Vsakič ko malo več berem – in poletni meseci so zagotovo tisti čas v letu, ko mi to uspeva – se spomnim svoje najstniške želje. Želje, ki je verjetno (vsaj tako se meni zdi) večkrat prišla na misel vsakemu, ki veliko bere in je preko knjig prepotoval mnogo dežel ter spoznal veliko ljudi, njihovih modrosti in zgodb. Želja napisati knjigo. Sliši se preprosto, a mislim, da se samo sliši tako. Ko se tega lotiš ali pa samo malo bolj resno pomisliš, da bi se tega lotil, ugotoviš, da stvar ni tako preprosta kot se zdi.
Tudi nek znan rek o tem, kaj naj bi naredili tekom življenje poleg ‘zasaditi drevo’ in ‘imeti otroke’ uvršča ‘napisati knjigo’. In ob tem se vedno spomnim srednješolske profesorice latinščine, ki nas je – malo za šalo, malo zares – ob učni uri o Sokratu, njegovem življenju in delu postavila pred dejstvo, da ta rek stoji na majavih tleh, saj mnogi veliki ljudje zgodovine niso za seboj pustili niti vrstice. Jezus in Sokrat sta dva, ki ju vsi poznamo, a nista napisala knjige. Potrebno ali ne, želja ostaja in se večkrat pojavlja znova in znova. Potem jo premlevaš, premišljuješ, kaj, o čem in čemu bi se sploh lotil tega. Kdo bi to sploh bral, če bi sploh kdo to prej izdal. Preveč vprašanj in razmišljanja? Mogoče. Verjetno ni univerzalnega recepta za realizacijo od želje prek ideje in pisanja do izdaje in knjige na polici. Začeti in vztrajati je verjetno dvoje, kar veliko pripomore. Poleg tega pa zaupati in verjeti v zgodbo in svoje sposobnosti. A najbolj pomembno je začeti. V sodobnem svetu tehnologije to pomeni odpreti nov dokument in ga napolniti z besedami, ki tvorijo smiselne stavke in povedi. Nadaljevati tudi, če se vse skupaj zdi nesmisel. Ko sem bila še v osnovni šoli, sem to mojo idejo resno vzela. Še vedno imam spravljen osnutek zgodbe, ki bi verjetno obsegala več sto strani. Zgodbe o dve mladostnikih – sem ju mogoče celo poimenovala? - in ljubezni, ki se plete med njima. Kako klišejsko se mi to sedaj sliši. A takrat sem verjela v to zgodbo, verjela, da bi nekoč iz nje nastala knjiga, taka prava, ki jo bodo tudi drugi brali. Še vedno se spomnim kakšna bi bila glava zgodba, čeprav tistega skrbno spravljenega osnutka na listu papirja že dolgo nisem držala v rokah. Bo ta zgodba kdaj postala resnična? Še sama kdaj pomislim na to, ampak mislim, da iz te moke ne bo kruha. Pa tudi iz vseh nadaljnjih idej o tem, kaj in o čem vse bi lahko pisala. No, mogoče pa. Nikoli ne reci nikoli, pravijo. Mogoče bo nekoč nekje izšla knjiga, ki bo moje delo. Pustimo se presenetiti.
0 Comments
Nisem neka ljubiteljica smučanja, a sem z veseljem spremljala (posebej odločilne) tekme Tine Maze. V spominu mi najbolj ostaja konec neke ure med angleščino v gimnaziji, ko smo profesorico prepričali, da smo nekaj minut posvetili direktnemu prenosu Tinini vožnje. Ta občutek, ko skupaj navijaš in se potem veseliš, je nepopisen. (Profesorica angleščine, če to berete, hvaležna sem vam za to izkušnjo.) Kako mora šele biti doživljati take uspehe in poleg tega nositi na sebi težko priprav, ki se jih marsikdo ne zaveda? To vedo le redki. Tina Maze je ena izmed njih. Knjiga Jaz. Tina. je odličen biografski roman, ki je daleč od suhoparnega naštevanja dosežkov in pustega opisovanja dogodkov v življenju te izjemne športnice. Je nek skupek