Danes mineva štiri leta od začetka Drobcev sreče. Še vedno se spomnim začetne energije in zagona pomešanega z malo strahu ter ogromno spodbud in vere vame in v Drobce še preden so ti zares nastali. Štiri leta so lahko malo ali veliko, odvisno s katerega gledišča pogledaš. Meni so minila hitro in kar neverjetno je pogledati na vse spremembe, ki so se v tem času zgodile in izzive, ki smo jih uspeli premostiti. Pred vami je malo daljši zapis, ker je več kot le rojstnodnevna refleksija preteklega leta. Obsega namreč tudi odločitev za prihodnost Drobcev sreče ter iskreno obrazložitev zanjo, saj je ta terjala veliko premisleka.
V tem četrtem letu se je tudi vsebina na Drobcih sreče spremenila. Skupno je bilo objavljenih 37 zapisov, kar je točno zapis več kot drugo leto obstoja in tako je bilo to leto kvantitativno najbolj bogato v naši zgodovini. Osebno sem presenečena nad številom objav, pred natančnim štetje nisem imela občutka, da jih je toliko. V začetku leta sem začela z novo rubriko odgovarjanja na vprašanja, kasneje pa sem temu dodala še kratke zgodbe, ki jim sama pravim 500 besed, saj je to običajno obseg, ki ga želim doseči. Te zgodbe so, podobno kot vprašanja, nastale povsem spontano. Dobila sem idejo, ki me ni zapustila dokler je nisem zapisala. Na te zgodbe sem res ponosna in so običajno sprožile ogromno zadovoljstva, ko sem prebrala dokončno obliko. Veliko več je bilo letos predlogov za branje, ker sem verjetno tudi več brala kot prejšnja leta. To se dejansko edine objave, ki jih zadnje čase pišem na zalogo oziroma vnaprej, ko knjigo preberem. Včasih je bilo takih v naprej napisanih objav več in to je bilo zelo uporabno. Povečala se je še količina poezije, ki je ugledala luč sveta in ste jo na moje presenečenje zelo lepo sprejeli. Nasprotno pa se je zmanjšala količina zapisov mojih razmišljanj, ki so bili prej večinski del. Ne gre za to, da ne bi imela snovi za te ali da so moje misli prazne – idej in tematik je ogromno, seznam se vztrajno daljša, ampak se nekako ne morem spravit k pisanju koherentnega, smiselnega zapisa ali pa mi ta, ko ga iz glave preslikam na papir ni in ni všeč. In prav to je prispevalo del k moji odločitvi. Težko mi je to pisati, ker vem, kaj so mi Drobci sreče pomenili na začetku. Nastali so bolj kot ne spontano, iz potrebe po mestu za objavljanje svojih zapisov za čas, ko možnosti objav v šolskih časopisih ne bo več. Bili so neobičajen hobi, sprostitev in v veliki večini neka s srečo navdana koristna poraba časa, idej in talentov. Zadnje čase pa mi ustvarjanje bolj predstavlja delo in obvezo imeti zanimive vsebine in predvsem objavljati redno. Res je, da nimam nikogar, ki bi mi postavljal roke, a je prav rednost pri objavah po mojem mnenju tisti ključ in smisel vsega skupaj. Želela bi si bolj rednih objav, a ne gre. Kot sem že pred leti omenila, mislim, da je v pisanju zelo očitno kdaj zapis nastane bolj po sili kot pa iz čistega navdiha. Poleg tega občutka, da pišem kot bi nalivala iz praznega kozarca, pa so me v zadnjem času začela precej obremenjevati tudi številke. Vidim statistiko ogledov oziroma klikov na objavo preden objavim nov prispevek in tudi Facebook me konstantno obvešča o dosegu objav in aktivnih klikov nanje. Te številke so nizke, enomestne in vse pogosteje se sprašujem, kakšen smisel ima pisanje oziroma bolje javno objavljanje zapisov, če jih nihče ne prebere. In čeprav vem, da všečki in kliki niso vse, da to ne bi smelo biti vzrok veselja/žalosti ali pa merilo uspeha. A nekaj o vsem skupaj vseeno pove. Nikoli nisem pričakovala stotine sledilcev, ki bi se redno vrača k Drobcem sreče, kaj šele več kot to – nikoli si nisem želela ali pomislila