Sobe gospe Bernarde izpod peresa slovenske pisateljice Cvetke Bevc ni ena tistih knjig, ki bi jih videli med bralnimi predlogi pri t.i. bookstagramerjih ali na knjižnih blogih, vsaj sama je nisem nikjer zasledila. Je ena izmed mnogih knjig, o katerih se nikjer ne govori. Sama sem jo našla popolnoma naključno in včasih so take knjige res dobre in nas presenetijo. Knjigo sem našla v tistem vmesnem času med obema obdobjema strožjih ukrepov, ko je bila moja domača knjižnica odprta tudi za iskanje knjig med policami. Nekaj v njenem naslovu me očitno takrat pritegnilo, da sem knjigo vzela v roke. V običajnih razmerah bi jo na polico vrnila, a ker zaradi ukrepov sem si jo izposodila. Ukrepi v naši knjižnici so namreč predvidevali, da knjigo, ki si se je dotaknil in je ne želiš vzeti domov, odložiš v rdeči zabojnik, ki gre za nekaj dni v karanteno. Meni je bilo seveda škoda tega, da bi knjiga ne bila na voljo nekomu drugemu in zato sem jo vzela domov. Potem je stala na mojem kupu izposojenih knjig nekaj mesecev. Nekajkrat sem jo vmes vzela v roke in začela z branjem, a me ni zares pritegnila in sem jo odložila. Prišel pa je čas, ko sem se odločila, da bom vztrajala vsaj nekaj strani, da ji dam priložnost in res vidim ali je vredna branja ali ne. Knjiga je bila namreč leta 2008 uvrščena na seznam akcije Primorci beremo in sklepam, da v okviru te izbirajo kvalitetno čtivo. Ko sem Sobi gospe Bernarde dala malo več priložnosti, sem jo prebrala do konca. V knjigi spremljamo tri pripovedovalke, tri ženske, tri generacije. Babica Bernarda je upokojena učiteljica, ki jo v njenem stanovanju v Ljubljani nepričakovano obišče vnukinja Sara iz Amerike. Skozi zapise v dnevniku pa zgodbo dopolnjuje Bernardina hči in Sarina mati Evelina. Te tri ženske istega rodu in njihove zgodbe, ki jih spoznavamo imajo veliko podobnosti in prav toliko razlik. In čeprav se me letos kar nekako drži ta trend knjig, kjer se prepletajo tri zgodbe/ pripovedovalci (Kita & Zgodovina čebel), bi Sobo gospe Bernarde označila kot netipično, drugačno knjigo. Spremljamo nekakšen preporod gospe Bernarde, ki se je začel, ko je v njeno življenje stopila vnukinj; odraščanje Sare, ki pride v svet, ki ga je poznala samo preko opisov svoje mame Eveline in spoznava, da mogoče vse ni tako kot ji je bilo opisano in iskrene zapise iz Evelininega dnevnika, ki kažejo njeno razpetost glede domačih razmer in ljubeznijo do umetnosti. Knjigo sem prebrala do konca, se ne morem zares odločiti ali mi je bila všeč ali ne. Na nek način me je povleklo v branje, a sem vseskozi rahlo odbijalo in medlo. Mene osebno pušča v zelo mešanih občutkih. A sem se jo vseeno odločila predlagati v branje vam. Mogoče bo vas prepričala in mi boste lahko sporočilo zakaj. Prepričana pa sem, da ne boste imeli težav s tem, da bi nanjo čakali v dolgi vrsti rezervacij, ki so stalnica za druge knjižne predloge, ki jih videvamo na spletu. In to se mi zdi velika prednost.
0 Comments
