Nisem neka ljubiteljica smučanja, a sem z veseljem spremljala (posebej odločilne) tekme Tine Maze. V spominu mi najbolj ostaja konec neke ure med angleščino v gimnaziji, ko smo profesorico prepričali, da smo nekaj minut posvetili direktnemu prenosu Tinini vožnje. Ta občutek, ko skupaj navijaš in se potem veseliš, je nepopisen. (Profesorica angleščine, če to berete, hvaležna sem vam za to izkušnjo.) Kako mora šele biti doživljati take uspehe in poleg tega nositi na sebi težko priprav, ki se jih marsikdo ne zaveda? To vedo le redki. Tina Maze je ena izmed njih. Knjiga Jaz. Tina. je odličen biografski roman, ki je daleč od suhoparnega naštevanja dosežkov in pustega opisovanja dogodkov v življenju te izjemne športnice. Je nek skupek Tininih osebnih zapisov (iz dnevnikov), ki jih je s povezovalnimi besedili odlično dopolnil novinar Vito Divac, ki mu je Tina zaupala. Dober vpogled v Tino, njeno smučarijo in življenje nam dajo tudi zapisi njenih bližnjih, ki jih beremo ob koncu. Zgodba je navdihujoča, a hkrati dober dokaz, da nobena pot ni postlana le z rožicami. In tudi če nismo aktivni v smučanju ali pa zagrizeni športniki, nam ogromno da. Ni težko ponosno povedati kdo smo, ko stoji eden izmed naših športnikov na stopničkah in se slišijo verzi himne. Potrebno se je podpirati med seboj tudi, ko zmanjka tista sekunda do stopničk ali ob odstopih. Pa ne mislim zgolj na podpiranje naših športnikov, ampak predvsem na neko splošno podporo med nami. Ko sem leta nazaj zvedela, da bo knjiga izšla, sem si jo želela prebrati. Še vedno ne znam zares pojasniti zakaj. Posebej, ker je knjiga po nekaj prebranih poglavjih več kot tri leta stala na polici. Knjigo sem prejela v darilo in takoj navdušeno začela z branjem. A me ni prepričana niti toliko, da bi vztrajala malo dlje. Po izkušnji branja sedaj, lahko zaključim le, da očitno takrat ni bil pravi čas. Dejstvo je, da sedaj prebrano dojemam drugače, ker sem drugačna. In mogoče je že tako prav, da ima tudi vsaka zgodba svoje mesto v življenju bralca.
0 Comments
Mislim, da smo se vsi, če že ne prej vsaj v zadnjih dneh spraševali o tem, kakšno bo življenje po tem obdobju, ki se (kot kaže) nekako zaključuje. Počasi se ukrepi za preprečevanje širjenja epidemije omiljajo in življenje se vrača na stare tirnice. Pa bodo res stare ali bodo samo vodile po na videz podobni poti do (enakega) cilja?
Nekateri napovedujejo velike spremembe v načinu življenja in naši miselnosti. Se bo res vse spremenilo ali bomo hitro pozabili na obdobje ukrepov in prepovedi? Težko se odpovemo nekim navadam, ki smo jih imeli samo zaradi nekaj mesečne pavze. Mogoče smo v tem obdobju, ko smo se bili prisiljeni ustaviti in ustaliti, še bolj uzavestili kaj nam zares nekaj pomeni in kaj dela naše življenje polno in kakovostno. Kdor je prej živel iz dneva v dan, bo to verjetno počel tudi po karanteni. Kdor je bil navajen potovati, bo še naprej raziskoval svet. Kdor je prej običajno kupoval kruh, bo mogoče svoje droži (tukaj ustavi ime svojih) še nekaj časa hranil, potem pa idejo o domačem kruhu opustil ne glede na to kako boljši je od kupljenega. Kdor se je prej požvižgal na zakone, jih bo na tak ali drugačen način še vedno kršil. Kdor se je v tem času poskusil sam skuhati svojo kavo, bo mogoče bolj cenil tistega, ki mu (večkrat) dnevno dostavi skodelico te zanj magične tekočine. Kdor je kot najpomembnejše skrbel za svoje zdravje, po to (upoštevajoč nove smernice) delal še naprej. Kdor je prej dvomil, bo dvomil še naprej...tudi o vsem zgoraj napisanem. Se tega časa 'potem' bojim? Me je strah negotovosti, ki jo prinaša prihodnost, ki je po takem obdobju še večja kot sicer? Ja, ni mi težko priznati. - Čeprav sem na neki točki začetka tega obdobja zapisala, da se v bistvu ni nič bistveno spremenilo v mojem vsakdanu, a od takrat se je zgodilo marsikaj. - Strah me je tako kot je vsakega strah nepoznanega. Nisem rada v negotovosti, rada vem kaj se bo zgodilo in kaj me čaka ob naslednjem koraku. Sedaj pa je tako, da ne morem z gotovostjo načrtovati tedna, dva, kaj šele mesec dni v naprej. To obdobje me je ogromno naučilo. Mogoče sem se spet spomnila, kaj je tisto bistveno ali vsaj malo miselno previhralila svoje vrednote. Kaj mislim, da