Piše: Neo Draga bralka ali bralec!
Kar sledi, ti bo mogoče koristilo, če pogosto slišiš ali izgovoriš besede »Nimam časa,« »Mogoče drugič, ko ne bo toliko dela…« in podobno. Ne zamerim ti, če vsega ne prebereš do konca ali če celotno zadevo le preletiš, lahko se tudi z ničemer ne strinjaš. V nadaljevanju predstavljena ideja je vsaj zame bolj kot ne nova. Vem, da je bilo o času izgovorjenega in napisanega že toliko, pa niso še prišli do dna in tudi midva danes ne bova. Veliko bo ponavljanja, a brez tega preprosto ne zmorem ubesediti celote. Sedaj pa preidiva k bistvu. Iz dneva v dan iščeva ure, minute, pa nama to nekako ne uspeva. Podiva se za mavrico časa. Sanjava, da na koncu mavrice ni lonca z zlatom ampak kar bankomat, kjer lahko dvigneva… čas? Kakorkoli, nikoli nama ne bo uspelo. Mogoče je najino razmišljanje o času zgrešeno? Začniva pri rojstvu. V manj kot enem letu sva oba toliko zrasla, da sva lahko samostojno zadihala. Po nekaj letih sva začela spoznavati vrstnike. Sledilo je skoraj desetletje osnovne izobrazbe, nato se je pričelo obdobje odločanja o prihodnosti in življenju v svetu odraslih. Torej vsega skupaj vsaj osemnajst let, preden se sploh zaveš, da živiš. Pa reciva, da lahko prideva vsaj do osemdesetega leta. Osemnajst gre nad ulomkovo črto, osemdeset pod njo, na koncu je rezultat nekje med eno petino in eno četrtino… Mene kar malo stisne, ko tako razmišljam, ker se mi zdi ta, porabljeni delež že precej velik. Lahko bi rekla, da se eno leto skoraj nič ne pozna. Kaj pa potem sploh še pomeni en sam dan? V najboljšem primeru prespiva okoli osem ur od štiriindvajsetih, nekaj ur mimogrede preteče za osnovne človeške potrebe, glavnino dneva porabiva za službo, šolo ali faks, kar preostane pa se tako ali tako porazgubi v praznino ker ˮena (ura) ni nobenaˮ. In kaj potem, ko se izteka zadnja ura? Ali temu sledi obžalovanje, pogled na življenje, ki je ostalo popolnoma prazno, nepomembno, neizkoriščeno? Tako kot večina pravi, časa je premalo. Pa vendar mislim, da tukaj nekaj ni prav, vrniva se na začetek. Koliko časa je preteklo med prvo delitvijo celic in prvim jokom? Manj kot eno leto. Leto pa šteje dvanajst mesecev, vsak mesec okoli trideset dni, vsak dan štiriindvajset ur. Torej če se postaviva na točko ravno na koncu srednje šole, nama le ostane kar nekaj ur, ki jih lahko preživiva koristno, zabavno, v dobri družbi… Teh preostalih ur je vsaj dvesto tisoč, mogoče še nekaj deset tisoč več. No, sedaj pa že govoriva o številki, ki si jo težko predstavljava. Vse skupaj torej le ne gre tako hitro, čeprav se nama zdi. Zdi se, da čas teče hitro, ker naju omejujejo naprave za merjenje časa. Pa še to je velika laž, ker se namreč omejujeva ali ker nama to narekujejo drugi. Z zapestno uro ali stalnim pogledovanjem na telefon sva se tako rekoč zaprisegla gospodarju Času. Strah naju je izgube dragocenih minut, izgubljava pa jih ravno z iskanjem le-teh. Menim, da je potrebna sprememba. Ne želim si, da bi stremela k temu, da vsak dan do minute izkoristiva za nekaj, kar se nama zdi pomembno, koristno ali zabavno. Tudi si ne želim, da se počutiva zavezana temu, da si vsak dan vzameva vsaj eno celo uro drug za drugega ali za vsakega člana družine, vsakega prijatelja ali znanca. So dnevi, ko preprosto ne gre. Zato menim, da bo časa več, če začneva o njem drugače misliti. Če začneva misliti ne o življenju, ki zmanjkuje, temveč o življenju, ki preostaja. Ne smeva razmišljati o času, ki ga bova porabila za obveznosti, temveč o tem kako bova ta čas doživljala, kako se bova soočala s samimi obveznostmi. Ne živiva samo za tistih pet minut prostega časa zvečer, živiva ves čas. Ne sprašujva se več kdaj, temveč kako. Neo
0 Comments
Spet je prišel tisti dan v letu. Dan, ko se večina spomni pokojnih sorodnikov in obišče njihove grobove. Dejstvo, da se to zadnje čase precej pozna (poleg nepregledne množice rož, posebno krizantem v trgovinah) tudi v večji gneči na pokopališču, in pogovor, ki sem ga slišala pri zobozdravniku, me je spodbudil k razmisleku. Nekako takole se je slišalo: »Kolikor njo poznam, bova pozno odšli. Veš, ona gre prej še po grobovih.« -»Joj, ja, saj tudi jaz morem it, ampak se mi res ne da. … Sej počasi ne bom več hodila. Če ne grem ostale dni, kaj koristi, če grem enkrat.«
