Prejšnjič sem govorila o tem, kaj sem se jaz naučila v svojih 35. dneh #ostanidoma obdobja. Tokrat pa so na vrsti izkušnje drugih.
Očitno se bomo vsi nekaj naučili iz tega obdobja, ki ga nihče ni moral zares predvideti ali se pripraviti nanj. Tudi sama sem preko teh ugotovitev drugih, ki ste jih delili z mano, spoznala nekaj novega oziroma pomislila še na druge aspekte. Hvaležna sem vsakemu posebej, da ste si vzeli čas in mi (torej tudi vsem nam: bralcem Drobcev sreče) zaupali. * Našteto v naključnem vrstnem redu. 1. Dobro je nekaj ljubezni vedno "prišparati" tudi zase, sicer izgubiš sebe. 2. V težkih trenutkih ne smeš dovoliti, da dnevi postanejo enolični in togi. 3. Ob praznikih ni pomembno to, kaj je na mizi ali darila, ampak predvsem kdo je okoli mize. 4. Še bolj cenim lokacijo doma - ne bi mogla živeti stran od narave. 5. Tehnologija nikakor ne more nadomestiti srečanj v živo. 6. Začel sem se zavedati podpore družine, ki jo imam pri svojem delu. 7. Končno se je pokazalo kdo študijske obveznosti opravlja sam in sproti in kdo se zanaša na druge oziroma išče raznovrstne bližnjice. 8. Isti ljudje jamrajo, isti ostajajo optimisti. Tega niče ne spremeni. 9. Koliko Slovenci jamramo in smo nestrpni?! 10. Kako hitro se lahko počutiš kot največji kriminalec - omejijo te na domači kraj in potem se zapelješ 2 km stran...
0 Comments
V zadnjih dneh iztekajočega se leta se nekateri (med njimi sem zadnje leta tudi sama) radi obrnemo nazaj, da ugotovimo, kaj je zaznamovalo to leto, kaj se je v nas spremenilo, kaj bomo spremenili v prihajajočih mesecih in podobno. V tem procesu sem si letos zadala tudi, da bom v besede ujela in z vami delila svojo izkušnjo obiska edinega ženskega zapora v Sloveniji ali bolj uradno rečeno Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig. Izkušnjo bi rada zapisala iz več razlogov. To je izkušnja, ki me je zagotovo zaznamovala, o kateri sem ogromno premišljevala in je spremenila vsaj del mene in mojega pogleda na zapor, obsojenke in vse kar nam ob teh dveh besedah pride na misel. Drugi razlog je predvidevanje, da si bom še kdaj želela prebrati, kako je bilo in osvežiti spomin na sam obisk. Vse to pa delim z vami predvsem zato, da bi mogoče tudi vi, preko moje izkušnje, doživeli nek premik v sebi ali vsaj premislili o vaših stališčih glede te (tabu?) teme. Zdi se mi namreč, da nima vsak te priložnosti vstopiti v stavbo nekdanjega gradu, ki ima danes popolnoma drugačno namembnosti, se pogovarjati z obsojenkami in tistimi, ki delajo z njimi. Sama sem hvaležna, da sem lahko to izkusila na lastni koži.
Pri enem od predmetov drugega semestra smo poleg zanimivega t.i. terenskega eksperimenta (ki je bil prav tako poučen v spoznavanju samega sebe, a o njem mogoče več kdaj drugič) dobile tudi raziskovalno nalogo, da si v skupinah izberemo eno socialno problematiko in jo najprej teoretično raziščemo, potem pa še poiščemo nekoga, ki se v praksi ukvarja s tem in opravimo pogovor z njim. Ko smo se v skupini pogovarjale in izbirale ožjo tematiko, ki se ji bomo posvetile, je hitro padla ideja “Kaj pa, če gremo v zapor?” in kmalu ji je sledila končna odločitev, ki jo že poznate. Z zavedanjem, da je to nekako edinstvena prilika, da zapor vidimo od bližje (saj upamo, da ne bo nobena nikoli v taki situaciji, da bi morala tja neprostovoljno), smo si samo nalogo zastavile precej obsežno - želele smo priti v zapor. Ob raziskovanju smo naletele tudi na knjigo Začasno bivališče Na gradu 25, Ig, ki vam jo res toplo priporočam. Gre za zbirko življenjskih zgodb žensk na prestajanju kazni zapora. Knjiga je v celoti dostopna tudi na spletu, zgodbe pa niso dolge in ne bodo vzele preveč časa, tako da bi vam branje vsaj kakšne, če že ne celotne zbirke, svetujem. Zgodbe odpirajo oči in rušijo stereotipe, ki jih sicer imamo o ljudeh, ki si zaslužijo zaporno kazen. Branje teh zgodb je bila ena od prvih reči, ki sem se je lotila in že samo s tem, se