Zapis je nastal ob poslušanju nagovora ministrice za izobraževanje (dostopen je na tej povezavi: https://4d.rtvslo.si/arhiv/tv-informativni/174680436), pri katerem sem pogrešala zahvalo študentom, kar me je (po vloženem trudu, času in energiji, ki jo namenjam študiju na daljavo zadnje dni) kar malo ujezilo/užalostilo, a sem ugotovila, da je bolje to obrniti na pozitivno stran in deliti svojo zahvalo.
(* Zahvale so (vsaj približno) razporejene po abecednem vrstnem redu.) Hvala asistentom, ki poleg seznama obveznosti pošiljate študentom tudi opogumljajoče besede ali posnetek za sprostitev ali dobro voljo. Hvala kuharjem, ki vas skrbi, kaj jedo te dni tisti, ki običajno do vašega pulta pridejo lačni. Hvala ministrici, dekanom, ravnateljem in ostalim na položajih, ker koordinirate vse skupaj in počnete stvari, ki jih (končni uporabniki) ne vidimo. Hvala profesorjem, ki ste vzpostavili predavanja na daljavo. Hvala profesorjem, ki ste se odzvali na prošnjo študentov za predavanja na daljavo. Hvala profesorjem, ki pošiljate smiselna in razumljiva gradiva in ste odprti za komentarje in vprašanja. Hvala staršem, ki ste na nek način postali učitelji svojim otrokom. Hvala staršem, ki svojim otrokom ne zmorete zagotoviti šole na daljavo. (Pristojni in prijazni prostovoljci nudijo podporo za več področij težav - poskusite najti ustrezno pomoč zase in svojo družino. Prositi za pomoč ni znak šibkosti, ampak dokaz, da želite ostati močni.) Hvala študentom medicine, ki sprejemate klice v klicnem centru za informacije o koronavirusu. Hvala študentom pedagoških in drugih smeri, ki nudite svojo pomoč pri učenju na daljavo. Hvala študentom pedagoških in drugih smeri, ki pripravljate gradiva ali druge uporabne vsebine za učenje od doma. Hvala tehnikom in ostalim, ki vzpostavljate sisteme, da lahko šola na daljavo poteka. Hvala učencem, dijakom in študentom ter tudi profesorjem in učiteljem za pogosto spremljanje elektronske pošte, obvestil na spletnih učilnicah in drugim sistemov obveščanja. Hvala učencem, ki ne razumete, a ni nikogar, ki bi vam lahko pomagal. Hvala vsem, ki ste se naučili montaže video vsebin ali uporabe drugih medijev za delo na daljavo. Hvala vsem, ki veliko preveč časa zrete v zaslone in vas od tega že bolijo oči. (Vzemite si dovolj odmorov, ki ne vključujejo zaslonov, da si bodo lahko oči spočile - časa je dovolj.) Hvala vsem, ki vam je težko, čutite stisko ali negotovost. (Pogumno naprej - zmoremo!) Hvala vsem, ki zaslužite zahvalo, pa jo ne dobite. Opravičilo in hvala tudi vam.
0 Comments
V zadnjih dneh iztekajočega se leta se nekateri (med njimi sem zadnje leta tudi sama) radi obrnemo nazaj, da ugotovimo, kaj je zaznamovalo to leto, kaj se je v nas spremenilo, kaj bomo spremenili v prihajajočih mesecih in podobno. V tem procesu sem si letos zadala tudi, da bom v besede ujela in z vami delila svojo izkušnjo obiska edinega ženskega zapora v Sloveniji ali bolj uradno rečeno Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig. Izkušnjo bi rada zapisala iz več razlogov. To je izkušnja, ki me je zagotovo zaznamovala, o kateri sem ogromno premišljevala in je spremenila vsaj del mene in mojega pogleda na zapor, obsojenke in vse kar nam ob teh dveh besedah pride na misel. Drugi razlog je predvidevanje, da si bom še kdaj želela prebrati, kako je bilo in osvežiti spomin na sam obisk. Vse to pa delim z vami predvsem zato, da bi mogoče tudi vi, preko moje izkušnje, doživeli nek premik v sebi ali vsaj premislili o vaših stališčih glede te (tabu?) teme. Zdi se mi namreč, da nima vsak te priložnosti vstopiti v stavbo nekdanjega gradu, ki ima danes popolnoma drugačno namembnosti, se pogovarjati z obsojenkami in tistimi, ki delajo z njimi. Sama sem hvaležna, da sem lahko to izkusila na lastni koži.
