Branje težko pričakovane Doline rož: tretje knjige Tadeja Goloba, ki nadaljuje Jezero in Leninov park, sem zaključila z enakimi besedami kot branje prvih dveh: “Komaj čakam na naslednjo,” in temu kmalu zatem pridala še: “Tadej Golob je res car, strokovnjak, smetana svojega področja.” A če sem prav zasledila, bom(o) morala na naslednjo Golobovo kriminalko še precej dolgo čakati - po treh zaporednih uspešnicah si bo bojda vzel pavzo. Zaradi razpleta dogodkov po koncu Leninovega parka, tokrat spremljamo nekdanjega višjega kriminalističnega inšpektorja Tarasa Birso kot samostojnega zasebnega detektiva. Kar pa še ne pomeni, da niso v dogajanje vpleteni vsi člani njegove prejšnje ekipe. Ne glede na to, da je Taras predal svoje mestu na Prešernovi nadobudnemu Ahlinu je še vedno vpleten v primer, ki ga njegova nekdanja ekipa skuša razvozlati. Jim bo uspelo brez Tarasovih sivih celic? Še prej kot si odgovorite na to vprašanje pa bi vas, posebej, če vam je Taras že prirasel k srcu, pred branjem samo opozorila, da boste lahko na trenutke trepetali, ja, mogoče tudi za njegovo življenje. Ko je Tadej Golob na predstavitvi njegovih prvih dveh kriminalk podpisoval knjigo zame, je rekel, da moram naslednjo obvezno prebrati, saj v njej nastopa oseba, ki nosi enako ime kot jaz. In od takrat naprej sem tretjo knjigo o podvigih Tarasa z ekipo še bolj nestrpno pričakovala. Nekaj posebnega je v tem, ko bereš o osebi s tvojim imenom. Spraševala sem se, bo Klara le neka očividka, Tarasova ljubica ali nova sodelavka, bo mogoče žrtev ali celo storilka. In to vprašanje mi še posebej ni dalo miru od 64 strani knjige dalje, ko se prvič pojavi njeno ime. In kaj se je izkazalo? Ker nočem uničiti zabave ob branju knjige in vas mogoče še bolj motivirati, da jo primete v roke, bom uporabila način, ki smo ga v mojem času pogosto uporabili pri obnovi obvezne predstavitve knjige v osnovni šoli, kjer smo konec iz istih razlogov spustili, čeprav ni najbolj izvirna strategija, “za to boste pa morali knjigo prebrati”.
0 Comments
Zapis je nastal ob poslušanju nagovora ministrice za izobraževanje (dostopen je na tej povezavi: https://4d.rtvslo.si/arhiv/tv-informativni/174680436), pri katerem sem pogrešala zahvalo študentom, kar me je (po vloženem trudu, času in energiji, ki jo namenjam študiju na daljavo zadnje dni) kar malo ujezilo/užalostilo, a sem ugotovila, da je bolje to obrniti na pozitivno stran in deliti svojo zahvalo.
