Če bi še pred letom ali dvema, zagotovo zatrdila, da kriminalk pa res ne berem, se je to očitno v zadnjem času spremenilo. Pa ne le, da jih vse pogosteje in z veseljem berem, tudi priporočam jih naprej v branje - med predlogi za branje sta tako že Jezero in Pogodba (priporočam pa tudi Leninov park). In tudi tokrat je na vrsti še en kriminalni roman izpod peres slovenskih avtorjev - ti so mi ljubši, pa ne vem niti točno zakaj, ampak skandinavski kriminalni romani, ki naj bi bili smetana tega področja, me nekako ne privlačijo. Sodni dnevi je roman, ki sta ga skupaj ustvarila Peter Čeferin, priznan odvetnik z dolgoletnimi izkušnjami in Vasja Jager, raziskovalni novinar. Že ta pisateljska naveza veliko obeta in mene ni razočarala. Zgodba me je povlekla vase in sem jo v nekaj urah prebrala. Obdržati zanimanje pri bralcu, da ga vleče in vleče, da knjige ne more odložiti, je svojevrstna umetnost. Sodni primer v Budvi umorjenega Slovenca, ki ga spremljamo s strani odvetnik, ki ni le izkušen in uspešen pri svojem delu, ampak se primera loti z nekim neobičajnim entuziazmom. Na prvo žogo mogoče deluje birokratsko in dolgovezno, a je vse prej kot to. Polno zapletov, nepričakovanih informacij, vzponov in padcev, ki posežejo v življenje tudi zunaj sodne dvorane, naredijo zgodbo živo, kot bi bilo vse res. In kot o tem piše Tadej Golob, se glede na avtorja lahko sprašujemo tudi: "Kaj pa, če je vse res?" Samo s pogledom ozko v glavni zgodbi, pravniškem svetu in s tem kako se osrednji primer zaključi nas lahko Sodni dnevi rahlo razočarajo. Ampak sama tega nisem doživela. Kot vsako stvar je potrebno tudi to delo brati širše. S tem pogledom, branjem med vrsticami, težko zgrešimo kar dolg seznam tematik, ki se jih avtorja dotakneta med samim romanom in prav to je tisto, kar obogati bralno izkušnjo. Zato sem prepričana, da bo zgodba zanimiva tudi za tiste, ki vam pravniški sistem ne diši. Nočem vas razkrivati zgodbe ali vam ponuditi odgovora na pladnju, ampak rada bi z vami delila zadnjo poved, ki me je, po prebranem delu, spodbudila k razmišljanju. Pa ne le razmišljanju o Sodnih dnevih, o tem kaj se dogaja v našem sodstvu, v kakšnem svetu in državi živimo, ... ampak tudi o življenju splošnejše oziroma bolj osebno. Mogoče pa spodbudi tudi vas, k branju ali (le) razmisleku. "So sojenja, v katerih ne moremo zmagati, in so sodbe, ki jih moramo prenesti."
0 Comments
Koliko časa že nisem počela stvari, ki me razveseljujejo, ki napolnjujejo mojo potrebe po ustvarjalnosti in spreminjajo moje življenje v nekaj unikatnega in neprecenljivega?