Zase ne morem reči, da sem kdaj zares razmišljala na tak način. Že od kar pomnim, smo vsak prvi november obiskali grobove bližnjih in daljnih sorodnikov. To je nekakšen prvo-novembrski običaj. Grobove, kjer počivajo bližnji sorodniki, smo obiskali in urejali tudi večkrat čez leto, druge pa smo res obiskali samo na ta dan. In obisk teh je vedno vseboval pripovedovanje o življenju pokojnih, najprej seveda kako točno so bili v sorodu z nami in potem pa še kup zgodb o njih, k so jih pripovedovalci bodisi doživeli ali pa slišali pripovedovati o njih. Meni je bilo poslušanje teh zgodb (in urjenje spomina na način »kdo kam paše« in iskanju pravega groba po enem letu) vedno zanimivo in ta dan ni bil zame prav nič naporen, žalosten ali dolgočasen. Odkar je, skorja dve leti nazaj, umrl moj nono (tako rekoč prvi bližnji sorodnik, s katerim sem preživela več časa), skoraj vsak teden, če le utegnem, obiščem njegov grob. Najprej je bil razlog za redno obiskovanje njegovega groba upanje po lažjem in hitrejšem procesu žalovanja, potem želja po vedno vizualno urejenem zadnjem bivališču telesa, kasneje pa je to postal nekakšen običaj, rutina, pa ne zgolj obisk, ki ga je treba odkljukati, ampak proces, ki nekaj da. In sedaj na te stvari gledam drugače. Na začetku sem se v svoji žalosti in neznanih občutkih izgube spraševala, zakaj imam samo jaz, od vseh domačih, potrebo po obiskovanju pokopališča (to mi je dajalo namreč veliko uteho in mir v srcu). Kmalu sem razumela, da vsak žaluje na svoj način. Ampak ne glede na to, kaj še čutimo do pokojnih, dan spomina na mrtve in obisk grobov na ta dan je mnogo več kot lično urejen grob in prižig sveče na njem. Gre za spomin na pokojnika, na njegovo življenje in vse kar nam je dal. In četudi je vsega preveč in ni ne volje ne časa za to, mislim, da je človeško spominjati se umrlih. Pomislimo samo, ali bi želeli, da se nas naši sorodniki in prijatelji spominjajo tudi potem, ko jih ne bomo več prosili za pomoč, klicali »kar tako« ali obiskali za rojstne dneve,... Bi bili veseli, če bomo glavni akterji življenjskih zgodb, ki jih bodo naši zanamci pripovedovali svojim otrokom ali si želimo, da sled za nami popolnoma izgine? In potem tudi - kako želiš, da bi se tebe spominjali, ko ne boš več hodil po tej zemlji? Čeprav se jih spomnimo samo enkrat na leto, pa niti ne nujno s obiskom groba, ampak še bolj pomembno v naših mislih, je vseeno tudi to nekaj in ima smisel. Nosi globoko sporočilo in spolnjuje želje mnogih, in sicer: »da bi ostali v spominu«. Deveti januar. Čisto običajen dan kmalu po začetku leta, ko verjetno vsi vsaj še malo razmišljamo o prejšnjem letu, a smo po praznikih spet v starih tirnicah ter zbiramo ideje in izzive novega leta. Dan kot vsi drugi. Nič posebnega. Tudi zame je bil. Vse do lanskega leta. Od lani dalje pa bo ta dan zaznamovan z žalostjo. Devetega januarja 2018 je namreč po letih trpljenja ta svet zapustil moj nono. In jutra, ko sem zvedela to žalostno novico ter dni potem se spominjam, kot bi bilo včeraj in še vedno imam kepo v grlu, ko to pišem, pa čeprav je od tega zdaj že eno polno leto.
Že odkar pomnim je bil moj nono hudo bolan in zato prikovan na posteljo. Ne spomnim se, da bi navezala medsebojni stik, se igrala, pogovarjala ali kaj podobnega. Mislila sem, da nanj nisem navezana, saj ga praktično sploh ne poznam. Sem se pa na njegovo smrt pripravljala, saj sem vedela, da me bo prizadela, ne toliko zaradi njega ampak zaradi žalosti none in mame. A izkazalo se je drugače. Po novici o njegovi smrti sem bila najprej v šoku in se nisem točno zavedala, kaj se dogaja. Novico sem delila s svojima dvema najbližjima prijateljicama in šla dalje v dan, skoraj kot v vsak drugi le z neko težo v srcu. Kmalu potem pa me je prežela silna žalost. Z vsakim vprašanjem kolegov, prijateljev na faksu je bilo huje, žalost se je samo povečevala, a vseeno nisem čutila, da bi morala zadrževati solze. Ko pa sem s študijskimi obveznostmi zaključila in se vrnila v dom, se je iz mene kar ulilo. Seveda sem se potem nekako zložila skupaj, saj nerada izkazujem negativna