V svetu veljajo nekakšna pravila in obstajajo določena pričakovanja. Tako se na primer od človeka, ki prejme pismo pričakuje, da bo pismo prebral, napisal odgovor in tega odposlal. Ampak Harold Fry ni izpolnil tega pričakovanja; presenetil je sebe, svoje bližnje in nenazadnje celo državo. Harold Fry, upokojeni moški, ki nikoli ni zbujal velikega zanimanja s svojo pojavo, je nekega običajnega dne prejel pismo iz drugega konca Anglije. In kaj je bilo v tem pismu tako posebnega, da je o tem nastala zgodba o upanju? Na prvi pogled mogoče nič. Pismo je bilo poslano iz hospica, poslala mu ga je stara prijateljica, s katero že dolga leta ni imel stika in se je s tem pismom poslavljala od svojega življenja in prijateljev. Harolda je, kot je to seveda pričakovati, zelo pretresla in šokirala, sprva tako ni vedel niti kaj naj odgovori in je obstal pred praznim listom papirja. Na koncu je le napisal par besed, zaprl kuverto in se odpravil do poštnega nabiralnika. No, vsaj sprva je bil namenjen le do prvega nabiralnika, ki se je nahajal na koncu ulice. A njegova pot je postala nekoliko daljša. Pismo prijateljice Queenie mu ni dalo miru, in njegov odgovor mu ni bil všeč, povzročal je neko nelagodje v srcu in zato se je Harold med hojo od domačega poštnega nabiralnika do naslednjega in še naprej do naslednjega odločil, da bo prehodil dolgo pot čez celo Anglijo, od Kingsbridge-a na jugu do Berwick-a na severu. Odločil se je, da gre sam do Queenie in jo s svojo hojo reši težke bolezni. Njegova hoja je imela jasen cilj, a je na poti srečal veliko presenečenj. Med hoja so ga dohitela mnoga vprašanja in spomini iz preteklosti. Spominjal se je mnogim lepih trenutkov in obžaloval tiste, v katerih bi danes zagotovo drugače ravnal. Spoznal je veliko ljudi, jim prisluhnil ter se od njih ogromno naučil. Soočal se je z mejami, ki mu jih je postavljalo telo in z preprekami v glavi, ki so bile nekakšna posledica boja med lastnimi mislimi in mislimi okolice. Na poti dolgi več kot 1000 kilometrov je tudi obupoval in celo hodil v napačno smer, a ni nikoli dokončno obupal, vedno je našel voljo, spomnil se je svojega cilja in uspešno nadaljeval s hojo. Tako ta pot ni bila le preizkušnja njegove fizične vzdržljivosti ampak predvsem romanje vanj, in ta pot ga je spremenila. Romanje ni spremenilo le Harolda samega, ampak tudi njegovo ženo, njun odnos, druge, ki so njegovo romanje vzeli za svoje in dobesedno hodili ob njem, a doživeli spremembo v sebi. In tako se ob branju te knjige, ki te res hitro privlači s slogom in še bolj z zgodbo, lahko nekaj premakne tudi v nas. Skozi romanje Harolda Frya spoznamo zgodbe iz preteklosti, za katere bi želeli, da ne bi obstajale. Naučimo se, da je kdaj pametno priznati tudi svojo šibkost, se zaupati sočloveku in sprejeti pomoč. Da v življenju ne moremo sami, tudi to lahko preberemo . Ob romanjih čez celo državo ali pa ob navadnih sprehodih, ki prevetrijo misli. Kamorkoli gremo in karkoli počnemo. Potrebujemo nekoga, ki se z nami smeje in nekoga na čigar ramo se lahko naslonimo, ko v življenju ne gre kot bi si želeli. Ker ''Življenje brez ljubezni ni življenje''.
0 Comments
|
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|