Poleti 2016 sem doživela nekaj izjemnega. Ne, nisem plavala z delfini na Tenerifih ali se potepala po Machu Picchu. V bistvu daleč od tega, ampak izkušnja je pa vseeno neprecenljiva. Dva tedna sem preživela na Poljskem, na Svetovnem dnevu mladih. To so bili zame res čudoviti dnevi in … kje sploh začeti, kako opisati to super doživetje? Najverjetneje bo najbolje, če kar sistematično odgovorim na najpogostejša vprašanja, ki so mi jih zastavili drugi ob povratku s svetovnega dneva oziroma s celotnega 14 dnevnega potepanja po Poljski. Poleg tega si lahko preberete tudi zapise drugih romarjev in nekatere izbrane odlomke poslanice, nagovorov na slovenskih katehezah in papeževih nagovorov. Zakaj si se odločila, da se udeležiš svetovnega dneva mladih? Moja udeležba na svetovnem dnevu mladih je sklop nekih naključij, ki so bila verjetno načrtovana z Božje strani. Januarja, torej kakšen mesec pred prijavo, sploh nisem vedela kaj svetovni dan mladih je. Med dežuranjem na recepciji me je presenetil gospod kaplan Primož: »Klara, sem slišal, da greš z nami v Krakov poleti«. Meni seveda ni bilo nič jasno, sploh nisem vedela ne kam, s kom, kako, zakaj. Potem sem se seveda malo informirala, se udeležila predstavitve na šoli in potem se je bilo potrebno odločiti. Želja v meni je rasla, nisem pa bila popolnoma prepričana, vseeno sta to dva tedna počitnic… Na koncu sem si rekla, da grem pod pogojem, da gre zraven še nekdo, ki ga poznam. In enako je rekel tudi Aljaž in tako sva se nekako odločila in se prijavila. In če se že nekaj gremo, se gremo to »zaprow« in prijavila sva se na 14-dnevno doživetje, ki bo verjamem za vedno ostalo v meni. Če bi mogla v eni besedi povedati svoje občutke, bi to bila… …epsko. Koliko to dejansko stane, kakšni do dejanski stroški? Če primerjaš stroške s kakšnim luksuznim potovanjem v eksotične kotičke sveta, so stroški skoraj zanemarljivi. :) Konkretno je vse skupaj stalo 392€. Romala sem pod organizacijo SKAM, kjer sem za ta denar dejansko dobila čisto vse; prevoz, prenočišče, prehrano in seveda neprecenljivo družbo, ki pa ni bila všteta v ceno ;). Kar sem imela dodatnih stroškov so to bili le nakupi spominkov, nekatere vstopnine v muzeje (v času SDM-ja so bili nekateri muzeji prosto odprti za udeležence – a načeloma tega nisem uspela izkoristiti zaradi obilice drugih dogodkov). Kaj ste tam počeli? O tem bi lahko govorila cel teden, je bilo vsega res ogromno. Romanje bi lahko razdelila na dva dela oziroma tedna; prvi teden, ki smo ga preživeli po župnijah in teden, ki smo ga preživeli v Krakovu. Prvi teden sem preživela v župniji z zanimivim imenom Glivice. Ta teden je bil namenjen spoznavanju Poljske in pripravam na višek, vigilijo s papežem. Skupaj z našimi gostitelji smo raziskovali okoliške znamenitosti, ogledali smo si rudnik črnega zlata, šli na pešromanje do bližnjega svetega kraja, ogledali smo si tudi vodno črpalko… Predvsem pa smo se veliko družili, prepevali, plesali, spoznavali državi in drug drugega ter imeli športni turnir. Imeli so tudi skupni glasbeno obarvan večer z madžarsko skupino, ki jo je gostila sosednja župnija. Poljaki so dobro poskrbeli z nas, vedno se je nekaj dogajalo in tako nam ni bilo nikoli dolgčas in je teden hitro minil. Drugi, glavni teden smo preživeli v Krakovu. Tudi tu nas je gostila družina pri kateri smo spali. Imeli smo skupne kateheze in svete maše v slovenskem jeziku s škofom Jamnikom in Tonetom Česnom, veliko smo tudi prepevali, se sprehajali po Krakovu in občudovali utrip Božje ljubezni. Udeleževala sem se tudi glavnih dogodkov SDM-ja: otvoritvene slovesnosti, maše ob dobrodošlici papežu, križevemu