Pri enem od predmetov drugega semestra smo poleg zanimivega t.i. terenskega eksperimenta (ki je bil prav tako poučen v spoznavanju samega sebe, a o njem mogoče več kdaj drugič) dobile tudi raziskovalno nalogo, da si v skupinah izberemo eno socialno problematiko in jo najprej teoretično raziščemo, potem pa še poiščemo nekoga, ki se v praksi ukvarja s tem in opravimo pogovor z njim. Ko smo se v skupini pogovarjale in izbirale ožjo tematiko, ki se ji bomo posvetile, je hitro padla ideja “Kaj pa, če gremo v zapor?” in kmalu ji je sledila končna odločitev, ki jo že poznate. Z zavedanjem, da je to nekako edinstvena prilika, da zapor vidimo od bližje (saj upamo, da ne bo nobena nikoli v taki situaciji, da bi morala tja neprostovoljno), smo si samo nalogo zastavile precej obsežno - želele smo priti v zapor. Ob raziskovanju smo naletele tudi na knjigo Začasno bivališče Na gradu 25, Ig, ki vam jo res toplo priporočam. Gre za zbirko življenjskih zgodb žensk na prestajanju kazni zapora. Knjiga je v celoti dostopna tudi na spletu, zgodbe pa niso dolge in ne bodo vzele preveč časa, tako da bi vam branje vsaj kakšne, če že ne celotne zbirke, svetujem. Zgodbe odpirajo oči in rušijo stereotipe, ki jih sicer imamo o ljudeh, ki si zaslužijo zaporno kazen. Branje teh zgodb je bila ena od prvih reči, ki sem se je lotila in že samo s tem, se mi je pogled spremenil. Po obisku, pogovoru z nekaterimi obsojenkami, pa lahko rečem, da te ženske niso nič posebnega, med njimi ni neke skupne niti, ki bi jo lahko označili za glavni razlog njihovega ravnanja, ki je posledično vodilo v zaporno kazen. Črnolase in blondinke, starejše in mlade, vitke in debelejše, visoko izobražene in neizobražene, iz šibkejših socialnih okolij in iz dobro stoječih družin... še bi lahko nadaljevala, a vse kar želim povedati je, da lahko v zaporu najdemo praktično vse ljudi ne glede na lastnosti. In posledično so v zaporu skupaj zelo različni ljudje, ki so si prisiljeni deliti skupne prostore, kar je, kot nam je zaupala ena od obsojenk, največja težava prestajanja zaporne kazni. Sobivati v sobi še z 9 ženskami, ki imajo drugačne navade je velik izziv in včasih se zatakne že pri na videz nepomembnih odločitvah ali imeti okno odprto ali ne. Očitno je res, kar je zapisal že Sartre: “Pekel so ljudje okoli nas.”. Ko si ljudje, ki se nikoli niso malo bolj poglobili v stanje prestajanja zaporne kazni pri nas in si večinoma ustvarjajo predstave s prizori iz filmov, predstavljajo tipično obsojenko (in tudi obsojenca), po mojih izkušnjah velikokrat pozabijo, da so to v prvi vrsti ženske in šele na to obsojenke. Tudi sama sem si pred to izkušnjo zapornice predstavljala bolj kot grobe, nasilne, na videz neurejene ženske, a izkazalo se je, da gre za prijetne gospe, urejene ženske, ki bi jih zunaj zidov zapora na ulici verjetno označili za povprečno populacijo. V zaporu ne nosijo nobenih posebnih uniform ali oranžni pajacev znanih iz filmov, ampak nosijo klasična oblačila in večina jih na videz deluje prav normalno, če se lahko tako izrazim. Ne vem, če veste, ampak zapor na Igu ni ograjen z visokim zidom in/ali žico, kot si verjetno to zmotno večina