čustva v javnosti. Ampak to stanje je bilo res kratkotrajno, saj sem se zjokala ob vsakem prejetem sožalnem sporočilu. Vsi vemo, da se novice hitro širijo, a takrat mi je bilo zelo čudno od kje ljudem to, kako vedo. Zaprla sem se v samoto svoje sobe in izmenjevala so se obdobja neustavljivega joka, začasnih pomiritev in odpisovanja na sporočila, telefonski pogovori. Čez nekaj časa sem sklenila, da je tega dovolj in da moram iti naprej. Poskusila sem se zamotiti z raznimi aktivnostmi, a nisem bila preveč uspešna, solze so kar same tekle. Takrat sem mislila, da me to ne sme iztiriti iz običajnih navad in da moram svoje obveznosti ne glede na to opravljati. Tako sem se, sicer po težki dilemi, če bom zdržala, odpravila na plesne vaje, kjer sem seveda srečala veliko ljudi, ampak sem nekako zdržala brez joka. Me je pa fizična aktivnost toliko utrudila, da sem čeprav v solzah potem (na srečo) v hipu zaspala. In z novim jutrom moje čustveno stanje ni bilo nič boljše. Opravila sem študijske obveznosti po liniji najmanjšega odpora in tajila svojo žalost celo pred sabo, a vseeno pustila solzam, da so tekle. Še huje je bilo, ko sem se odpravila domov prepričana, da moram biti močna za vse ostale. Ampak moja žalost se je hitro pokazala, moč je pa ostala le ideja. Srečanje z vsemi domačimi, žalost v zraku in branje pogrebnega govora, pogovori o pogrebu... vse kar se mora zgoditi, a je tako zelo, zelo težko za nekoga, ki žaluje. Potem pa je sledil še pogreb in to je bilo zame res nekaj najtežjih ur. Stati v morbidni mrliški vežici in sprejemati mnoga sožalja je samo kaplja v morje žalosti. Saj se zavedaš, da želijo ljudje le dobro, a vsaka besede zaboli. Da ne govorim o pogrebnih napevih, ki sem jih bila sicer navajena, saj sem sodelovala na mnogih pogrebnih obredih. Kot da vse solze prej niso bile dovolj, je pesem zame bila le olje na ogenj trpljenja. A na srečo se je tisti dan na mojem obrazu uspel pojaviti tudi nek obris nasmeha in zato sem zelo hvaležna ljudem, ki so mi takrat stali ob strani, me stisnili v iskren objem, ki mi je dal vedeti, da bo še vse dobro, da sem lahko žalostna in ki so vsaj skušali razumeti moje trpljenje. V začetku sem mislila, da mi bo lažje, če nihče ne bo vedel, zato tudi novice nisem sporočila več ljudem, za kar pa sem kasneje ugotovila, da bi bilo mogoče prav. Mislila sem, da sem dovolj močna, da zmorem sama to premagati, saj sem se vendar pripravljala na to; da bo dovolj nekaj prejokanih noči skritih pod odejo in ne števnih obiskov pokopališča. A čez čas sem dojela, da sama ne bom zmogla prehoditi te poti. Po nekaj tednih, mesecih predelovanja vsega skupaj v sebi, sem le zmogla o tem govoriti tudi z bližnjimi, kasneje pa bila vedno bolj ponosna nase, ko sem lahko o tem brez prehude stiske govorila tudi z znanci. Sama zase bi rekla, da sem rabila oboje, tako notranjo refleksijo, premislek kot tudi pogovore z bližnjimi o nonotu, smrti, mojim občutjih, doživljanju, pričakovanjih, strahovih... Čeprav je zelo težko govoriti o tem, deliti neprijetna čustva, a je potem veliko lažje. Pomembno se je zavedati, da v tem procesu nismo sami, čeprav se nam tisti trenutek mogoče tako zdi. Skozi svoje prvo žalovanje sem se naučila še eno pomembno, ključno stvar za zavedanje katere sem potrebovala precej časa in se moram še vedno kdaj opomniti. Žalovanje je proces in pomembno je, da gremo prek vseh solz in stisk, ker bomo le tako lahko živeli dalje. Žalovanje ni nekaj kar bo minilo po pogrebu, po tednu, mesecu, dveh treh, pol leta... Žalovanje je dolgotrajen proces in pustiti si moramo jokati, obujati spomine, se soočati s strahovi in sprejeti žalost, ki nas ob misli na pokojnega preveva. Nič ni narobe, če čutimo žalost tudi veliko časa po smrti, to pomeni le, da nam je ta oseba veliko pomenila in v nas pustila pečat. Zato si dovolimo žalovati in si zanj vzeti toliko časa kot ga potrebujemo. Opomba: Zapis je nastal pred časom. Z uvodom: »Priznam, ni mi enostavno pisati o tem in tudi ne vem, če bom to kdaj javno objavila. Ampak vseeno…pisanje baje kdaj vpliva tudi terapevtsko.« In danes sem ga spet našla in mislim, da je tudi ta plat življenja pomembna in je nima smisla skrivati.