mi je pogled spremenil. Po obisku, pogovoru z nekaterimi obsojenkami, pa lahko rečem, da te ženske niso nič posebnega, med njimi ni neke skupne niti, ki bi jo lahko označili za glavni razlog njihovega ravnanja, ki je posledično vodilo v zaporno kazen. Črnolase in blondinke, starejše in mlade, vitke in debelejše, visoko izobražene in neizobražene, iz šibkejših socialnih okolij in iz dobro stoječih družin... še bi lahko nadaljevala, a vse kar želim povedati je, da lahko v zaporu najdemo praktično vse ljudi ne glede na lastnosti. In posledično so v zaporu skupaj zelo različni ljudje, ki so si prisiljeni deliti skupne prostore, kar je, kot nam je zaupala ena od obsojenk, največja težava prestajanja zaporne kazni. Sobivati v sobi še z 9 ženskami, ki imajo drugačne navade je velik izziv in včasih se zatakne že pri na videz nepomembnih odločitvah ali imeti okno odprto ali ne. Očitno je res, kar je zapisal že Sartre: “Pekel so ljudje okoli nas.”. Ko si ljudje, ki se nikoli niso malo bolj poglobili v stanje prestajanja zaporne kazni pri nas in si večinoma ustvarjajo predstave s prizori iz filmov, predstavljajo tipično obsojenko (in tudi obsojenca), po mojih izkušnjah velikokrat pozabijo, da so to v prvi vrsti ženske in šele na to obsojenke. Tudi sama sem si pred to izkušnjo zapornice predstavljala bolj kot grobe, nasilne, na videz neurejene ženske, a izkazalo se je, da gre za prijetne gospe, urejene ženske, ki bi jih zunaj zidov zapora na ulici verjetno označili za povprečno populacijo. V zaporu ne nosijo nobenih posebnih uniform ali oranžni pajacev znanih iz filmov, ampak nosijo klasična oblačila in večina jih na videz deluje prav normalno, če se lahko tako izrazim. Ne vem, če veste, ampak zapor na Igu ni ograjen z visokim zidom in/ali žico, kot si verjetno to zmotno večina predstavlja, ampak kljub temu, da nas na drugačno namembnost nekdanje grajske zgradbe opozori tabla, skozi vhod vanjo ne more vsak, ne v eno ne v drugo smer. Ko po pisku lahko odpreš vrata, k tebi takoj pristopi pravosodni policist, ki preveri osebni dokument, te pregleda, da v zapor slučajne ne bi prenesel kakšnih nedovoljenih pripomočkov (ja, in tu ne mislim le na nože, droge in kaj takega ampak tudi papir in pisalo, kaj šele telefon). Ne glede na vse smo v zaporu, kamor očitno ne more vsak in kjer veljajo stroga pravila. Kljub temu, da sem se zavedala, da smo tam le na ogledu in bomo čez nekaj ur odšle nazaj domov, v “normalno” okolje, sem ob vseh teh pregledih, opozorilih občutila strah ali bolje rečeno neko neprijetno vznemirjenje. Razumljivo, saj smo v zaporu! Na oknih so rešetke, nekatera vrata so zaklenjena, ampak sicer je notranjost stavbe taka kot vsake druge. Kot smo izvedele in se lahko tudi na lastne oči prepričale, se, koliko je to le mogoče z omejenimi sredstvi trudijo, da je stavba urejena, določene stene po polne poslikav ali različnih drugih umetnin ter izdelkov stanovalk, na hodnikih vidimo zelenje in podobno. Je pa vodstvo z nami odkrito spregovorili o problematiki pomanjkanja prostora, s katero se srečujejo. Nikoli prej nisem pomislila na to, ampak v zaporu imajo, poleg kuhinje (kjer po besedah obsojenk zelo dobro kuhajo), delavnice za delo, telovadnice, knjižnice, sobe za mamice z dojenčki, … tudi svoj mali zdravstveni dom. Zanimivo, a ne? Prostor je bil malo pred našim obiskom prenovljen in na novo opremljen, tako da je res delovalo precej luksuzno v primerjavi z ostalimi dotrajanimi prostori. Tudi sicer nam je medicinska sestra povedala, da večina kar izkoristi možnosti za urejanje zob in drugih stvari, saj tu načeloma ni čakalnih vrst, ko se pojavi težava jo napišeš na listek, odložiš v nabiralnik pred vrati in čez nekaj ur si lahko že obravnavan. Medicinska sestra je namreč tam prisotna vse dni, splošni zdravnik jih obišče tedensko, ginekolog enkrat, zobar pa dvakrat mesečno. Je pa medicinska sestra izpostavila sposobnosti in znanja, ki jih imajo