Koliko časa že odlašam in čakam, da bo trenutek pravi, da obveznosti ne bo preveč in lahko spet odprem knjigo, ki ni obvezna študijska literatura? Koliko časa še, da bom vse poslala nekam in se odpravila uresničit nore načrte, ki jih imam? Koliko izgovorov še preden odprem prazen dokument ter začnem s pisanjem ter potem napisano brez zadržkov objavim? Koliko časa še, da bom dojela, da sem z vsakim trenutkom, ko ne počnem kar me napolnjuje, bolj prazna? Se moram popolnoma izgubiti, da se vrnem k zemljevidu? Kaj je tisto v nas, kar nas ovira pri tem, da bi počeli stvari, ob katerih se spočije duša in napolni notranja energija, pa čeprav se vrnemo z utrujenim telesom? Je res toliko obveznega dela, študijske literature, družinskih obveznosti, nenapisanih obveznosti, ki jih je pač treba narediti, tudi če jih nihče ne zahteva (razen navada ali karkoli že v nas), potreb telesa, da se težko spravimo k stvarem, za katere vemo, da so za nas dobre? Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje prebrala knjigo, ki ni bila obvezno študijsko čtivo in ob kateri bi tako uživala, da bi zanjo žrtvovala tudi zame zelo pomemben spanec. Kdaj sem nazadnje šla na sprehod brez misli, da mi bo mirna hoja v naravi dobro dela, da bom to-in-ono premislila, se malo raztegnila, naredila nekaj dobrega za telo in zdravje. Kdaj sem nazadnje kaj spekla, improvizirala v kuhinji, tudi če nihče ni imel rojstnega dne ali si zaželel nekaj sladkega, ampak preprosto zato, ker me to osrečuje in navdihuje. Kdaj sem nazadnje prijela v roke fotoaparat, pa četudi ne obvladam vseh funkcij in ujela trenutke vredne večnega občudovanja zgolj zato, ker me to vedno spomni na to, kako pomembni so spomini in kako čudovita je narava in mi v njej. Kdaj? Sedaj bi lahko pametovala, kako je to pomembno za naše življenje, da živimo le enkrat in da je zato vredno početi le stvari, ki so nam pri srcu. Ampak upam, da ste ob zgodnjih vprašanjih, ki so lahko podobna vašim, le z drugimi aktivnostmi, začeli o tem razmišljati tudi vi. Najti pot ven iz začaranega kroga ni enostavno. Ne glede na to v kakšen krog smo se ujeli, je le zavestna in trdna odločitev, da se vrnemo za stare tirnice (ali pa prenovljene, izboljšane) ključna. Univerzalnega recepta za rešitev ni. In, klišejsko kot se sliši, potrebno se je odločiti v vsak trenutek znova. Vsakič, ko iz lenobe kliknemo na še en video, se usedemo na kavč ali v vsakem dejanju iščemo 'kaj je v tem dobrega za zame', se je potrebno udariti (metaforično, seveda) in odpreti knjigo, ki je na nočno omarici že polna prahu, vzeti maslo iz hladilnika ali zapisati kar roji po glavi. Za izgovore ni prostora. Naj se akcija začne. (Verjemite, enostavneje je to zapisati, kot udejanjiti, ampak za dobrobit sebe - in to ni sebičnost, ampak skrb zase - in vrednote življenja.) Pozdravljen, dragi bralec.
Toliko časa se že nismo srečali (beri: brali), da je tak pozdrav prav potreben. Ja, res je, že več kot sedem mesecev se tukaj ni zgodilo nič. Drobci sreče so z objavami počivali. Sedem mesec je (vsaj če se mene vpraša) precej dolga doba, ki pa lahko hitro mine. In tako hitro so zame minili ti meseci. Že v zadnji objavi ste lahko prebrali, da imam glede objavljanja Drobcev sreče nekaj pomislekov in v teh mesecih zatišja sem ogromno premišljevala, prišla do nekaj zaključkov in mislim, da je čas, da se vrnem s pojasnilom. Ni pa to prvič, da sem se odločila, da je "pravi čas" za povratek (če to bereš, je očitno ta trenutek, upam tudi na tvoje veselje, prišel :) ). Večkrat sem celo začela pisati temu podoben zapis, a se mi nikoli ni zdel dovolj dober ali pa se časovno ni izšlo. In to je tudi glavni razlog za moje dvome o vsem skupaj. Tisti, ki me osebno dobro poznate veste, da je v meni velik del perfekcionista, kar se predvsem kaže pri različnih nalogah, projektih, kjer vedno mislim, da bi lahko svoj del še izboljšala in nikoli nisem za 10 zadovoljna s sabo. In tako je tudi pri Drobcih sreče. Ko imam misel, jo zapišem, a popisan list je še daleč od objave, ki jo vi preberete. Dolžina, odstavki, slovnične napake, kako bo lahko to kdo narobe razumel, pa še smiselno fotografijo bi lahko dodala, ali sem dovolj kvalificirana/ z dovolj izkušenj, da lahko javno pametujem o nečem, pa... in tako se velikokrat zgodi, da zapisi ostanejo v kosih. Mogoče se vam zdi, da kompliciram, še meni se včasih tako