Sem ena tistih, ki ne vidi pravega smisla v ponovnem gledanju že videnega filma, še manj pa v ponovnem branju že poznane knjige. A tokrat vam v branje priporočam knjigo Stvari, ki jih nihče ne ve, ki sem prebrala še kot osnovnošolka. Že takrat me je tako navdušila, da sem jo o njej napisala seminarsko nalogo in jo predstavila razredu. Knjiga se je potem selila od sestre do ene prijateljice in druge ter potem doma iz police na polico. Ko sem bila v stanju, da mi branje ničesar drugega ni steklo, sem večkrat pomislila tudi nanjo, a nisem zares videla smisla v ponosnem branju že prebranega dela. Ko sem pred časom to knjigo med pregledovanjem domače knjižne police slučajno spet prijela v roke, sem se odločila, da jo preberem. Končno sem si namreč priznala, da v resnici ne vem skoraj ničesar o njeni vsebini. Spomnila sem se le dela zgodbe, ki sem ga kot obvezni del predstavitve knjige takrat v osnovni šoli glasno prebrala. In tako sem spet, v bistvu pa na novo, brala zgodbo o mladem dekletu Margheriti in o prfoksu, učitelju italijanščine in latinščine. Zgodbo o tem, kako lahko antična zgodba o Odiseju spremeni mlado življenje v sodobnem času. Zgodba me je ponovno navdušila. (Mogoče pa jo še kdaj primem v roke, kdo ve.) In če si sposodim svoje besede izpred šestih let (ja, tudi sama sem morala kar še enkrat preveriti, daleč je že...): “Knjiga se me je tudi osebno dotaknila, saj sem se zlahka vživela v Margherito. Vsi najstniki imamo težave in lepo je, če lahko tudi beremo o njih v raznih leposlovnih knjigah, ne samo v priročnikih. Zgodba se mi zdi tudi malce poučna, pokaže nam enega od načinov spopadanja s težavami, tudi če nimamo istih težav kot jih je imela Margherita. Pisatelj lepo, nazorno opisuje dogajanje in odzive vseh v zgodbo vpletenih ljudi. Veliko se da naučiti iz besed Margheritine babice med pogovori z Margherito, saj ji pove veliko »starih« življenjskih modrosti. Knjigo bi priporočila vsem, ne le dobrim ali slabšim bralcem, ne le mladim ali starim, popolnoma vsem. Mislim, da je knjiga napisana tako, da se lahko iz zgodbe kaj naučimo za »resnično« življenje ali pa samo uživamo ob lepo napisanih besedah in zgodbi, ki se te »dotakne«.” (Pustimo komentiranje sloga pisanja za kdaj drugič, prav? Sama se prav smejim, ko prebiram svoje stare zapise...) Katera knjiga pa je vas pred leti navdušila a ste njeno vsebino pozabili?
0 Comments
Navodila za srečo. Kdo si jih ne bi želel imeti. Posebej v tistih trenutkih, ko se zdi, da nas je zapustila. A knjiga Vinka Möderndorferja s tem naslovom ni nikakršen seznam navodil. Gre namreč za zbirko (kratkih) zgodb, ki vsaka zase nosijo globoko sporočilo. Nekatere so precej umetniške, druge otroško preproste, tretje rahlo srhljive, četrte pa (na trenutke celo preveč) kruto realne, pete… Vse pa je skupno življenje in iskanje vsem všečne sreče. Že zunanjost knjige me je s svojo drugačnostjo takoj pritegnila, naslov pa je temu pridal piko na i. In če sem iskrena, sem po prvi prebrani zgodbi knjigo skoraj odložila, ampak se je radovednost po teh navodilih vabila naprej. In čeprav so nekatere zgodbe krute – še posebej zaradi zavedanja, da so lahko resnične – sem zadovoljna, da sem prebrala vse, od prve do zadnje, saj šele celota predstavlja spekter dogodkov, čustev in barv naših življenje in sreče. Kljub misli, da zgodbe ne bodo vsem všeč, vam knjigo priporočam v branje. Zakaj? Ker bo mogoče vam veliko bolj všeč kot meni ali pa ker je včasih dobro prebrati tudi kaj, kar ni najbolj nam pisano na kožo in kaj z več vsebine. Priznam pa tudi, da pri meni ni na listi top del in sama verjetno ne bom ponovno segla po njej. Zakaj? Ker upam, da bom »spoznanje, da se življenje velikokrat ne izide in da je iskanje sreče pomemben del našega vsakdana« (kot je to lepo zapisala knjigožerka na Instagram profilu, kjer sem prvič zvedela za to knjigo) dobila tudi v drugačnih zgodbah ali romanih, ki jih bom brala z manj strahu in neprijetnih občutkov. VOJNA čas grozot, morij in nekaj, kar si nihče ne želi preizkusiti na lastni koži. PISMA oblika komunikacije med dvema, ki počasi zamira (če sploh še obstaja). Papir popisan z na roko napisanim besedami skrit v kuverti, ki nosi v sebi, vsaj zame, posebno čarobnost, pridih nostalgije in smisel, ki preseže napisane besede. LJUBEZEN tisto nekaj, kar je v resnici težko