na to, da bi imela ogromno množico bralcev in se nisem enačila z blogarko, čeprav pišem blog. Tudi pisala nisem za klike in všečke, ampak iz lastnega veselja do ustvarjanja s pisano besedo. Zdi se mi prav, da se na tem mestu javno zahvalim vmes, ki včasih zaidete med Drobce sreče. Posebna zahvala gre meni dragi trojici, ki prebere vsako objavo, jo všečka in se z mano pogovarja o Drobcih na lastno pobudo. M, H in D, najlepša hvala, vaša podpora mi ogromno pomeni. Nekako ne vidim smisla več v vsem skupaj. Z zapisi nisem zadovoljna – nekateri sicer še vedno prižgejo neko iskrico, a jih večina nastane, ker mora, če se nekoliko grobo izrazim. Nov zagon so mi dale kratke zgodbe, ki me res veselijo, a če ne bi bilo bloga, jih zagotovo ne bi pisala vsak mesec oziroma tako pogosto. Pisanje mi bolj kot hobi predstavlja delo in številke pravijo, da zapisov ne bere skoraj nihče. Poleg tega pa se dotaknimo še organizacije zapisov, ki je v zadnjem času ostala nedotaknjena oziroma neorganizirana, in celotne grafične podobe, ki čaka na popravke že čisto predolgo. Sprva sem bila s celotno podobo zelo zadovoljna, a že nekaj časa vem, da potrebuje prevetritev. Skupaj s vizualnimi spremembami je bilo v načrtu tudi prestrukturiranje kategorij v skladu s spremembami vsebine, a je tudi to ostalo nedokončano. Kot že povedano odločitev, ki sem jo sprejema ni bila enostavna, a se mi zaradi zgoraj opisanih vzrokov zdi nujno potrebna in racionalna. Pred mesecev dni, ko me je ta celotna situacija posebej obremenjevala sem se odločila, da bo tale zapis (ki je mimogrede 116) zadnji. Ta odločitev mi ni dala miru in sem znova in znova premlevala celotno situacijo ter pred tedni spremenila svojo odločitev in se sedaj ob novi končni odločitvi počutim mirno. Na to spremembo je precej vplivalo zadnje leto, ki je bilo globalno gledano drugačno in vsi vemo zakaj – to pa je tudi na meni pustilo neke sledi, ki jih je pri takih odločitvah potrebno upoštevati. Tale zapis ni zadnji za zmeraj, ampak je zadnji pred neomejeno pavzo, čas brez objav, ki se začenja danes. Pojma nimam, kdaj se bo to obdobje zaključilo in bom spet kaj javno objavila, mogoče bo to veliko prej kot si sama mislim, ne vem. Brez skrbi, pisala bom še vedno in misel na Drobce sreče ne bo izginila. Drobci sreče v taki obliki kot so bili zadnje štiri leta se za nekaj časa poslavljajo. Mogoče pa zberem pogum in se vrnem v drugačni obliki. (Sama vidim, da so pisni mediji vedno manj in manj popularni, nihče več ne bere, iskreno sem tudi sama prenehala z branjem nekaterih blogov.) Ima že precej izoblikovano idejo za Drobce sreče v drugačnem mediju, a ta sprememba zahteva nekaj finančnega vložka in poguma, ki ga zaenkrat še ne zmorem, v meni je namreč strah, da bo usoda tistega enaka usodi teh zapisov in bo tako (predvsem finančni) vložek zaman. No, pa sem povedala. Upam, da mojo odločitev razumete in jo sprejmete. Mogoče bo kdo izmed vas pogrešal Drobce sreče, jaz vem, da jih bom. Ne glede na vse ne pozabite v vsakem trenutku iskati drobce sreče in želim vam, da bi jih videli mnogo.
1 Comment
Vsakodnevno večkrat slišimo to vprašanje, skoraj vsak pogovor se začne z njim. - Kako si? - In kaj kmalu zatem se slišimo odgovoriti. - Dobro. Super. Pa kr gre, no. (Ali kaj smiselno podobnega). - Seveda potem enako vprašanje namenimo sogovorniku, mogoče dodamo še vprašanje o njegovih bližnjih in pogovor se odmakne od našega počutja na bistvo pogovora. Običajno je tako. A bolj kot sama premišljujem o tem vprašanju, bolj se mi zdi, da bi morali biti in je sprva verjetno tudi nastalo iz drugačnih razlogov in ne zgolj kot dober, smiseln in mogoče celo spoštljiv uvod, začetek pogovora.