Pride dan ali dva, tri, teden, ko ne gre vse tako, kot bi si želeli. Vreme nam ni pogodu. Nihče okoli nas se ne obnaša 'pravilno'. Vse kar dogaja nam 'gre na jetra'. Nimamo volje, da bi kaj naredili. Delamo le tisto, kar je nujno potrebno, pa še tisto, ko je res, ampak zares, nujno. Najraje bi se iztrgali iz svoje kože, ker je v njej tako neudobno. Nič nam ne paše. Pri vsem kompliciramo na polno. Obhajajo nas čudne misli, v večini negativne, ki se jih nekako ne moremo znebiti. Ne najdemo besed, da bi se pogovorili ali povedali, kaj je zares narobe. Verjetno se to vsem kdaj zgodi, saj smo vsi samo ljudje. Nihče ne mara teh časov. Nihče o njih ne razmišlja, ko jih ni. Ampak vseeno kdaj pridejo. In ko pridejo, ni lepo. Včasih minejo tako hitro kot so prišli. Kdaj pa kar vztrajajo in vztrajajo in jim ni videti konca. Imaš občutek, da si res naredil vse, kar je bilo v tvoji moči, ampak stanje je še vedno tako kot je bilo, zanič. Tebi je pa res dovolj vsega skupaj in bi se res želel 'sestaviti skupaj'. Takrat je treba enostavno (pa čeprav je daleč od enostavnega) udariti po mizi in jasno reči, da je tega dovolj. Najti nekaj s čimer bomo zaposlili možgane, da ne bodo utegnili razmišljati o prazni negativi. Če negativa ni bila prazna in za njo stojijo resni problemi, jih je potrebno rešiti, če jih samo pometemo pod preprogo, bodo prej ali slej spet prilezli ven. Spraviti se moramo v tek (lahko tudi dobesedno), vstati iz postelje ali kavča udobja in narediti nekaj na kar bomo ponosni in kar bo zaposlilo naše misli in roke. Potrebno se je trdno odločiti, da bo bolje. Da bo bolje, takoj! Odriniti vse slabe misli in si nadeti nasmešek, za začetek mogoče res tistega narejenega ampak čez čas bo postal pravi. Potrebno si je narediti očala, tista skozi katera vidimo le lepo in dobro, ki pronicajo le drobce sreče. In potem bo svet lepši. Čez čas bo vse skupaj spet super. Taki časi pridejo in potrebno se je spopadati z njimi, jih prepoznati še preden se zares prikradejo vate in jih ustaviti. Nadaljevanje nasvetov za bodoče študente:
(Če si zamudil prvi del, si ga lahko prebereš tukaj.) 7. NI KONEC SVETA Kot na vsaki poti, boš verjetno tudi na študijski naletel na kakšno oviro, neuspeli poskus. A brez skrbi, vse se da prebroditi. Na fakulteti je način dela in sam sistem drugačen od srednješolskega, a se da na vse privaditi. Mogoče ne bodo vsi izpiti uspeli v prvem roku, ampak to ne pomeni konec sveta, saj imaš več kot eno možnost. Še vsem je uspelo, brez skrbi. Imej v mislih tudi to, da študijski program na katerega si se vpisal mogoče ni tvoja končna postaja. Če ugotoviš, da to ni zate ali se na določenem študiju ne najdeš, imaš možnost prepisa. Če se za prepis, izpis odločiš in ga urediš že v prvih 14 dneh študija, ne izkoristiš možnosti dodatnega leta za prepis ali ponovno opravljanje letnika. In ne oziraj se na 'izgubljena leta' in vse ostalo, kar te ovira pri spremembi, gre namreč za tvojo izobrazbo. 8. VSAK ŠTUDIRA ZASE Zapomni si, da je študij za vsakega drugačna izkušnja. Za nekoga popolnoma enostavne obveznosti predstavljajo drugemu največji napor in obratno. Vsak študira (in živi) zase in dojema izkušnjo na svojstven način. Zato ne sodi drugih po tem kaj študirajo ampak kdo so kot ljudje. 9. RAZIŠČI OKOLICO Da se boš v novem okolju počutil domače, je pametno v prvih dneh (ali že kakšen dan prej, če je to mogoče) raziskati okolico. Najbolj pomembno je, da najdeš pot do doma do fakultete, da se že prvi dan ne boš izgubil in panično zamujal, tega si namreč nihče ne želi. Dobro je vedeti tudi, kje v bližini je avtobusna postaja, trgovina, knjižnica in prostor za rekreacijo, sprehod. 10. NOV DOM Študijska leta za večino pomenijo tudi selitev od doma. In da bo življenje v novi sobi prijetnejše, ga uredi, da se boš v njem dobro počutil. Za prijetno delovno in življenjsko okolje dodaj sobi malo barvi v obliki pisane posteljnine ali na stene obesi fotografije in spodbudne misli, ki te bodo spominjale na lepe dogodke. Tudi rastline (najmanj dela bo zahteval kakšen kaktus) dajo s svojo zeleno barvo prostoru neko vedrino in življenje. Nov dom pa običajno prinese s seboj tudi gospodinjstvo za katero si soodgovoren. S svojimi sostanovalci se že ve začetku leta dogovorite kako si boste razdelili skrb za skupne prostore, (čiščenje, odnašanje smeti…) in se tega potem tudi drži. Ne pozabite tudi na nabavo gobic za čiščenje, toaletnega papirja, vrečk za smeti, čistil in podobno. Obstaja pa preprosto pravilo (ki se ga je sicer kdaj res težko držati, ampak se splača), da pustiš za seboj takšno kot želiš, da bi pričakalo tebe. 11. ODPRTOST ZA NOVA POZNANSTVA Novo okolje pomeni tudi srečevanje z novimi obrazi. Bodi odprt za nova poznanstva, spoznaj se s kolegi v predavalnici in s sostanovalci. Lahko boš našel dobre prijatelje ali pa ustvaril prijetne vezi. Obstaja pa tudi možnost, da se ne boste razumeli, nismo namreč vsi za vse in za vsakogar. Če se s cimrom ne ujameta in ne moreta shajati eden ob drugem, prosi za premestitev, da ti bo prijetneje. 