obsojenke, glede na izkušnje namreč ve, da včasih one poznajo veliko več znakov in simptomov teh jih uspešno zblefirajo, samo za določene ugodnosti. Delo je precej zahtevno kot si verjetno predstavljate, saj mora sama obvladati veliko področij in vsako situacijo jemati resno. Še nekaj na kar nisem pomislila nikoli prej je vprašanje, na kakšen način mame, ki so obsojene na zaporno kazen svojim otrokom razložijo kam gredo oziroma kje so. Naši sogovorci so imeli veliko izkušenj s to tematiko. Nekatere se odločijo za resnico, druge, ki imajo mogoče krajšo kazen, si izmislijo pot v tujino kot razlog njihove odsotnosti, tretje rečejo, da so v bolnišnici in podobno. Če dobro pomislite ni nekega generalne dobre prakse kaj in kako v takem primeru. Starost otrok, odnosi, dolžina zapore kazni in še veliko drugih dejavnikov je, ki vplivajo na situacijo. Je pa zanimivo razmišljati o tem, a ni? V povezavi s tem bi povedala še eno stvar. Ob ogledu same stavbe in prostorov so pri meni cmok v grlu povzročili prav ganljivi zapisi z otroškimi črkami in risbice na stenah sob: “mami, radi te imamo”, “mama, čakamo te doma” in podobno ob čemer te kar stisne pri srcu, priznam. Imajo pa za obiske mlajših otrok posebno sobo, ki je urejena za bolj prijetno izkušnjo. Prostor je opremljen z barvnimi zavesami, manjšim naslanjačem, nekaj igračami, risbami otrok, ... kar je zagotovo otrokom bolj prijazno kot stare črne mize in rešetk. Verjetno si predstavljamo, da so dnevi zaprti za rešetkami dolgi, a kot so nam zaupale nekatere sogovornice, so lahko dnevi v zaporu celo prekratki. Dlje časa kot si tam, krajši so dnevi, pravijo. Poleg rednih zadolžitev, dela v knjižnici, delavnici (kjer na primer za lažjo predstavo polnijo peresnice, zlagajo kolaž papir v mape, oblikujejo komplete voščilnic in kuvert in drugo) imajo še delavnice za pomoč, zbirajo se različne skupine na pogovorih (na primer skupina za mamice). Sodeč po s strani uporabnic izrečenih pohvalah, so z ponudbo teh zadovoljne. Stavba je oblikovana v obliki črke O in tako ima na sredini odprt prostor, ki je za nekatere edini košček neba, ki ga vidijo tekom prestajanja kazni zapora. Na tistem prostoru pa je tudi igrišče z odbojkarsko mrežo, ki je menda precej dobro izkoriščeno; poleg igre med obsojenkami, priredijo tudi turnir med ekipo zaposlenih in obsojenkami. Za vsako zapornice se ob pričetku prestajanja kazni, ne glede ali gre za t. i. vikend zapor, pripor, polodprti ali zaprti režim (več o tem oblikah si preberite na spletu) pripravi osebni načrt v katerem predvidijo tudi njegove aktivnosti skozi obdobje prestajanja kazni. Na prvo žogo bi lahko tako v večino pogledih, z dnevnim redom in določenimi zadolžitvami ter drugimi izbirnimi dejavnostmi samo stavbo in organiziranost nekako primerjali z dijaškimi domovi, vendar je to precej idealistično, saj je očitna ena ključna razlika, ki ima ogromno težo in sicer svoboda, ki pa se je ne zavedaš dokler jo imaš. Še ena od stvari se je ob tej izkušnji spet potrdila in ni nujno povezana z zaporom, ampak kar z več drugimi področji, s katerimi se v življenju srečujemo, in sicer da je veliko lažje kam priti, če imaš veze in koga poznaš. Kot prvi korak k uresničitvi naše želje, da si zapor ogledamo tudi od znotraj smo napisale elektronsko sporočilo. V resnici nismo vedele, kako odprti so in kakšne možnosti v resnimi imamo, a smo vseeno poskusile na uraden način. Odgovor, ki smo ga v nekaj dneh dobile, je bil seveda negativen. Za trenutek smo mislile, da bo naš super načrt padel v vodo, a smo našle pot, očitno. V raziskovalnem procesu smo opravile intervju s psihoterapevtom, ki med drugim opravlja tudi individualno psihoterapevtsko svetovanje in druge programe v zaporu na Igu. In prav njegova beseda je bila odločilna pri našem podvigu, če mu lahko tako rečemo. Izjemno sem/ smo hvaležne za to izkušnjo, a žal brez vez tudi tu ni šlo. Tako pač je. A na srečo se v prijateljskih