Sreča.
Sreča je razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja, pravi SSKJ. A bi verjetno vsak izmed nas zase našel svojo definicijo, kaj zanj pomeni biti srečen. In prav to – biti srečen - je tisto k čemur večina stremi. Velikokrat si sicer v po vezavi s srečo postavljamo neke vzročno-posledične povezave, npr. če bom imel veliko denarja, bom srečen; če bom vitek, bom srečen; če bom poslovno uspešen, bom srečen... Ne glede na to, da se nekje v sebi zavedamo, da nam te stvari same po sebi ne bodo prinesle sreče oziroma da bo ob dosegu pogoja, nastal nov pogoj in potem... potem pa bomo res srečni. Sreča ni ne zadovoljstvo, ne veselje, ne kaj tretjega. Sreča je preprosto sreča in ko jo občutiš, to veš. Sama bi jo mogoče najbolje opisala kot težko opisljivo, nepojmljivo zadovoljstvo, povezano z hvaležnostjo za življenje, sprejemanje trenutnega stanja in vsega kar nam prihodnost prinaša. Seveda se razumsko zavedaš, da trenutni položaj ni idealen, še vedno imaš veliko želja in načrtov, pred tabo je tisoč in en izziv, a se preprosto počutiš srečno v tem, kar je in kar si. Verjamem, da je to težko razumeti. Tudi sama bi to še nekaj mesecev nazaj jemala kot nek bolj kot ne umetniški zapis nekoga, ki bi nam najverjetneje želel nekaj prodati. A nekje v začetku leta sem tako srečo, ki jo sedaj skušam opisati, doživela tudi sama. Seveda sem bila že prej srečna, a je šlo velikokrat bolj za razumsko srečo: dobro mi gre v življenju, nič bistvenega mi ne manjka, imam še več kot potrebujem = srečna sem. Tokrat pa sem čutila srečo, ne da bi razumsko razmišljala o tem, kaj imam in kako zgleda moje življenje. Na tem mestu bi bilo pričakovati, da bom razkrila revolucionaren načrt, kako do tega priti ali pa (marketinško obarvano) drobno, enostavno spremembo, ki bo vaše življenje brez dvoma naredila srečno. A žal še sama ne vem, kako izgleda ta recept ali kaj zanj potrebujemo. V zadnjem času sem, v želji, da bi bil ta občutek sreče konstantno prisoten v meni, precej premišljevala, kaj je skupno vsem trenutkom, ko sem jo čutila. A nekako, vsaj zaenkrat, ne najdem tistega nekaj. Prvič sem (vsaj da se živo spomnim) to preprosto srečo občutila v sredini februarja, ko sem se po temnih ljubljanskih ulicah vračala domov. Za mano je bil (še eden izmed mnogih zapovrstjo tiste tedne) res naporen in hiteč dan, ko sem prost čas namenila temu, da sem prišla od ene obveznosti do druge. Je bil mogoče povod občutku sreče to, da sem uspela narediti vse, kar je bilo tisti dan potrebno? - A zakaj jo potem ne čutim vsakič, ko mi uspe uresničiti zastavljene cilje ali pa še kaj več? Ali gre za trenutek umirjenosti v kontrast hitenju? - A zakaj se potem občutek sreče ne pojavi, vedno, ko se umirim, vzamem trenutek/dan za sprostitev brez obveznosti? Je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da tisti dan skoraj nisem prijela telefona v roke in preletela socialnih omrežij, ki jih veliko posameznikov omenja kot sredstvo negativne energije in nezavednih projekcij, ki nas odvračajo od zadovoljstva samih s seboj in posledično od sreče? - A zakaj se potem to ni zgodilo še kdaj ob takih dneh, ko ni časa in priložnosti za socialna omrežja (takih dnevom je pri meni kdaj nenačrtno kaj pa prav načrtno veliko)? Je mogoče, da ni nekega sprožilca sreče? Gre mogoče za kombinacijo več dejavnikov ali pa mogoče za darilo nečesa/nekoga večjega? Kdo bi vedel... Četudi nimamo vseh odgovor, se predajmo sreči in bodimo hvaležni zanjo, ko pride.