predstavlja, ampak kljub temu, da nas na drugačno namembnost nekdanje grajske zgradbe opozori tabla, skozi vhod vanjo ne more vsak, ne v eno ne v drugo smer. Ko po pisku lahko odpreš vrata, k tebi takoj pristopi pravosodni policist, ki preveri osebni dokument, te pregleda, da v zapor slučajne ne bi prenesel kakšnih nedovoljenih pripomočkov (ja, in tu ne mislim le na nože, droge in kaj takega ampak tudi papir in pisalo, kaj šele telefon). Ne glede na vse smo v zaporu, kamor očitno ne more vsak in kjer veljajo stroga pravila. Kljub temu, da sem se zavedala, da smo tam le na ogledu in bomo čez nekaj ur odšle nazaj domov, v “normalno” okolje, sem ob vseh teh pregledih, opozorilih občutila strah ali bolje rečeno neko neprijetno vznemirjenje. Razumljivo, saj smo v zaporu! Na oknih so rešetke, nekatera vrata so zaklenjena, ampak sicer je notranjost stavbe taka kot vsake druge. Kot smo izvedele in se lahko tudi na lastne oči prepričale, se, koliko je to le mogoče z omejenimi sredstvi trudijo, da je stavba urejena, določene stene po polne poslikav ali različnih drugih umetnin ter izdelkov stanovalk, na hodnikih vidimo zelenje in podobno. Je pa vodstvo z nami odkrito spregovorili o problematiki pomanjkanja prostora, s katero se srečujejo. Nikoli prej nisem pomislila na to, ampak v zaporu imajo, poleg kuhinje (kjer po besedah obsojenk zelo dobro kuhajo), delavnice za delo, telovadnice, knjižnice, sobe za mamice z dojenčki, … tudi svoj mali zdravstveni dom. Zanimivo, a ne? Prostor je bil malo pred našim obiskom prenovljen in na novo opremljen, tako da je res delovalo precej luksuzno v primerjavi z ostalimi dotrajanimi prostori. Tudi sicer nam je medicinska sestra povedala, da večina kar izkoristi možnosti za urejanje zob in drugih stvari, saj tu načeloma ni čakalnih vrst, ko se pojavi težava jo napišeš na listek, odložiš v nabiralnik pred vrati in čez nekaj ur si lahko že obravnavan. Medicinska sestra je namreč tam prisotna vse dni, splošni zdravnik jih obišče tedensko, ginekolog enkrat, zobar pa dvakrat mesečno. Je pa medicinska sestra izpostavila sposobnosti in znanja, ki jih imajo obsojenke, glede na izkušnje namreč ve, da včasih one poznajo veliko več znakov in simptomov teh jih uspešno zblefirajo, samo za določene ugodnosti. Delo je precej zahtevno kot si verjetno predstavljate, saj mora sama obvladati veliko področij in vsako situacijo jemati resno. Še nekaj na kar nisem pomislila nikoli prej je vprašanje, na kakšen način mame, ki so obsojene na zaporno kazen svojim otrokom razložijo kam gredo oziroma kje so. Naši sogovorci so imeli veliko izkušenj s to tematiko. Nekatere se odločijo za resnico, druge, ki imajo mogoče krajšo kazen, si izmislijo pot v tujino kot razlog njihove odsotnosti, tretje rečejo, da so v bolnišnici in podobno. Če dobro pomislite ni nekega generalne dobre prakse kaj in kako v takem primeru. Starost otrok, odnosi, dolžina zapore kazni in še veliko drugih dejavnikov je, ki vplivajo na situacijo. Je pa zanimivo razmišljati o tem, a ni? V povezavi s tem bi povedala še eno stvar. Ob ogledu same stavbe in prostorov so pri meni cmok v grlu povzročili prav ganljivi zapisi z