Tininih osebnih zapisov (iz dnevnikov), ki jih je s povezovalnimi besedili odlično dopolnil novinar Vito Divac, ki mu je Tina zaupala. Dober vpogled v Tino, njeno smučarijo in življenje nam dajo tudi zapisi njenih bližnjih, ki jih beremo ob koncu. Zgodba je navdihujoča, a hkrati dober dokaz, da nobena pot ni postlana le z rožicami. In tudi če nismo aktivni v smučanju ali pa zagrizeni športniki, nam ogromno da. Ni težko ponosno povedati kdo smo, ko stoji eden izmed naših športnikov na stopničkah in se slišijo verzi himne. Potrebno se je podpirati med seboj tudi, ko zmanjka tista sekunda do stopničk ali ob odstopih. Pa ne mislim zgolj na podpiranje naših športnikov, ampak predvsem na neko splošno podporo med nami. Ko sem leta nazaj zvedela, da bo knjiga izšla, sem si jo želela prebrati. Še vedno ne znam zares pojasniti zakaj. Posebej, ker je knjiga po nekaj prebranih poglavjih več kot tri leta stala na polici. Knjigo sem prejela v darilo in takoj navdušeno začela z branjem. A me ni prepričana niti toliko, da bi vztrajala malo dlje. Po izkušnji branja sedaj, lahko zaključim le, da očitno takrat ni bil pravi čas. Dejstvo je, da sedaj prebrano dojemam drugače, ker sem drugačna. In mogoče je že tako prav, da ima tudi vsaka zgodba svoje mesto v življenju bralca. V duhu knjižnih vlogov, seznamov in drugačnih objav, ki jih lahko zasledimo na socialnih omrežjih (sploh če smo kdaj v iskalnik vtipkali besedo knjiga ali pa naslov kakšne), sem pred kratkim od prijateljice, s katero si deliva ljubezen do branja in večkrat tudi debatirava o prebranem, dobila vprašanje o številu knjig, ki jih v enem letu preberem.
Žal nisem mogla odgovoriti s točnim podatkom v obliki številke, saj nikoli nisem zares štela knjig, ki jih v letu preberem. Že od nekdaj skrbno beležim naslove vsega prebranega, a nikoli nisem pomislila na to, da bi zamejila leto in tako imela možnost prešteti prebrano. V duhu števil, ki sem jih zaznala pri drugih pa sem si za leto 2020 tudi sama postavila številčni cilj in konec leta bom lahko tako tudi sama povedala točno številko. Če koga to veseli in si bo s to informacijo kaj pomagal. Meni iskreno ne pove prav veliko. Beležim bolj za hec kot zares, bolj, da vidim, če se moj občutek sklada z dejanskim stanjem. Pred leti me je zelo šokirala informacija, da povprečen človek ne prebere niti ene knjige v celem letu. To je žalostno, se vam ne zdi. Sama potem sklepam, da povprečen bralec prebere tam nekje pod 20 knjig, vsak mesec eno, med poletnim oddihom pa mogoče še kakšno zraven. O tistih, katerih številke so večje od 52 (kar bi pomenilo eno knjigo na teden) ali število prebranih knjig merijo v stoticah, pa niti ne vem zares kaj naj si mislim. Kje najdejo toliko časa za branje? Nimajo drugih obveznosti? Pri angleško govorečih ‘bralcih’ sem zasledile trend poslušanja avdio-knjig, kot obliko branja. Sama poslušanja ne bi enačila z branje. Strinjam se, da vožnja ali likanje veliko hitreje mine, če poleg poslušamo roman ali kaj podobnega, a vseeno. Če pozorno spremljaš, spoznaš vsebino knjige, a na čisto drugačen način. O sposobnosti koncentrirano delati več opravil hkrati, pa so strokovnjaki dokazali, da vsako opravimo bistveno manj kvalitetno kot če jih opravljamo samostojno. O številu prebranega pa še en pomislek. Kako