zdi. Ampak... vedno ta ampak ... nekaj je v meni, kar mi ne pusti, da zapisa ne bi vsaj nekajkrat prebrala in predebatirala (skoraj) vsako vejico, vsebino in povrhu vsega še "kaj s tem sporočam svetu o sebi". Večno vprašanje "kaj si bodo drugi mislili o meni" me še vedno kdaj preganja. Kaj zapisati, koliko sebe pokazati virtuali - pisati kot za tiste prijatelje, ki me redno berejo in poznajo bolj kot peščica tistih, ki Drobcem sledijo in me osebno ne poznajo. Včasih bi več zapisala, če bi vedela, da bodo nekaj prebrali samo prijatelji, drugič pa več, če tega oni ne bi imeli možnosti prebrati. Potem pa je tu še vprašanje časa in pogostosti objav. Na samem začetku se s tem, kako redno objavljam nisem zares vbadala. Potem pa je to preraslo v neko željo, kasneje skoraj celo v zahtevo sami sebi, da bi objavljala enkrat na teden. Enkrat na teden, saj to ni spet tako pogosto in v vsakem tednu bi že lahko našla uro, dve tri... časa za (dober!) zapis. To se je odvijalo kot pokvarjen radio v mojo glavi vsakič, ko mi to ni uspelo. In ko sem se o Drobci in tej konkretni težavi pogostosti objav pogovarjala s prijateljico, me je povlekla na realna tla oziroma spodbudila v meni razmislek o tem, da je mogoče to poleg študija in drugih obveznosti malce prevelika zahteva. (H, hvala ti za to.) Zdaj vem, da sem od sebe (kot že večkrat) pričakovala preveč. Pa še to. Pišem o več različnih, nepovezanih področjih – po vseh teorijah naj bi to odbijalo bralce, jih zmedlo oziroma nekako jih ne dovolj pritegnilo, da bi blog spremljali bolj zares. Ampak to sem jaz, "multipraktik" (kot me je poimenovala razredničarka ob koncu devetega razreda in še vedno to velja) - zanima me ogromno stvari in ne vidim smisla v tem, da bi imela več različnih blogov, vsakega usmerjenega le v eno tematiko, samo zato da bi pritegnila bralce. Mislim, da če si nekdo želi brati samo npr. moje knjižne predloge, bo pač prebiral samo to – če so mu všeč jih bo že našel. Mogoče to res ni najbolj marketinški pristop, ampak saj ne gre za všečke (čeprav so dobro sredstvo motivacije) ampak zgolj za deljenje misli in interesov zajetih v pisani obliki, deljenje mojega ustvarjanja. S siljenjem v množično ustvarjanje »na ukaz« pa sem ugotovila, da ne pridem do kvalitetnih, meni všečnih zapisov – če se prisilim, si postavljam roke, omejitve, pišem, ko nimam dejanskega navdiha, ampak ker čutim da moram… se to v moji besedi vidi, zato sem se na neki točki odločila, da tega ne bom počela. Zato tudi tale zelo dolga pavza, ki se je zgodila. Še obstajajo razlogi (podoba strani, na videz ukradene ideje in neuresničene obljube so le tri izmed njih), ampak mogoče o njih kdaj drugič. Če povzamem: enostavno sem ugotovila, da se preveč obremenjujem z vsem skupaj in to je bil tudi glavni razlog, da sem razmišljala, da bi vse skupaj zaključila in pač začela novo poglavje kjerkoli že. Sedaj je pa že skrajni čas, da povem, kaj sem sklenila, kaj se bo dogajalo z Drobci. Odločitev je taka. Drobci sreče ostajajo. Še vedno z vami delila svoje misli, prebliske, predloge za branje in druge zapise. Pri vsem skupaj se bom trudila, da to zame ne bo postala obveza ali zahteva vsakega tedna, ampak da bom sledila sebi, navdihu in idejam, saj tudi sama vem, da so te "svobodne", neprisiljene objave najboljše. Drobci sreče ostajajo in lahko bi rekli, da bodo zame služili kot nekakšna terapija za moj perfekcionizem in šola zaupanja (sebi in svetu). V vmesnem času zatišja sem seveda nekaj pisala in te zapise boste lahko prebrali v prihajajočih tednih. Potrudila se bom, da bodo umeščeni v kontekst, ko so se zgodili in bili zapisani, če bo to potrebno za razumevanje zapisanega. Naj vas še pred koncem povabim, da Drobce sreče všečkate na Facebook-u, saj imam le tam verodostojen vpogled v oglede objav. Vabljeni pa tudi, da sodelujete s svojim zapisom, če imate pod prsti misel, ki bi jo radi podelili z nami (ob vaši želji je anonimnost je 100% zagotovljena). HVALA, da ostajaš z mano med Drobci sreče še naprej. P.S. Saj bi vprašala, če ste Drobce sreče pogrešali, pa ne vem, če sem pripravljena na iskren odgovor in če si zares želim slišati odgovor negotove tišine. Če pa imaš komentar o prebranem, spodbudno misel, kritiko ali temo o kateri želiš slišati moje mnenje, bom vesela sporočil na facebook ali e-pošto Drobcev sreče. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|