13. januar 2017. Petek je bil. Zakaj to vem? Preprosto zato, ker je to dan ko so nastali Drobci sreče. Tako je – petek trinajsti je bil, ampak ker nisem vraževerna, v čakanju na začetek novega meseca ali celo leta pa se mi ni zdelo smiselno čakat. Čutila sem, da je odločitev prava za tisti trenutek, sem se opogumila in kliknila “ustvari”.
Sem tiste vrste človek, ki si za pomembne odločitve (med njimi je seveda tudi začetek ustvarjanja bloga) vzame dovolj časa, kar pomeni, da vedno dobro premislim in pretehtam vse strani, posledice, pluse, minuse..., ki sledijo odločitvi. Pri Drobci sreče pa je od prvega pomisleka do dneva, ko sem ustvarila stran minilo le dobre dva tedna (kar je zame običajno malo za odločitve, ki nimajo roka). Kot bi bilo danes se spomnim, ko sem med pisanjem članka za šolski časopis iznenada pomislila, da bi mogoče svoje zapise objavila tudi širši javnosti na vpogled. Teklo je namreč moje zadnje leto srednješolskega šolanja in zavedala sem se, da kmalu ne bom več imela mesta, kjer bi zapise, ideje misli lahko delila z drugimi. Idejo sem potem nosila v sebi in vsako prosto minutko (pa tudi tiste, ko naj bi se zbrano učila, ups...) mislila o tem, če sploh, kako, na kateri platformi, bi/bo sploh kdo bral in podobno. Vmes sem točno dvema osebama povedala, o čem razmišljam - no, če sem čisto iskrena, je ena očitno tako dobro poznala moje misli, da je ob “Ej, jaz imam eno idej, sam ne vem, če bi...” takoj vedela zakaj gre. Presenetljivo, vem. Še vedno me to navdihne vsakič, ko se spomnim. Obe sta me pri moji ideji podprli, bili iskreno navdušeni ter me spodbujali. Brez tega verjetno ne bi bilo Drobcev sreče. Ideje o svojem blogu se torej nekako nisem mogla znebiti in stalno je bilo to v mojih mislih. Skoraj same od sebe so nabrale kategorije, v katere bi uvrstila svoje ustvarjanje. Ko sem kmalu potem urejala prvo stran, sem ugotovila, da jih je mogoče še preveč. Ampak toliko je področji, ki me zanimajo, težko bi kaj zares izpustila. Sem pa skozi ta prva tri leta ustvarjanja ugotovila, da so nekatere kategorije bistveno bolj zastopane kot druge. Že v začetku so bile nekatere postavljene bolj kot želja, motivacija za pogostejše udejstvovanje, ampak saj veste, kako je, pridejo druge reči... zgodi se življenje. Lahko pa povem, da je prenova kategorij v načrtu, ampak grede na čas, ki je za to potreben, bo potrebno še malo počakati. Največ časa pa mi je v tistih začetnih dneh vzelo premišljevanje o imenu. Ime je namreč tisto, ki mora o vsebini povedati dovolj, a ne preveč in ki omogoča spreminjanje in nadgrajevanje. Ime mora biti nekaj večnega in privabljivega, kar gre hitro v uho. S tem v mislih sem se poigravala z besedami, mojim imenom, priimkom, raznimi iskricami in na koncu dobila idejo o Drobcih sreče. Ne spomnim se točno, če so mi bili že od prvega pomisleka všeč, ampak mislim, da so kar dobro ime, ki me še vedno veseli. V povezavi z imenom pa obstaja še ena prigoda. Ko mi je besedna zveza "Drobci sreče" postala všeč in sem se že skoraj odločila zanjo, sem na spletu preverila, če mogoče že obstaja blog ali kaj podobnega s tem imenom. Vzeti ime že nečesa obstoječega namreč res ne bi bilo prikladno. Po kar natančnem brskanju pa sem vesela ugotovila, da nič takega ne obstaja. Ime sprejela za svoje in blog je začel nastajati. Potem pa sem v juniju dobila sporočila, ki se je glasilo takole: "Zelo sem bila vesela, ko sem videla naslov tvojega bloga. Namreč 😀 tudi sama sem pisala blog z enakim naslovom! Res dobro, prav videla sem to povezanost!". To me je presenetilo, najprej malce negativno, a kmalu zatem sem v tem sporočilu dobre znanke videla neko potrditev, saj pri to res ni moralo biti naključje. (Njenega bloga pa nisem našla, ker je bil dostopen le preko posebne povezave.) Za pravi začetek pa je bila odločila tudi prva javna delitev bloga. Še ko so bili Drobci le ideja, me je prijateljica, ki je kar sama ugotovila, kaj se plete po moji glavi, spodbujala in pogosto spraševala, kdaj bo lahko to mojo stvaritev javno delila z drugimi. Sama sem se tega kar malce ustrašila, saj po objavi na socialnih omrežjih ni več poti nazaj. Takrat sem temu pripisovala velik pomen in dovolila delitev šele potem, ko objavim 5 zapisov. In tisti dan, bilo je že v marcu, sem bila prav pošteno živčna. Ampak ste Drobce lepo sprejeli in to mi je ključno. Tako so Drobci sreče nastali. Nič spektakularnega. In čeprav kdaj dvomim (tisti, ki me spremljate že dalj časa, veste za večmesečni premor, ki se je zgodil vmes), mi v resnici nikoli ni žal, da sem to naredila.