bi lahko primerjali 700 + strani dolg roman z otroško slikanico, ki jo preberemo nečakinji ali pa z med dve trdi platnici na nekaj desetih straneh zbranih malo več besed, ki jih označimo z izrazom poezija? Vse troje je knjiga. Pa tudi knjige samo s fotografijami obstajajo... Težko je potegniti mejo kaj je potem prebrana knjiga in kaj ni. Ker vsi vemo, da gre branje poezije (če potisnemo na stran bistvo razumevanja in poglobitve v vsebino skrito znotraj tistih nekaj izbranih verzov) veliko hitreje kot pa branje romana s kompleksno zgodbo polno različnih karakterjev in zapletov. Konec koncev pa smisel ni v končni številki prebranih knjig, ki jo boš lahko zapisal ob simpatični fotografiji ob koncu leta ali pa se kako drugače pohvalil na socialnih omrežjih. Pri branju, vsaj zame, ne gre za to koliko knjig prebereš, ampak je smiselnost v procesu branja, užitku v iskanju knjig, branju, pisanju o prebranem, komentiranju ter razmisleku o čemerkoli že, kamor te knjiga ponese. Zato ne obremenjujte se s številom knjig, ki jih boste prebrali, ampak poskusite najti v vsakem dnevu ali tednu čas, ko preberete vsaj poglavje ali kaj podobnega, ker ima branje mnogo pozitivnih učinkov na naše možgane in počutje. Zatorej, tudi če je to le knjiga na leto - važno, da je. Kot je rekel Pavček: “Če ne bomo brali, nas bo pobralo.” Michelle Obama, nekdanja prva dama Združenih držav Amerike in prva temnopolta na tem položaju, ženska katere ime je (verjetno) vsem znano. Ona je ena prvih ženk, ki jih gledam in poslušam s posebnim čarom, ponosom in zanimanjem. Ne spomnim se točno, kako je do tega prišlo, a prav ona je ena prvih , ki je pri meni dobila posebno pozornost in rada sem prisluhnila novicam povezanim z njo, posebej njenim govorom. Ko sem zvedela, da je izdala knjigo o svojem življenju, sem komaj čakala, da jo dobim in preberem. Bila sem tako navdušena, da niti nisem čakala na prevod knjige v slovenščino, ampak sem jo, kljub osebni oceni, da moja angleščina ni najboljša, prebrala kar v izvirniku. In mogoče me je prav zato še bolj navdušila. Od poglavja do poglavja sem sicer res morala v slovarju preveriti pomen besede ali dveh, ampak sicer je branje gladko steklo in zgodba me je povlekla vase. In glede na videne odlomke iz slovenskega prevoda z naslovom Moja zgodba, ki so polni slovničnih napak, pa bi vam celo bolj svetovala izvirnik, četudi vaše razumevanje angleščine ni brezhibno. Ne glede na vašo osebno občutljivost na slovnico branje izvirnika s točno tistimi besedami, ki si jih je izbral avtor, nosi drugačno težo in daje tisti bistven pomen, ki se kdaj s prevodom izgubi. In kaj je pri tej knjigi tako posebnega - a ni to še ena biografija, bi se lahko spraševali. A temu ni tako. Prvoosebna pripoved o življenju in dogodkih, vse od njenih prvih dni do dni v Beli hiši, se bere zelo osebno kot bi se Michelle sploščeno pogovarjala s prijateljico v udobju domače dnevne sobe. Piše odkrito in razkrije tudi tisto, kar bi verjetno večina zamolčala. Na papir razlije tudi svoje napake, dvome in skrbi. In tako se njena zgodba bere kot življenje resnične osebe (kar v resnici tudi je). Posebej zanimivo je brati o življenju nekoga takega kalibra izpod njegovih rok, z njegovimi besedami, ker vsak za svoja dejanja pozna resnične vzroke in