Če moja predvidevanja držijo, potem večina bralcev Drobcev sreče dobro pozna in ima svoje izkušnje s prevozi.org. Gre za spletno platformo preko katere uporabniki bodisi ponudijo svoj prevoz, če imajo v avtomobilu kakšen prost sedež ali pa izmed ponujenih izberejo nekoga, ki pelje na ustrezno lokacijo ob njim primerni uri. V avtu se tako voziš z neznancem in vsakdo, ki se je kdaj peljal do svojega cilja s to obliko prevoza ima kakšno zanimivo prigodo, dobro zgodbo ali deljenja vredno izkušnjo. Knjiga Ana Svetel Dobra družba je zbirka zgodb s prevozov. Sicer smo na začetku opozorjeni, da so vse zgodbe izmišljene, a bi večina njih lahko bila resnična. V vsaki zgodbi se najde nekaj ali pa mnogo resnice, saj te spominjajo na lastne izkušnje ali pa zgodbe drugih s prevozov, ki krožijo med uporabniki. In med branjem imaš lahko občutek, da si na pijači in ti zgodbo pripoveduje prijatelj, ki jo sam doživel. Gre za lahkotno branje, a nikakor s tem ne mislim na knjige brez vsebine ali zgodbe z enostavnimi zaključki, ljubezenskimi trikotniki, poletnimi romancami ali podobnim s čimer se večkrat enači lahko branje. Te zgodbe presenetijo. Različni načini pisanja, dialogi, objave na spletnih omrežjih, opisno besedilo... dajejo občutek, kot da res poslušamo izkušnje različnih oseb, ki so kdaj uporabile prevozi.org. Dobra družba je idealen sopotnik na poti ne glede na izbrano obliko prevoza. Kratke zgodbe, ki se hitro berejo in velikokrat nasmejijo so dobra družba na vlaku ali avtobusu, ali pa tudi ko se peljete s prevozi in se vam ne ljubi vzpostavljati stika z voznikom ali ostalimi sopotniki. Primerna je tudi za na plažo ali smučanje, za med odmori ali pred spanjem. Dobra družba vedno in povsod. Priporočam.
0 Comments
Stojiš tam. V preprosti beli obleki. Glede na trenutni vročinski val odlična izbira. Pa tudi poda se ti. S svojo milo podobo v tej belini pritegneš pogled. No, vsaj moje oko te je zapazilo, ko na nasprotni strani ceste čakam na avtobus. Verjetno čakaš nanj tudi ti. Le kam se odpravljaš tokrat? Mogoče greš na sprehod v park, ampak zakaj bi si za to nadela to belo obleko. Ko se greš sprehajati, si ponavadi bolj športno oblečena. Glede na to, da imaš s seboj le malo torbico, ki ti elegantno visi z rame, bi rekel, da nisi na poti v trgovino, saj takrat vzameš s seboj velik cekar. Ko greš v knjižnico ali na tržnico, prav tako. Se mogoče odpravljaš v gledališče ali na kakšno drugo predstavo? Ne, za to je še prezgodaj, poleti se te začenjajo kasneje, ko vročina že popušča. Verjetno greš na kavo z eno od svojih prijateljic. Mogoče katera od njih praznuje rojstni dan. Ne, ali pa ne, saj bi v tem primeru s seboj nosila lično zavito in z ljubeznijo izbrano darilo. Gre torej za eno tistih srečanj, ki se zgodijo zgolj z željo biti skupaj, se pogovarjati o vsem mogočem, obujati skupne spomine ter ustvarjati nove.