12. NE POZABI STARIH PRIJATELJEV Ne glede na vse, pa ne pozabi na prijatelje s katerimi si odraščal. Delili ste si šolske klopi ali se družili v okviru kakšen druge dejavnosti. Pokliči jih, pošlji sporočilo, dogovori se za pijačo, ne prekini stikov z ljudi, ki ti veliko pomenijo, da ti ne bo nekoč žal, da se z nekom ne poznaš več samo zato, ker sta šla študirat vsak na svoj konec. Verjetno se ne boste videli na dnevni bazi kot nekoč, ampak z željo in nekaj organizacije, je tudi ohranjanje stikov povsem mogoče. 13. IZKORISTI MESTO Četudi te študij mogoče ne popelje v naše glavno mesto, te zagotovo vodi v nek večji kraj, ki običajno nudi ogromno možnosti za aktivno preživljanje prostega časa. Zato izkoristi to, da tam živiš. Odpravi se na turistično raziskovanje ali pa na kakšno predstavo, športni dogodek, festival, udeleži se tečaja ali pa kaj drugega, kar te zanima. Za vsakega se kaj najde, možnosti je veliko. 14. NE POZABI UŽIVATI Kljub obilici dela in obveznosti, ki te bodo čakale, ne pozabi, da se rado reče 'študentska leta so najlepša leta' in če želiš, da bodo tudi tvoja, ne pozabi uživati. Ne boj se zabavati, ampak to stori po pameti, postavi si meje in razmisli kdaj imaš čas za zabavo in kdaj te čakajo obveznosti. In vsako opravljeno delo si zasluži kakšno nagrado, tako da si privošči nekaj za dušo, da boš imel motivacijo za nadaljnje izzive. Izkoristi ta leta v največji meri, saj se nikoli ne bodo ponovila. Študentsko življenje te bo utrdilo, pokazalo nove poglede na svet, ti izoblikovalo osebnost in te izboljšalo v mnogih vidikih življenja ampak zna biti pri tem zelo zabavno, tako da pogumen korak v novo obdobje. Lep študij :) Bliža se oktober, ko bomo študentje spet sedli v predavalnice fakultet in se bomo počasi vrnili v študijsko rutino. Za nekatere pa bo to nov korak. In da bo mogoče ta korak vsaj malo lažji, sem s pomočjo prijateljev zbrala nekaj nasvetov, ki bi si jih sami želeli slišati preden smo zakorakali na študijsko pot. Na seznam sem skušala vključiti čim več področij in zavedam se, da se najde tudi kaj takega s čimer se mogoče ne bomo vsi strinjali ali pa se zdi samoumevno, ampak vsak vidi in razume stvari na svoj način.
*Nasveti so razvrščeni v naključnem vrstnem redu. 1. PREVOZ Ena od stvari, ki jih je zelo dobro urediti pred oktobrom, je zagotovo prevoz. Prve dni se namreč pred blagajnami potniškega prometa narediti dolga vrsta, ki se ji da hitro izogniti, če prevoz od doma do študijskega mesta ter po mestu urediš že prej. Na spletu je dostopen obrazec za subvencionirano vozovnico, ki ga izpolniš in skupaj s potrdilom o vpisu (ali izpolnjenim delom vloge s strani fakultete), staro IJPP kartico (če jo imaš) in denarjem, seveda, odneseš na blagajno Slovenskih železnic ali izbranega avtobusnega prevoznika. Študentske vozovnice bodo izdajali od 21.9 dalje. 2. ORGANIZACIJA Študij pomeni veliko dela, poročil, seminarjev in s tem tudi veliko datumov. Zato svetujem, da si datume, roke, obveznosti nekam beležiš, da česa ne pozabiš. Vse je možno narediti, le organizirati se je treba. In za to obstaja milijon načinov; za nekatere bo najboljši rokovnik, za druge pa koledar na telefonu; odkrij najboljši način zase. Poskusi delati sproti. Ja, res je, to je bilo že milijonkrat izrečeno, ampak včasih je dobro to spet slišati in tudi upoštevati. Vsi datumi oddaj bodo verjetno nekje okoli izpitov, in če se vsaj kakšne naloge ne boš lotil prej, te bo na koncu zasulo. In zakaj si ne bi prihranil nekaj stresa, ki ga bo v obdobju izpitov zagotovo tudi brez tega dovolj. 3. SPRAŠUJ Če se ti pojavi kakršnokoli vprašanje, vprašaj. Mogoče ti bo kdaj nerodno, ampak če nekaj zanima tebe, obstaja velika verjetnost, da to zanima še vsaj par ljudi v predavalnici. Na uvodnih urah profesorja vprašaj za obveznosti pri dotičnem predmetu, za možnost kolokvijev, datume izpitov ali karkoli drugega, kar te zanima. Za nasvete za študij, učenje, iskanje uporabne literature, ... pa se je najbolje obrniti na starejše študente tvojega programa. Za to na večini fakultet obstaja tutorski sistem, ampak če malo povprašaš, boš verjetno ugotovil, da obiskuje tvojo študijsko smer tudi znanec sestre tvojega prijatelja ali pa sestrična tvojega soseda. Svet je majhen. 4. SPOŠTUJ Ljudje marsikaj govorimo in ni težko slišati, da so nekateri profesorji zmaji brez kakršnega koli občutka za sočloveka. Nekateri profesorji imajo res posebno sposobnost, da si zapomnijo, kdo je bil na predavanjih (ja, tudi če vas je v predavalnici več sto) in kako se kdo obnaša. Ampak zapomni si, da so tudi profesorji konec koncev le ljudje. In kakršen bo tvoj odnos do njih, bo verjetno tudi njihov odnos do tebe. Z neko mero dobre volje, se da vse dogovoriti. Zato spoštuj profesorje, asistente in kolege. 