krogih (ali če ne gre drugače tudi med znanci naših znancev) vedno najde pot. Osebno priznam, da sem si ob negativnem odgovoru po eni strani kar malce oddahnila. Napisati mail mi ni bil noben problem, lepo uradno sem nas predstavila in povedala kakšno je naše raziskovalno delo. A ko sem se zares začela zavedati, v kaj se spuščamo, me je začelo malce stiskati v prsih. Ne glede na vse gremo v zapor. In zapor je v meni označen kot kraj, kamor si ne želimo. Očitno je to v moji podzavesti globoko zakoreninjeno. Ko je namreč prišel večer pred dnem, ko naj bi šle na Ig, sem resno premišljevala, če naj raje ne grem, odpovem svoj udeležbo in se zadovoljnim z opisom svojih kolegic. Nekaj v meni me je namreč držalo nazaj. Nekako bi lahko rekla, da me je to presenetilo, saj me je zelo zanimalo iz prve roke videti zapor in sem se (po vseh poti, da smo do nje sploh prišle) zavedala, da je to res edinstvena priložnosti, ki se verjetno nikoli ne bo ponovila, po drugi strani pa razumem svoj odziv. Izkušnja, za katero sem sklepala, da bom prikrajšana je razlog, da sem se na koncu odločila, da grem in ni mi žal, ravno obratno. Ponosna sem nase, da sem zbrala pogum in ozavestila ter premaknila v sebi neke ovire, ki se jih prej sploh nisem zavedala. Pomembno je stopiti zunaj svojih meja, ker si kasneje močnejši in bogatejši za spoznanje o svetu in sebi. Mojca Širok, vam je to ime znano? Ona je dolgoletna novinarska dopisnica iz Italije in Vatikana, ki sem jo imela pred leti možnost tudi osebno poslušati. Že takrat so me njene besede navdihovala in se z veseljem spominjam najinega srečanja. In ko sem lani videla, da je napisala knjigo, ki je bila povrh vsega še nagrajena z Modro ptico, sem Pogodbo takoj uvrstila na svoj bralni seznam. Ko sem Pogodbo končno začela brati, je skoraj nisem mogla spustiti in tok. Gre za kriminalni roman, ki se dogaja v Italiji. Državi polni kriminala, ki jo v veliki meri podtalno obvladuje mafija. Državi, kjer so antimafijske policijske enote stalno na preži na novimi iskanji mafijcev. In državi, ki jo pisateljica zelo dobro pozna, kar se očitno vidi tudi v romanu, saj se ob odlično izbranih besedah brez težav preslikamo v samo središče dogajanja. Zgodil se je umor odvetnika. Seveda so policijske enote takoj na delu. In z njimi tudi novinarji. Še en svet, ki je avtorici še toliko bolj znan. Svet iskanja sočnih novic za bralce časopisov, svet policijskega iskanja resnice ter svet brez prave ločnice med državo in mafijo so trije glavni svetovi, ki se v Pogodbi prepletajo. Najprej najdejo eno truplo, nato še eno in še eno… in mogoče to ni zadnje. Preiskave tečejo. Spoznavamo like, njihove odnose, povezave, spletke. Dejstva so nam tako spretno razkrita, da se zdi, da tudi mi sodelujemo. Z vsako novo informacijo vemo ravno toliko, da nam pojavi milijon novih vprašanj, ki ne dajo miru. Kdo je kriv? Kako so vsi povezani? Kaj sledi? Kdo je tu dober in kdo je slab? Komu naj zaupam, sledim? … Vse je povezano… Je tako tudi zares? Čigave so napake in kdo bo na koncu plačal zanje? In potem, ko knjigo zapreš, se začneš spraševati se, ali je to realno stanje v Italiji(in verjetno ne le tam). So resnični dogodki navdih za ta roman? Je res tako hudo? Vse se zdi tako pristno, da so taki dvomi upravičeni. Po drugi strani pa sama nočem verjeti, da je res tako… Mojca Širok je v enem od intervjujev dejala, da je zgodovinsko dogajanje romana popolnoma resnično, liki pa izmišljeni. Svet ni pravljična dežela, ampak vseeno je tako zelo slabo in prežeto s hudobijo?! Več kot 300 strani romana obsega dogajanje treh dni. Če je v vas vsaj malo detektiva ali pa ste bralec, ki želi dobiti odgovore, boste knjigo težko odložili. In ko bo poglavij zmanjkalo, si boste želeli še. In tudi sama komaj čakam na nadaljevanje ali pa na nov roman izpod peresa odlične novinarke in očitno še boljše pisateljice Mojce Širok. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|