Le še nekaj ur nas loči do božičnega večera. V kuhinjah že diši po raznih sladkih dobrota, iz drugega kota se širi vonj po mahu na jaslicah in v ozadju prepeva božična glasba. Vse je zelo podobno dnevom pred božičem lansko leto in leto pred tem, a zase vem, da bo ta božični večer zame drugačen. Lahko bi rekli, da sem leto starejša in da sem bila v zadnjem letu deležna veliko lekcij življenja, a ni to tisto, kar dela letošnji božič pristnejši.
Približno teden, deset dni nazaj sem prvič nezavedno zares občutila pristno pričakovanje novega življenja in potem tudi neizmerno veselje ob novici, da je dete rojeno. To ne pomeni, da nikoli prej nisem bila vesela tega dogodka, ampak tokrat je bilo vse drugače, vse bom zares. Prvič sem bila bližje novopečeni mamici, ta je namreč moja kolegica na faksu in mislim, da ji lahko, kljub kratkemu času poznanstva, rečem prijateljica. Že ko sem izvedela, da je noseča, sem bila neizmerno srečna zanjo, saj se mi je zdela zelo prava za mlado mamico. Vsa energija in veselje, ki ga je izžarevala sta kazali na njeno srečo, ki je bila kdaj prav nalezljiva. In tako so se, ko se je približeval rok poroda, skoraj vsi pogovori med nami vrteli samo okrog tega. Včasih smo kar imele občutek, da se je že zgodilo in pogledovale na telefone, če je temu res tako. In potem smo ravno ob koncu enega od predavanj le pričakale to veselo novico. Težko je z besedami opisati, kakšno srečo je med nas prinesla. Kot bi nas zajel velikanski oblak preprostega veselja, ki je na obraze vseh pričaral nasmeh in žar v očeh. Neverjetno je, koliko radosti lahko na svet prinese tako malo bitje. Priznam, tisti dan se nisem mogla ne smejati in pripovedovati o tem in delček v meni se še vedno smeje vsakič, ko pomislim na ta dogodek in mlado družinico. Točna ta občutek radosti je tisti, ki je kriv, da bo letošnji božič zame drugačen. In to je radost, ki je s toplino prežela revno štalco tistega mrzlega večer. Naj zaveje letos tudi v naše domove. Miren božič.
0 Comments
Tretjo svečo smo prižgali, kar pomeni, da je pred božičem in sledečimi prazničnimi dnevi le še dober teden. S tretjo prižgano svečo se tudi hitro približuje konec adventnega časa, časa ko pričakujemo in bolj hrepenimo. No, vsaj idealistično naj bi bilo tako. Ampak zakaj idealistično? Zakaj si ne bi v teh dneh resnično vzeli čas in si dovolili poiskati mir, po katerem v decembrski noriji verjetno hrepeni vsako srce?
Nekaj dni nazaj sem bila šokirana, ko sem skozi izložbe videla, koliko ljudi se potika med policami, čaka vrste pred blagajnami in zapušča trgovine s polnimi vrečami. Preseneča sem bila nad vso to norijo, ki vsako leto znova napolni prodajalne. Vsako leto se te stvari ponavljajo, ampak sama upam, da bo temu enkrat konec, da bomo končno dojeli, kaj je bistvo praznikov in si bomo zanj tudi vzeli čas. Ni težko napisati voščilnice (ali še lažje to le odtipkati) in v njej zaželeti mirne praznike. Težko je stopiti korak stran od potrošniškega sveta in v teh mrzlih dneh začutiti mir in toplino v srcu. Božič je (oziroma naj bi bil) praznik miru, veselja in družine. In v vsem to niso vključeni dolgi nakupovalni seznami nepotrebnih daril, za katere čutimo, da jih moramo podariti ampak ne vemo zares, kaj podariti. V to niso vključene dolge ure tekanja po trgovinah, prerivanja in iskanja nečesa, kar bomo zavili in podarili nekomu, ki ga imamo radi. Ti prazniki bi morali biti polni druženja s temi ljudmi, vsi se namreč zavedamo, da je to največje darilo, ki ga lahko dobimo. Ni hitenja in stalne naglice čez celo leto dovolj? Ne bi bilo super, da bi 'nori veseli december' postal 'mirni december'? Vključeval bi veliko časa za dejavnosti, ki nas veselijo, dovolj