Zadnje čase me očitno pritegnejo romani, kjer se prepletajo zgodbe več ljudi iz različnih okolij. Poleg romana Kita (ki se že nahaja med Predlogi za branje) vam bi predlagala tudi roman Zgodovina čebel. Nimam v spominu, da bi pred letošnjim letom prebrala ali sploh naletela na kakšno knjigo, kjer bi se tako prepletale tri zgodbe. Bom pa zelo vesela, če mi boste posredovali naslov kakšne take knjige, da lahko ta trend leta nadaljujem. A POZOR! Naj vas naslov Zgodovina čebel ne zavede - ne gre za nikakršno enciklopedijo ali zgodovinsko knjigo, ampak za prisrčen roman, ki pa med prepletom treh zgodb prinaša tudi nekaj podatkov o zgodovini in razvoju čebelarstva (za katere sklepam, da so resnični). Preko zgodb Williama, Georgea in Tao spoznavamo globino medčloveških odnosov ter pomen odnosa do narave in živali. Vsaka od treh zgodb nas ponese na drugi konec sveta in v drugo časovno sfero. V preteklost, natančneje v leto 1852 nas popelje Anglež William, ki je raziskovalec in prodajalec, ki s pomočjo čebel po bolezni spet najde svojo strast. Leta 2007 spremljamo Georgea iz Združenih držav Amerike, čebelarja, ki se oklepa starodavnih načinov te dejavnosti in srčno upa, da jo bo nekoč prenesel sinu. V prihodnosti, v letu 2098 pa spremljamo Tao, ki na Kitajskem zaradi izginotja čebel umetno oprašuje sadna drevesa in se poda raziskovati vzrok sinove tragične nezgode. Predvsem se me je dotaknila zgodba iz prihodnosti, v kateri spremljamo ženski lik. Skozi besede je čutiti njeno globoko žalost ob izgubi sina in materinska vnema jo žene v raziskovanju kje je in kaj se mu je sploh zgodilo. A bolj kot to me je šokiral svet brez čebel. Pred leti je bilo veliko govora o tem, da bo kmalu po izumrtju čebel izumrlo tudi človeštvo, a se sama nisem zares zavedala, kaj zares izumrtje čebel potegne s seboj. Zavedam se, da ne gre za napoved prihodnosti in mogoče ne bo tako, ampak sem ob tem še bolj poglobila zavedanje o pomenu skrbi za naravo in vse kar je del nje. Občudujem avtorje, ki zmorejo preko spretnega povezovanja treh precej različnih zgodb ustvariti smiselno celoto in bralca očarati. Norveška pisateljica Maja Lunde me je z Zgodovino čebel, ki je njen prvenec, navdušila. Vzemite tudi vi v roke to knjigo in dovolite, da vas pusti brez besed. Roman Dom za Penny avtorice Jamie Brenner mi je padel v oči sredi polne mize različnih knjig v eni od ljubljanskih knjigarn. Takrat sem kolebala o nakupu, a sem se nazadnje, zaradi pretekle slabe izkušnje, ko sem kupila knjigo, ki mi res ni bila všeč, le odločila, da gre mogoče z mano kdaj drugič, če sploh. (Mimogrede, mislim, da je to, da se nakup ohladi dobra strategija posebej, ko pride do kupovanja z omejenim budgetom.) Knjiga s svojo igrivo naslovnico in prepričljivim zapisom na zadnji platnici mi naslednje dni ni in ni šla iz glave. Zato sem jo uvrstila na svoj bralni seznam in jo rezervirala v bližnji knjižnici. Dom za Penny sem brala meseca oktobra in prav se mi zdi, da vas opozorim, da to ni najbolj primeren mesec za to delo, saj gre za 'sijajno počitniško branje' kot pravi Booklist. Skozi poglavja se namreč preselimo v letovišče Sag Harbor in njegov znameniti hotel, kjer se poleti tre počitnikarjev. Tako bi bilo branje te knjige res idealno v senci, ob zvokih šumenja morja in lizanju sladoleda. A tudi branje v jesenskem času doda svoj čar, posebej če te ob tem grejejo nepričakovani topli sončni žarki. V že omenjenem Ameriškem hotelu je veliko časa preživel tudi Henry Wyatt, slavni slikar in vsestranski umetnik, ki nepričakovano umre prav v baru hotela. Še bolj kot njegova smrt pa je neverjetna novica, da je svojo hišo, ki jo je sam oblikoval in velja za pravi