0 Comments
Navodila za srečo. Kdo si jih ne bi želel imeti. Posebej v tistih trenutkih, ko se zdi, da nas je zapustila. A knjiga Vinka Möderndorferja s tem naslovom ni nikakršen seznam navodil. Gre namreč za zbirko (kratkih) zgodb, ki vsaka zase nosijo globoko sporočilo. Nekatere so precej umetniške, druge otroško preproste, tretje rahlo srhljive, četrte pa (na trenutke celo preveč) kruto realne, pete… Vse pa je skupno življenje in iskanje vsem všečne sreče. Že zunanjost knjige me je s svojo drugačnostjo takoj pritegnila, naslov pa je temu pridal piko na i. In če sem iskrena, sem po prvi prebrani zgodbi knjigo skoraj odložila, ampak se je radovednost po teh navodilih vabila naprej. In čeprav so nekatere zgodbe krute – še posebej zaradi zavedanja, da so lahko resnične – sem zadovoljna, da sem prebrala vse, od prve do zadnje, saj šele celota predstavlja spekter dogodkov, čustev in barv naših življenje in sreče. Kljub misli, da zgodbe ne bodo vsem všeč, vam knjigo priporočam v branje. Zakaj? Ker bo mogoče vam veliko bolj všeč kot meni ali pa ker je včasih dobro prebrati tudi kaj, kar ni najbolj nam pisano na kožo in kaj z več vsebine. Priznam pa tudi, da pri meni ni na listi top del in sama verjetno ne bom ponovno segla po njej. Zakaj? Ker upam, da bom »spoznanje, da se življenje velikokrat ne izide in da je iskanje sreče pomemben del našega vsakdana« (kot je to lepo zapisala knjigožerka na Instagram profilu, kjer sem prvič zvedela za to knjigo) dobila tudi v drugačnih zgodbah ali romanih, ki jih bom brala z manj strahu in neprijetnih občutkov. Le še nekaj ur nas loči do božičnega večera. V kuhinjah že diši po raznih sladkih dobrota, iz drugega kota se širi vonj po mahu na jaslicah in v ozadju prepeva božična glasba. Vse je zelo podobno dnevom pred božičem lansko leto in leto pred tem, a zase vem, da bo ta božični večer zame drugačen. Lahko bi rekli, da sem leto starejša in da sem bila v zadnjem letu deležna veliko lekcij življenja, a ni to tisto, kar dela letošnji božič pristnejši.
Približno teden, deset dni nazaj sem prvič nezavedno zares občutila pristno pričakovanje novega življenja in potem tudi neizmerno veselje ob novici, da je dete rojeno. To ne pomeni, da nikoli prej nisem bila vesela tega dogodka, ampak tokrat je bilo vse drugače, vse bom zares. Prvič sem bila bližje novopečeni mamici, ta je namreč moja kolegica na faksu in mislim, da ji lahko, kljub kratkemu času poznanstva, rečem prijateljica. Že ko sem izvedela, da je noseča, sem bila neizmerno srečna zanjo, saj se mi je zdela zelo prava za mlado mamico. Vsa energija in veselje, ki ga je izžarevala sta kazali na njeno srečo, ki je bila kdaj prav nalezljiva. In tako so se, ko se je približeval rok poroda, skoraj vsi pogovori med nami vrteli samo okrog tega. Včasih smo kar imele občutek, da se je že zgodilo in pogledovale na telefone, če je temu res tako. In potem smo ravno ob koncu enega od predavanj le pričakale to veselo novico. Težko je z besedami opisati, kakšno srečo je med nas prinesla. Kot bi nas zajel velikanski oblak preprostega veselja, ki je na obraze vseh pričaral nasmeh in žar v očeh. Neverjetno je, koliko radosti lahko na svet prinese tako malo bitje. Priznam, tisti dan se nisem mogla ne smejati in pripovedovati o tem in delček v meni se še vedno smeje vsakič, ko pomislim na ta dogodek in mlado družinico. Točna ta občutek radosti je tisti, ki je kriv, da bo letošnji božič zame drugačen. In to je radost, ki je s toplino prežela revno štalco tistega mrzlega večer. Naj zaveje letos tudi v naše domove. Miren božič. Piše: Hana Kravos Če bi pisala za rumeni tisk, bi se zgornji naslov zagotovo glasil drugače, na primer: Razkrit recept za srečo, V minuti do sreče ali celo Ideje za izvrstna voščila. Ampak, kot vidiš, nisem dala takega naslova, ker je moj namen drugačen od namenov besedil s takšnimi naslovi. Ne skrbi me za nobeno naklado oziroma število klikov na nek članek. Preprosto želela sem zapisati svoje misli. Svobodno.