časa za druženje s tistimi, ki nam veliko pomenijo ali pa časa, ko bi brez slabe vesti s svojimi mislimi obsedeli ob polni skodelici vroče čokolade. Ker pa se svet decembra ne ustali, ampak se še hitreje vrti, je to zelo težko. Težko je biti drugačen in na kosilo ne prinesti darila, pa čeprav vsi vemo, da je večina tistih daril neuporabnih in bodo le nabirala prah. Vsi namreč radi prejmemo darilo, vsem nariše nasmeh. Je namreč materialno sporočilo, da nekomu nekaj pomenimo. Ampak če nam nekdo res veliko pomeni, ne bi bilo bolj zanj vzeti si čas in v poklon vložiti delček sebe, če že moramo nekaj podariti. Seveda bodo ta darila vzela več časa, ampak bodo požela tudi več navdušenja. Veliko lepše je prejeti darilo, ki ga je prijatelj naredil sam in si zanj vzel čas, kot pa nekaj kar je v naglici kupil na poti. Priznam, tudi sama nisem nič boljša, kar se hitenja decembra tiče. Čeprav sem si letos rekla, da si bom vzela več časa za stvari in ljudi, še vedno ne vem, kam je šla polovica decembra (ali pa kar vseh 11 mesecev pred njim, če malce pretiravam). Ampak storilnostni nagon te hitro povleče vase, ko želiš narediti čim več stvari, ki ti jih prejšnji mesec ali mesec prej ni uspelo opraviti. Hitro se spomnemo, da je že december želje z začetka leta pa še niso izpolnjene, naloge ne dokončane in začnemo hiteti. Ampak sebi in vsem ostalim, ki podobno vidite v sebi, bi rada vcepila v glavo, da bo delo počakalo tudi čez praznike. Prazniki pa bodo minili in dragocene minute preživete z najbližjimi tudi. Ostali bodo spomini in vsem želim, da bi se konca tega leta spominjali po resničnem miru v srcu in toplini, ki so ga vanj posejali prijatelji in postanek v času pričakovanja. gostujoča objava - avtor želi ostati anonimen Čakamo. Ali pričakujemo?
Čakamo na vlak, avtobus, šolski zvonec, konec službe… Čakanje pogosto spremlja dolgčas, zato se zamotimo z drugimi stvarmi, da bi čas hitreje minil. Vemo, da bo nekaj prišlo, do tega pa ne gojimo pretiranega veselja. Naj le čimprej pride in tudi mine, da gremo naprej. Avtobus ima petnajst minut zamude zaradi snega? Deset minut je do konca ure, profesor pa jih kot vedno potrebuje vsaj še dvajset? Natakar se je spotaknil in naša hrana je končala na tleh? Obupno, vem. Pričakujemo obiske, novorojenčka… Tukaj so stvari malo drugačne. Pripravljamo se. Počistimo stanovanje, pripravimo hrano. Kupimo voziček, prepleskamo sobo in gremo na tečaj za zgodnjo nosečnost. Karkoli že počnemo v tem času, tega ne delamo iz dolgčasa. Še enkrat preberi naslov. Si že? Ali veš, na kaj mislim? Ali si ne takole govoriš pri sebi, ko se dolgočasiš in pogleduješ na uro? Ena, pa še ena, pa še ena, sekunda za sekundo. Preden so se razvile ure kot jih poznamo danes, si je človek težko predstavljal, koliko je ena sekunda. Čas se je meril s sončnimi urami, peščenimi urami, pa tudi s svečami. Prav sveče še vedno uporabljamo za merjenje časa, čeprav bolj ko ne simbolično. Me prav zanima, če se kje najde sveča, ki lahko gori en cel teden. Sedaj bi potrebovali štiri take… Tudi majhne bodo zadoščale. Pomembno je le, da nas spremljajo skozi ta čas pričakovanja. Pričakujemo prihod Luči. Plamena, ki ne samo sveti, tudi greje. Svečke naj bi nas spominjale na to Luč. Ne zadošča pa, da samo prižigamo svečke eno za drugo in čakamo, da pridejo prazniki. Ne zadošča, da okrasimo hiše s tisoči lučk. Prižgati moramo plamen v sebi in ga obdržati. Če ne vržemo polena na ogenj, bo kaj kmalu spet mrzlo in temno. Če je komu ogenj ugasnil, ga lahko delimo, zaradi tega ne bo naš nič manjši. Tako bomo vsi na toplem, oni, jaz in ti. Ne čakaj. Pripravi se, da nam bo skupaj lepše. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|