Kako dolgo te moram opazovati, da boš začutila moj pogled na tebi? Jaz bom vztrajal, mogoče pa se tvoj pogled slučajno prestavi in ustavi na meni. Med čakanjem nimam pametnejšega dela. Pa tudi sicer mi je opazovanje tebe vedno v užitek. Ti si vedno govorila, da ti ni posebej všeč, da te izza svojega računalnika opazujem med kuhanjem, branjem, ustvarjanjem ali čemurkoli drugem, a se mi zdi, da je to tudi tebe po tihem prav veselilo. Jaz opazujem tebe, ti pa gledaš v smer prihoda avtobusa in se poigravaš s premikanjem vozovnice po rokah. Veš, da zaradi tega avtobus ne bo nič hitreje prišel, a nisi ena tistih, ki bi si čakanje krajšala s pogledom na telefon, kar počnejo ostali trije, ki na isti avtobusni postaji čakajo. Le o čem razmišljaš? Je v tvojih mislih kakšen koščen namenjen tudi meni? Mnogo lepih spominov sva skupaj ustvarila skozi zadnje mesece. Jaz se velikokrat spomnim nate. Pogrešam te. Tebe in najine skupne dogodivščine. Še vedno ne razumem natančno zakaj mi ne vračaš klicev in ne odgovarjaš na sporočila. Kaj se je zgodilo? Če bi vedel za razlog, bi se lahko potrudil in popravil svoje obnašanje. Želim si biti s teboj. Lepo mi je bilo, ko sva bila še skupaj. Tebi ni bilo? Izza ovinka vidiš prihajati avtobus. Na tvojem obrazu ujamem kratek nasmeh. Vesela si. Kako lepo je videti, da ti še vedno take malenkosti narišejo nasmeh. Tega si naučila tudi mene. Ne potrebujemo veliko, da je naš dan polepšan. Dvigneš pogled in me zagledaš. Nezavedno za hip obstaneš, še vedno s svojim prikupnim nasmehom na obrazu. Presenečena si. Dvigneš roko in mi pomahaš v pozdrav. Medtem, ko ti vračam pozdrav pa predte zapelje avtobus. Upam, da si ujela moj nasmešek in pozdrav. Varno pot, draga moja. Čudovito te je bilo opazovati. Ta bela obleka, ti res pristoji. Nasmeh pa še bolj. Pogovor je tekel o soočenju s težko boleznijo in/ali smrtjo pri naših bližnjih ali nas samih, ko sem dobila to vprašanje. Presenetilo me je, ker si ne predstavljam zares kaj bi nas lahko o tem učili v šoli.
Zdi se mi pomembno, da govorimo o poteku življenja, boleznih in drugih težavah do katerih lahko pride tekom življenja ter o (lastnem) minevanju in nenazadnje tudi o lepoti življenja ter lastni odgovornosti za kvaliteto bivanja. Po svoji izkušnji (posebej z žalovanjem) bi rekla, da se je na dogodke kot so smrt ali težka bolezen (bližnjega) težko zares pripraviti ali se naučiti kako se spopasti s tako situacijo. Vsak doživlja take dogodke in preizkušnje na svojstven način. Tako ni nekega univerzalnega recepta. Mogoče je ravno zato tako težko o tem govoriti, posebej v šolskem sistemu, ki je nagnjen k posredovanju informacij, ki niso spremenljive in kjer je običajno samo en odgovor pravilen. Pogovarjati se, premišljevati in odkrito govoriti o vsem, kar nas lahko doleti v življenju - od lepote do bolezni in vsega vmes - se mi zdi posebej pomembno za odraščajočo mladino, za mlade odrasle. V tistih letih, ko se še oblikujemo in spoznavamo je pomembno, da razmislimo tudi o tem, čeprav se nam vse to zdi zelo daleč. Šolski sistem pa lahko nudi ob tem ustrezno podporo, ki ko ob soočenju s tem potrebujemo oziroma potrebujejo mladi. Sama vidim možnost za vpeljavo teh pogovorov v obliki deljenja mnenja, izkušenj, osebnih pogledov učiteljev in učencev ter morebitnih drugih gostov, s katerimi pridejo učenci v stik. Na način “jaz sem to doživela tako..., naučilo me je tega in tega, po tem dogodku sem redno prakticirala to in ono - to mi je bilo v veliko pomoč... kaj o tem mislite vi? Je še kdo doživel kaj podobnega? Kako ste se počutili? Kaj ste spremenili, sklenili? …” Tako se lahko veliko o življenju naučimo preko podelitve drugih o njihovem lastnem življenju in doživljanju - pa naj bodo to starejši, mlajši ali vrstniki – od vsakega se lahko nekaj naučimo. In zakaj se mi zdi, da je tega (pre)malo? Velikokrat se je težko zaupati in govoriti o svojem življenju, posebej o preizkušnjah. Zavedajmo se, da nobeno življenje ni perfektno, ni za v učbenik. Tako življenje pač je. To ga dela življenje. In zato vas spodbujam, da o njem govorite. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|