otroškimi črkami in risbice na stenah sob: “mami, radi te imamo”, “mama, čakamo te doma” in podobno ob čemer te kar stisne pri srcu, priznam. Imajo pa za obiske mlajših otrok posebno sobo, ki je urejena za bolj prijetno izkušnjo. Prostor je opremljen z barvnimi zavesami, manjšim naslanjačem, nekaj igračami, risbami otrok, ... kar je zagotovo otrokom bolj prijazno kot stare črne mize in rešetk. Verjetno si predstavljamo, da so dnevi zaprti za rešetkami dolgi, a kot so nam zaupale nekatere sogovornice, so lahko dnevi v zaporu celo prekratki. Dlje časa kot si tam, krajši so dnevi, pravijo. Poleg rednih zadolžitev, dela v knjižnici, delavnici (kjer na primer za lažjo predstavo polnijo peresnice, zlagajo kolaž papir v mape, oblikujejo komplete voščilnic in kuvert in drugo) imajo še delavnice za pomoč, zbirajo se različne skupine na pogovorih (na primer skupina za mamice). Sodeč po s strani uporabnic izrečenih pohvalah, so z ponudbo teh zadovoljne. Stavba je oblikovana v obliki črke O in tako ima na sredini odprt prostor, ki je za nekatere edini košček neba, ki ga vidijo tekom prestajanja kazni zapora. Na tistem prostoru pa je tudi igrišče z odbojkarsko mrežo, ki je menda precej dobro izkoriščeno; poleg igre med obsojenkami, priredijo tudi turnir med ekipo zaposlenih in obsojenkami. Za vsako zapornice se ob pričetku prestajanja kazni, ne glede ali gre za t. i. vikend zapor, pripor, polodprti ali zaprti režim (več o tem oblikah si preberite na spletu) pripravi osebni načrt v katerem predvidijo tudi njegove aktivnosti skozi obdobje prestajanja kazni. Na prvo žogo bi lahko tako v večino pogledih, z dnevnim redom in določenimi zadolžitvami ter drugimi izbirnimi dejavnostmi samo stavbo in organiziranost nekako primerjali z dijaškimi domovi, vendar je to precej idealistično, saj je očitna ena ključna razlika, ki ima ogromno težo in sicer svoboda, ki pa se je ne zavedaš dokler jo imaš. Še ena od stvari se je ob tej izkušnji spet potrdila in ni nujno povezana z zaporom, ampak kar z več drugimi področji, s katerimi se v življenju srečujemo, in sicer da je veliko lažje kam priti, če imaš veze in koga poznaš. Kot prvi korak k uresničitvi naše želje, da si zapor ogledamo tudi od znotraj smo napisale elektronsko sporočilo. V resnici nismo vedele, kako odprti so in kakšne možnosti v resnimi imamo, a smo vseeno poskusile na uraden način. Odgovor, ki smo ga v nekaj dneh dobile, je bil seveda negativen. Za trenutek smo mislile, da bo naš super načrt padel v vodo, a smo našle pot, očitno. V raziskovalnem procesu smo opravile intervju s psihoterapevtom, ki med drugim opravlja tudi individualno psihoterapevtsko svetovanje in druge programe v zaporu na Igu. In prav njegova beseda je bila odločilna pri našem podvigu, če mu lahko tako rečemo. Izjemno sem/ smo hvaležne za to izkušnjo, a žal brez vez tudi tu ni šlo. Tako pač je. A na srečo se v prijateljskih krogih (ali če ne gre drugače tudi med znanci naših znancev) vedno najde pot. Osebno priznam, da sem si ob negativnem odgovoru po eni strani kar malce oddahnila. Napisati mail mi ni bil noben problem, lepo uradno sem nas predstavila in povedala kakšno je naše