V čem se študijsko življenje razlikuje od dijaškega in osnovnošolskega? Mnogo je razlik, a danes mi na misel najprej pridejo počitnice, ki jih med študijem praktično ni (razen tistih, ko v prvem roku zaključiš vse izpite :) ). Krompirjeve počitnice, prve počitnice šolskega leta, so se začele, a študentje (no, ne čisto vsi) se moramo še vedno udeležiti predavanj in drugih obveznosti.
In tako sem po vikendu, v katerem sem razmišljala tudi o tem, zakaj se tudi tudi moja fakulteta ni odločila za prost ponedeljek pred različnima torkom in sredo, odpravila na vlak v Ljubljano. Zaradi prej opisanih razmer je bil vlak v primerjavi z običajnimi nedeljami prazen. To me niti ni presenetilo. Presenetil pa me je strojevodja, ki ponavadi le pozdravi in preveri vozovnico, danes pa me je prijazno ogovoril v smislu: "Kako, a za vas pa ni počitnic?" Tudi njemu se je zdelo bolj primerno oziroma bolj prijetno za nas, da bi nam omogočili še ta dan več počitnic/ praznikov. Potem pa je nadaljeval: "Jutri pa spet domov, ali kako?" Na moj pritrdilen odgovor pa dejal: "Ja, dom je le dom." Preveril je vozovnico, se nasmehni in odšel naprej. To je bil zame res Drobec (sreče), ki sem ga, po vseh mojih razmišljanjih o smislu tega študijskega dneva ter kasnejši vrnitvi domov, potrebovala. In ja, res je, dom je le dom. Dom kamor se radi vračamo, pa četudi le za nekaj ur ali kakšen dan. In tako kot se radi vračamo domov in kdaj iščemo vsako priliko, da bi bili malo več z domačimi, tako moramo v vsakem dnevu iskati drobce, malenkosti, ki obarvajo naše življenje v žive barve. Imeti odprte oči in si dovoliti sanjati.
0 Comments
Že kot dijakinja sem dobila od starejših prijateljev, znancev, ki so že bili študentje, kdaj kakšen nasvet za študij in predvsem obštudijsko življenje. In med vsemi nasveti mi je bilo večkrat povedano, naj izkoristim Ljubljano in vse kar ponuja. In sem spadajo tudi obiski raznih predstav, prireditev, festivalov, ki so bili prej običajno predaleč. V tej luči sem se tako, skupaj s prijatelji, odpravila v Dramo (verjeli ali ne, ampak sama sem bila v drami prvič in verjetno ne zadnjič :)). Ogledali smo si klasično dramo; Cankarjeve Hlapce.
Samo zgodbo in sporočilnost igre sem poznala, saj sem Hlapce prebrala že kot domače branje in smo jih temu ustrezno pri pouku slovenščine tudi dobro razčlenili. A ko igro vidiš na odru, je vse drugače. Ne glede na to, kakšna predstava se dogaja v glavi med branjem, tisto kar vidiš odigrano se ti običajno bolj usede, bolj ti ostane v spominu. Seveda je pri vsem potrebno upoštevati tudi dejstvo, da lahko predstava na odru, zaradi svobodne režiserjeve in igralčeve ideje, odstopa od originalnega zapisa, a vseeno sem Hlapce tokrat doživela drugače. V meni so pustili neko vprašanje. Smo res taki hlapci?! Še vedno brezglavo sledimo svetu?! Tukaj seveda, ne mislim (le) na prilagajanje oblastem, ampak predvsem bolj široko. In, žal, sem si morala na to vprašanje odgovoriti pritrdilno. Še vedno smo hlapci, mogoče še večji kot so bili tisti, o katerih je pisal Cankar. Prilagajamo se svetovnim trendom, želimo biti takšni kot so ostali, postajamo nekakšne kopije in izgublja se edinstvenost, ki jo vsak posameznik ima. Ta edinstvenost, ki dela svet zanimiv, pester in drugačen. Unikatnost se danes v veliko primerih ne ceni oziroma se celo zatira in zasmehuje. Ljudi, ki poslušajo sebe in ne sledijo skritim pravilom, ki jih podaja svet, imamo pogosto za čudake, za ljudi, ki niso primerni za naši družbo. A po drugi strani, niso ravno ljudje, ki so začeli, ustvarili trende, tisti, ki so bili na začetku v določenem času in družbi posebni, drugačni, čudni?! Tisti, ki ustvarjajo spremembe so običajno posebni. Človek, ki samo sledi, ne bo naredil velike razlike v svetu. In zato je dobro in edino pametno, misliti s svojo glavo, slediti svojim idejam, prepričanjem (seveda, do neke zdrave mere). Človek se mora v življenju počutiti predvsem 'svoje', ne kot kopija nekoga drugega, ne kot stojalo za ideje sveta, ampak kot slikar, ki sam ustvarja umetnino po lastnih zamislih. In take svojstvene umetnine dobijo, prej ali slej, ustrezno pozornost družbe. Igralci so ob zaključnem priklonu dobili dolg aplavz. Bi si ga zaslužila tudi predstava tvojega življenja? Ali bi jo mogoče tudi amaterski kritiki označili za plagiat? Izbira je v naših rokah, v rokah vsakega posameznika, smo režiserji in igralci v enem. Naj bomo pravi umetniki; umetniki z dušo in iskrico ob svojem delu. Odlični orehovi piškoti z belo kremo in pikico čokolade, s katerimi je pitje kave ali čaja še slajše. SESTAVINE
600 g bele moke 300 g zmletih orehov 300 g sladkorja v prahu 500 g masla 3 rumenjaki 0,25 l mleka 10 g vanilijevega sladkorja 35 g jedilnega škroba (npr. Gustin) 250 g masla 200 g sladkorja v prahu 100 g čokolade Najprej iz sestavin prvega sklopa zamesiš gladko testo. Testo razvaljaš na približno 0,4 cm debelo in izrežeš okrogle oblike premera približno 3 cm ter jih zlagaš na pekač obložen s peki papirjem. Pečeš v prej ogreti pečici, na ventilaciji, na 180 stopinj približno 15 minut. Za kremo najprej v vrelem mleku zakuhaš posebej zmešan vanilijev sladkor in jedilni škrob. To maso dobro ohladiš. Ohlajeno zmešaš s predhodno stepenim (na sobni temperaturi zmehčanim) maslom in sladkorjem v prahu v gladko maso. Kremo namažeš na en piškot in ga pokriješ z drugim. Na pari stopiš čokolado in z njo na vrhu vsakega piškota nabrizgaš krogec. Počakaš, da se čokolada strdi in piškoti so pripravljeni za serviranje. Za dodatno slast lahko robove pomočiš v rum ter jih nato povaljaš v zmlete orehe. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|