mi veliko pomeni in čemu praktično posvečam večino časa? Zakaj, če se, te dve stvari razlikujeta? Kaj me v globine občutka moti, ko se pritožujem in kaj je tisto, kar me brez dvoma osrečuje? Nekje sem slišala napoved, da naj bi se zaradi ukrepov samoizolacije in omejitev druženja ob vrnitvi v življenje po koronavirusu ljudje bali drugih ljudi. Vidim tudi podlago za takšno napoved, a vseeno mislim, da smo ne glede na vse socialne bitja željna druženja. Kdor je prej organiziral, bo še naprej vabil in pripravljal. Kdor prej nikoli ni utegnil, bo tudi zdaj težko našel čas. Kdor je vedno zamudil, bo verjetno še vedno točno pozen. Sama sem v preteklih dneh, ko je bilo druženje pod določenimi pogoji vseeno dovoljeno, trikrat šla med ljudi - pod kar berite, da sem bila v stiku še s kom, ki ni član istega gospodinjstva in to ne preko zaslona. In bilo je drugačen, prvič celo precej neprijetno. A je bilo drugič in tretjič že bolj podobno času prej, torej običajnemu. To se mi pa zdi popolnoma normalno. Če smo se dva meseca srečevali in bili v kontaktu brez posrednih medijev samo z domačim in se bolj kot ne držali med štirimi stenami in zase, je povsem običajno, da se ob spremembi počutimo nekoliko neprijetno, saj tega zadnje čase nismo bili deležni. A tako kot smo se navadili na biti sam, se bomo hitro navadili spet na druženje, saj je to veliko bolj prijetno in naravno kot pa samota. Smo mogoče v tem času spoznali koliko stvari lahko opravimo tudi brez stika? Kaj vse nudijo različne e-možnosti? Je prihodnost smiselna, če jo naročimo s par kliki in nam jo dostavijo pred vrata? Le zakaj (si) postavljamo vprašanja? Kaj bi rekli? Malo za šalo malo zares, je odgovor popolnoma preprost. Vprašanja postavljamo, ker smo željni odgovorov.
Verjetno je vsem znan stereotip o Slovencih in našem postavljanju vprašanj, ki ga (posebej tuji) predavatelji velikokrat omenijo. Zakaj se po predavanjih, ko imamo priložnost postavljati vprašanja pojavi nelagodna tišina, namesto da bi se usul plaz vprašanj? Razlogov je zagotovo več. Če jih iščemo zunaj nas, lahko rečemo, da so predavatelji odlično opravili svoje delo oziroma predavana vsebini ni spodbudila nobenega vprašanja v nas. Sama pa bi razloge našla tudi znotraj nas. Velikokrat se, tudi meni, zgodi, da nisem prepričana o nečem, kar pa bi mogoče že morala vedeti in ker nočem izpasti nevedna, raje ne vprašam in odgovor raje poiščem sama. Tudi to, da vemo, da lahko na spletu ali kje drugje s par kliki SAMI najdemo odgovor na naše vprašanje, je lahko razlog, da vprašanja strokovnjakom, ki nam dajejo to možnost ne postavljamo. Mogoče pa je tudi, da imamo dovolj domišljije, da si manjkajoče informacije rahlo izmislimo ali zapolnimo te luknje z našimi predvidevanji. A predvidevanja so lahko daleč od resnici, kar prinaša le dodatno zmoto. Za postavljanje vprašanj potrebujemo pogum. Pozitivno pripomore tudi poznavanje predavatelja ter zaupanje in pozitivna klima med skupino poslušalcev. Izpostaviti se pred skupino in postaviti vprašanje je za mnoge izjemen dosežek. A zavoljo osebnega in strokovnega napredka in rasti, je dovoljšnja mera samozavesti ni poguma nujno potreba. Pa ne le za postavljanje vprašanj ampak tudi sicer. Rada bi vas spodbudila, da bi (si) postavljali vprašanja. Ker v večini drži, da neumnih vprašanj ni, čeprav se nam vsem kdaj zdijo določene nesmiselna in nepotrebna. Ampak le preko spraševanja (sebe) lahko pridemo do odgovorov in s tem do novih rešitev in znanj. Včasih tudi naš stari dobri vsevedni Google nima vseh odgovorov. Določeni odgovori se skrivajo samo v globini nas samih in je zanje se je potrebno poglobit vase in odgovor najti nekje v sebi. Posebej to velja pri vprašanjih o nas samih, ki jih kdaj tudi težko dobro zaobjamemo z besedami. Iskanje odgovorov v sebi pa velikokrat ni enostavno, a ponavadi prineseta razmislek in poglobitev zelo uporabne odgovore – vsaj po mojih dosedanjih izkušnjah. Se je pa posebej v začetku zelo težko zares slišati, zato si je potrebno prisluhniti, vzeti si čas, najti mir in iskati odgovor, napeti ušesa, če želite. In, ja, za tiste, ki ste prebrali vse to konca in se od začetka sprašujete - ne, tega ne dejansko ni nihče vprašal. ;) Piše: Neo Kaj mi pomeni?
