Nekdo me je včeraj vprašal točno to. Kaj mi pomeni novo leto? Verjeli ali ne, na to vprašanje sem odgovarjala dobrih dvajset minut in vmes me je prešinilo, da bi lahko odgovor delila tudi tu. Zame je novo leto na nek način preprosto le še en dan. Koledar in uro; urejenost v dneve, tedne, mesece, leta smo si izmislili ljudje. Sicer si življenja brez tega ne predstavljam, ampak se vseeno zavedam, da bi bilo lahko “novo leto” tudi katerikoli drugi dan, če bi nekdo v preteklosti tako določil. Zato je zame novo leto dan kot vsi ostali. Po drugi strani pa je to lepa priložnost za več stvari, ki jo v nekaterih pogledih z veseljem izkoristim. Prvo je novo leto lahko lepa priložnost za druženje. Praznovanje prehoda v novo leto je lahko super razlog, da se srečaš z določenimi ljudmi in z njimi preživiš čas, ki ga sicer ne bi. Izrekanje dobrih želja pa je lahko vodilo k daljšemu pogovoru z nekom, ki nam veliko pomeni, a se mogoče nismo slišali že nekaj časa. Kar pa ne pomeni, da noč iz starega v novo leto ne more biti noč prespana v topli postelji kot vse druge (le z izjemo nekaj hrupa, ki ni običajno prisoten). Potem je lahko novo leto priložnost za pogled nazaj. Nazaj na leto, ki se izteka. Na vse naše vzpone in padce, smeh in solze, uspehe in preizkušnje. Nekaj let nazaj sem v ta namen napisala pismo - mislim, da je bilo naslovljeno na Nekoga ali celo na leto samo. Ne glede na naslovnika ali obliko, je smisel zapisa razmislek o preteklem letu. Letos sem v ta namen oblikovala stran v svojem rokovniku, ki obsega listke različnih oblik, nanje sem zapisala vse za kar sem hvaležna v letu 2019. Ne glede na obliko pogleda nazaj je po mojem bistvo prav hvaležnost. In ravno zato sem oblikovala tudi stran za trenutek leta 2020, ki me bodo razveselili in navdali s hvaležnostjo. Hvaležnost je tista, ki bi jo morali čutiti ob pogledu na svoje življenje kljub morebitni žalosti in nezadovoljstvu, ki jo lahko običajno čutimo, če se leto ni izšlo po naših željah, saj hvaležnost prispeva k našemu dobremu počutju in k rasti. V povezani s tem je lahko novo leto tudi odlična priložnost za pogled naprej, za postavljanje novih temeljev. Sicer nisem pristaš novoletnih ciljev, a vseeno rada ob refleksiji prejšnjega leta postavim neke smernice za izboljšave naprej. Te niso nujno v obliki ciljev, ampak so. Kakšen je sicer smisel predelovanja lepih in težjih trenutkov preteklosti, če ne izogibanje prvim in povečanje pogostosti drugih v prihodnosti? Letos sem to naredila v obliki t.i. vision board-a; strani, ki sem jih opremila s fotografijami in napisi česa si v prihodnje želim (več). Ker smo stopili preko neke prelomnice, pa sem se letos odločila še za nekaj malce nenavadnega. Napisala sem pismo sama sebi, ki ga bom odprla leta 2030. Vanj sem zapisala, kako sedaj počutim o sebi in o svojem življenju ter kako mislim, da bom živela, ko bom to pismo brala. Prav zanima me, kaj si bom takrat mislila o vsem skupaj. Zavedam pa se, da samo to ne prinaša uspeha. Za vpeljevanje novih navad, hobijev, počitka ali česarkoli že si želimo ni dovolj vizualizacija, pismo, tabla s fotografijami, motivacijske misli ali zapisane novoletne zaobljube. Za to je potrebna odločitev in to odločitev vsak dan, vsak trenutek posebej, da bomo živeli drugače. Priložnost za vse to pa je lahko tudi kakšen drugi dan v letu. Posebej za zadnje, postavljanje temeljev nekaterih sprememb, je zame to večkrat začetek novega študijskega leta, saj mi je tista sprememba iz poletnega, bolj nestrukturiranega, svobodnega, neobremenjujočega načina preživljanja dni v študijsko leto, ki pomeni ogromno obveznosti, urnik predavanj in vaj, izpite, učenje, pisanje različnih nalog veliko bolj smiselna za spremembe v načinu življenja ali vpeljevanje novih navad kot pa prestop v novo koledarsko leto. Ampak prav tako bi lahko to bil marec, julij ali november. Če se odločamo za spremembe na bolje in smo se zadnje pripravljeni potruditi ni noben dan slab za začetek.