5. PREHRANA Država je tako prijazna do študentov, da nam nudi subvencionirano prehrano v obliki t.i. bonov. Pot do njih ni zapletena: na spletni strani www.studentska-prehrana.si se prijaviš, vneseš podatke in dobiš številko. To skupaj s potrdilom o vpisu, osebno izkaznico in telefonom (ali denarjem za posebno kartico) odneseš na katerokoli točko SŠP, katerih lokacije najdeš na zgornji spletni strani. Tam je tudi seznam vseh restavracij, ki nudijo možnost koriščenja bonov. Se je pa pametno pri starejših študentih pozanimati, kje v bližini fakultete se dobro je. Včasih urnik ne dovoljuje obiska restavracije ali pa se nam stoži po doma kuhani hrani in takrat je dobra rešitev kakšen na hitro skuhan obrok (testenine so vrhunec študentske prehrane) ali pa zmrznjen domač obrok, ki ga le pogreješ in imaš okusno kosilo. 6. NE POZABI NA SKRB ZA TELO IN DUHA Študij zahteva kar nekaj energije in časa, ampak nikar ne pozabi na rekreacijo. Precej fakultet ponuja šport kot obvezen ali izbirni predmet ali pa tudi kot dodatno dejavnost. Četudi ti to ne ustreza, je dobro v svoj urnik vnesti vsaj nekaj gibanja. Mogoče izstopiš iz avtobusa postajo ali dve prej in se do fakultete sprehodiš ali pa povabiš prijatelja, cimra na večerni sprehod. Včasih pa nastopi tudi bolezen, zato je dobro vedeti, kam se lahko v tem primeru lahko obrneš. V Ljubljani in Mariboru (mogoče še kje) obstajajo zdravstveni domovi za študente, kjer lahko najdeš zdravnika, zobozdravnika ali kakšnega drugega specialista. …se nadaljuje. Zadnje dni je bila spet bolezen pri meni na obisku, in ko sem prešla 'spim cele dneve' fazo, sem se vmesni budni čas kratkočasila s pregledovanjem vsebin na socialnih omrežjih. Poleg profilov neznancev, sem več časa namenila tudi profilom bližnjih ter znancev. In poleg lepih spominov in veselih novic žal ugotavljam nekaj, kar me spravlja v slabo voljo. Smo družba socialnih omrežij, o tem ni dvoma. Ta so nam velikokrat v pomoč; na daljavo lahko ohranjamo stike, izmenjujemo sporočila, hitro delimo novice, iščemo informacije… Glavni namen socialnih omrežij bi naj bil, da z njihovo pomočjo enostavneje živimo in so naši odnosi trdnejši tudi na daljavo. Zdi pa se mi, da se dogaja, da brez njih sploh ne znamo živeti. Ali sploh še zmoremo pristno doživljati trenutke brez, da bi o njih istočasno objavljali? Ko sem pregledovala objave, 'zgodbe' in še vse ostalo, kar se da najti, sem zasledila kar nekaj laži oziroma videla nekaj drugega kot pa osebo kot jo sama poznam v resničnem življenju. Prek zaslona sem nekatere ljudi doživljala na čisto drugačen način. Odzivi, objave, fotografije nekaterih so me šokirale, tako negativno kot tudi pozitivno. Priznam, tu sem lahko tudi sama obsojena za krivo, mogoče tudi zato ne morem mimo teh besed. Pred časom sem namreč sama sebe zalotila, da tipkam široko nasmejane obrazke v resnici pa mi po licu skoraj teče solza. In to me je resno zgrozilo, saj prikrivanje čustev običajno ni moj namen. Takoj zatem sem sprejela nekaj odločitev in sprememb, ki bodo upam prispevale k moji pristnosti tudi prek ekrana. Še vedno ne vem točno odkod izvirajo taka dejanja in se sprašujem, kako smo lahko tako žaljivi do sebe in vseh tistih, ki prebirajo naša sporočila, da se pretvarjamo in ponujamo (le) laži. Kako lahko socialna omrežja pomagajo pri ohranjanju odnosov, če ne zmoremo tudi prek sporočil priznati, da ni vedno vse rožnato ampak se enostavno skrijemo za zaslon naše pametne naprave. Ko se v živo srečaš, je po mojih izkušnjah zelo težko skriti žalost in bolečino, prek ekrana pa je to (skoraj) čisto enostavno. Velikokrat je lažje odtipkati veseli obrazek kot pa povedati, da se ti stvar ne zdi smešna, da se ne počutiš dobro ali pa da enostavno ne veš kaj bi rekel. Ampak ali ni temelj dobrih odnosov prav iskrenost. Maske, ki nam jo ponujajo socialna omrežja si ni težko nadeti, tam smo lahko karkoli želimo. Lahko si ustvarimo profil z izmišljenim imenom, objavimo tujo fotografijo najdeno nekje na spletu, pišemo komentarje brez ovir… Na spletu si kdorkoli želiš, realnost pa je tolikokrat drugačna. In kakšno družbo tako ustvarjajo socialna omrežja? Nam v resnici sploh pomagajo ali nas le učijo, kako biti zlagano srečen in navidezno popoln. Pravijo, da so začetki najtežji. Ampak kaj pa zaključki? Tudi konci niso enostavni, pa ne glede na to ali se zaključuje težko in se pričakuje začetek lepšega obdobja ali ne. In že skoraj en mesec vem, da se zame kmalu začenja novo obdobje. Letos sem namreč imela dovolj točk, da sem se lahko vpisala na študij specialne in rehabilitacijske pedagogike, ki se mi je lani za točko izmuznil. In ta novica me je tako razveselila, da se še kar vsakič znova nasmehnem, ko skušam dojeti, kaj se dogaja, saj se mi na trenutke še kar dozdeva, da sanjam.