Če si večkrat to ponovim, se mi zdi že sam zvok vprašanja nenavaden. Kaj mi pomeni zbuditi se, skuhati kavo, kaj mi pomeni jutranji sprehod, kuhanje kosila, kaj mi pomeni branje knjige, popoldanski počitek, delo v samoti v prazni sobi, kaj mi pomeni večerja z družino, sedenje pred televizijo z občasnim smehom ali komentarjem o dogajanju na televiziji… Nič. Ali vsaj zelo malo, da ne pretiravam. Saj mi tudi vsakodnevne navade nekaj pomenijo. Vsaj mislim, da. Pomeniti, pomeniti… Slovar mi o tej besedi pove zelo malo, ker mi pove preveč. Kar naenkrat ne vem več, o čem govorim. Nekaj v meni mi govori približno takole: “pomeniti” = imeti vrednost. Vrednost nečemu pa pripisujem jaz. Ni vprašanje kaj nekaj pomeni, temveč kaj pomeni MENI. Kaj mi torej pomeni dnevna rutina? Razen tega, da mi nudi nek občutek varnosti ali gotovosti, mi ne pomeni veliko. Če slučajno pride do spremembe v poteku dneva, nič hudega. Kaj mi pomeni avto? Nudi mi občutek svobode, grem lahko kamor hočem. A če avta nimam, nič hudega. Navade in stvari mi torej ne pomenijo toliko, da življenje brez njih ne bi bilo vzdržno. Predvsem mi nudijo nek luksuz, potrebujem pa jih ne. Torej mi nekaj zares pomeni, če brez tega ne zmorem? Če je tako, čemu dajem vrednost? Ali mi sploh kaj pomeni? Mogoče mi kaj pomenijo ljudje? Kaj mi pomeni mati, oče? Samo vzrok mojega obstoja? Ne, ne samo to. Roka, ki me hrani? Ne, ne samo to. Kaj mi pomeni brat, sestra? Kaj mi pomeni družina? Nič, saj lahko živim brez njih. No ja, vselej si želim stika z njimi, če jih ne obiščem pa jih moram vsaj občasno slišati po telefonu. Torej mi vendarle nekaj pomenijo. Vedno so nekje prisotni v mojih mislih. Z njimi moram biti v kontaktu, potrebujem jih. Če gledam na svoje življenje še malo širše, pomislim na prijatelje. Tudi njih potrebujem. Ne sprašujem se zakaj, preprosto tako čutim. Ne potrebujem jih, ker bi imel od njih kakršnekoli materialne ali druge koristi. Ne potrebujem jih iz navade, ker bi bilo slabo biti sam. Ne vem, zakaj mi nekaj pomenijo, a vendar je tako. V tem času, ko smo predvsem doma in nimamo veliko stikov, se sprašujem, kdo mi sploh kaj pomeni. Koga bi bilo res treba po dolgem času poklicati, s kom bi se moral videti preko videokonference, komu bi bilo treba poslati razglednico (od doma :)), goloba pismonošo, dimni signal… Nekje je nekdo in Nekdo. Komu pa jaz kaj pomenim? Ali vem, da mu/ji nekaj pomenim? Ali opazim, da si želi moje prisotnosti? Ne, pogosto tega ne vem, se tega ne zavedam, tega ne vidim. A vendarle je nekje nekdo in Nekdo. Kaj mi pomeni? Neo |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|