raziskovalno delo. A ko sem se zares začela zavedati, v kaj se spuščamo, me je začelo malce stiskati v prsih. Ne glede na vse gremo v zapor. In zapor je v meni označen kot kraj, kamor si ne želimo. Očitno je to v moji podzavesti globoko zakoreninjeno. Ko je namreč prišel večer pred dnem, ko naj bi šle na Ig, sem resno premišljevala, če naj raje ne grem, odpovem svoj udeležbo in se zadovoljnim z opisom svojih kolegic. Nekaj v meni me je namreč držalo nazaj. Nekako bi lahko rekla, da me je to presenetilo, saj me je zelo zanimalo iz prve roke videti zapor in sem se (po vseh poti, da smo do nje sploh prišle) zavedala, da je to res edinstvena priložnosti, ki se verjetno nikoli ne bo ponovila, po drugi strani pa razumem svoj odziv. Izkušnja, za katero sem sklepala, da bom prikrajšana je razlog, da sem se na koncu odločila, da grem in ni mi žal, ravno obratno. Ponosna sem nase, da sem zbrala pogum in ozavestila ter premaknila v sebi neke ovire, ki se jih prej sploh nisem zavedala. Pomembno je stopiti zunaj svojih meja, ker si kasneje močnejši in bogatejši za spoznanje o svetu in sebi. Nadaljevanje nasvetov za bodoče študente:
(Če si zamudil prvi del, si ga lahko prebereš tukaj.) 7. NI KONEC SVETA Kot na vsaki poti, boš verjetno tudi na študijski naletel na kakšno oviro, neuspeli poskus. A brez skrbi, vse se da prebroditi. Na fakulteti je način dela in sam sistem drugačen od srednješolskega, a se da na vse privaditi. Mogoče ne bodo vsi izpiti uspeli v prvem roku, ampak to ne pomeni konec sveta, saj imaš več kot eno možnost. Še vsem je uspelo, brez skrbi. Imej v mislih tudi to, da študijski program na katerega si se vpisal mogoče ni tvoja končna postaja. Če ugotoviš, da to ni zate ali se na določenem študiju ne najdeš, imaš možnost prepisa. Če se za prepis, izpis odločiš in ga urediš že v prvih 14 dneh študija, ne izkoristiš možnosti dodatnega leta za prepis ali ponovno opravljanje letnika. In ne oziraj se na 'izgubljena leta' in vse ostalo, kar te ovira pri spremembi, gre namreč za tvojo izobrazbo. 8. VSAK ŠTUDIRA ZASE Zapomni si, da je študij za vsakega drugačna izkušnja. Za nekoga popolnoma enostavne obveznosti predstavljajo drugemu največji napor in obratno. Vsak študira (in živi) zase in dojema izkušnjo na svojstven način. Zato ne sodi drugih po tem kaj študirajo ampak kdo so kot ljudje. 9. RAZIŠČI OKOLICO Da se boš v novem okolju počutil domače, je pametno v prvih dneh (ali že kakšen dan prej, če je to mogoče) raziskati okolico. Najbolj pomembno je, da najdeš pot do doma do fakultete, da se že prvi dan ne boš izgubil in panično zamujal, tega si namreč nihče ne želi. Dobro je vedeti tudi, kje v bližini je avtobusna postaja, trgovina, knjižnica in prostor za rekreacijo, sprehod. 