Ko so se bližali dnevi, ko naj bi izvedeli število točk potrebnih za vpis sem se veliko spraševala o svoji prihodnosti. Priznam, da sem se predvsem pripravljala na to, kaj bo, če ne bo uspelo. To ne pomeni, da sem obupala ali kaj podobnega, le želela sem biti pripravljena na 'najhujši scenarij'. In s tem sem ugotovila, da ima ta 'najhujši scenarij' tudi lepe prizore in stvari, ki jih bom verjetno s spremembo študija pogrešala. Vsaka medalja ima namreč dve plati, vsaka. V mojem prvem študijskem letu sem se veliko naučila. Mogoče se bere klišejsko, ampak sem sama v sebi popolnoma prepričana, da gre za resnico. Poleg vsega dodatnega matematičnega in fizikalnega znanja, ki sem ga prejela, sem se naučila nekaj stvari o življenju in o sebi, o tem kdo sem in kako funkcioniram. Sama sem v tem letu doživela tudi nekaj življenjskih pretresov, ki so še dodatno pripomogli k osebni rasti, a vseeno je vsako leto, vsak dan tak, da (se) spoznavamo in se učimo novega. Mogoče samo znanje iz fizike in matematike res ne bo neposredno uporabno za moj nov študij, a vse ostalo: način predavanj, študijski sistem, 'branje' profesorjev in še veliko drugega bodo le dobra izkušnja za nov začetek. Seveda bo (lahko) tokrat vse drugače, a mi bo zaradi tega leta lažje in ne vse tako novo. Že zdaj se mi dozdeva, da bom pogrešala vse računske neznanke in eksperimentalno delo, integrale, Gaussovo metodo, zvezdice in še veliko drugih stvari, ki jim letos ni in ni bilo konca. Iz popolnoma naravoslovne študijske smeri, se namreč selim na družboslovno, kjer bo tega zelo malo, če sploh kaj. Najbolj od vsega pa se mi zdi, da bom pogrešala kolege, ljudi, s katerimi smo si delili klopi in vprašanja o študiju, a so postali mnogo več kot to. Enkratni ljudje, ki so me podpirali pa četudi je to pomenilo, da se, če mi uspe, v prihodnje ne bomo več toliko videli in bili z mano iskreni tudi v tem. Ljudje, ki jim lahko rečem prijatelji in upam, da bomo to ostali ne glede na stroko. Od njih sem se veliko naučila predvsem o sebi. Skupaj smo ustvarili veliko spominov in hvaležna sem zanje. In prav zato to leto, ki je za mano zagotovo ni izgubljeno leto, kot (se kdaj tudi sama sebe) slišim zadnje čase. Je že res, da sem s tem podaljšala že tako dolg študij za še eno dodatno leto, ampak sem v tem letu zrasla in prišla na pot, ki sem jo iskala. V roke primem telefon, da preverim koliko je ura. Mimogrede ga povežem še z brezžičnim internetnim omrežjem in malce počakam, da se naložijo vsa možna obvestila o sporočilih, objavah in še vsem drugim kar sem zamudila v teh parih urah, ko telefon ni bil moja točka koncentracije.
Najprej odgovorim na sporočila prijateljev. Potem pregledam razne story-jih popolnih tujcev, ki so na trenutke zdijo kot dobri znanci, ljudje o katerim vem veliko, čeprav jih še nikoli nisem zares videla ali v živo spoznala. Pogled mi hitro pritegnejo tudi fotografije, ki jih je nekdo tretji delil; nekdo se potika po Norveški, Baliju ali po kakšen drugem koncu sveta, če želite; spet drugega so med izbiranjem pravega okusa sladoleda slučajno ujeli v popolni portret; tretji je objavil svojega novega hišnega ljubljenčka; četrti pa je ponosen na svoj pridelek, ki je bil sveže nabran na vrtu… Ko se te platforme rahlo naveličam, je se pot povezovanja s svetom seveda nadaljuje na drugi. Tu pogledam nov video, ki ga je včeraj objavila vlogerka, ki ji sledim in ko je tega konec, se mi pojavi na malem ekranu še več videov in seveda me eden od njih pritegne in kliknem nanj. Med gledanjem me telefon prijazno opozori, da mi je prijateljica odpisala in se spet vrnem na odpisovanje. Izmenjava si par sporočil. In med čakanjem na odgovor spet zaidem na neko četrto aplikacijo, kjer objav kar ni konca. In šele nato me prešine ter spet pogledam na uro. »Kaj?! Že toliko časa je minilo?! Ok, to je šlo pa zelo hitro.