biser, zapustil štirinajstletni hčerki hotelske receptorke Penny, s katero se je veliko družil in jo tudi učil risati. Penny živi s svojo mamo Emmo na obrobju mesta in njuna finančna situacija ni ravno rožnata, zato ju vsebina oporoke še bolj šokira. Vse se zdi kot v pravljici. Življenje pa ni pravljica, Dom za Penny pa ni fantazijski roman. Za zaplet in dramo poskrbi slikarjeva dolgoletna agentka in prijateljica Bea, ki je prepričana, da gre za neko goljufijo. Hiša naj bi Henry zapustil njej, da bi tam odprla njegov muzej. Skozi različne zaplete spoznavamo Penny in njeno mamo Emmo pa Beo in njenega asistenta Kyla ter mogoče še bolj intimno pogojnega umetnika. Bea ne razume oporoke in dvomi v njeno pristnost. Bodo Emma, Penny in Bea našle skupni jezik ali bo na koncu razsodilo sodišče? Kot vsako počitniško branje pa ne vsebuje le dram, ampak tudi ljubezenske poglede in posebnost določenih likov ter seveda zanimive povezave iz preteklosti. Mene je Dom za Penny prepričal, kljub temu, da sem ga prebirala jeseni. Če potrebujete v teh negotovih mesecih tega leta malo poletnega oddiha, toplo priporočam, da se odpravite raziskati, kaj se zgodi z domom za Penny. Prikriti plameni je roman ameriške avtorice Celeste Ng, ki v svojem naslovu zelo lepo nakaže svojo sporočilno vrednost. Družinska hiša premožnih Richardsonovih je v plamenih, to zvemo takoj na začetku. Potem pa sem pred nami razkriva življenje te družine, ki je na zunaj idealna predstava zglednega urejenega družinskega življenja, kjer je vse 'tako kot mora biti'. A kaj se skriva med temi plameni? Kaj razkrivajo plameni, ki bodo te prijetne kulise spremenili v prah. Skozi zgodbo, ki nas popelje v mesece pred požigom, spoznamo dva različna svetova, ki se vedno bolj in bolj prepletata. Na eni strani člani družine Richardson, na drugi pa njihova podnajemnica Mia in njena hči Pearl. Kako malo je potrebo, da se ta dva svetova začneta mešani, da si posamezni člani želijo biti del druge strani in v določeni meri to tudi postanejo. Kako vse to mešanje urejenega in neurejenega, polnega pravil in skoraj brez njih ter strogih okvirjev in svobodnega diha vpliva na najmlajšo hči Izzy Richardson, da vzame v roke vžigalico in potegne po škatlici. Prebrano nas lahko spodbudi tudi k razmisleku o pomeni oziroma moči materinske ljubezni, družinskih odnosih, posvojitvah, splavu, prijateljstvu in še mnogih drugih temah. Tako je branje Prikritih plamenov odlična podlaga za pogovor o teh tematikah. Lahko se strinjam s pomislekom, ki sem ga zaznala med zapisi o tej knjigi, da je vsebina na določenih pogledih stereotipna in favorizira določeno stran, a mogoče je ravno to lahko temelj naših razmišljanj. Prikriti plameni se začnejo in tudi zaključijo s požigom. Po prebrani knjigi sicer nisem imela tega občutka, ampak sedaj ne morem mimo dejstva, da mogoče knjiga tako kliče po nadaljevanju. Mene zagotovo zanima, kaj se bo godilo družini Richardson, Mii in Pearl ter ostalim vpletenim. So pa po knjigi posneli tudi serijo in upam, da kmalu najdem čas za ogled. Če moja predvidevanja držijo, potem večina bralcev Drobcev sreče dobro pozna in ima svoje izkušnje s prevozi.org. Gre za spletno platformo preko katere uporabniki bodisi ponudijo svoj prevoz, če imajo v avtomobilu kakšen prost sedež ali pa izmed ponujenih