lahko zase najbolje pove, kaj je v neki situaciji čutil. Res ob branju dobiš občutek pogovora s Michelle - žensko, ki z razkrivanjem čustev in pravo sebe, postaja tvoja prijateljica. Pokaže sebe kot žensko, mati, ženo in ne le kot prvo damo kot jo sicer poznam(o). Presenečena sem bila nad njeno iskrenostjo in pogumom, da sebe tako svetu ponudi na krožniku z vsemi ranami in pomisleki. Saj je verjetno vse skrbno premišljeno, stvari ostanejo zamolčane, a vseeno to ni knjiga samih nasmehov in veselih dogodivščin, ampak je zgodba o življenju ženske, ki je spremenila svet. Becoming je knjiga, ki bi jo posebej rada priporočila v branje vsem, ne glede na starost, všečnost (tuje) politične situacije, spola ali interesa v življenje drugih, saj je zgodba polna zelo uporabnih nasvetov in besed, ki dajo misliti in prinašajo pozitivne spremembe. Skupaj z nekom, ki je prišel na pomemben položaj pa tudi sicer rasel k boljšemu sebi, je "postajali" boljši lažje. Mojca Širok, vam je to ime znano? Ona je dolgoletna novinarska dopisnica iz Italije in Vatikana, ki sem jo imela pred leti možnost tudi osebno poslušati. Že takrat so me njene besede navdihovala in se z veseljem spominjam najinega srečanja. In ko sem lani videla, da je napisala knjigo, ki je bila povrh vsega še nagrajena z Modro ptico, sem Pogodbo takoj uvrstila na svoj bralni seznam. Ko sem Pogodbo končno začela brati, je skoraj nisem mogla spustiti in tok. Gre za kriminalni roman, ki se dogaja v Italiji. Državi polni kriminala, ki jo v veliki meri podtalno obvladuje mafija. Državi, kjer so antimafijske policijske enote stalno na preži na novimi iskanji mafijcev. In državi, ki jo pisateljica zelo dobro pozna, kar se očitno vidi tudi v romanu, saj se ob odlično izbranih besedah brez težav preslikamo v samo središče dogajanja. Zgodil se je umor odvetnika. Seveda so policijske enote takoj na delu. In z njimi tudi novinarji. Še en svet, ki je avtorici še toliko bolj znan. Svet iskanja sočnih novic za bralce časopisov, svet policijskega iskanja resnice ter svet brez prave ločnice med državo in mafijo so trije glavni svetovi, ki se v Pogodbi prepletajo. Najprej najdejo eno truplo, nato še eno in še eno… in mogoče to ni zadnje. Preiskave tečejo. Spoznavamo like, njihove odnose, povezave, spletke. Dejstva so nam tako spretno razkrita, da se zdi, da tudi mi sodelujemo. Z vsako novo informacijo vemo ravno toliko, da nam pojavi milijon novih vprašanj, ki ne dajo miru. Kdo je kriv? Kako so vsi povezani? Kaj sledi? Kdo je tu dober in kdo je slab? Komu naj zaupam, sledim? … Vse je povezano… Je tako tudi zares? Čigave so napake in kdo bo na koncu plačal zanje? In potem, ko knjigo zapreš, se začneš spraševati se, ali je to realno stanje v Italiji(in verjetno ne le tam). So resnični dogodki navdih za ta roman? Je res tako hudo? Vse se zdi tako pristno, da so taki dvomi upravičeni. Po drugi strani pa sama nočem verjeti, da je res tako… Mojca Širok je v enem od intervjujev dejala, da je zgodovinsko dogajanje romana popolnoma resnično, liki pa izmišljeni. Svet ni pravljična dežela, ampak vseeno je tako zelo slabo in prežeto s hudobijo?! Več kot 300 strani romana obsega dogajanje treh dni. Če je v vas vsaj malo detektiva ali pa ste bralec, ki želi dobiti odgovore, boste knjigo težko odložili. In