« se odvrti v moji glavi. Vam je ta občutek znan? Ko se vam zdi, da je v zadnji uri ali dveh minilo le par minut? Meni se to kar pogosto dogaja. Pa ne le ko primem v roke svoj telefon in se zgubim v pregledovanju takšnih ali drugačnih objav. V mislih imam predvsem tisto drugo izgubljanje v času, ki ga imam veliko, veliko raje. To je tisto, ki nastopi, ko počnem stvari, ki so mi res ljube, ki me razveseljujejo in navdihujejo. In poletje je idealen časa za take spremenljive časovne okvire. Mislim, da se lahko vsi strinjamo, da poleti čas že na splošno teče v drugačnem ritmu. Če kdaj, si poleti vzamemo čas za počitnice, oddih, dopust, ko se sprostimo in počnemo stvari, ki so nam všeč. Distanciramo se od vsakodnevnega stresa in se posvetimo stvarem, ki so nam pri srcu. In sama se velikokrat šele takrat, ko odložim telefon in običajno študijsko delo (beri: učenje, predavanja, seminarje, iskanje odgovorov na študijska vprašanja…) na stran, počutim bolj živa, kot bi ponovno vdihnila svež zrak in na polno zadihala. In vsak dan je lahko nova priložnost za dihanje s polnimi pljuči. Priložnost, da se odklopimo od vsega kar nas (nezavedno) veže ter pustimo, da čas steče v svojem ritmu. Priložnost, da odložimo telefone in skrbi. Priložnost, da primemo za knjigo ali spet priključimo šiviljski stroj, zaplešemo, se odpravimo na potep ali pokličemo prijatelja … Priložnost, da spet odkrijemo strast in vdihnemo življenje. Vsi si želimo srečnega življenja, veselja in zadovoljstva. Nihče ne želi trpljenja, žalosti in iskanja smisla biti iz dneva v dan. Vsi iščemo načine, kako si zagotoviti življenje, v katerem bi kar največji možen del uživali. Ne nazadnje to dokazuje tudi popularnost knjig z naslovi kot so 10 korakov so srečnega življenja, skrivnost dobrega/srečnega/dolgega življenja in podobno. Vsi iščemo neke napisane smernice, pravila, kako bi bili srečni in bi bilo naše življenje lepo.
Za mano je nekaj res težkih dni; nisem se počutila dobro, hkratna fizična bolečina zunaj in sol na ranjeno psihično notranjost res nista recept za dobro počutje, prej zagotovilo za propad. In ker nam naravno tako stanje ni všeč, iščemo hiter izhod iz slabega počutja. Seveda so načini različni glede na situacijo in posameznika. Nekaterim najbolj pomaga pogovor, drugi se morajo zjokati, tretji poslušajo glasbo, četrti iščejo mir v naravi, fizični aktivnosti, spet drugi iščejo tolažbo drugje. Kdaj pomaga le zamotiti misli s čim drugim, da se problemi skrijejo pod preprogo. A težava je v tem, da nič za vedno ne ostane pod preprogo. Stvari je potrebno prej ali slej rešiti, drugače se nam znova in znova vračajo nazaj in slabšajo naše počutje. In običajno pridejo na dan takrat, ko si jih najmanj želimo občutiti. Zato to ni nek dober način za dolgotrajno rešitev težav. Težavam se je potrebno posvetiti, najti razlog zanje in ga poskusiti uničiti oziroma se ga vsaj zavedati kot vzrok težav. Potrebno se je ustaviti, zadihati in pogledati na težavo z več zornih kotov. Zame je bila ključna odločitev, ki je vodila do boljšega počutja znotraj in zunaj, da sem si privoščila prosto popoldne. Ne glede na to koliko dela me je čakalo, sem se odločila(oziroma sprejela sporočilo, ki mi ga je telo samo pošiljalo), da moje telo in duh nujno potrebujeta odmor. Odložila sem skripte, poročila, zvezke na stran in se poskušala ne moriti s tem, kaj vse je še za postoriti; delo bo že počakalo. Začela sem gledati film, vmes zaspala, potem pogledala film do konca in šla na sprehod. Nič neobičajnega bi rekla, a meni je ta pavza omogočila, da sem se izvila iz nekaj dni trajajoče slabe volji, ki ji ni in ni bilo konca. In ko sem se sprehajala, sem razmišljala, kako si zagotoviti daljša obdobja (ali kar celo življenje) brez takih obdobij slabe volje in počutja. In prišla sem do (modrega) zaključka. Iz trenutka v trenutek se je potrebno sprijazniti s situacijami takšnimi kakršne so, posebej s tistimi, ki niso odvisne od naših dejanj. Iz dneva v dan je potrebno sprejeti življenje tako kot je. Bolezen, izgubo, poraz je potrebno sprejeti kot sprejemamo veselje, nasmehe, rojstvo in uspeh. Ta trenutek nam je dano živeti točno v takem stanju kakršno je, sami pa se odločimo ali bomo to poskušali sprejeti kot dobro, poučno, potrebno ali iskali odgovor na vprašanja 'Kaj je meni tega treba?', 'Zakaj ravno jaz?' ali kaj podobnega. (A ni zanimivo, da se ljudje običajno sprašujemo taka vprašanja le pri neprijetnih stvareh, ko se nam zgodi nekaj lepega, pa tega sploh ne znamo tako ceniti?) Sprejeti življenje tako kot je pa ni vedno enostavno. Ampak kaj dobrega za nas pa je enostavno? Za večino stvari z dodano vrednostjo se je potrebno potruditi, tako tudi za srečno življenje. In trud, ki ga bomo vložili v sprejemanje življenja tako kot je, je dobra investicija – težja kot nakup knjige o srečnem življenju, a edina prava, ki vodi do rezultatov. Takšna naložba ni naložba iz danes na jutri, to je naložba za celo življenje. In take investicije je pametno sprejemati. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|