10. NOV DOM Študijska leta za večino pomenijo tudi selitev od doma. In da bo življenje v novi sobi prijetnejše, ga uredi, da se boš v njem dobro počutil. Za prijetno delovno in življenjsko okolje dodaj sobi malo barvi v obliki pisane posteljnine ali na stene obesi fotografije in spodbudne misli, ki te bodo spominjale na lepe dogodke. Tudi rastline (najmanj dela bo zahteval kakšen kaktus) dajo s svojo zeleno barvo prostoru neko vedrino in življenje. Nov dom pa običajno prinese s seboj tudi gospodinjstvo za katero si soodgovoren. S svojimi sostanovalci se že ve začetku leta dogovorite kako si boste razdelili skrb za skupne prostore, (čiščenje, odnašanje smeti…) in se tega potem tudi drži. Ne pozabite tudi na nabavo gobic za čiščenje, toaletnega papirja, vrečk za smeti, čistil in podobno. Obstaja pa preprosto pravilo (ki se ga je sicer kdaj res težko držati, ampak se splača), da pustiš za seboj takšno kot želiš, da bi pričakalo tebe. 11. ODPRTOST ZA NOVA POZNANSTVA Novo okolje pomeni tudi srečevanje z novimi obrazi. Bodi odprt za nova poznanstva, spoznaj se s kolegi v predavalnici in s sostanovalci. Lahko boš našel dobre prijatelje ali pa ustvaril prijetne vezi. Obstaja pa tudi možnost, da se ne boste razumeli, nismo namreč vsi za vse in za vsakogar. Če se s cimrom ne ujameta in ne moreta shajati eden ob drugem, prosi za premestitev, da ti bo prijetneje. 12. NE POZABI STARIH PRIJATELJEV Ne glede na vse, pa ne pozabi na prijatelje s katerimi si odraščal. Delili ste si šolske klopi ali se družili v okviru kakšen druge dejavnosti. Pokliči jih, pošlji sporočilo, dogovori se za pijačo, ne prekini stikov z ljudi, ki ti veliko pomenijo, da ti ne bo nekoč žal, da se z nekom ne poznaš več samo zato, ker sta šla študirat vsak na svoj konec. Verjetno se ne boste videli na dnevni bazi kot nekoč, ampak z željo in nekaj organizacije, je tudi ohranjanje stikov povsem mogoče. 13. IZKORISTI MESTO Četudi te študij mogoče ne popelje v naše glavno mesto, te zagotovo vodi v nek večji kraj, ki običajno nudi ogromno možnosti za aktivno preživljanje prostega časa. Zato izkoristi to, da tam živiš. Odpravi se na turistično raziskovanje ali pa na kakšno predstavo, športni dogodek, festival, udeleži se tečaja ali pa kaj drugega, kar te zanima. Za vsakega se kaj najde, možnosti je veliko. 14. NE POZABI UŽIVATI Kljub obilici dela in obveznosti, ki te bodo čakale, ne pozabi, da se rado reče 'študentska leta so najlepša leta' in če želiš, da bodo tudi tvoja, ne pozabi uživati. Ne boj se zabavati, ampak to stori po pameti, postavi si meje in razmisli kdaj imaš čas za zabavo in kdaj te čakajo obveznosti. In vsako opravljeno delo si zasluži kakšno nagrado, tako da si privošči nekaj za dušo, da boš imel motivacijo za nadaljnje izzive. Izkoristi ta leta v največji meri, saj se nikoli ne bodo ponovila. Študentsko življenje te bo utrdilo, pokazalo nove poglede na svet, ti izoblikovalo osebnost in te izboljšalo v mnogih vidikih življenja ampak zna biti pri tem zelo zabavno, tako da pogumen korak v novo obdobje. Lep študij :) Bliža se oktober, ko bomo študentje spet sedli v predavalnice fakultet in se bomo počasi vrnili v študijsko rutino. Za nekatere pa bo to nov korak. In da bo mogoče ta korak vsaj malo lažji, sem s pomočjo prijateljev zbrala nekaj nasvetov, ki bi si jih sami želeli slišati preden smo zakorakali na študijsko pot. Na seznam sem skušala vključiti čim več področij in zavedam se, da se najde tudi kaj takega s čimer se mogoče ne bomo vsi strinjali ali pa se zdi samoumevno, ampak vsak vidi in razume stvari na svoj način.
