Vsi si želimo srečnega življenja, veselja in zadovoljstva. Nihče ne želi trpljenja, žalosti in iskanja smisla biti iz dneva v dan. Vsi iščemo načine, kako si zagotoviti življenje, v katerem bi kar največji možen del uživali. Ne nazadnje to dokazuje tudi popularnost knjig z naslovi kot so 10 korakov so srečnega življenja, skrivnost dobrega/srečnega/dolgega življenja in podobno. Vsi iščemo neke napisane smernice, pravila, kako bi bili srečni in bi bilo naše življenje lepo.
Za mano je nekaj res težkih dni; nisem se počutila dobro, hkratna fizična bolečina zunaj in sol na ranjeno psihično notranjost res nista recept za dobro počutje, prej zagotovilo za propad. In ker nam naravno tako stanje ni všeč, iščemo hiter izhod iz slabega počutja. Seveda so načini različni glede na situacijo in posameznika. Nekaterim najbolj pomaga pogovor, drugi se morajo zjokati, tretji poslušajo glasbo, četrti iščejo mir v naravi, fizični aktivnosti, spet drugi iščejo tolažbo drugje. Kdaj pomaga le zamotiti misli s čim drugim, da se problemi skrijejo pod preprogo. A težava je v tem, da nič za vedno ne ostane pod preprogo. Stvari je potrebno prej ali slej rešiti, drugače se nam znova in znova vračajo nazaj in slabšajo naše počutje. In običajno pridejo na dan takrat, ko si jih najmanj želimo občutiti. Zato to ni nek dober način za dolgotrajno rešitev težav. Težavam se je potrebno posvetiti, najti razlog zanje in ga poskusiti uničiti oziroma se ga vsaj zavedati kot vzrok težav. Potrebno se je ustaviti, zadihati in pogledati na težavo z več zornih kotov. Zame je bila ključna odločitev, ki je vodila do boljšega počutja znotraj in zunaj, da sem si privoščila prosto popoldne. Ne glede na to koliko dela me je čakalo, sem se odločila(oziroma sprejela sporočilo, ki mi ga je telo samo pošiljalo), da moje telo in duh nujno potrebujeta odmor. Odložila sem skripte, poročila, zvezke na stran in se poskušala ne moriti s tem, kaj vse je še za postoriti; delo bo že počakalo. Začela sem gledati film, vmes zaspala, potem pogledala film do konca in šla na sprehod. Nič neobičajnega bi rekla, a meni je ta pavza omogočila, da sem se izvila iz nekaj dni trajajoče slabe volji, ki ji ni in ni bilo konca. In ko sem se sprehajala, sem razmišljala, kako si zagotoviti daljša obdobja (ali kar celo življenje) brez takih obdobij slabe volje in počutja. In prišla sem do (modrega) zaključka. Iz trenutka v trenutek se je potrebno sprijazniti s situacijami takšnimi kakršne so, posebej s tistimi, ki niso odvisne od naših dejanj. Iz dneva v dan je potrebno sprejeti življenje tako kot je. Bolezen, izgubo, poraz je potrebno sprejeti kot sprejemamo veselje, nasmehe, rojstvo in uspeh. Ta trenutek nam je dano živeti točno v takem stanju kakršno je, sami pa se odločimo ali bomo to poskušali sprejeti kot dobro, poučno, potrebno ali iskali odgovor na vprašanja 'Kaj je meni tega treba?', 'Zakaj ravno jaz?' ali kaj podobnega. (A ni zanimivo, da se ljudje običajno sprašujemo taka vprašanja le pri neprijetnih stvareh, ko se nam zgodi nekaj lepega, pa tega sploh ne znamo tako ceniti?) Sprejeti življenje tako kot je pa ni vedno enostavno. Ampak kaj dobrega za nas pa je enostavno? Za večino stvari z dodano vrednostjo se je potrebno potruditi, tako tudi za srečno življenje. In trud, ki ga bomo vložili v sprejemanje življenja tako kot je, je dobra investicija – težja kot nakup knjige o srečnem življenju, a edina prava, ki vodi do rezultatov. Takšna naložba ni naložba iz danes na jutri, to je naložba za celo življenje. In take investicije je pametno sprejemati.