potu in seveda vigiliji ter zaključni maši. Veliko časa nam je pri tem porabil transport do samega prizorišča, saj nas je bilo v Krakovu ogromno in zato smo se največkrat odločili, da gremo kar peš, sam smo tako najverjetneje najhitreje prišli. Predzadnji dan smo šli na romanje na Campus Misericordiae (Polje Usmiljenja), glavni dogajalni prostor zadnjih dni. Tam smo po prihodu papeža najprej obhajali vigilijo, potem tam prespali in zjutraj zaključili s sveto mašo. A te ni bilo nič strah, zaradi terorizma in vsega povezanega s tem, kar se dogaja po Evropi? Dejansko me ni bilo prav nič strah. Veliko ljudi mi je že pred odhodom povedalo, da je to potencialno tretji najbolj ogrožen dogodek za teroristični napad, ampak me ni bilo strah. Odločila sem se, da gre in sem zaupala v Božje varstvo. Pa tudi drugače je bilo za varnost super poskrbljeno. Sploh se nismo zavedali, ampak so na nas vedno pazili policisti, vojaki in še kdo verjetno. Osebno sem se cel čas počutila varno. Imela si tudi posebno priložnost biti v VIP coni na vigiliji s papežem. Kako si to doživela? To je zame izjemna izkušnja, ki se mi je globoko vtisnila v spomin. Kaj ste jedli? (Ne boste verjeli, ampak to je bila druga stvar, ki je zanimala mojo babico :) ) Naj najprej povem, da smo jedli dovolj, če že ne preveč. Prvi teden, ki smo ga preživeli po škofijah, smo jedli pri gostujočih družinah zajtrk in še nekaj zvečer, ko smo se vrnili domov (če smo le zmogli še kaj spraviti vase po celodnevni obilici hrane). Čez dan pa smo jedli skupaj, celotna skupina. Lahko bi rekla, da smo jedli popolnoma običajno hrano. Kot prilogo smo vedno dobili tudi zelje, ki je značilno za Poljsko. Presenetila nas je tudi lepo vijolična juhica, za katero smo potem poizvedeli, da je iz rdeče pese, in je bila zelo okusno, prav malo sladka. Na koncu, ko smo se poslavljali, smo v večini kar vsi dobili popotno torbo, ki je vsebovala veliko hrane, da ne bomo v Krakovu lačne. In resnično nismo bili, ker je bilo hrane vedno dovolj. Drugi teden, teden v Krakovu, pa smo dobili za vsak dan tri bone, s katerimi smo si lahko kupili hrano. Sami smo se odločali, kje in kaj bomo jedli: lahko si obiskal restavracijo, se lepo usedel in pojedel topel obrok ali pa vzel sendvič in pojedel po poti. Definitivno pa nismo bili lačni. A ti je bilo kdaj žal, da si se odločila za to romanje? Ne, to mi pa res nikoli ni bilo. In bi se definitivno še enkrat enako odločila. A drugi prepoznajo slovensko zastavo in kaj menijo o Sloveniji ? Najbolj so me presenetile svetle izjeme, ki so dejansko prepoznale Slovenijo po zastavi – med drugimi tudi vojak na posebnem varnostnem pregledu za vstop v VIP cono, večinoma so bili to Slovaki, Madžari, Italijani in Nemci; nad temi sem bila res pozitivno presenečena, in to zelo. :) Nekdo mi je tudi rekel, da o Sloveniji pozna samo Petra Prevca in ve, da pojemo zelo lepo in veliko. Sicer vem, da je nekako splošno znano (vsaj med Slovenci), da po večini Slovenci dobro govorimo angleško,ampak še vedno me vedno znova presenetijo vprašanja: »Kaj v Sloveniji vsi tako dobro govorite angleško?« in pohvale na to temo. Na ulici smo se med drugim pogovarjali tudi z Bolgarom, ki nas je prijetno presenetil z izjavo, da je bil že večkrat v Sloveniji in da to ni Balkan ampak Evropa. Kaj se ti bo za vredno zapisalo v spomin? Zdi se mi, da si bom najbolj zapomnila drobne odseke dogajanja – to še posebej skozi vse fotografije, ki sem jih posnela; ker vsaka od 1256 skrbno izbranih fotografij, ki so po pregledu pristale v moje arhivu, v sebi nosi tudi posebno zgodbo. Se bom pa zagotovo spominjala tudi veliko drugih stvari, ki jih ni ujel objektiv (vsaj moj ne :) ): gostoljubnost Poljakov, utrip, veselje na ulicah, nekatere papeževe besede, vera, ki smo jo lahko kar živo občutili v množici teh mladih, milijone nasmehov … Zapomnila pa si bom tudi izjavo mojega gostitelja iz Krakova, Michała: »Te dni med SDM-jem sem zelo ponosen, da se Krakovčan, ker je Krakov sedaj pol ljudi ampak to niso navadni turisti, ste drugačni do turistov – od njih vas loči predvsem širok nasmeh.