(* Zahvale so (vsaj približno) razporejene po abecednem vrstnem redu.) Hvala asistentom, ki poleg seznama obveznosti pošiljate študentom tudi opogumljajoče besede ali posnetek za sprostitev ali dobro voljo. Hvala kuharjem, ki vas skrbi, kaj jedo te dni tisti, ki običajno do vašega pulta pridejo lačni. Hvala ministrici, dekanom, ravnateljem in ostalim na položajih, ker koordinirate vse skupaj in počnete stvari, ki jih (končni uporabniki) ne vidimo. Hvala profesorjem, ki ste vzpostavili predavanja na daljavo. Hvala profesorjem, ki ste se odzvali na prošnjo študentov za predavanja na daljavo. Hvala profesorjem, ki pošiljate smiselna in razumljiva gradiva in ste odprti za komentarje in vprašanja. Hvala staršem, ki ste na nek način postali učitelji svojim otrokom. Hvala staršem, ki svojim otrokom ne zmorete zagotoviti šole na daljavo. (Pristojni in prijazni prostovoljci nudijo podporo za več področij težav - poskusite najti ustrezno pomoč zase in svojo družino. Prositi za pomoč ni znak šibkosti, ampak dokaz, da želite ostati močni.) Hvala študentom medicine, ki sprejemate klice v klicnem centru za informacije o koronavirusu. Hvala študentom pedagoških in drugih smeri, ki nudite svojo pomoč pri učenju na daljavo. Hvala študentom pedagoških in drugih smeri, ki pripravljate gradiva ali druge uporabne vsebine za učenje od doma. Hvala tehnikom in ostalim, ki vzpostavljate sisteme, da lahko šola na daljavo poteka. Hvala učencem, dijakom in študentom ter tudi profesorjem in učiteljem za pogosto spremljanje elektronske pošte, obvestil na spletnih učilnicah in drugim sistemov obveščanja. Hvala učencem, ki ne razumete, a ni nikogar, ki bi vam lahko pomagal. Hvala vsem, ki ste se naučili montaže video vsebin ali uporabe drugih medijev za delo na daljavo. Hvala vsem, ki veliko preveč časa zrete v zaslone in vas od tega že bolijo oči. (Vzemite si dovolj odmorov, ki ne vključujejo zaslonov, da si bodo lahko oči spočile - časa je dovolj.) Hvala vsem, ki vam je težko, čutite stisko ali negotovost. (Pogumno naprej - zmoremo!) Hvala vsem, ki zaslužite zahvalo, pa jo ne dobite. Opravičilo in hvala tudi vam. Vse najboljše za me dvaindvajsetič Kdaj pa kdaj si natančno planiram ali pa samo grobo predstavljam kakšen dan za teden, dva naprej in vedno mi je zanimivo, kaj na koncu nastane iz tistega dne. Podobno sem si par tednov nazaj predstavljala, kako bo izgledal današnji dan, saj praznujem rojstni dan. Potem pa je prišel vmes še korona virus in sklepam, da ne bi bil nihče posebej presenečen, če rečem, da je dan potekal popolnoma drugače kot sem si takrat predstavljala. Ampak...
V resnici bi prej rekla, da ni bilo bistvenih sprememb, saj je imel dan zelo podobno vsebino kot sem si predstavljala. Če bi bile razmere običajne, bi večino današnjega dne preživela v razredu šole na pedagoški praksi in kasnejši čas zapolnila s pripravami na naslednji dan ali pisanjem poročil o praksi - namesto tega pa sem večino dneva doma sedela za računalnikom in spremljala predavanje na daljavo ter opravljala druge zadolžitve študija na daljavo. Potem bi se odpeljala na vaje in tri ure preživela v družbi super ljudi in plesa - namesto tega pa sem sama šla nam kratek sprehod, kjer sem lahko slišala le ptičje petje in svoje misli. Predvidevala sem, da bom po takem dnevu utrujena in ne boste verjeli res sem – komaj čakam, da zaprem oči. Glede na mojo običajno zasedenost sem sklepala, da bom čez dan preko takih ali drugačnih medijev dobila nekaj voščil in to je bilo povsem tako. Ob vseh lepih voščilih sem navdana s hvaležnostjo in radostjo vseh, ki mi nekaj pomenijo. Če pogledamo takole malo čez palec nam tale korona virus konec koncev le ni tako zelo spremenil življenja (zaenkrat in naj kar ostane tako). Zanimivo sem tudi lani ob svojem rojstnem dnevu razmišljala o razlikah pred predstavami in realnostjo – je to naključje ali bo to stalnica v nadaljnje? Kdo ve. Zapisa nisem