ko bo poglavij zmanjkalo, si boste želeli še. In tudi sama komaj čakam na nadaljevanje ali pa na nov roman izpod peresa odlične novinarke in očitno še boljše pisateljice Mojce Širok. Spet je konec novembra in kot že nekaj let zapovrstjo sem z veseljem obiskala 34. Slovenski knjižni sejem. Organizatorji pravijo, da je knjižni sejem najpomembnejša prireditev posvečena knjigi in branju na naših tleh in res so to dnevi, ko je Cankarjev dom pol knjig. Knjižni sejem me vsako leto preseneti na več načinov. Vsakič znova sem presenečena nad številom obiskovalcev, saj je skoraj okoli vsake mize s knjigami gneča in je potrebno za plačilo vedno počakati. Vidi se tako mlade nadebudne bralce, ki izbirajo svoje prve knjige, starejše in starše, ki vijugajo med otroško literaturo in tisto zase kot tudi vse bralce drugih starosti. Na knjižnem sejmu se med milijoni knjig zagotovo za vsakega najde nekaj. Ste vedeli, da v Sloveniji letno izide več kot 5000 naslovov knjig? Že ta številka je ogromna in težko si je predstavljati toliko knjig, a na knjižnem sejmu jih je še mnogo več. In zakaj iti na knjižni sejem, če lahko knjige kupimo v knjigarnah? Prvi razlog je to, da na knjižnem sejmu ponujajo knjige po znižanih cenah, tako sem na primer tokrat kupila knjigo celo za 85% ceneje. Vendar niso vse knjige tako zelo znižane, vseeno gre za knjige in knjige so privilegij. Eden od razlogov je zagotovo tudi to, da so tu prisotne knjige skoraj vseh založb in lahko lepo na enem mestu pod eno streho raziščeš celotno ponudbo. Zanimivo je tudi, da se na sejmu lahko najdejo tudi knjige, ki jih je sicer nemogoče kupiti, tako sem letos kupila pedagoški priročnik, ki je pri študiju pogosta literatura in ga nikjer drugje niso imeli, niti na spletu ne. Knjižni sejem pa ni le priložnost za nakup knjig ampak je tudi priložnost, da srečaš kakšen znan obraz ali prisluhneš zanimivemu predavanju. Tako sem sama letos nekaj minut stala ob igralki in pesnici Saši Pavček, se pogovarjala s pisateljico Nina Oiseau Novak (zapis o njeni knjigi si lahko preberete tu), videla varuhinjo človekovih pravic Vlasto Nussdorfer in številne pisatelje ter poslušala del predavanja etnologa Janeza Bogataja o ohranjanju slovenske kulturne dediščine. Srečati nekoga katerega delo ti je všeč je prijeten občutek pa četudi je konec koncev le človek. In zato si z veseljem, ne glede na obilici dela in obveznosti ter omejena denarna sredstva za nakup knjig, vedno najdem čas in se udeležim knjižnega sejma. Verjamem, da bo tako tudi prihodnje leto. Že nekaj let nazaj sem slišala citat našega pesnika Toneta Pavčka: "Če ne bomo brali, nas bo pobralo." In zdi se mi, da je v tem zagotovo veliko resnice. Knjige, njihovo branje bogati naš besedni zaklad, prispeva k naši domišljiji in je dobro sredstvo za sprostitev. Vse se začne s pravljicami, ki nam jih berejo, ko smo še majhni. Ko se naučimo brati sami, odkrijemo drugače knjige, iščemo zgodbe, ki so nam všeč in junake, s katerimi odraščamo. Do konca osnovne šole verjetno povprečen bralec prebere največ knjig. V srednji šoli se potrudiš z branjem obveznih klasik, ki ti verjetno malo uničijo veselje do branja, ki je mogoče zdržalo prek najstniških let. Ko postaneš študent, veliko navad doživi spremembe, a prav zato lahko branje postane