izberejo nekoga, ki pelje na ustrezno lokacijo ob njim primerni uri. V avtu se tako voziš z neznancem in vsakdo, ki se je kdaj peljal do svojega cilja s to obliko prevoza ima kakšno zanimivo prigodo, dobro zgodbo ali deljenja vredno izkušnjo. Knjiga Ana Svetel Dobra družba je zbirka zgodb s prevozov. Sicer smo na začetku opozorjeni, da so vse zgodbe izmišljene, a bi večina njih lahko bila resnična. V vsaki zgodbi se najde nekaj ali pa mnogo resnice, saj te spominjajo na lastne izkušnje ali pa zgodbe drugih s prevozov, ki krožijo med uporabniki. In med branjem imaš lahko občutek, da si na pijači in ti zgodbo pripoveduje prijatelj, ki jo sam doživel. Gre za lahkotno branje, a nikakor s tem ne mislim na knjige brez vsebine ali zgodbe z enostavnimi zaključki, ljubezenskimi trikotniki, poletnimi romancami ali podobnim s čimer se večkrat enači lahko branje. Te zgodbe presenetijo. Različni načini pisanja, dialogi, objave na spletnih omrežjih, opisno besedilo... dajejo občutek, kot da res poslušamo izkušnje različnih oseb, ki so kdaj uporabile prevozi.org. Dobra družba je idealen sopotnik na poti ne glede na izbrano obliko prevoza. Kratke zgodbe, ki se hitro berejo in velikokrat nasmejijo so dobra družba na vlaku ali avtobusu, ali pa tudi ko se peljete s prevozi in se vam ne ljubi vzpostavljati stika z voznikom ali ostalimi sopotniki. Primerna je tudi za na plažo ali smučanje, za med odmori ali pred spanjem. Dobra družba vedno in povsod. Priporočam. Ste kdaj razmišljali, kaj bi storili, če bi zadeli na loteriji? Pa ne evro ali dva ampak glavni dobitek, recimo 81 milijonov. Kam bi vložili ves ta denar? Kaj pa če si zamislite, da vsi mislijo, da ste dobili glavni dobitek, v resnici pa niti listka niste vplačali? Le kaj bi se iz tega razvilo? In ravno to se zgodi Feliksu Golobu in v knjigi Toma Podstenška Kar se začne z nasmehom spremljamo njegovo življenje od te lažne novice dalje. Feliks je čisto navaden človek, dela na recepciji ne ravno uspešnega hotela, ima hčerko in ženo, skupaj živijo neko bolj ali manj običajno življenje. Potem pa pride v javnost novica, da je zadel glavni dobitek in kmalu se mu življenje obrne na glavo. Niti uganili ne bi kaj vse ga čaka. V začetku sem se med branjem velikokrat iskreno nasmejala, kar se pri meni med branjem običajno ne dogaja in zato sem bila izjemno zadovoljna, da sem med pregledovanjem novosti na eni od spletnih knjigarn naletela na to knjigo. Začetni smeh in humornost pa se z zapleti, ki doletijo Feliksa in njegovo življenje vse manjša in mene je med branjem začelo prav skrbeti kaj bo. Del knjige sem prebrala v velikem upanju(, ki je postajalo vedno manjše), da se bo za Feliksa in njegovo družino na koncu vse dobro izšlo. V današnjem času, ko je termin “fake news” vse pogosteje slišan, se mi zdi Vse kar se začne z nasmehom odlično delo. Branje ni vsiljivo, zgodba je drugačna in pritegne. A kljub neki lahkotnosti, ki jo prinaša, lahko prebrano vidimo kot opomin in vprašanje nam vsem. Komu sploh zaupamo? Bolj verjamemo temu, kar preberemo ali slišimo preko zaslona ali znancu/sosedu/prijatelju, ki je nekaj res doživel in nam to pove na štiri oči? Kdaj premislimo smiselnost in resničnost in/ali dodatno preverimo pri različnih virih informacije, ki jih prebiramo na različnih omrežjih ali pa nam jih kako drugače