nikoli uspela objavit, zato ga delim z vami sedaj, leto kasneje. Je situacija v moji glavi še vedno podobna spodaj opisani? Ja, v določeni meri popolnoma. "Kaj?! Že kar enaindvajset let bom imela? Joj, že toliko...Saj ni res, no." Te besede so se odvile v mojo glavi, ko sem pred približno mesecem dojela, da se bliža današnji dan, ko praznujem rojstni dan. Pa ne zato, ker bi se mi zdelo, da to pomeni, da sem stara (saj ta številka namreč ne predstavlja nikakršne starosti, bodimo realni). Star si toliko kolikor se počutiš in obnašaš, ne kolikor pravi neka številka. In meni se že zadnjih nekaj let zdi, da sem enako stara, da sem prišla do neke "starost" in sem tam že nekaj časa. Vikanje s strani vaških otrok ali podobne situacije me sicer kdaj malce zamajajo v tem razmišljanju, ampak naj bo. Je že prav tako. Šokirana sem bila bolj zaradi spomina na predstave, ki sem jih imela v svoji glavi. Kot majhni se mi je namreč prav enaindvajset let zdela primerna starost za marsikaj. Nekaj teh stvari sem že dosegla, nekaterih verjetno (vsaj tako se zdi) še nekaj časa ne bom. Izpustimo sedaj naštevanje teh, da ne načenjamo polemik o tem, pri kateri starosti je kaj primerno, kar sicer nekateri radi počnemo, a žal sproža tudi veliko nestrinjanja in slabe volje. Rada bi se bolj posvetila premisleku o tem, kako skozi obdobja rastemo, kaj nas življenje (na)uči in kako se naši pogledi na življenje in želeni cilji spreminjajo. Ko si mlajši in opazuješ starejše od sebe, se ti vse to zdi daleč in nepredstavljivo, čeprav mogoče mamljivo. Potem greš dvakrat spat (no, mogoče štirikrat) in si že ti tam, kjer si želel biti. In… ja, stvari (vsaj običajno) niso takšne kot si si jih predstavljal. Pridejo dnevi, ko si brez navdiha, brez energije, z željo po počitku (ali pa ko zaradi epidemije korona virusa ostaneš doma). In za tiste dni, ko je enostavno preveč težko brati (ali pa ti zmanjka čtiva), so filmi idealni nadomestki.
Enako kot za (skoraj) vse pa obstaja več tipov teh. Obstajajo različni žanri, različne tematike, filmi iz različnih časovnih obdobij... So filmi, ki si jih ogledaš in greš potem naprej ter na njih pozabiš. In obstajajo filmi, ki te ob ogledu pustijo brez besed. To so Filmi(kjer velika začetnica ni napaka), ki te bogatijo, spremenijo. In nekaj takih Filmov je zbranih na spodnjem seznamu. Najprej sem si zamislila, da bi o njih povedala, kaj več, a ko sem opisu nekaj dodala, se mi je zdelo, da sem povedala preveč. Različni ljudje namreč dojemamo svet na različne načine in tako je tudi pri filmih. Vsak mora odkriti svoje Filme in vsak mora v sebi ostati brez besed. To so filmi, ki so mene pustili brez besed in bi si jih brez problema ogledala še enkrat: (vrstni red je naključen) 1. Nadarjena (Gifted) 2. On the basis of sex 3. Brezčasna Adeline (The Age of Adaline) 4. Skriti faktorji (Hidden figures) 5. Zadnje počitnice (Last holiday) 6. Še vedno Alice (Still Alice) 7. Pripravnik (The Intern) 8. Zaobljuba ljubezni (The Vow) 9. Zavetje (Safe Haven) 10. Gora med nama (The Mountain between us) 11. Beležnica (Notebook) 12. Julie & Julia 13. Služkinje (The help) 14. Zmenek na slepo (Un peu, beaucoup, aveuglément!) 15. Pot v raj 16. Prijatelja (Intouchables) 17. Vrvež v moji glavi (Inside out) Kateri filme bi pa ti umestil na takšen seznam? Res bom vesela tvojih predlogov. V zadnjih dne se je nemogoče izogniti pogovoru o tem novem virusu, ki nekatere straši. Na neki točki sem se sicer želela (vsaj tukaj) izogniti govoru o tem, saj opažam, da zadnje dni ne govorimo ali poslušamo skoraj o ničemer drugem kot pa zgolj in samo o tem strašnem virusu, ki naj bo bojda pokončal. A ker sem večkrat dobila to vprašanje, naj bo to vprašanje meseca marca. Očitno je to tema, ki je in še bo zaznamovala ta čas. A bi vam vseeno še pred odgovorom položila na srce, da se prosim pogovarjajte tudi o vsem ostalem kar se vam dogaja; življenje še vedno teče naprej.