(Ne bi rada nekaj rekla in potem tega ne uresničila, ampak razmišljam o tem, da odgovori na naključna vprašanja postanejo mesečna rutina. Če bi radi prebrali odgovor na vaše vprašanje, mi ga lahko kamorkoli posredujete. Z veseljem bom odgovorila.)
0 Comments
Novo leto, nov list na koledarju, nov rokovnik in s tem tudi veliko novih želja, ciljev, načrtov in zaobljub. Novoletne zaobljube so prav vsem zelo znane.
Konec decembra začnemo razmišljati o svojem življenju in mislim, da kar hitro najdemo področja, s katerimi nismo zadovoljni in tako nastanejo naše novoletne zaobljube. Letos se bom zdravo prehranjevala, več časa namenila druženju s prijatelji, nadzirala svoje stroške in prihranila kaj denarja, začela bom hoditi v fitnes in poskrbela za svoje telo, končno bom napisal magistrsko nalogo, letos bom več bral: vsak mesec eno knjigo, poiskal si bom resno službo, naučila sem bom govoriti norveško ... Vsak je kdaj že napisal kakšen tak seznam ali si le v glavi zadal dobronamerni cilj. In potem se začne januar in ja, … mogoče si prvi dan še spregledamo skozi prste (saj je ravno prvi, a ne? Ne smemo biti prestrogi že na začetku.), potem pa začnemo zares. Prve dni januarja še vsi verjamemo v čudovito spremembo v novi jaz. Če smo že kupili celoletno karto za fitnes, jo moramo izkoristiti, a ne? Vsi socialni mediji nas opozarjajo, da je novo leto, in da to pomeni tudi nov začetek. Tudi vsi blogi in vlogi so polni seznamov njihovih avtorjev o tem, kaj in kako bodo oni letos naredili drugače. In tudi, če si slučajno ušel razmisleku o svojem življenju na prelomu leta, se ti med skrolanjem med objavami zelo težko zgodi, da ne bi pomislil, kaj bo letos zate drugače. In ob vsem tem, se mi zadnje dni poraja misel. Zakaj ljudje potrebujemo novo leto, zakaj potrebujemo navidezno prisilo, da nekaj spremenimo? Mar živimo samo, da živimo, čeprav nekje v sebi čutimo, da bi morali nekaj spremeniti? Si želimo živeti drugače, a je nekaj spremeniti tako težko? Saj ne rečem, super lepo je, če nekdo uspe z novim letom začeti drugače, zgraditi novo navado, spremeniti svoje življenje na bolje. Pohvala njim. Ampak vsi vemo, da je teh zelo malo. Kam gre motivacija, ki nam jo prvi dnevi dajo? Smo res tako navajeni na neki brezsmiselno rutino, ki nam sicer ni všeč, a nam je vseeno ljubša kot sprememba? Vsi vemo, da so spremembe težke, ampak, upam, da vsi poznamo tudi tisti občutek, ko resnično živiš kot si želiš. In za to je potrebno tudi čez tisto cono udobja, čez tisto mejo 'kaj pa danes ne bi, saj bom jutri, zagotovo'. Ta jutri pa… no, običajno ne pride ravno kmalu – čez nekaj manj kot 365 dni, a ne? Zakaj vse prelagamo na jutri in s tem pozabljamo, da prelagamo tisto, kar si zelo želimo? Zakaj potrebujemo prav spremembo številke v letnici, da nekaj navidezno spremenimo? Upam si trditi, da so veliko bolj koristni cilji in obljube, ki si jih damo na kakšen drug, čisto običajen dan. Tisti cilji, ki si jih zadamo zaradi lastne želje po spremembi in ne le zato, ker si jih pač sezname piše cel svet. Če si si nekaj želel spremeniti, začni takoj. Ja, sedaj takoj. Ni potrebno čakati na začetek meseca, polno luno ali novo leto. Naj bo prvi januar ali devetindvajseti avgust, ni pomembno, važen je namen in energija, ki si jo sam pripravljen vložiti v spremembo. In seveda bo potrebna tudi velika mera poguma. Če ne že za samo spremembo, pa za sprejemanje nekaterih posledic, ki bodo sledile, mogoče radovednih pogledov ali besed neodobravanja. In to je potrebo, da bomo mogoče nekoč živeli tako kot si želimo in kot mislimo, da je za nas dobro. Nismo ljudje ena zanimiva bitja? |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|