Šesti december. Dan katerega jutro je odeto v posebno skrivnostnost in pričakovanje, posebej v otroških očeh. To je jutro, ko tiste, ki so bili čez leto pridni obišče Sveti Miklavž in v košarici pusti nekaj dobrot. Otrokom verjetno, poleg skrivnostnosti izvora darila in tega kako je prišlo do košarice v moji sobi, največ pomenijo sladkarije in mogoče kakšna igrača, če so si jo prislužili. Ko pa otrok odraste, vidi v Miklavževem prihodu in obdarovanje drugi pomen.
Ko sem prejšnja leta pomagala Miklavžu z obdarovanjem, sem velikokrat naletela na tisto klasično težavo - kaj podariti. Na srečo (in hvaležni moramo biti za to) imamo vsega kar potrebujemo in še več, kar se materialnih stvari tiče. Mogoče nam primanjkuje nekaterih stvari, ampak sama ocenjujem, da gre za take, ki se jih ne da kupiti in postaviti v košarico. S tem zavedanje in z željo osrečiti nekoga, ki mogoče nima take sreče kot jaz in ti, nima vsega kar bi potreboval za človeka vredno življenje in mu bo darilo vzbudilo iskreno radost, sem se odločila, da Miklavža zamenja Božiček. Pa ne tisti iz reklam in trgovskih centrov v rdeče-beli obleki z brado, ampak Božiček za en dan. Že drugič sem letos tudi sama postala Božiček. Za tiste, ki akcije Bz1D še ne poznate: gre za akcijo, katere namen je v teh prazničnih dneh obdariti tudi otroke in starostnike iz socialno šibkejših družin oziroma okolij, ki bi sicer ostali pozabljeni. (Več si lahko preberete tu.) In reči moram, da je zame praznično obdarovanje, pa čeprav prejemnika darila sploh ne poznam, dobilo nov smisel. Čudovit je tisti težko opisljiv notranji občutek zadovoljstva in navdušenja, medtem ko zbiraš darilo, ga zaviješ in potem odneseš na zbirno mesto. In ko lahko s ponosom in hvaležnostjo na vprašanje “Vi ste Božiček?”, odgovoriš pritrdilno z nasmeškom. Ta radost je zame neprecenljiva in tako s tem, ko obdarim nekoga drugega, v bistvu večje darilo podarim sebi. Zato bom, če bom le zmogla, tudi v prihodnje za en dan postala Božiček ali Miklavž ali kakorkoli že mu rečemo. Za konec pa bi z vami delila še besede prijatelja, ker tako čudovito povzamejo Miklavžev smisel. “Otrok se sprašuje, kdo je Miklavž, kdo je ta dobri mož, ki deli mandarine in bonbone, nekoliko starejši otrok spozna, da je ta dobri mož pravzaprav človek iz domače hiše ali vsaj domače vasi, a se še vedno veseli pozornih daril, ki jih ponoči pušča pred vrati, odrasel človek pa ve, da je človekova pozornost, izvirajoča iz Ljubezni, eno izmed najplemenitejših in hkrati najbolj temeljnih dejanj, ki zbujajo iz ohole togosti samozadostnega bivanja in spominjajo na dejstvo, da je človek brez človeka - vezi ljubezni - prah, ki se v prah povrača (prim. 1 Mz 3,19). Miklavž, lepo je, da prihajaš v decembru, ko pričakujemo tisto, kar nosiš v sami srčici svoje biti, in ko nas lahko svetleča okrasitev zavede od pravega pomena tistega, ki prihaja med nas, in nam s svojim obiskom še bolj krepiš vero v Ljubezen in ljudi, ki živijo svet in svetost.”
0 Comments
Tretjo svečo smo prižgali, kar pomeni, da je pred božičem in sledečimi prazničnimi dnevi le še dober teden. S tretjo prižgano svečo se tudi hitro približuje konec adventnega časa, časa ko pričakujemo in bolj hrepenimo. No, vsaj idealistično naj bi bilo tako. Ampak zakaj idealistično? Zakaj si ne bi v teh dneh resnično vzeli čas in si dovolili poiskati mir, po katerem v decembrski noriji verjetno hrepeni vsako srce?