*Nasveti so razvrščeni v naključnem vrstnem redu. 1. PREVOZ Ena od stvari, ki jih je zelo dobro urediti pred oktobrom, je zagotovo prevoz. Prve dni se namreč pred blagajnami potniškega prometa narediti dolga vrsta, ki se ji da hitro izogniti, če prevoz od doma do študijskega mesta ter po mestu urediš že prej. Na spletu je dostopen obrazec za subvencionirano vozovnico, ki ga izpolniš in skupaj s potrdilom o vpisu (ali izpolnjenim delom vloge s strani fakultete), staro IJPP kartico (če jo imaš) in denarjem, seveda, odneseš na blagajno Slovenskih železnic ali izbranega avtobusnega prevoznika. Študentske vozovnice bodo izdajali od 21.9 dalje. 2. ORGANIZACIJA Študij pomeni veliko dela, poročil, seminarjev in s tem tudi veliko datumov. Zato svetujem, da si datume, roke, obveznosti nekam beležiš, da česa ne pozabiš. Vse je možno narediti, le organizirati se je treba. In za to obstaja milijon načinov; za nekatere bo najboljši rokovnik, za druge pa koledar na telefonu; odkrij najboljši način zase. Poskusi delati sproti. Ja, res je, to je bilo že milijonkrat izrečeno, ampak včasih je dobro to spet slišati in tudi upoštevati. Vsi datumi oddaj bodo verjetno nekje okoli izpitov, in če se vsaj kakšne naloge ne boš lotil prej, te bo na koncu zasulo. In zakaj si ne bi prihranil nekaj stresa, ki ga bo v obdobju izpitov zagotovo tudi brez tega dovolj. 3. SPRAŠUJ Če se ti pojavi kakršnokoli vprašanje, vprašaj. Mogoče ti bo kdaj nerodno, ampak če nekaj zanima tebe, obstaja velika verjetnost, da to zanima še vsaj par ljudi v predavalnici. Na uvodnih urah profesorja vprašaj za obveznosti pri dotičnem predmetu, za možnost kolokvijev, datume izpitov ali karkoli drugega, kar te zanima. Za nasvete za študij, učenje, iskanje uporabne literature, ... pa se je najbolje obrniti na starejše študente tvojega programa. Za to na večini fakultet obstaja tutorski sistem, ampak če malo povprašaš, boš verjetno ugotovil, da obiskuje tvojo študijsko smer tudi znanec sestre tvojega prijatelja ali pa sestrična tvojega soseda. Svet je majhen. 4. SPOŠTUJ Ljudje marsikaj govorimo in ni težko slišati, da so nekateri profesorji zmaji brez kakršnega koli občutka za sočloveka. Nekateri profesorji imajo res posebno sposobnost, da si zapomnijo, kdo je bil na predavanjih (ja, tudi če vas je v predavalnici več sto) in kako se kdo obnaša. Ampak zapomni si, da so tudi profesorji konec koncev le ljudje. In kakršen bo tvoj odnos do njih, bo verjetno tudi njihov odnos do tebe. Z neko mero dobre volje, se da vse dogovoriti. Zato spoštuj profesorje, asistente in kolege. 5. PREHRANA Država je tako prijazna do študentov, da nam nudi subvencionirano prehrano v obliki t.i. bonov. Pot do njih ni zapletena: na spletni strani www.studentska-prehrana.si se prijaviš, vneseš podatke in dobiš številko. To skupaj s potrdilom o vpisu, osebno izkaznico in telefonom (ali denarjem za posebno kartico) odneseš na katerokoli točko SŠP, katerih lokacije najdeš na zgornji spletni strani. Tam je tudi seznam vseh restavracij, ki nudijo možnost koriščenja bonov. Se je pa pametno pri starejših študentih pozanimati, kje v bližini fakultete se dobro je. Včasih urnik ne dovoljuje obiska restavracije ali pa se nam stoži po doma kuhani hrani in takrat je dobra rešitev kakšen na hitro skuhan obrok (testenine so vrhunec študentske prehrane) ali pa zmrznjen domač obrok, ki ga le pogreješ in imaš okusno kosilo. 6. NE POZABI NA SKRB ZA TELO IN DUHA Študij zahteva kar nekaj energije in časa, ampak nikar ne pozabi na rekreacijo. Precej fakultet ponuja šport kot obvezen ali izbirni predmet ali pa tudi kot dodatno dejavnost. Četudi ti to ne ustreza, je dobro v svoj urnik vnesti vsaj nekaj gibanja. Mogoče izstopiš iz avtobusa postajo ali dve prej in se do fakultete sprehodiš ali pa povabiš prijatelja, cimra na večerni sprehod. Včasih pa nastopi tudi bolezen, zato je dobro vedeti, kam se lahko v tem primeru lahko obrneš. V Ljubljani in Mariboru (mogoče še kje) obstajajo zdravstveni domovi za študente, kjer lahko najdeš zdravnika, zobozdravnika ali kakšnega drugega specialista. …se nadaljuje. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|