« Podobo je o nasmehih na naših obrazih govoril tudi Tone Česen na eni od slovenskih katehez: »Veste, kaj je zdaj drugače v Krakovu? – Ljudje po ulicah so veseli. :) Kje v Ljubljani bi lahko videli toliko nasmejanih ljudi na kupu?! To veselje je drugačno! :) « Kaj te najbolj nagovarja sedaj, ko si že doma? Poleg nekaterih izsekov iz papeževih nagovorov, predvsem izkušnja veselja, preprostega navdušenja, iskrenih nasmehov in vezi, ki so se spletle med nami. Definitivno moramo priznati, da tu ne gre le za navadna naključja ampak da gre tukaj za tisto »nekaj več«, kar presega vse – gre za Božjo roko in njeno delovanje med nami in v vsakem izmed nas. A bi/ boš šla na naslednji SDM? Ja, na koncu vedno to vprašanje. :) Že med samim romanjem sem veliko razmišljala o tem, saj sem neizmerno uživala in bo to ponavljala znova in znova (to dejansko tudi počnem v mislim ;) a vseeno). Še preden smo ob zaključku zadnje svete maše izvedeli, da bo naslednji svetni dan mladih v Panami smo se pogovarjali o tem, ali se ga bomo udeležili. In se seveda nismo dokončno odločili. In to vprašanje še ni dokončno odgovorjeno. Zagotovo bodo stroški zaradi oddaljenosti veliko večji kot tokrat – a smo na poti nazaj izračunali, da če vsak dan vržemo v hranilnik 1 €, ob nedeljah in praznikih pa 2€, izberemo do poletja 2019 dovolj. :) Je pa res močna in enkratna izkušnja, tako da bo mogoče tudi enkrat dovolj za celo življenje. Ampak nič še ni dorečeno… bomo videli. Veliko je vseh spominov in doživetij in zagotovo še veliko stvari manjka v zgornjem zapisu. A upam, da sem dobro predstavila SDM kot sem ga doživela in vam vsaj približno naslikala vse skupaj. Tudi sama se namreč sprašujem, kako vse to spraviti v besede, je vse skupaj možno pospraviti v neko zaključeno celoto. Bo dovolj ena torba za vse spomine?! Za konec pa še kar sem na koncu zapisala v svoj potovalni SDM dnevnik: »Kako velika je človeška dobrota, še so na svetu ljudje, ki hodijo okoli z odprtimi očmi in razdajajo veličino svojega srca. Vsemu kar se mi je zgodilo lahko rečem samo Bogu HVALA«. PRIČEVANJA DRUGIH UDELEŽENCEV Veseli me, da se kljub terorističnim grožnjam nismo ustrašili udeležbe na tem megastično fenomenalnem dogodku. Videli smo, da nas je Bog/Jezus varoval, nič se ni zgodilo, čestitam nam za pogum. Bilo je namreč vredno, saj take gostoljubnosti, vzdušja, veselja, usmiljenja ... ne doživiš pogosto. Pa takih novih prijateljev tudi ne. :) anonimno Prvič sem bila na svetovnem srečanju mladih, na takem velikem dogodku. Mogoče bi mogoče najprej omenila, da sem bila prvih par dni v vsej tej gneči tako presenečena, me je bilo kar malo strah, kot da sem med enimi navijači, kako se po to odvilo, da bo postalo nasilno vse skupaj. Ampak nikoli ni bilo tako, vedno je bilo prijetno, pozitivno vzdušje. To me presenetilo. Sicer pa se me je zelo dotaknilo tudi to, da ko si šel čez dan po mestu, v cerkev, se je res čutila tista zbranost, molitev, kar, se mi zdi, da, potrjuje, da gre res za globino srečanja, da ne gre samo za neko zabavo, ampak da smo vsi prišli sem z nekim globljim namenom. Zelo so me nagovorile tudi papeževe besede. Skoraj vedno, ko ga poslušam, se mi zdi, da