posredujejo novinarji? Upam si trditi, da bi bilo to velikokrat več kot nujno potrebno. Uporabljajmo zdrav razum. Tudi ali pa še posebej med branjem in poslušanjem novic. Zadnje čase imam vse pogosteje lase spletene v kito. Kite so mi bile od zmeraj všeč, so praktične in urejeno izgledajo. Večkrat kite pletem drugih, pred kratkim pa sem se izurila v pletenju kit sama sebi in od takrat velikokrat lase namesto v čop spnem v kito. Verjetno me je ravno zato knjiga Kita avtorice Laetitie Colombani pritegnila že s svojim naslovom. Za branje pa sem se zagotovo odločila tudi zaradi čudovite naslovnice, ki se je še vedno ne morem nagledati. Pravijo, da se knjig ne sme soditi po naslovnici, a je v tem primeru zgodba zadostila visoko postavljenemu kriteriju, ki je nastal kot mešanica naslovnice in kratkega opisa zadaj. Kot je kita običajno spletena iz treh šopov las, spremljamo v knjigi zgodbe treh ženske in precej različnih okolij. Sarah je uspešna kanadska odvetnica, ki strogo ločuje svoje zasebno življenje, materinstvo od poslovnega sveta. Na eni od obravnav se zruši na tla in temu sledi obisk zdravnika ter soočenje z boleznijo, katere simptome je Sarah dolgo potiskala v ozadje. Bo zmogla skriti diagnozo in naporno zdravljenje ter še vedno ostati spoštovanja vredna odvetnica v ugledni odvetniški pisarni, katere direktorica bo morebiti postala? Guilia prihaja iz Sicilije in njeno življenje in družinska tradicija se vrti okoli las. Njen oče ima namreč delavnico, kjer izdelujejo lasulje in druge lasne dodatke iz pravih sicilijanskih las. Nekega dne pa njen oče zaradi hude nesreče ostane v bolnišnici in Guilia prevzame vodenje delavnice. Kmalu odkrije zaklenjen predal poln papirjev, ki jasno nakazujejo, da je podjetje na robu propada. Je poroka s premožnim fantom, ki se za Guilio zanima že zelo dolgo, a so čustva le enostranska, edina možnost, da Guilia ohrani delavnico? Smita živi težko življenje in njena največja želja je, da bi imela njena hčerka lepše, človeka vredno življenje. Je pripadnica najnižjega sloja indijskega kastnega sistema, kaste nedotakljivih, kjer so ženke zadolžene za pobiranje iztrebkov pripadnikov višjih kast. Revnega vsakdana v smradu in nelagodnega življenje, brez napredka, pravih pravic in možnosti ne privošči nikomur, najbolj pa si želi rešiti take prihodnosti svojo hčerko. Mukoma zbere denar in jo pošlje v šolo, da se bo naučila brati in pisati, da bo imela lepše življenje kot generacije njenih prednic. Bo to prineslo tudi v Smitino življenje izboljšave ali po dogajanje prvi šolski dan njene hčerke le kaplja čez rob, ki bo tudi Smito spodbudila k spremembah, uporu in kvalitetnejšemu življenju? In kako so Sarah, Giulia in Smita medsebojno povezane? Kako so lahko tri ženske s tako različnim življenjem, ki živijo na različnih celinah povezane? Kako se njihove zgodbe prepletajo v skupno kito? Skozi zgodbe, ki jih prepletajo spremembe in življenjski izzivi se jasno kaže ženska energija in moč, ki je v nas, da se spopademo s preizkušnjami in ovirami, ki so nam nastavljene na pot. Moč, ki žensko dvigne visoko in ji omogoča, da se postavi zase, za svoje življenje, čustva in želje. Realističen slog omogoča, da dihamo z glavnimi junakinjami, se borimo z njimi in jih šepetamo v uho, da zmorejo. Na koncu zmagata upanje in vera v