Že nekaj dni razmišljam o ciljih, ki si jih postavljamo in o poti, ki nas vodi do njihove uresničitve. Ta pot je za vsakega drugačna, pa četudi začnemo na isti točki z istim ciljem. Nekateri gredo naravnost, po najkrajši poti, drugi vijugajo, da se zvrti, a na koncu vsi prispemo. No, mogoče ne čisto, kdaj kdo med potjo obupa, skomigne z rameni in se obrne, se ustavi, in taki redkokdaj dospejo na cilj.
Na tej točki življenja me napolnjuje veliko želja in z njimi povezani cilji. Rada bi gradila na več segmentih življenja, a mi zadnje čase največ časa vzame ena. Seveda, izpitnemu obdobju primerno je to faks, učenje, učenje in učenje. Gora učenja, ki naj bi vodilo tudi v goro znanja. To se zdi logično. Pravijo, da več doseže nekdo brez talenta, ki veliko dela kot pa tisti, ki ima talent pa ne dela nič. A pri učenje veliko dela ne nujno prinese veliko znanja. Mogoče oziroma zagotovo obstajajo ljudje, ki se na tej točki ne bodo strinjali z mano, a to sem v zadnjih dneh ugotovila sama. Če se samo učiš, učiš in učiš, večino dneva nameniš absorbiranju novih podatkov, z nekaj malega pavzami za hrano in priporočljive odmore med učenjem, bo na koncu tvoja glava bolj prazna kot na začetku. Sliši se čudno, verjetno bi tudi meni bilo, a trenutno se tako počutim. Po mesecu intenzivnega učenja, ko so bili dnevi v največji meri posvečeni le temu, se počutim bolj prazno, z manj znanja kot prej. In mislim, da vem, zakaj je tako. Naredila sem napako. Mislim! Mislim, da sem preveč strmela v cilje, ki so nekje daleč, a so bili na začetku postavljeni kot enostavno, dosegljivo. Preveč sem se osredotočila na vse kar sem se mogla (in se še moram) naučiti. In v vsem tem sem na nekaj malo pozabila. Nisem pozabila razloga, zakaj sploh želim doseči cilje, ampak sem pozabila, kakšna želim postati. Pozabila sem nase. In namesto, da bi bila po tem mesecu modrejša, sem naredila napako. In iz te napake sem se zagotovo nekaj naučila. In upam, da bom to vedela za zmeraj. Ne smemo pozabiti nase. Na to kar nam vrača nasmehe na obraze, kar nas veseli in kar nam je sonce na deževen dan. Posebej zadnje dni, ko je bilo vsega čez glavo, sem ugotovila, da me nič več ne more razveseliti, ne sonce ne sneg ne pesem ne smeh. Postala sem imuna na vse, kar me je nekoč napolnjevalo. In ta občutek zadovoljstva sem zamenjala za praznino, občutek neznanja, turobnost, meglo in mraz. In ta menjava nikakor ni bila dobra. Jaz sem v tej preizkušnji padla pod (lastnimi?) pritiski po materialnem uspehu in želim si, da vi ne bi ponovili moje napake. Potrebno je najti zdravo mejo med tem, kako ostati zvest sebi in biti zadovoljen ter med delom in drugimi obveznostmi, ki jih moramo opraviti. Iskanje te meje seveda ni enostavno, a vredno jo je najti. Dragi moji, ne pozabite nase, pa naj bodo pred vami še tako ambiciozni cilji. Ne pozabite na drobce sreče vašega življenja. Ker je življenje brez njih eno samo drvenje od točke do točke brez smisla in končnega cilja.
0 Comments
Vikend informativnih dni je, pa tega sploh ne bi vedela, če ne bi tudi te dni pisala izpitov in bila zato na fakulteti. In tako sem včeraj zjutraj odpisala izpit in ko sem odhajala domov, sem srečevala veliko mladih, ki so prišli na ogled in po informacije o študiju. In spomnila sem se dneva pred enim leto, ko sem bila sama v njihovem položaju. In niti slučajno si nisem mislila, da bom čez leto tu, kjer sem sedaj.