govori direktno meni in mi je zanimivo, kako starejši možakar v bistvu razume nas mlade, kako res govori, kot da je del nas. Ostaja mi predvsem to, da naj ne obupamo, da naj živimo svoje sanje in naj bomo pogumni. Zdi se mi, da takih spodbud res redko slišimo. To mi je dalo nekega zagona in tisto usmeritev za naprej. Ema Meni bo v spominu najbolj ostal zgodba gospoda Miha in njegovega nečaka Urbana, ki smo ga, naša skupinica, spoznali v parku Blonia. Urbana je bil letos pri birmi in si je za birmansko darilo zaželel, da bi pršel na svetovno srečanje. To me je zelo fasciniralo. Veliko najstnikov njegovih let bi si želelo denar, računalnik, motor, kej podobnega, on pa si je zaželel priti sem. In všeč mi je bilo tudi, da mu je stric to omogočil, lažje bi verjetno bilo, da bi mu kupil računalnik ali dal denar, ampak se je potrudil in nečaka pripeljal na SDM. Del poti sta tudi naredila s kolesom, 500 km s kolesom do Poljske pa še nazaj bosta imela še 200 km. To mi je zelo ostalo v spominu, ker je še mlad in se že zaveda, da ni vse v materialnih stvareh, ampak da si zaželel nekaj duhovnega, in mislim, da mu bo to svetovno srečanje mladih za cel življenje ostalo v spominu. Ines Tri stvari so nekako, ki so se me posebej dotaknile. Prvo je ta množica, ki me je vedno znova navduševala in vlivala upanja. Dve stvari pri množici; najprej to petje pri maši in pri vigiliji in vzklikanje papežu, in drugo pa tišina, kako ta dvomilijonska množica kar naenkrat utihne, nepredstavljivo skoraj. Drugo je križev pot. Medtem sem nepovezano s malo razmišljal o poljski zgodovini, o Kobeju in Janezu Pavlu II., in vseh teh zgledih, koliko sem jaz temu podoben. Malo sem se zamislil, kaj so onu naredili za svojo vero. In tretje je ta gostoljubnost in vse to, kar bo bili naši gostitelji pripravljeni narediti za nas mlade in kako so se navezali na nas. Naša gostiteljica je prav jokala ob slovesu. Kaj vse so nam dali, in vse to pravzaprav samo zaradi vere. Boštjan Ko smo šli na Poljsko nismo točno vedeli, kaj bo naša naloga, rekli so nam sicer, da bomo že maja vedli, kaj bomo delali ampak smo mail-e dobili šele petnajstega julija ampak še takrat ni napisano, kaj točno bomo počeli. Bilo nas je vsega skupaj 23 slovenskih prostovoljcev in bili smo tako razporejeni, da se tudi po več dni nismo videli, ker so nekateri morali delati tud po dvanajst ur in so delali po dnevi dvanajst ur in potem naslednji dan ponoči dvanajst ur in jim je bilo res naporno. In marsikateri od prostovoljcev je prišel res od daleč in za to zapravil veliko denarja (op.p. prostovoljci so si morali sami urediti prevoz do Poljske), ampak ni videl skoraj nič osrednjega dogajanja, ker je moral biti npr. 12 h na letališču ali info točki. In tako je nastalo med prostovoljci malo tako vzdušje, da so se nekateri počutili izkoriščene. Zase moram povedati, da sem imela res najlepšo nalogo, kar bi si jo lahko zaželela. Včeraj, ko smo imeli prostovoljci srečanje s papežem, je tam eden izmed duhovnikov povedal, da se zavedajo, da je marsikdo med prostovoljci razočaran, delati ste morali veliko, niste si predstavljali, da bo vaše služenje izgledalo tako. In potem nas ej povabil in smo zmolili za vse tiste, ki so trpeli na tem SDM. Potem je prišel še papež in v dvorani se je naredilo posebno vzdušje. Zdi se mi, da po papeževih besedah, ni bilo nikomur žal, da je prišel. Tudi vse vas bi povabila, imejte pogum in se prijavite kot prostovoljci, ker je to res čudovita izkušnja, drugačna kot ste jo imeli. Nives, prostovoljka na SDM ODLOMKI NAGOVOROV NA SLOVENSKIH KATEHEZAH IN PAPEŽEVIH NAGOVOROV