0 Comments
Brezdomci. Ljudje, ki nimajo doma. Vsi smo se že kdaj srečali z njimi, šli mimo njih na ulici ali se jim včasih načrtno izognili. Če že ne v domačem okolju pa vsaj v večjih mestih zagotovo vidiš na ulicah ljudi, ki jim je ulica dom. Nekateri so sami izbrali to pot, druge je v neizbežno situacijo, ki je vodila do izgube doma, družbe, službe,..., vodilo nesrečno zaporedje neljubih dogodkov. Težko je najti pravega krivca, zakaj bi ga sploh iskali. A vsekakor so tudi ti, ki ležijo na ulicah in prosijo, samo ljudje s svojo zgodbo kot tudi vsakdo drug. Dokler ne spoznaš kakšne zgodbe brezdomca imaš običajno bolj negativen odnos do te teme, o kateri se bolj malo govori. Sama sem o problemih brezdomstva (pa tudi o problemih uspešnega življenja) bolj intenzivno razmišljala v zadnjih dneh, tednih, ko sem prebirala delo, ki mi ga je priporočila prijateljica, Odvetnik ulice. V knjigi spoznamo uspešnega odvetnika Michaela Brocka. Je odvetnik v velikem in vplivnem odvetniškem podjetju, je poročen, ima veliko denarja in svetlo prihodnost. Doma je bolj malo, veliko (preveč) časa preživi v pisarni, z ženo se ne razumeta najbolje, njegovo življenje ima logično nadaljevanje – čez nekaj let bo postal družabnik, dobil še več denarja in se nekoč dobro upokojil. A Michael v mesecu dni doživi veliko sprememb. Sprememb, ki niso običajne za njegov status. Čisto običajen delovni dan se izkaže za čisto drugačenga. V dvigalu na poti do pisarne Michael sreča v oguljen plašč oblečenega brezdomca, ki zaudarja po ulici in cenenem vinu. Trenutek za tem, ko svojo tajnico poprosi za dezinfekcijsko sredstvo, postane skupaj s še osmimi sodelavci talec tega brezdomca, Gospoda, kot želi, da mu pravijo. Kaj ta človek brez doma želi od njih? Kako je prišel mimo varnostnikov ob vhodu? Zakaj je prišel ravno v njihovo podjetje? V policijski akciji se Gospoda 'uspešno' znebijo in rešijo talce. Vse lahko poteka naprej kot da se nič ne bi zgodilo. A Michaela ta dogodek zaznamuje. Zaradi tega se odloči za spremembo. Je dovolj močan, da bo za seboj pustil dobro plačano službo, zapustil ženo, s katero praktično nimata več odnosa, se boril za reveže z ulice? Pomeni biti uspešen imeti (navidezno) lepo življenje, z lepo ženo, veliko denarja, početi kar drugi pričakujejo od tebe? Ali je mogoče uspešen še kdo? Mogoče kdo, ki se trudi doseči pravico tudi za tiste, ki jih drugi zanemarjajo? Je uspešen tisti, ki ne dela zgolj za denar? Na prvi pogled po zgornjem opisu mogoče zgleda potek zgodbe predvidljiv, a dvomim, da vam branje ne bo zanimivo, saj za vsakim ovinkov, z vsakim prebranim poglavjem odrivamo nova vprašanja, izzive in realnosti ulice in življenja. Knjiga se bere hitro in bralca zagotovo ne pusti praznega. Bila je najdena (v antikvariatu) na ulici in je do mene prišla z besedami "Veš, kolk dobro knjigo sem prebrala. To moraš prebrati." In tako jo priporočam naprej tudi tebi, ki to bereš. Že od nekdaj sem rada pisala in prav zabavno je kdaj prebrati kakšen star zapis. Ko sem malce pospravljala po računalniku sem našla tudi ta zapis, ki je bil moj prispevek za literarni natečaj Zamolčana zgodba, ki je potekal v okviru mladinskega festivala Bralnice pod slamnikom 2013. Prvi del zgodbe izpod peresa priznanega slovenskega pisatelja smo dobili kot vabilo k nadaljevanju. Zgodbo smo morali znotraj 1000 besed nadaljevati kot nam je velevala domišljija. Takrat sem jo nadaljevala takole:
V križišču blizu šole, kjer je divji kostanj s širokimi listi lepo varoval pred pozno pomladno vročino, je Peter dohitel Blaža. »Hej, stari, a si slišal za Majo…?« je zasoplo zaklical. »S to težko torbo sem komaj prihropel do tebe. Še dobro, da bo kmalu konec.« »Ja,« je prikimal Blaž. »Kaj – ja? A je dobro, da bo konec ali si slišal za Majo?« se je mrščil Peter. »Ja oboje. Dobro da bo konec in slišal sem za Majo,« se je zarežal Blaž. »Ampak, kdo bi si mislil …«, je nadaljeval Peter. »Je, kar je. Ko me je poklicala Pika, tudi jaz nisem mogel verjeti. Ampak Pika ne laže in pravi, da je to tudi Janja prijavila na fejsbuku. Bo že res,« je hladno razložil Blaž. »Punci se je pač strgalo.« Potlej se je ustavil in mirno pogledal Petra naravnost v oči. »Roko na srce,« je rekel, »saj bi se meni tudi.« »Sorry stari, samo zdaj pa morem iti. Saj se vidiva potem v skejt parku?« je rekel Peter. »Ja, upam, da me bo mama pustila ven, saj veš, teta pride na obisk.« je malce žalostno pripomnil Blaž. »Se boš ja kako izmuznil, daj vsaj poskusi. No, čao.« je še pripomnil Peter in še preden, bi Blaž odzdravil, izginil za vogalom. Blaž je živel na drugi strani mesta in je domov pešačil samo, kadar ga mami ni hotela priti iskat, in danes je bil eden, od takih vedno bolj pogostih dni. Pot je bila dolga in Blaž je običajno poslušal glasbo iz MP3- ja, a ga je danes pozabil doma, saj je zjutraj preslišal budilko, in je tako skoraj zamudil v šolo. Ni hotel razmišljati, a so njegovi možgani kar avtomatsko preusmerili misli k Maji in preteklim dogodkom v katere je bil, posredno, tudi sam vpleten. Majo je imel od trenutka, ko je prišel v sedanjo šolo rad, takoj jo je vzljubil, zmeraj mu je bila všeč. Maja … ona je bila tako lepa, tako prijazna, pridna, delavna in vedno je vsakemu, ne glede na to kdo je bil, priskočila na pomoč, a kljub temu v družbi ni bila na prvem mestu. Na prvem, glavnem mestu je bila na naši šoli vedno Pika, si je mislil Blaž. Zakaj sem sploh začel hoditi z njo? Mogoče, da bi pridobil vpliv in da bi me, kot novega hitro vzljubili in spoštovali, to si vsak želi, se je tolažil. A zdaj je bilo prepozno, Maje ni bilo več … Zakaj nisem imel poguma, da bi pristopil k Maji?? Joj, kakšen strahopetec sem, pa me imajo vsi za zelo pogumnega, ko skačem z rolko in delam razne akrobacije. Ampak oni ne vedo, da je to samo zunanja igra za priljubljenost, se je Blaž sprijaznil z realnostjo. Spoznal je kdo v resnici je in kakšen je v šoli, ko se pretvarja, da je frajer. Sam sebe je presenetil, da mu uspe toliko stvari skrivati pred zunanjim svetom. Domov je prišel poln raznih misli, vse to z Majo se ga je dotaknilo bolj kot bi si kdor koli mislil. Bil je potrt kot še nikoli, a na njegovo srečo v hiši ni bilo nikogar. Imel je še nekaj časa preden se vrne sestra iz šole. Ni vedel kaj naj naredi; ali naj najprej prekine s Piko ali naj se dela, kot da ga Majina nesreča in smrt nista prizadela ali naj enostavno na vse pozabi in pobegne od doma. Ja, celo na to je pomislil in spet se je sam sebe presenetil, že drugič v tako kratkem času. To ni bilo v njegovi navadi in zbal se je, da ga bo teta, ki pride na obisk prebrala in potem bo vsega konec … »Kaj naj naredim ??