Ko sprejemaš to pomembno odločitev o nadaljevanju šolanja, te obkroža veliko različnih misli, pričakovanj in mnenj ljudi, kaj je treba storiti. Ko izbereš tistih par fakultet, ki si jih greš ogledat se ti še sanja ne, kaj boš vse spoznal v naslednjem letu in kako je ta odločitev dejansko pomembna, kaj vse te na tej poti čaka in kje boš, ko zaključiš. Takrat si malo v dvomih, malo zgubljen in velikokrat ne veš točno, kaj bi bilo prav zate. A na koncu se odločiš in si nekako začrtaš svojo prihodnost. Ampak vsi vemo, da ni vedno tako kot si mi zamislimo, nismo mi tisti, ki vodimo naše življenje. Lahko imamo velika pričakovanja, si postavimo visoke cilje, a na koncu bomo pristali točno tam, kjer moramo. In to je kdaj tudi težko sprejeti. Tudi zame je bilo tako. Kljub milijon interesom in všečnim poklicnih poti sem na koncu le odločila za tiste končne tri. Seveda sem si želela priti na prvo izbira, a pristala sem na (pravijo) srečni drugi. Ločila me je le točka in še vedno mi je kdaj žal, da sem to točko nekje zgubila. A hkrati sem nekako tudi vesela, da sem pristala, kjer sem. Priznam, da imam občutek, da je ta študij nekako zunaj moje cone udobja. Ni najbolj enostavno in vsekakor ni to tisti način študija, ki so mi ga opisovali študentje prej kot sem prišla na ta študijski program: da študiraš le tiste dva meseca med izpitnim obdobjem in imaš sicer časa na pretek. Seveda sem bila na začetku razočarana, čeprav sem mislila, da sem na to pripravljena. Veliko sem prve tedne razmišljala o tem, da bi program zamenjala, mogoče še enkrat odpisala maturo in vse kar paše zraven. In še vedno me včasih, posebej ko je pred mano kakšen večji, težji izziv, prešine, da mogoče pa to le ni moja pot. A nekje v sebi se zavedam, da sem za to sposobna in da me vsi ti izzivi delajo močnejšo in izrabljajo vse tisto, kar sploh ne vem, da obstaja. V letu od informativnega dneva, ko sem tudi sama polna pričakovanj in misli poslušala profesorje in študente, ki so razlagali o programih, sem se res ogromno naučila in mislim, da ne bi nikoli prej rekla, da bom pristala tu. In želim si, da bi se vsi tisti, ki to berete in se odločate o svoji nadaljnji poti, zavedali, da ni vse kar se odločite dokončno, čeprav to ne pomeni, da ni treba premisliti in se odgovorno odločiti. Naj vas ne bo strah, napisati nekaj v kar nihče ne verjame. Postavite si cilje, ki mogoče gredo malo prek tega kar ste navajeni, kjer mislite, da boste uspešni, če seveda čutite, da je to pot za vas. Vsak študijski program je drugačen in vsak študent, ga drugače dojema, zato pri izbiri poslušajte sebe, saj boste konec koncev študirali vi. Pričakujte nepričakovano in vaša pričakovanja bodo zagotovo izpolnjena. Da čas hitro beži, se lahko verjetno vsi strinjamo. Dvakrat gremo spat in je mesec naokoli, in ko se to 12-krat ponovi je naokoli že celo leto. In 13. januarja 2018 je tako minilo eni leto od mojega klika 'ustvari stran' in tako 365 dni obstoja Drobcev sreče, kotička na spletu, na katerem delim svoje misli in druge stvari, ki me osrečujejo.
In za obletnico se seveda spodobi, da zberem svoje misli. In zakaj to počnem šele sedaj, 20 dni po tem dnevu. Za to seveda obstaja razlog, saj sama nerada zamujam z lepimi željami in rada obeležim take 'pomembne' dni. In verjemite mi, da sem vse te dni od takrat zbirala moč, da z iskrenim veseljem zapišem svoje misli o prvi obletnici obstoja Drobcev sreče. Tik pred 13. januarjem se je namreč zgodilo nekaj, kar mi gre še vedno težko iz jezika (ali izpod prstov) in ne ravno spada med Drobce sreče, ampak zdi se mi prav, da iskreno povem, zakaj je tako. Umrl mi je nono in to me je zelo čustveno pretreslo, tako se nisem mogla iskreno veseliti. Ni se mi zdelo prav, da se pretvarjam in pišem o tem, kako sem vesela za ta dosežen mejnik, da nisem prej obupala ali karkoli, ker enostavno sem mogla, niti zmogla biti srečna. Ampak vse v življenju se zgodi točno takrat, ko se mora, vse ima svoj namen, pravijo. In verjetno ga ima tudi to. Tudi če je že toliko dni mimo in bo kmalu blog