Ko sem bil star sedemnajst let, sem se nekega dne, ko bi moral iti ven s prijatelji, odločil, da bom šel najprej v cerkev. Tam se srečal duhovnika, ki me je prevzel s posebno zaupljivostjo in začutil sem željo, da odprem svoje srce v zakramentu sprave. To srečanje je spremenilo moje življenje! Odkril sem, da kadar s ponižnostjo in jasnostjo odpremo svoje srce, moremo na zelo konkreten način doživeti Božje usmiljenje. Bil sem prepričan, da me je v tem duhovniku čakal Bog, preden sem jaz sploh naredil prvi korak, da bi šel v cerkev. Mi ga iščemo, vendar je on vedno korak pred nami, vedno nas išče in nas prvi najde. Morda koga med vami kaj bremeni v srcu in misli: Naredil sem to, naredil sem tisto ... Ne bojte se! On vas čaka. On je oče – vedno nas čaka! Kako lepo je v zakramentu sprave srečati usmiljeni objem Očeta, odkriti spovednico kot kraj Usmiljenja, dovoliti, da se nas dotakne ta usmiljena Gospodova ljubezen, ki nam vedno odpušča! In ti, dragi mladenič, draga mladenka, si kdaj občutil na sebi ta pogled neskončne ljubezni, ki preko vseh tvojih grehov, omejenosti, napak še vedno zaupa vate in na tvoje življenje gleda z upanjem? Se zavedaš dragocenosti, ki jo imaš pred obličjem Boga, ki ti je iz ljubezni dal vse? Kot nas uči sveti Pavel: »Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki (Rim 5,8). Toda, ali zares razumemo moč teh besed? Poslanica svetega očeta Frančiška za 31. svetovni dan mladih 2016 Poljaki so v zgodovini veliko pretrpeli in zato smo danes na kraju milosti, svetosti, usmiljenja, kjer lahko doživimo, kako nas ima naš ljubi Bog rad. To vam tudi iskreno želim, pa naj bo to ob petju, hoji, molitvi, maši, prihodu papežu, druženju … Čeprav je dogodkov veliko, je najbolj pomembno, da nikoli ne pozabimo na bistveno: da najdemo čas in možnost, da drug drugemu podelimo svoj čas. Pogovarjajmo se, klepetajmo; pa ne samo sami med seboj, ampak tudi z Bogom. Tako se bomo počutili bolj močne in bolj povezane. Nagovor škofa Antona Jamnika, slovenska kateheza, 27.7.2016 Nič ni lepšega kot videti navdušenje, predanost, gorečnost in energijo, s katero danes mladi živijo v svojih življenjih. Ko se Jezus dotakne srca mlade osebe, on ali ona postane sposoben/na resnično veličastnih dejanj. Spodbudno je poslušati vaše sanje, vaša vprašanja in vašo željo ugovarjati vsem, ki pravijo, da se stvari ne morejo spremeniti. Zame je Božje darilo vas videti z vsemi vašimi vprašanji, ki se trudite narediti spremembe. Lepo je in moje srce je potolaženo, ko vas vidim tako živahne. (…)Usmiljenje ima vedno mladosten obraz! Kajti usmiljeno srce ima pogum, da zapusti udobje. Usmiljeno srce zna iti drugim naproti; lahko objame vse. Usmiljeno srce je sposobno biti prostor zatočišča za tiste, ki nimajo domov ali so izgubili svoj dom; je sposobno zgraditi domače in družinsko okolje za tiste, ki so morali emigrirati; pozna pomen ljubeznivosti in sočutja. Usmiljeno srce zna deliti svoj kruh z lačnim in izreka dobrodošlico beguncem in migrantom. Reči 'usmiljenje' skupaj z vami pomeni reči priložnosti, pomeni reči jutri, zavzetost, zaupanje, odprtost, gostoljubnost, sočutje in sanje. Ko je srce odprto, je sposobno sanjati in takrat je prostor za usmiljenje, za ljubkovanje, za to, da smo poleg tistih, ki v srcu nimajo miru, nimajo nujnega za življenja ali nimajo najpomembnejšega – vere. (…)Jezus je tisti, ki zna dati življenju pravo navdušenje; zaradi katerega se ne zadovoljimo z malim in zaradi katerega damo od sebe največ, kar lahko; Jezus Kristus nas poziva, vabi in nam pomaga vstati vsakič, ko menimo, da smo premagani; On nas spodbudi, da povzdignemo pogled in sanjamo visoko. Sanjati visoko je težko, zelo težko je iti vedno navzgor. Smo šibki, čeprav se trudimo, pogosto pademo. Alpinci med vzpenjanjem pojejo pesem, ki pravi, da ni pomembno ne pasti, ampak pobrati se po padcu. Ko padeš, poglej Jezusa, ki ti vedno ponuja roko, da se pobereš.