Torej, če se vrnem k mojemu naslovu – neštetokrat slišane besede, mar ne? Včasih se slišijo že res zlajnano, ampak ko razmišljaš, kaj hočeš nekomu zaželeti, se ti zdi nujno, da jih omeniš, ker so navsezadnje le pomembne za življenje. Enkrat jih nekomu zaželiš resnično iz srca, drugič nekomu drugemu malo manj, enega se dotaknejo, drugega ne, enkrat jih še malo razložiš, spet drugič jih samo zrecitiraš. Kakorkoli že, to so besede, ki jih velikokrat izrečeš, še večkrat slišiš, a jim ne nameniš pretirane pozornosti. Danes so te besede prešinile moje misli mimogrede, čeprav že dolgo nisem bila na kakšnem rojstnem dnevu ali podobni priložnosti, kjer bi bile izrečene. Vendar so mi dale pomembno iztočnico za razmišljanje, predvsem ena – SREČA. Morda se kdaj razpišem še o ostalih dveh, toda zaenkrat se osredotočam samo nanjo. Veliko ljudi nam zaželi, da bi bili srečni, vendar gre ta beseda (pre)hitro skozi naše glave. Menim, da smo dandanes nagnjeni k temu, da se večino časa samo pritožujemo, kaj vse je narobe in kaj nam manjka. Živimo z občutkom, da je v tem svetu nekaj narobe, če si srečen, ker je že skoraj tvoja dolžnost, da se sekiraš za tisoč in eno zadevo. In ta neprestana »drama« in življenje brez prestanka nas ne delata srečne. Že nekajkrat sem zasledila, da se ob slikah na socialnih omrežjih citira stavek: »Because when you stop and look around, this life is pretty amazing.« Res lepa misel, ampak kaj vam koristi, če tega ne živite? Kakšen všeček več mogoče zaradi fensi opisa? Sprejmem idejo, prav realna se mi zdi … Ampak v tem stavku je več kot to, veliko več, pravzaprav vse, kar potrebujemo! V tem je rešitev. Če imaš vsega dovolj, se ustavi. Dobesedno. Ustavi se … Za trenutek, minuto, 10 minut, kolikor potrebuješ. Pomisli na vse, kar imaš in vse, kar si v življenju dosegel. Zagotovo si ponosen na to. V tem trenutku se boš počutil srečen, prepričana sem ;). Kot vidiš, se lahko sam zavedno odločiš, da boš srečen. Vse kar moraš storiti je, da ta občutja projiciraš v svoj vsakdan. Kako preprosto se sliši, če bi bilo vsaj res, si sedaj misliš. Lahko je res, če verjameš v to in se trudiš videti dobro. Še vedno ne boš srečen 24/7, ker si vseeno le človek, ki je krvav pod kožo, ampak marsikaj bo drugače. Tvoj pogled na svet bo bolj pozitiven in navdušen boš nad stvarmi, ki so se ti kdaj zdele samoumevne. Šele ko boš ti srečen, boš lahko to prenesel tudi na druge in takrat bo tvoje voščilo najbolj iskreno, ker se bodo ljudje kar nalezli tvoje pozitivne energije. Zato vsem želim, da bi našli svojo srečo in začeli razmišljati v tej smeri, kaj vse imate in ne česa nimate, ker nihče ne more imeti vsega. Življenje z vsem, kar si želimo, bi bilo življenje brez hrepenenja in v takem življenju ne bi bilo sreče, ker ne bi poznali občutka, ko dosežeš ali dobiš nekaj, kar si si tako dolgo želel in za kar si se trudil toliko časa. Verjamem pa, da ima vsak dovolj, da se lahko počuti srečnega. Kmalu bo novo leto in takrat si bomo spet segli v roke ter izmenjali želje za prihodnost. Morda pa si letos raje kot sreče zaželimo, da bi bili svoje sreče kovači … |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|