bolj redno in zabavno. Kaj so dogaja naprej ne vem, to me še čaka. A pri meni se je ljubezen do knjig ohranila in z veseljem se zatopim med črke. Proti koncu osnovne šole sem res ogromno brala, po več knjig na teden. Moja mama rada pove, da je morala vedno počakati, da preberem "samo še do konca poglavja" preden sem ji priskočila na pomoč. A tudi to obdobje je minilo, zamenjale so ga veliko večje količine učenja in drugi hobiji. Na neki točki skoraj nisem več brala. Pa ne le zato, ker si nisem vzela časa za branje, ampak tudi ker nisem vedela, kaj brati, nisem našla pravih zgodb zase. In to ne-branje se mi je poznalo, nekaj mi je manjkalo. V zadnjem obdobju se mi pa zdi, da sem se spet nekako našla med knjigami. Spet več berem in to mi je v veliko veselje. In kje najdem čas glede na vse študijske obveznosti? Odgovor se meni ponuja kar na dlani, lahko bi rekli, da berem tam, kjer drugi običajno strmijo v svoje pametne naprave; v čakalnicah, na vlaku, pred spanjem... priložnosti je več kot preveč, samo najti moraš literaturo, ki te (pri)vabi. In to ni najlažje. Med milijoni vseh knjig je res težko najti tistih nekaj, ki bodo prave zate. Vsakemu bralcu je pomembno kaj drugega. Sama iščem paket dobre zgodbe, nepričakovanih dogodkov, dobrega sloga in še nečesa, tistega, kar knjiga pač ima ali nima in čemur ne morem pripisati imena. Običajno nove knjižne predloge iščem na raznih spletnih straneh, zaidem v kakšno knjigarno ali pa se odpravim v knjižnico in tam "po starem" iščem knjige zame. Najbolj pa so mi všeč priporočila drugih, ki se običajno začnejo: "Klara, to pa moraš prebrati", te knjigo so običajno res dobre. Ko se v knjižnici ali knjigarni znajdem pred kupi knjig, mi prvo padejo v oči knjige s posebnimi, drugačnimi naslovnicami ali naslovi. Na to ali bo pristala na moji bralni listi pa vpliva še kratek opis zadaj, pa prvi (od)stavek, ki ga običajno preberem, če knjiga le ni zavita. Tako se seznam knjig kar daljša, a vseeno obstaja tudi trenutek, ko kljub seznamu brez konca nimam kaj brati. Pa tudi ko začnem z branjem, ni nujno da bom z njim zaključila na koncu knjige. Za kakšno knjigo že po parih odstavkih vem, da bo dobra. Za tiste pa, ki na začetku ne obetajo najbolj, imam t.i. pravilo stotih strani, če me po prebranih stotih straneh (ali četrtine knjige, če gre za krajša dela) knjiga še vedno ne prepriča, povleče vase, jo odložim. Kakšno odložim še prej, a če o njeni primernosti zame dvomim, ji dam priložnost. Tako sem začela z branjem kar nekaj knjig, ki so v javnosti veljale za popularne, za katere sem bila prepričana, da mi bodo všeč, pa sem bila potem razočarana nad njimi in jih hitro odložila. A pri iskanju pravih zgodb zase se je vredno potruditi, to je kot strma pot do vrha gore, ki te nagradi z mogočnim, dih jemajočim razgledom (če malo pretiravam :)) Branje bogati naše življenje in zato ga svetujem prav vsem, tudi tistim, ki jim to ni nikoli sedlo. Poskusite najti knjige zase, glede na poplavo avtorjev, slogov, zvrsti, zagotovo obstaja knjiga za vsakogar, kdaj je le potrebno iti izven svojih običajnih poti in poskusiti kaj novega. Vzemite knjigo in se z njo odpravite v park, v naravo, na sonce in obogatite svoj oddih z nekaj dobrimi besedami. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|