(…)Jezus nas sprašuje, če si želimo polnega življenja. Če ja, moraš pustiti, da te pretrese. Sreča namreč kali in se razcveti v usmiljenju: to je njegov odgovor, njegovo povabilo, njegov izziv, njegova pustolovščina – usmiljenje. Papežev pozdravni govor, 28.7.2016, park Blonia Če nekdo, ki se ima za kristjana, ne živi zato, da bi služil, ne služi življenju. Z svojim življenje zanika Jezusa Kristusa. Papežev govor po križevem potu, 29.7.2016, park Blonia Ena najslabših stvari, ki se nam lahko zgodi v življenju, je, da v tem svetu, v naših mestih in naših skupnostih ni več prostora za rast, sanje, ustvarjanje, pogled na nova obzorja – z eno besedo: življenje. Med ohromelostjo zamudimo čarobnost srečanja z drugimi, spoznavanja novih prijateljev, deljenja sanj, hoje z ramo ob rami. Vendar je v življenju še nevarnejša ohromelost. Težko jo je opredeliti. Sam jo rad opišemo kot zamenjavo »sreče« s »kavčem«. Z drugimi besedami, da mislimo, da je vse, kar potrebujemo za srečo, le dober kavč. Kavč, ki nam da občutek udobja, spokojnosti, varnosti. Kavč današnje dobe z masažo, ki nas uspava. Kavč, ki nam obljublja ure udobja, da lahko pobegnemo v svet video igric in računalniškega ekrana, ki nam vzame ogromno časa. Kavč, ki nas varuje pred kakršno koli bolečino in strahom. Kavč, ki nam dovoli ostati doma brez vseh skrbi. »Kavč sreče!« (…)Dragi mladi, na ta svet nismo prišli vegetirati, da bi živeli po liniji najmanjšega odpora, da bi bila naša življenja udoben kavč, na katerem bi spali. Ne, prišli smo z drugim namenom, da pustimo pečat. Žalostno je iti skozi življenje, ne da bi pustili pečat. Ko se odločimo za nezahtevnost in prikladnost, ker smo zamenjali srečo s potrošnjo, na koncu resnično drago plačamo z izgubo svobode. (…)Moji prijatelji, Jezus je Gospod tveganja, večnega »več«. Jezus ni Gospod udobja, varnosti in sproščenosti. Slediti Jezusu zahteva velik odmerek poguma, pripravljenost zamenjati udoben kavč za par pohodnih čevljev in se podati na nove, neraziskane poti, poti, ki odpirajo nova obzorja, katere te lahko nalezejo veselja, veselja rojenega iz ljubezni do Boga, veselja, ki pušča v srcu sled vsakega dejanja usmiljenja. Slediti Jezusu zahteva iti po poti »norosti« našega Boga, ki nas uči, da ga najdemo v lačnih, žejnih, nagih, bolnih, v prijateljih, ki so v težavah, jetnikih, beguncih in preseljencih ter v naših sosedih, ki se počutijo zapuščene. Zahteva iti po poti našega Boga, ki nas spodbuja, da smo politiki, misleci, družbeni aktivisti. Boga, ki nas prosi za ekonomijo navdihnjeno s solidarnosti. Božja ljubezen vas vabi, da širite veselo oznanilo povsod, kamor greste in s tem svoja življenja darilo Njemu in drugim. Mogoče mi rečete: »Oče, to ni za vsakogar, le za redke izbrane.« Res je in ti izbrani so pripravljeni deliti svoja življenja z drugimi. (…)To je skrivnost, dragi prijatelji, in vsi smo poklicani, da jo delimo. (…)Časi, v katerih živimo, ne kličejo po mladih zasvojenih s televizijo, temveč po mladih obutih v čevlje, bolje rečeno, v pohodne čevlje. V poštev pridejo le igralci v prvi vrsti, ni prostora za rezervne igralce. Današnji svet zahteva od vas, da ste osrednje osebe zgodovine. Življenje je vedno čudovito, če ga izberemo živeti polno, ko se odločimo pustiti sledi. Papežev govor ob vigiliji, 30.7.2016, park Campus Misericordia
0 Comments
|
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|