Osebno se virusa ne bojim in mislim, da je večina skrbi odveč. Nočem nikogar užaliti in ni moj namen iskati krivca, a menim, da večina nepotrebnega strahu v ljudi projicirajo mediji. Večino ti posredujejo informacije, ki so (kot tudi pri drugih zadevah) zelo spretno izbrane glede na interese. Preko poročanja o le določenih podatkih so v gledalcih/poslušalcih zbudili strah in še enkrat dokazali, da nimajo po pomoti naziva četrte veje oblasti. Je pa to v meni na neki točki povzročilo dvom; a ne dvom o lastnem zdravju in ogroženosti, ampak bolj spraševanje, če je z mano vse v redu, ker me ne skrbi zares in ker res ne čutim nobene potrebe po obsesivnem razkuževanju (in ko smo že pri razkuževanju - kaj ko bi se naučili učinkovitega razkuževanje, ker to, da malce pošpricate v dlani in si jih pomanete, vsaj kolikor mi je znano, nima ravno bistvenega učinka), nošenju zaščitnih mask, kaj šele po oblikovanju enormnih zalog dolgo obstojne hrane. Takšni odzivi ljudi so me resno šokirali. Mnenje o splošnem pretiravanju, pa ne pomeni, da se mi zdijo vsi ukrepi odveč. Temeljito umivanje rok, razkuževanje po potencialnem stiku z boleznijo, kašljanje v robček ali rokav in še najpomembnejši, da ob bolezni ostanemo doma - ukrepi, ki bi bili dobrodošli vsako leto v tem času, ko običajno bolj razsajajo razne viroze, prehladi in podobne bolezni, če že ne cel čas. (Ni vedno pomembno, da si redno temeljito umijemo roke?!) Preventiva je vedno dobrodošla. Razmišljam pa, da bom mogoče ozaveščanje o tem spodbudilo pogovor in osebni premislek vsakega posameznika o tem, kako je potrebno ob bolezni ostati doma in poskrbeti najprej zase in svoje zdravje in šele nato za službene, študijske ali kakršnekoli druge obveznosti. Verjetno sicer ob tem vsi prikimavamo in se strinjamo s tem, a bodimo iskreni (vsaj pri sebi) - pogosto tudi z nekaj bolezenskimi znaki še vedno hodimo po svetu in opravljamo "nujne" obveznosti, ker "saj še ni tako hudo", da bi ostali doma, odležali bolezen in ne širili virusov vse naokrog. Večkrat tudi sama čutim nujo, da neke stvari naredim, vsaj dokler kljub večjim naporom in/ali protibolečinskim tabletam uspem nekako funkcionirati. A na dolgi rok se to ne obnese, vsaj ne, če nam je mar za naše telo in počutje tudi v prihodnje. Vas pa spoštujem tudi ,če mislite drugače, ste trenutno preplašeni ter vas skrbi za zdravje in življenje. Želim vam čim več miru. Bi pa zaključila takole: imejte radi sami sebe (kolikor lahkomiselno se to mogoče zdi), poskrbite za svoje zdravje in počutje ter pomislite kdaj je panika potrebna in kdaj je treba slišano vzeti z rezervo in mogoče preveriti še kakšen (po možnosti strokoven) vir. Vse bo še dobro, brez skrbi. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|