Ne morem verjeti, kako hitro čas beži. Zdi se mi, da je to poletje minilo tisočkrat hitreje kot vsa prejšnja. Ampak to leto je drugačno, ima namreč privilegij enega meseca več počitnic in to pripomore k dodatnemu nasmehu ob misli, da se topli poletni dnevi počasi poslavljajo. Obenem pa so ti dnevi tik pred začetkom septembra tudi malo grenko obarvani. Grenko zato, ker sem pred očitnim znakom, da je konec srednješolskega obdobja in da me sedaj čakajo novi kraji, novi ljudje in novi cilji. Grenko zato, ker se zaključuje eno lepo obdobje, polno novih poznanstev, prijetnih ljudi in okolja. In v to okolje, ki mi je v štirih letih postalo zelo domače, se bom z veseljem vračala. Ko sem 31. avgusta pred štirimi leti prvič zares (torej z namenom, da tam preživim cel teden) vstopila v dijaški dom ŠGV, je bil nad recepcijo napis 'Dom je tam, kje je srce.' in očitno mi je Vipava ukradla srce. In kaj me je tako očaralo, da v teh dneh veliko razmišljam njej? Mislim, da so v največji meri za to krivi ljudje, ki sem jih srečevala in spoznala tam. V prvi vrsti tukaj mislim sošolce in prijatelje ter tudi vse profesorje in druge zaposlene na ŠGV. Zaradi njih je bilo to obdobje čudovito. In tudi zaradi njih sem danes taka kot sem. Pa le novi sošolci in novi prijatelji, ampak tudi Vipavci so prispevali k okusu domačnosti. Topli ljudje, ki ti z veseljem vrnejo jutranji, še malo zaspan pozdrav. Najbolj pa mi bo v spominu ostal starejši gospod, ki sem ga srečala le enkrat a se me je dotaknil s posebno gesto, ki je daleč od običajnega v današnjih dneh. Ob pozdravu se je zaustavil, naslonil na palico in počasi dvignil klobuk. Še vedno se mi na obrazu pojavi nasmeh, ko se spomnim tistega pozdrava. In taki na videz drobni trenutki zavzamejo celo srce. Potem pa je seveda za domačnost krivo tudi okolje, sama narava. Ta nikoli ne razočara. Z burjo prevetri misli in srce takrat, ko začneš verjeti v nekaj preveč in enostavno ne veš več kam in kako naprej. Spomni na občutek veličine in čarobnosti ter vzbuja domišljijo z unikatnimi raznobarvnimi sončnimi zahodi. Daje priložnost za sprehode vseh vrst, ki te mnogokrat nagradijo z izjemnimi razgledi, ki jih drugače ne dobiš tako na hitro. Zgodnjim pomladnim cvetjem, ki spomni na to, da življenje samo en velik dar in da se je potrebno iz vsake zime prebuditi v cvetju. In vse to bom pogrešala. Pogrešam sedaj, ko sem doma, in to bom pogrešala tam, kjer 'vsi ljudje hitijo'.
In v tem kraju sem ustvarila veliko izjemnih spominov in z vsem srcem sem hvaležna čisto vsem, ki so soodgovorni zanje. Hvala vsem. Težko se je dokončno zahvaliti, najti prave besede za to, kar v srcu čutim. In zato naj zadnje štiri besede, simbolično za vsako leto ena, odtehtajo vsem za vse skupaj. HVALA. HVALA. HVALA. HVALA.
0 Comments
Specialčki so posebni lešnikovi piškoti s prelivom iz temne čokolade. Posebni so zato, ker ne vsebujejo sladkorja in moke - sicer tipični sestavini za sladice. Nanje sem še posebej ponosna, saj so nastali na veliko željo prijateljice, ki teh živil ne sme uživati, a si je vseeno želela nekaj sladkega. :) SESTAVINE
(za približno 34 piškotkov) 60 g nasekljanih lešnikov 260 g zmletih lešnikov 110 g masla 3 jušne žlice agavinega sirupa 1 rumenjak 150 g temne čokolade Lešnike s segrevanjem v pečici najprej olupimo. Del jih nasekljamo, del pa zmeljemo. V posodi zmešamo najprej maslo sobne temperature, agavo in rumenjak, nato pa dodamo še lešnike in vse skupaj zmešamo. Iz mase oblikujemo kroglice premera približno 2,5 cm. Te položimo na pekač obložen s peki papirjem in jih sploščimo v okrogle piškotke. Pečemo jih na 150 stopinjah (ventilacijski način) 12 minut. Ko se ohladijo, jih pomakamo v na pari stopljeno temno čokolado in jih odložimo nazaj na peki papir. Ko se čokolada strdi, jih 'odlepimo' s papirja in uživamo. Kljub temu, da specialčki ne vsebujejo 'klasičnih' belih sestavin so odlični. V slast bodo šli tudi ljudem brez omejitev, zato jih kar poskusite. Tomaž Humar. Verjetno (vsaj upam, da tako) poznano ime. Sklepam, da večina pomisli na alpinista Tomaža Humarja. Le manjši delež pa na njegovega sina, ki je avtor izjemnega dela Svet ni meja. V njem opisuje svojo pot okoli sveta. Z rosnimi 19 leti in 308 dnevi je 28. februarja 2016 postal najmlajši človek, ki je obkrožil svet s kolesom. Sam zapiše: "Prav je, da poveš stvari na glas takrat, ko jih narediš dobro." In ta knjiga je res izjemna, saj mu je uspelo nekaj izjemnega. Pa ne mislim (le) obkolesariti sveta ampak predvsem najti samega sebe in smisel bivanja. Na pot se je odpravil sam, brez podpore sponzorjev, a z veliko željo: biti najmlajši, premagati sebe in svet. Pot, dolga 209 dni, ni bila lahka. To je bila borba do konca, borba s cesto, vozniki, razdaljo, mejami telesa in, tista najtežja, s samim seboj. Tomaž opisuje svojo pot brez večjih olepšav, tako kot je bilo, veliko lepega in tudi tistega manj prijetnega. Slog je zelo preprost in zato hitro berljiv, je pa sama knjiga zakladnica modrih misli, ki kažejo na veličino človeka. Koncentracija tega je motivacijski zaključek, ki bi ga lahko brala znova in znova, v njem je namreč veliko stvari, na katere hitro pozabim(o) ali pa jih sploh še ne dojemam(o). Waw, waw in še tisočkrat waw. To in še tisti občutek ponosa je bil v meni, ko sem prvič (in definitivno ne zadnjič) prebirala predvsem zadnje poglavje z naslovom Katarza. Ne vem točno zakaj, ampak izjemno ponosna sem nanj, na Tomaža; neznanca, človeka, ki ga nisem še nikoli srečala, a ne morem reči, da ga ne poznam. Ponosna, da je najmlajši človek, ki je obkolesaril svet, ves svoj podvig na sebi ponosno nosil slovensko zastavo in ponosna na njegovo osebno zmago. Že čez celotno knjigo, še najbolj pa v Katarzi se kaže kaj taka pot narediti s tebe. Star je 19 let - toliko kot jaz, ki samo občudujem njegovo delo - pa premore takšne modrosti, ki jih mogoče kdo iz doma starejših ne pozna in takšne, ki jih kdo ne bo nikoli razumel. In na to lahko rečem samo: "Vsaka ti čast. Bravo!" Vsem ostalim pa: "To knjigo se splača vzeti v roke. To ni le pot okoli sveta, ampak pot vase." |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|