0 Comments
Kdo si,
ki v oči mi zreš? Ti, ki me gledaš, živiš življenje, ki ni moje. Kako bi torej bil jaz? Kdo si ti? Sem mogoče res jaz? Zrem nemara svoj odsev? Gledam se, a v zrcalu ne vidim sebe. Kdo si , ki v oči mi zreš? Kdo si? Zakaj ne poveš?! Nekdo me je včeraj vprašal točno to. Kaj mi pomeni novo leto? Verjeli ali ne, na to vprašanje sem odgovarjala dobrih dvajset minut in vmes me je prešinilo, da bi lahko odgovor delila tudi tu. Zame je novo leto na nek način preprosto le še en dan. Koledar in uro; urejenost v dneve, tedne, mesece, leta smo si izmislili ljudje. Sicer si življenja brez tega ne predstavljam, ampak se vseeno zavedam, da bi bilo lahko “novo leto” tudi katerikoli drugi dan, če bi nekdo v preteklosti tako določil. Zato je zame novo leto dan kot vsi ostali. Po drugi strani pa je to lepa priložnost za več stvari, ki jo v nekaterih pogledih z veseljem izkoristim. Prvo je novo leto lahko lepa priložnost za druženje. Praznovanje prehoda v novo leto je lahko super razlog, da se srečaš z določenimi ljudmi in z njimi preživiš čas, ki ga sicer ne bi. Izrekanje dobrih želja pa je lahko vodilo k daljšemu pogovoru z nekom, ki nam veliko pomeni, a se mogoče nismo slišali že nekaj časa. Kar pa ne pomeni, da noč iz starega v novo leto ne more biti noč prespana v topli postelji kot vse druge (le z izjemo nekaj hrupa, ki ni običajno prisoten). Potem je lahko novo leto priložnost za pogled nazaj. Nazaj na leto, ki se izteka. Na vse naše vzpone in padce, smeh in solze, uspehe in preizkušnje. Nekaj let nazaj sem v ta namen napisala pismo - mislim, da je bilo naslovljeno na Nekoga ali celo na leto samo. Ne glede na naslovnika ali obliko, je smisel zapisa razmislek o preteklem letu. Letos sem v ta namen oblikovala stran v svojem rokovniku, ki obsega listke različnih oblik, nanje sem zapisala vse za kar sem hvaležna v letu 2019. Ne glede na obliko pogleda nazaj je po mojem bistvo prav hvaležnost. In ravno zato sem oblikovala tudi stran za trenutek leta 2020, ki me bodo razveselili in navdali s hvaležnostjo. Hvaležnost je tista, ki bi jo morali čutiti ob pogledu na svoje življenje kljub morebitni žalosti in nezadovoljstvu, ki jo lahko običajno čutimo, če se leto ni izšlo po naših željah, saj hvaležnost prispeva k našemu dobremu počutju in k rasti. V povezani s tem je lahko novo leto tudi odlična priložnost za pogled naprej, za postavljanje novih temeljev. Sicer nisem pristaš novoletnih ciljev, a vseeno rada ob refleksiji prejšnjega leta postavim neke smernice za izboljšave naprej. Te niso nujno v obliki ciljev, ampak so. Kakšen je sicer smisel predelovanja lepih in težjih trenutkov preteklosti, če ne izogibanje prvim in povečanje pogostosti drugih v prihodnosti? Letos sem to naredila v obliki t.i. vision board-a; strani, ki sem jih opremila s fotografijami in napisi česa si v prihodnje želim (več). Ker smo stopili preko neke prelomnice, pa sem se letos odločila še za nekaj malce nenavadnega. Napisala sem pismo sama sebi, ki ga bom odprla leta 2030. Vanj sem zapisala, kako sedaj počutim o sebi in o svojem življenju ter kako mislim, da bom živela, ko bom to pismo brala. Prav zanima me, kaj si bom takrat mislila o vsem skupaj. Zavedam pa se, da samo to ne prinaša uspeha. Za vpeljevanje novih navad, hobijev, počitka ali česarkoli že si želimo ni dovolj vizualizacija, pismo, tabla s fotografijami, motivacijske misli ali zapisane novoletne zaobljube. Za to je potrebna odločitev in to odločitev vsak dan, vsak trenutek posebej, da bomo živeli drugače. Priložnost za vse to pa je lahko tudi kakšen drugi dan v letu. Posebej za zadnje, postavljanje temeljev nekaterih sprememb, je zame to večkrat začetek novega študijskega leta, saj mi je tista sprememba iz poletnega, bolj nestrukturiranega, svobodnega, neobremenjujočega načina preživljanja dni v študijsko leto, ki pomeni ogromno obveznosti, urnik predavanj in vaj, izpite, učenje, pisanje različnih nalog veliko bolj smiselna za spremembe v načinu življenja ali vpeljevanje novih navad kot pa prestop v novo koledarsko leto. Ampak prav tako bi lahko to bil marec, julij ali november. Če se odločamo za spremembe na bolje in smo se zadnje pripravljeni potruditi ni noben dan slab za začetek.
(Ne bi rada nekaj rekla in potem tega ne uresničila, ampak razmišljam o tem, da odgovori na naključna vprašanja postanejo mesečna rutina. Če bi radi prebrali odgovor na vaše vprašanje, mi ga lahko kamorkoli posredujete. Z veseljem bom odgovorila.) |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|