življenje. Ste že naleteli na knjižni lik, v katerem se v veliki meri najdete in bi v veliki večini rade volje zamenjali življenje z njim? Zame je ta lik Polly, lastnica Male obalne pekarne, ki jo spoznamo v knjigi Mala obalna pekarna pisateljice Jenny Colgan in njenih dveh nadaljevanjih; Poletje v Mali obalni pekarni in Božič v Mali obalni pekarni (ki sem ga prebrala v angleškem originalu Christmas in Little Beach Street Bakery, ker slovenski prevod še ne obstaja). Na prvi pogled je mogoče tole zbirko zgodb o Polly označiti za čisto lahkoten šund, poletno branje. In na nek način to tudi je. Branje je sproščeno in čisto primerno za na plažo - posebej drugi del, ki se dogaja poleti, kot že nas naslov pove. Sama pa teh zgodb ne bi označila samo kot lahkoten šund, saj ima zgodba malo več vsebine in globine. Polly zapusti vrvež mesta po neposrečeni romantični zvezi in neuspešnem poslovnem življenju. Svoj mir in priložnost za nov, svež začetek najde v malem obmorskem mestu, kjer veliko časa nameni peki kruha. Nekoč je bila zanjo peka kruha le hobij, a tu postane nekaj več. Polly ne peče le klasičnega kruha, ampak ustvarja mnogovrstne slastne dobrote iz kvašenega testa. V sebi odkrije novo ljubezen, strast in ustvarjalnost. Kaj kmalu se o njenih krušnih dobrotah govori po celem mestecu in tako nastane Mala obalna pekarna, o kateri beremo še naslednja dva dela. Vsi, ki me osebno poznate, veste, da je (bila) pekarna (no, v resnici bolj slaščičarna - ampak saj gre to nekako z roko v roki) nekje v mojih sanjah, mislih, planih za morebitno prihodnost. Zato verjetno ni nobeno presenečenje, da sem se v Pollly našla in mi je hitro prirasla k srcu. Malo obalno pekarno (in njena nadaljevanja) pa vam priporočam v branje četudi kuhinja za vas ni kraj veselja in ustvarjanja. Zgodba o Polly namreč ni samo zgodbo o pekarni in peki kruha, je več kot to. Kot se za lahkotno poletno branje vsebuje tudi romance in druge življenjske pripetije, ki jo, vsaj po mojem mnenju, naredijo zanimivo za vse. Za vse ljubitelje peke pa naj dodam samo še, da so na koncu vsake knjige tudi recepti, ki jim gre dati priložnosti. Nisem neka ljubiteljica smučanja, a sem z veseljem spremljala (posebej odločilne) tekme Tine Maze. V spominu mi najbolj ostaja konec neke ure med angleščino v gimnaziji, ko smo profesorico prepričali, da smo nekaj minut posvetili direktnemu prenosu Tinini vožnje. Ta občutek, ko skupaj navijaš in se potem veseliš, je nepopisen. (Profesorica angleščine, če to berete, hvaležna sem vam za to izkušnjo.) Kako mora šele biti doživljati take uspehe in poleg tega nositi na sebi težko priprav, ki se jih marsikdo ne zaveda? To vedo le redki. Tina Maze je ena izmed njih. Knjiga Jaz. Tina. je odličen biografski roman, ki je daleč od suhoparnega naštevanja dosežkov in pustega opisovanja dogodkov v življenju te izjemne športnice. Je nek skupek Tininih osebnih zapisov (iz dnevnikov), ki jih je s povezovalnimi besedili odlično dopolnil novinar Vito Divac, ki mu je Tina zaupala. Dober vpogled v Tino, njeno smučarijo in življenje nam dajo tudi zapisi njenih bližnjih, ki jih beremo ob koncu. Zgodba je navdihujoča, a hkrati dober dokaz, da nobena pot ni postlana le z rožicami. In tudi če nismo aktivni v smučanju ali pa zagrizeni športniki, nam ogromno da. Ni težko ponosno povedati