Kot sem se že pred časom zapazila, je moj odgovor na to vprašanje v večini primerov avtomatski. Odgovorim brez pomisleka in bolj iz navade kot z namenom podajanja resničnega odgovora. In sklepam, da je pri večini nas tako. Ob tem se sprašujem, če si večino sogovornikov, ki vprašanje postavi, sploh v resnici želi slišati iskren odgovor. Mislim, da lahko brez velikih dvomov trdim, da večine v resnici naš odgovor ne zanima in je to le dodatek pozdravu, na primer ko na sprehodu srečamo soseda, ko pozdravimo prodajalca na blagajni, se dobimo s sošolcem za pripravo skupne naloge ali pozdravimo sodelavce. Upam pa, da je določen del teh vprašanj postavljenih povsem iskreno (in upam, da to ni iluzija). Ko me prijatelj ali družinski član vpraša kako sem, sama (v večini primerov) sklepam, da ga resno zanima in bi rad slišal iskren odgovor. A tudi če se zavedam, da spraševalec želi iskren odgovor ali sem z njim v takem odnosu, da bi si zaslužil resnico in je mogoče nanjo pripravljen, osebno opažam, da mi vedno prvo na misel pride običajen odgovor, četudi ne ustreza mojemu počutju. Trudim se odgovoriti iskreno in s časom mi vedno bolj uspeva, da se ne zatečem k običajnemu 'dobro', ampak odgovorim bolj poglobljeno in z izogibanjem običajnih odzivov (komur in kadar je to pač smiselno). In to je včasih precej težko. Posebej zahtevno je, ko se ne počutim dobro, ko gre kaj narobe ali ko se enostavno zdi, da se vse podira in nič nima več smisla. Takrat mi je veliko lažje zapisati iskren odgovor kot pa ga verbalizirati v živo. Verjetno k temu prispeva več časa, 'skritost' za ekranom na drugem koncu sveta ali za domačin ovinkom in to, da odgovarjam, ko si za to vzamem čas in sem pripravljena. Je pa odsotnost neverbalne komunikacije pri tem veliko pomanjkljivost, saj večino informacij sicer dobivamo preko neverbalnih znakom. Je pa preko raznoraznih elektronskih sporočil ali pa tudi klasičnih 'papir - svinčnik' pisem, če želite, veliko lažje prikriti svojo slabo počutje. Ste se že kdaj zapazili, da kliknete :), četudi vam po licu skoraj teče solza in je vaš obraz daleč od nasmejanega? Zakaj je tako težko biti iskren? Smo ob površnem in avtomatskem odgovoru neiskreni do sogovornika ali se za tem skriva tudi neiskrenost s sami seboj in svojimi čustvi in občutenji? Nas je sodobna družba pripeljala na točko, kjer je biti slabo, občutiti bolečino, biti v skrbeh, dvomiti ipd. znak šibkosti in osebni problem, ki naj ga ne delimo z drugimi ampak ga potiho rešimo sami? Se od nas pričakuje, da se v odgovor prijetno nasmehnemo ne glede na naša trenutna – prijetna ali neprijetna - občutenja? Ob vprašanju 'Kako si?' smo vedno navajeni na pozitiven odgovor in zato se, če je odgovor dvomljiv ali celo jasno izraža neprijetna občutenja, znajdemo pred težavo. Iskreno izraženo ne-dobro počutje nas šokira. Ampak a ni ravno iskrenost to, kar od sogovornika pričakujemo?! Se ne spustimo v pogovor z nam bližnjo osebo ravno zato, da bi se pozanimali, kako ji gre v življenju? Če imamo nekoga radi in nam je mar zanj, moramo sprejeti in se smiselno soočiti z vsemi odgovori in občutji, ki nam jih zaupa ter tudi podati iskren odgovor sebi in tisti, ki so ga zmožni slišati. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|