Nekaj dni nazaj sem bila šokirana, ko sem skozi izložbe videla, koliko ljudi se potika med policami, čaka vrste pred blagajnami in zapušča trgovine s polnimi vrečami. Preseneča sem bila nad vso to norijo, ki vsako leto znova napolni prodajalne. Vsako leto se te stvari ponavljajo, ampak sama upam, da bo temu enkrat konec, da bomo končno dojeli, kaj je bistvo praznikov in si bomo zanj tudi vzeli čas. Ni težko napisati voščilnice (ali še lažje to le odtipkati) in v njej zaželeti mirne praznike. Težko je stopiti korak stran od potrošniškega sveta in v teh mrzlih dneh začutiti mir in toplino v srcu. Božič je (oziroma naj bi bil) praznik miru, veselja in družine. In v vsem to niso vključeni dolgi nakupovalni seznami nepotrebnih daril, za katere čutimo, da jih moramo podariti ampak ne vemo zares, kaj podariti. V to niso vključene dolge ure tekanja po trgovinah, prerivanja in iskanja nečesa, kar bomo zavili in podarili nekomu, ki ga imamo radi. Ti prazniki bi morali biti polni druženja s temi ljudmi, vsi se namreč zavedamo, da je to največje darilo, ki ga lahko dobimo. Ni hitenja in stalne naglice čez celo leto dovolj? Ne bi bilo super, da bi 'nori veseli december' postal 'mirni december'? Vključeval bi veliko časa za dejavnosti, ki nas veselijo, dovolj časa za druženje s tistimi, ki nam veliko pomenijo ali pa časa, ko bi brez slabe vesti s svojimi mislimi obsedeli ob polni skodelici vroče čokolade. Ker pa se svet decembra ne ustali, ampak se še hitreje vrti, je to zelo težko. Težko je biti drugačen in na kosilo ne prinesti darila, pa čeprav vsi vemo, da je večina tistih daril neuporabnih in bodo le nabirala prah. Vsi namreč radi prejmemo darilo, vsem nariše nasmeh. Je namreč materialno sporočilo, da nekomu nekaj pomenimo. Ampak če nam nekdo res veliko pomeni, ne bi bilo bolj zanj vzeti si čas in v poklon vložiti delček sebe, če že moramo nekaj podariti. Seveda bodo ta darila vzela več časa, ampak bodo požela tudi več navdušenja. Veliko lepše je prejeti darilo, ki ga je prijatelj naredil sam in si zanj vzel čas, kot pa nekaj kar je v naglici kupil na poti. Priznam, tudi sama nisem nič boljša, kar se hitenja decembra tiče. Čeprav sem si letos rekla, da si bom vzela več časa za stvari in ljudi, še vedno ne vem, kam je šla polovica decembra (ali pa kar vseh 11 mesecev pred njim, če malce pretiravam). Ampak storilnostni nagon te hitro povleče vase, ko želiš narediti čim več stvari, ki ti jih prejšnji mesec ali mesec prej ni uspelo opraviti. Hitro se spomnemo, da je že december želje z začetka leta pa še niso izpolnjene, naloge ne dokončane in začnemo hiteti. Ampak sebi in vsem ostalim, ki podobno vidite v sebi, bi rada vcepila v glavo, da bo delo počakalo tudi čez praznike. Prazniki pa bodo minili in dragocene minute preživete z najbližjimi tudi. Ostali bodo spomini in vsem želim, da bi se konca tega leta spominjali po resničnem miru v srcu in toplini, ki so ga vanj posejali prijatelji in postanek v času pričakovanja. Pa je le prišel ta prazničen veseli december, ki so ga nekateri tako zelo nestrpno pričakovali. Vse povsod nas spremljajo lučke in vsem všečna glasba. Težko pa v vsem veselju spregledamo simpatične reklame, ki nas vabijo, da kupimo darila za svoje najbližje.
In to ponavadi tudi storimo – spomnemo se na vse, ki nam kaj pomenijo, in jih obdarimo. In tudi, ko dobimo darilo smo veseli, srečni, saj so materialen dokaz, da nas ima nekdo rad. Pa mu moramo to res pokazati z neko kupljeno stvarjo? Ali ni večje darilo, da si nekdo vzame čas zate; da te obišče, tudi če ima ogromno dela; ti prisluhne in se s tabo pogovarja, tudi če ima veliko dela in drugih opravil za faks, delo; da ti nameni nasmeh ali lepo misel, kar tako – KER TE IMA RAD. Meni osebno to veliko več pomeni. Mogoče tudi zato, ker vem oziroma se zavedam, kako težko je to narediti – si vzeti čas za nekoga. Se odklopiti iz vseh socialnih omrežij, od vseh skrbi o študiju, o nadaljnji življenjski poti, od težav doma ali v samem sebi - in se posvetiti nekomu, ki ima posebno mesto v tvojem srcu; nekomu, ki ti stoji ob stani in nekomu, ki si mu neizmerno hvaležen. Vsi decembrski dnevi s svojim vrhuncem na božični večer so idealna prilika, da to storimo, da obiščemo starega prijatelja ali mogoče babice in dedke, ki jih nismo videli že celo večnost; da naredimo, kaj dobrega za prijatelje, sošolce, cimre, za družinske člane… Ko se bomo ustavili in naredili nekaj dobrega za druge, bomo s tem spremenili na bolje tudi sebe. Zato bodimo v sedanjosti, doživimo trenutek, ki nam je dan. In ne le en dan v letu, ampak vsak dan znova in znova, kjerkoli in s komerkoli že smo. Ker nam je ta trenutek, ta dan dan z namenom – dan nam je kot darilo. Darilo, ki se ga ne da kupiti ali postaviti pod jelko. In letos podarimo to neprecenljivo darilo svojim bližnjim in nenazadnje tudi sebi, da se umirimo, si vzemimo čas zase in spet spoznamo kdo sploh smo. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|