Sreča.
Sreča je razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja, pravi SSKJ. A bi verjetno vsak izmed nas zase našel svojo definicijo, kaj zanj pomeni biti srečen. In prav to – biti srečen - je tisto k čemur večina stremi. Velikokrat si sicer v po vezavi s srečo postavljamo neke vzročno-posledične povezave, npr. če bom imel veliko denarja, bom srečen; če bom vitek, bom srečen; če bom poslovno uspešen, bom srečen... Ne glede na to, da se nekje v sebi zavedamo, da nam te stvari same po sebi ne bodo prinesle sreče oziroma da bo ob dosegu pogoja, nastal nov pogoj in potem... potem pa bomo res srečni. Sreča ni ne zadovoljstvo, ne veselje, ne kaj tretjega. Sreča je preprosto sreča in ko jo občutiš, to veš. Sama bi jo mogoče najbolje opisala kot težko opisljivo, nepojmljivo zadovoljstvo, povezano z hvaležnostjo za življenje, sprejemanje trenutnega stanja in vsega kar nam prihodnost prinaša. Seveda se razumsko zavedaš, da trenutni položaj ni idealen, še vedno imaš veliko želja in načrtov, pred tabo je tisoč in en izziv, a se preprosto počutiš srečno v tem, kar je in kar si. Verjamem, da je to težko razumeti. Tudi sama bi to še nekaj mesecev nazaj jemala kot nek bolj kot ne umetniški zapis nekoga, ki bi nam najverjetneje želel nekaj prodati. A nekje v začetku leta sem tako srečo, ki jo sedaj skušam opisati, doživela tudi sama. Seveda sem bila že prej srečna, a je šlo velikokrat bolj za razumsko srečo: dobro mi gre v življenju, nič bistvenega mi ne manjka, imam še več kot potrebujem = srečna sem. Tokrat pa sem čutila srečo, ne da bi razumsko razmišljala o tem, kaj imam in kako zgleda moje življenje. Na tem mestu bi bilo pričakovati, da bom razkrila revolucionaren načrt, kako do tega priti ali pa (marketinško obarvano) drobno, enostavno spremembo, ki bo vaše življenje brez dvoma naredila srečno. A žal še sama ne vem, kako izgleda ta recept ali kaj zanj potrebujemo. V zadnjem času sem, v želji, da bi bil ta občutek sreče konstantno prisoten v meni, precej premišljevala, kaj je skupno vsem trenutkom, ko sem jo čutila. A nekako, vsaj zaenkrat, ne najdem tistega nekaj. Prvič sem (vsaj da se živo spomnim) to preprosto srečo občutila v sredini februarja, ko sem se po temnih ljubljanskih ulicah vračala domov. Za mano je bil (še eden izmed mnogih zapovrstjo tiste tedne) res naporen in hiteč dan, ko sem prost čas namenila temu, da sem prišla od ene obveznosti do druge. Je bil mogoče povod občutku sreče to, da sem uspela narediti vse, kar je bilo tisti dan potrebno? - A zakaj jo potem ne čutim vsakič, ko mi uspe uresničiti zastavljene cilje ali pa še kaj več? Ali gre za trenutek umirjenosti v kontrast hitenju? - A zakaj se potem občutek sreče ne pojavi, vedno, ko se umirim, vzamem trenutek/dan za sprostitev brez obveznosti? Je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da tisti dan skoraj nisem prijela telefona v roke in preletela socialnih omrežij, ki jih veliko posameznikov omenja kot sredstvo negativne energije in nezavednih projekcij, ki nas odvračajo od zadovoljstva samih s seboj in posledično od sreče? - A zakaj se potem to ni zgodilo še kdaj ob takih dneh, ko ni časa in priložnosti za socialna omrežja (takih dnevom je pri meni kdaj nenačrtno kaj pa prav načrtno veliko)? Je mogoče, da ni nekega sprožilca sreče? Gre mogoče za kombinacijo več dejavnikov ali pa mogoče za darilo nečesa/nekoga večjega? Kdo bi vedel... Četudi nimamo vseh odgovor, se predajmo sreči in bodimo hvaležni zanjo, ko pride.
0 Comments
Leave a Reply. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|