Danes je 19. marec 2018 in pred točno 20 leti sem prijokala na svet. Kot pravijo, je bil tisti dan prav lep pomladni dan primeren za sprehod. Ko sem se danes zjutraj ozrla skozi okno, pa sem videla sneg, spet je snežilo. Ni samo to drugače, še mnogo drugih stvari se je spremenilo. Ko sem na začetku januarja prijateljici, ki je med vrstniki praznuje prva, voščila za rojstni dan, sem se nekako zamislila ob dejstvu, da smo stari že dvajset! Čas je, da se poslovimo od najstništva in se spopademo s problemi odraslosti. V vseh teh letih smo se verjetno vsaj malo pripravili na spopadanje z njimi. Dvajset let se na prvi pogled ne zdi veliko, a ko me je druga prijateljica opomnila, da je to že polovica do štirideset se mi je zdelo kar precej več. Pa tudi če se spomnim, kako "stari" so se nam kot otrokom zdeli dvajsetletniki, se mi zdi, da sem že stara. Pravijo, da leta niso pomembna, da je bolj pomembno, kako se počutiš. In sama se ne počutim dvajset, res ne. Na nekaterih področjih sem še kot nebogljeni otrok, ki je skoraj popolnoma odvisen od drugih. Na drugih kot najstnik, ki ne ve kaj je prav in kaj naj sam s seboj. Na tretjih kot zrela ženska, modra, razumna, izkušena in odgovorna. Spet na drugih pa zase pravim, da se že kot upokojenci, ki v kosteh čutijo spremembe vremena in se srečujejo v čakalnica zdravstvenih ustanov. Tako v svojem dvajsetletnem telesu nosim mnogo občutij in starosti. Mogoče pa je 20 neko zdravo povprečje, to ne bi bilo slabo. Danes sem kot se za tako priložnost spodobi pojedla torto. (No, v resnici le kos ali dva ;) ) Sicer ni imela svečk, ampak sem si vseeno nekaj zaželela. Pred leti bi si še želela več kot eno stvar, a danes sem si kljub vsem drobnim željam, ki jih nosim v sebi, zaželela le eno. In upam, da se mi uresniči. Potem bodo tudi vse druge lažje uresničljive. Zaželela sem si, da bi bila zdrava, da bi bila diagnoza, ki sem jo pred dnevi prejela (končno) prava in terapija uspešna. Zavedam se, da je ta želja velika, ogromna, v mojim mislih že večkrat izrečena, a vseeno si še vedno želim in upam, da postane resničnost. Ja, res je, da je zdravje najpomembnejše se zaveš, ko ga nimaš več in potem to veš za zmeraj, vsaj upam, da je tako. Potem zanj skrbiš kot za punčico svojega očesa in ga ceniš. Mnogo stvari se je spremenilo, a na srečno nekatere ostajajo enake. Še vedno me obkrožajo ljubeči ljudje, ki so mi dober zgled in vzpodbuda. Ob njihovi podpori bom, tudi če se želja ne uresniči, z veseljem preživljala svoja leta še naprej (posebej, če se uresniči vsaj del lepih želja, ki sem jih prejela danes). Hvaležna sem čisto vsem, ki so se danes spomnili name.
0 Comments
|
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|