se, da ne gre za napoved prihodnosti in mogoče ne bo tako, ampak sem ob tem še bolj poglobila zavedanje o pomenu skrbi za naravo in vse kar je del nje. Občudujem avtorje, ki zmorejo preko spretnega povezovanja treh precej različnih zgodb ustvariti smiselno celoto in bralca očarati. Norveška pisateljica Maja Lunde me je z Zgodovino čebel, ki je njen prvenec, navdušila. Vzemite tudi vi v roke to knjigo in dovolite, da vas pusti brez besed.
0 Comments
Zgoraj desno na omari je bila škatla, ki sem jo iskala. Preiskala sem že celo sobo in resno me je obšel strah, da sem to škatlo med zadnjo selitvijo izgubila. Najprej sem pogledala pod posteljo, nekaj tako dragocenega bi običajno pospravila tja, a je tam ni bilo. Tudi med starimi igračami v kotu sobe in med skrbno zloženimi knjigami je ni bilo. Začela sem čutiti bolečino v glavi in čuden občutek v želodcu. Ne morem verjeti, da sem kaj takega izgubila. Kako bom preživela brez nje?!
A sedaj lažje diham. Nekaj časa potrebujem, da se umirim. Našla sem jo. Vse bo še dobro. Ko sem jo zagledala tam visoko zgoraj desno na omari, mi je prav odleglo. Danes bo še lep dan. Vse bo še dobro. Kmalu se zavem, da je zunaj dneva že zdavnaj konec. Le še zadnji lunin krajec mi dela družbo. Očitno sem se res zamotila z iskanjem. Pravijo, da čas hitro teče, ko je človeku lepo. A v resnici teče veliko hitreje, ko nekaj mrzlično iščeš in se v tebi samo veča strah, da si to izgubil. Zunaj je že trda tema. Mesto spi in običajno bi bila tudi sama že v svetu sanj, a danes je drugače. Danes sem nujno potrebovala tole škatlo. Morala sem jo najti. Res nujno sem potrebovala to, kar se skriva v njej. Na zunaj gre za čisto običajno kartonasto škatlo. Načrtno sem pred leti izbralo tako nevpadljivo in na videz čisto običajno škatlo, v katero ne bi spravil nekaj tako vrednega. No, v resnici si takrat nisem mogla privoščiti drugega, kot da sem v trgovini prosila za odpadlo embalažo. A tale škatla mi ravno zadostuje. Njena velikost je idealna in zaradi njene nevpadljivosti me nikoli ni strah, da bi jo kdo med mojimi vse pogostejšimi selitvami ukradel. Ne bi preživela, če bi jo izgubila ali bi jo, bog ne daj, kdo ukradel in si jo prilastil. Nekaj časa sem razmišljala, da bi nanjo z alkoholnim flomastrom napisala 'drobnarije', 'kopalnica' ali kaj podobnega, kar bi dodalo k prepričljivosti, a sem se premislila. Ta škatla bo potovala z mano, četudi grem na drugi konec sveta, zato naj vseeno deluje elegantno, koliko pač to navadna kartonasta škatla lahko. Ko jo odprem, se mi nariše nasmeh in končno zares sproščeno glasno izdihnem. V roke vzamem zame predragocene fotografije, različne vstopnice in programske liste, voščilnice, ki imajo že rumene robove, skrbno izrezane odrezke iz revij in druge podobne dokumente. Pogledam lunin krajec. Kar objela bi ga, če bi bil bližje. Osreči me, da je vse še vedno tu. Še vedno lahko verjamem, da je res. Za marsikoga bi bil to le kup starega papirja in bi hitro pristal v smeteh ali na ognju, a zame je to več vredno kot kakršenkoli dragulj. Te fotografije in drugi papirji so dokaz. Dokaz, da sem nekoč tudi jaz imela življenje. Nekoč sem tudi jaz živela, čeprav nekateri mislijo drugače. Vse je res, to ni le ideja v moji glavi. Imam dokaze. Dokaze, da sem tudi jaz nekoč živela. Roman Dom za Penny avtorice Jamie Brenner mi je padel v oči sredi polne mize različnih knjig v eni od ljubljanskih knjigarn. Takrat sem kolebala o nakupu, a sem se nazadnje, zaradi pretekle slabe izkušnje, ko sem kupila knjigo, ki mi res ni bila všeč, le odločila, da gre mogoče z mano kdaj drugič, če sploh. (Mimogrede, mislim, da je to, da se nakup ohladi dobra strategija posebej, ko pride do kupovanja z omejenim budgetom.) Knjiga s svojo igrivo naslovnico in prepričljivim zapisom na zadnji platnici mi naslednje dni ni in ni šla iz glave. Zato sem jo uvrstila na svoj bralni seznam in jo rezervirala v bližnji knjižnici. Dom za Penny sem brala meseca oktobra in prav se mi zdi, da vas opozorim, da to ni najbolj primeren mesec za to delo, saj gre za 'sijajno počitniško branje' kot pravi Booklist. Skozi poglavja se namreč preselimo v letovišče Sag Harbor in njegov znameniti hotel, kjer se poleti tre počitnikarjev. Tako bi bilo branje te knjige res idealno v senci, ob zvokih šumenja morja in lizanju sladoleda. A tudi branje v jesenskem času doda svoj čar, posebej če te ob tem grejejo nepričakovani topli sončni žarki. V že omenjenem Ameriškem hotelu je veliko časa preživel tudi Henry Wyatt, slavni slikar in vsestranski umetnik, ki nepričakovano umre prav v baru hotela. Še bolj kot njegova smrt pa je neverjetna novica, da je svojo hišo, ki jo je sam oblikoval in velja za pravi biser, zapustil štirinajstletni hčerki hotelske receptorke Penny, s katero se je veliko družil in jo tudi učil risati. Penny živi s svojo mamo Emmo na obrobju mesta in njuna finančna situacija ni ravno rožnata, zato ju vsebina oporoke še bolj šokira. Vse se zdi kot v pravljici. Življenje pa ni pravljica, Dom za Penny pa ni fantazijski roman. Za zaplet in dramo poskrbi slikarjeva dolgoletna agentka in prijateljica Bea, ki je prepričana, da gre za neko goljufijo. Hiša naj bi Henry zapustil njej, da bi tam odprla njegov muzej. Skozi različne zaplete spoznavamo Penny in njeno mamo Emmo pa Beo in njenega asistenta Kyla ter mogoče še bolj intimno pogojnega umetnika. Bea ne razume oporoke in dvomi v njeno pristnost. Bodo Emma, Penny in Bea našle skupni jezik ali bo na koncu razsodilo sodišče? Kot vsako počitniško branje pa ne vsebuje le dram, ampak tudi ljubezenske poglede in posebnost določenih likov ter seveda zanimive povezave iz preteklosti. Mene je Dom za Penny prepričal, kljub temu, da sem ga prebirala jeseni. Če potrebujete v teh negotovih mesecih tega leta malo poletnega oddiha, toplo priporočam, da se odpravite raziskati, kaj se zgodi z domom za Penny. Pusti jo.
Pusti, naj gre. Tudi brez nje lahko zbujaš se v nov dan, poln priložnosti in sanj. Lahko spomine ustvarjaš ne da se njej klanjaš. Lahko sanjariš o bližini, veselju, zdravju in sreči. Lahko stisneš se v objem toplini ali opazuješ ta svet hiteči. Tudi brez nje. Naj gre! Naj pot jo nese stran, da ves trud ne bo zaman. Naj gre! |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|