kdo smo, ko stoji eden izmed naših športnikov na stopničkah in se slišijo verzi himne. Potrebno se je podpirati med seboj tudi, ko zmanjka tista sekunda do stopničk ali ob odstopih. Pa ne mislim zgolj na podpiranje naših športnikov, ampak predvsem na neko splošno podporo med nami. Ko sem leta nazaj zvedela, da bo knjiga izšla, sem si jo želela prebrati. Še vedno ne znam zares pojasniti zakaj. Posebej, ker je knjiga po nekaj prebranih poglavjih več kot tri leta stala na polici. Knjigo sem prejela v darilo in takoj navdušeno začela z branjem. A me ni prepričana niti toliko, da bi vztrajala malo dlje. Po izkušnji branja sedaj, lahko zaključim le, da očitno takrat ni bil pravi čas. Dejstvo je, da sedaj prebrano dojemam drugače, ker sem drugačna. In mogoče je že tako prav, da ima tudi vsaka zgodba svoje mesto v življenju bralca. Olga je mati in žena. A nekega aprilskega dne se to spremeni. Mož jo zapusti in to jo pahne v neizmerno žalost, trpljenje in tegobe prihodnjih dni. Olga se praktično sesuje v nič. Tako bi lahko na kratko opisala roman Elene Ferrante Dnevi zavrženosti, ki je imel name presenetljiv vpliv in pustil med branjem nepričakovana čustva. To je bila zame prva knjiga, ki sem jo prebrala v elektronski verziji. In glede na “koronsko” situacijo, v kateri smo (ki sem ji sama pridružila še odločitev o ne-kupovanju prek spleta zaradi nepotrebnega obremenjevanja pošte), je bila to odlična alternativa in priložnost za nekaj novega. Pogrešala sem obračanje strani, a bila po drugi strani navdušena nad možnostjo povečave. So prednosti in pomanjkljivosti, o tem ni dvoma. O zgodbi pa lahko rečem samo: take zgodbe pa še ne. Večji del knjige sem upala, da bom prebrala stavek: "In vsa prepotena se je zbudila iz grozne more." ali kaj podobnega, kar bi nakazovalo, da je bilo prej prebrano neresnično. A do tega ni prišlo. Zakaj sem kljub težki vsebini vseeno nadaljeval z branjem? Tudi sama sem se to na trenutke spraševala, posebej po nekaj do kraja temačnih odlomkih, ko sem prav čutila trpljenje lika v sebi. Mogoče zaradi upanja, ki ostaja, upanja, da bo tudi za Olgo posijalo sonce in se bodo koščki življenja postavili na pravi mesto. Zgodbo odlikuje neposreden slog in izjemno slikovito prikazana čustva. Če si lahko izposodim besede Ane Ugrinović iz spremne besede o slogu pisanja pisateljice Elene Ferrante, ki se mi zdijo odličen opis: "Sijajnost teh romanov je v občutku, da je vsak odstavek, ne glede na vsebino, usoden". Avtorica pa nosi tudi dih skrivnostnega, kar pred branjem nisem vedela, a se mi zdi zanimivo. Njena identiteta je skrita, vemo zelo malo o njej. Ob tem se sprašujem ali je sploh pomembno vedeti, kaj o avtorju knjiženega dela. Je to razlog, da iščemo podobnosti med resničnim življenjem pisatelja in liki v njegovih zgodbah? Meni se zdi tale avtoričina odločitev za odsotnost, kot sama temu pravi, saj je ime (izmišljeno ali resnično) ohranila, dobra poteza. Suvereno in v svetu, ki kljiče po nečem novem, je mogoče našla dovoljšnjo mero skrivnostnosti, ki nas privlači. Ali lahko ubežimo preteklosti? Se moramo zavoljo mirnega življenja v prihodnosti soočiti s tegobami preteklosti? To sta zame vprašanji, ki mi še vedno odzvanjata, ko pomislim na Dneve zavrženosti. Odgovor pa... |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|