dobro opisati z besedami, ampak je tako preprosto lepo in nedoumljivo, ko se dogaja tebi. Posebej tista neizpeta navdih in osrednja misel velikih del različnih umetnosti od poezije do filma. ANJEL LAVIN ime, ki mi je bilo precej znano, a sprva nisem vedela zakaj. Kasneje pa ugotovila, da sem pred leti že govorila s to mlado pisateljico, in sicer ob izdaji njene prve knjige Poti v pesku. STEFAN vojak na fronti, ki piše pisma dekletu, a jih nikoli ne odpošlje. Mladenič, ki ga poleg tiste na fronti s topovskimi kroglami pretresajo še druge bitke. Lik romana skozi pisma in zgodbo katerega spoznavamo življenje v vseh odtenkih: od grozot vojne, trpljenja, izgube in dvomov do lepot glasbe in iskrenega prijateljstva. ARABELLA dekle, ki so ji bila pisma namenjena in verjetno razlog za Stefanovo preživetje vojnih grozot. Čudovita ženska, ki očara tudi bralca, da jo skupaj s Stefanom išče iz poglavja v poglavje. AKVAMARIN roman, ki združuje vse zgoraj našteto. Naslov, ki ostaja nepojasnjen (vsaj sama zanj nisem našla smiselne razlage) skoraj do zadnjega poglavja. Prijetno branje, ki me je, s slogom pisanja in zgodbo samo, vabilo in navdušilo. Toplo priporočam. Spet je prišel tisti dan v letu. Dan, ko se večina spomni pokojnih sorodnikov in obišče njihove grobove. Dejstvo, da se to zadnje čase precej pozna (poleg nepregledne množice rož, posebno krizantem v trgovinah) tudi v večji gneči na pokopališču, in pogovor, ki sem ga slišala pri zobozdravniku, me je spodbudil k razmisleku. Nekako takole se je slišalo: »Kolikor njo poznam, bova pozno odšli. Veš, ona gre prej še po grobovih.« -»Joj, ja, saj tudi jaz morem it, ampak se mi res ne da. … Sej počasi ne bom več hodila. Če ne grem ostale dni, kaj koristi, če grem enkrat.«
Zase ne morem reči, da sem kdaj zares razmišljala na tak način. Že od kar pomnim, smo vsak prvi november obiskali grobove bližnjih in daljnih sorodnikov. To je nekakšen prvo-novembrski običaj. Grobove, kjer počivajo bližnji sorodniki, smo obiskali in urejali tudi večkrat čez leto, druge pa smo res obiskali samo na ta dan. In obisk teh je vedno vseboval pripovedovanje o življenju pokojnih, najprej seveda kako točno so bili v sorodu z nami in potem pa še kup zgodb o njih, k so jih pripovedovalci bodisi doživeli ali pa slišali pripovedovati o njih. Meni je bilo poslušanje teh zgodb (in urjenje spomina na način »kdo kam paše« in iskanju pravega groba po enem letu) vedno zanimivo in ta dan ni bil zame prav nič naporen, žalosten ali dolgočasen. Odkar je, skorja dve leti nazaj, umrl moj nono (tako rekoč prvi bližnji sorodnik, s katerim sem preživela več časa), skoraj vsak teden, če le utegnem, obiščem njegov grob. Najprej je bil razlog za redno obiskovanje njegovega groba upanje po lažjem in hitrejšem procesu žalovanja, potem želja po vedno vizualno urejenem zadnjem bivališču telesa, kasneje pa je to postal nekakšen običaj, rutina, pa ne zgolj obisk, ki ga je treba odkljukati, ampak proces, ki nekaj da. In sedaj na te stvari gledam drugače. Na začetku sem se v svoji žalosti in neznanih občutkih izgube spraševala, zakaj imam samo jaz, od vseh domačih, potrebo po obiskovanju pokopališča (to mi je dajalo namreč veliko uteho in mir v srcu). Kmalu sem razumela, da vsak žaluje na svoj način. Ampak ne glede na to, kaj še čutimo do pokojnih, dan spomina na mrtve in obisk grobov na ta dan je mnogo več kot lično urejen grob in prižig sveče na njem. Gre za spomin na pokojnika, na njegovo življenje in vse kar nam je dal. In četudi je vsega preveč in ni ne volje ne časa za to, mislim, da je človeško spominjati se umrlih. Pomislimo samo, ali bi želeli, da se nas naši sorodniki in prijatelji spominjajo tudi potem, ko jih ne bomo več prosili za pomoč, klicali »kar tako« ali obiskali za rojstne dneve,... Bi bili veseli, če bomo glavni akterji življenjskih zgodb, ki jih bodo naši zanamci pripovedovali svojim otrokom ali si želimo, da sled za nami popolnoma izgine? In potem tudi - kako želiš, da bi se tebe spominjali, ko ne boš več hodil po tej zemlji? Čeprav se jih spomnimo samo enkrat na leto, pa niti ne nujno s obiskom groba, ampak še bolj pomembno v naših mislih, je vseeno tudi to nekaj in ima smisel. Nosi globoko sporočilo in spolnjuje želje mnogih, in sicer: »da bi ostali v spominu«. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|