preživel svoj 13 mesec, ne morem verjeti, da je od te moje odločitve, da delim delček sebe na spletu, že eno leto. In najprej moram reči, da sem zelo hvaležna vsem vam, ki prebirate Drobce in jih tako ali drugače delite med svoje prijatelje. Hvaležna sem res čisto vsakemu posebej, ki prebira moje objave. Brez vas verjetno ne bi bilo več javnih objav. Hvala za podporo, komentar ali všeček. Vedno znova me razveseli in spodbudi, ko me kdo kaj vpraša o Drobcih. Vem, da se uspešnost ne sme šteti v številu facebook všečkov ali klikov na stran, a sem kljub temu za vsakega od njih izjemno vesela. Seveda pa, matematik v meni, me more mimo statistike. V prvem letu je bilo na blogu 27 objav, stran na facebooku (ki ni aktivna že od prvega dne) je dobila 88 všečkov in stran je na teden dobila tudi več 250 ogledov (po podatkih, ki mi jih ponudi spletna platforma, pa ji ne verjamem najbolj). In ko gledam te številke, si želim, da bi bile višje, predvsem tiste prve, da bi bilo objav več. Imam veliko idej, a premalo časa, da bi vse zapisala tako kot bi si želela. Brez pomena, se mi zdi, da bi nekaj objavila samo zato, da objavim. Vse skupaj vsem začela, da bi lahko z drugimi delala svoje veselje in ne zdi se mi prav, da bi se silila ob vsakem času nekaj pisati, zgolj zato da objavim. Objave bodo, ko se mi bo zdelo, da želim nekaj deliti s svetom. Želim objavljati pristne zgodbe in misli, in ne izmišljenih pravljic. Tudi to sem se v tem letu naučila in tudi odločila. Navsezadnje je to le moj hobi. Kdaj imam super idejo, pa enostavno ne zmorem najti časa in energije, da bi to spravila v urejeno besedilo. Vem, da pomanjkanje časa ni najboljšo izgovor, a tu ne iščem izgovorov le razlagam, zakaj je objav toliko kolikor jih je. Včasih imam milijon idej kaj napisati, potem najdem čas in stvar zapišem, preberem in si mi ne zdi primerno za objavo. Včasih bi si želela nekaj objaviti, ko me facebook tako prijazni opominja, da že xy dni nisem 'razveselila' tistih, ki so jim Drobci všeč..., pa enostavno ne vem kaj naj objavim. Poleg tega, da se ne smem siliti objaviti nečesa, samo zato, ker je od zadnje objave minilo kar precej časa, sem se v tem letu naučila še marsikaj drugega. Najprej to, kar radi povedo vsi blogerji, in sicer, koliko časa je dejansko potrebnega za eno objavo s katero sem zadovoljna. Že prej sem pisala članke, a nisem si predstavljala, da bo za to potrebno še več časa. Sama se rada potrudim, da se zapis lepo bere, da je brez slovničnih napak in da je opremljen z lepo, vabljivo fotografijo. In pri zadnjem je še veliko prostora za napredovanje, kot sama rečem, če nekaj ni najboljše. Glede na razporeditev objav po kategorijah, sem ugotovila tudi katera so tista področja, ki jih posvečam manj časa, pa bi si želela, da bi bilo temu drugače (pa saj so tudi nastala v zavedanju tega, a vseeno). Ob obletnicah običajno voščimo lepe želje in podarimo darilo. Zame je vsaka vaša pohvala in vsaka moja objava lepa želja za naprej in potrditev, da je prav, da blog obstaja. Darilo pa naj bo tokrat zavito v dve škatli. V prvi je nekaj, kar si Drobci sreče zaslužijo in kar si želim ustvariti že odkar je ideja o blogu postala resna. Glede na to, da o tem razmišljam že skoraj eno leto, pa nimam kaj več kot le nekaj nakracanih skic, sem razmišljala, če želim o tem darilu sploh kar javno napisati, a naj to služi tudi kot motivacija in nekakšna obveza. Kot ste mogoče že ugotovili, je to logotip za Drobce sreče in mogoče tudi prenovitev njegove zunanje podobe. Vem, da je od ustanovitve šele eno leto, a podoba ni še taka kot bi si jo želela. Drugo darilo pa je nekaj za bralce, ja tudi zate, ki sedaj to bereš. To bodo 'gostujoče objave'. Ker marsikdo kdaj pa kdaj rad kaj pove naglas, sem se odločila, da dajem vsem priložnost. Če želite, da se med Drobci sreče znajde tudi vaš zapis, mi ga pošljite po elektronski pošti na [email protected] in če se mi bo zdel primeren, ga bom objavila. Pa kar pogumno. Vse najboljše in še na mnoga leta… |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|