« je skoraj s solzami v očeh po tihem dejal Blaž, ko se je v svojih že zelo ponošenih copatih skoraj vlekel po stopnicah v svojo sobo. Danes na srečo niso imeli domače naloge, učitelji so namreč, KONČNO, ugotovili, da se približuje konec šole in da imajo vsi zaključene ocene in nihče ne bo naredil domače naloge. Tako je imel Blaž več časa za razmislek o tem, kaj naj sploh naredi. Torbo je vrgel k zelo razmetani pisalni mizi in se zleknil na posteljo. Prvič, po dolgem času je videl, kako razmetano sobo ima, ampak pospravljenje po počakalo, vedno počaka. A tokrat je Blaž v svoji podzavesti vedel, da bo sobo res pospravil, a po daljšem razmisleku, seveda. Maja je veliko bolj pomembna, kot pospravljena soba. Zleknjen na postelji je med razmišljanjem o Maji in sebi hitro zaspal. Nikoli ni sanjal, a tokrat se mu je pred očmi živo odvijala Majina zgodba … Po končanem dodatnem pouku iz fizike, je bila šola skoraj prazna, le Maja, Polona in učiteljica fizike so hodile po hodniku; Maja in Polona do omaric, učiteljica pa v zbornico. Maja in Polona sta se pozdravili in odhiteli vsaka na svojo stran; Polona v glasbeno šolo na uro klavirja, Maja pa na trening gimnastike. Maja je gimnastiko trenirala že od malih nog in bila seveda tudi zelo uspešna, bila je državna mladinska prvakinja in evropska pod prvakinja, a njene sanje so bile nastop na olimpijskih igrah čez štiri leta, ko bo že presegala starostno mejo. Trenirala je po tri ure, vsak dan po končanem pouku in vseh drugih krožkih, dodatnih poukih. Po končanem treningu se je s kolesom odpravila domov. Nek voznik ji je prekrižal pot in Maja je pristala na tleh, njeno kolo pa v bližnji gredici. Voznik je brez premisleka peljal naprej. Bližnji stanovalci, ki videli nesrečo so tako poklicali pomoč. Maja ni vedela nič, bila je v komi. Zbudila se je šele čez nekaj dni v bolnišnici, bila je zelo prestrašena, saj ni čutila nog. Po pogovoru s svojimi bližnjimi in zdravnikom, je spoznala, da ne bo mogla nikoli več trenirati gimnastike, saj bo ostala na vozičku. Bila je zelo potrta in obletavale so jo same negativne misli. Težko bi rekli, da je imela veliko prijateljev, a obiskovali so jo le domači, nobenega sošolca ni bilo k njej. In to jo je še bolj potrlo. Zaradi težav, ki jih je trpela, si je sama vzela življenje. Blaž se je, zaradi težkih sanj skoraj prebudil, a sledilo je najpomembnejše … Maja se je prikazala in govorila: »Blaž, ne boj se. Tudi sama sem te imela zelo rada in tudi meni je bilo težko to priznati. Nisi ti kriv, da nisem več med vami. Vem, kaj si čutil do mene in vem kdo v resnici si. Prosim, pokaži kdo v resnici si. Verjemi, tako boš spoznal, kdo te v resnici ceni. Na začetku bo težko, a vedi, da bom vedno s tabo. « In mama je Blaža zbudila iz sna in videla, da se je njen sin spremenil. A Blaževe sanje bodo za vedno ostale le v njegovo glavi. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|