Spet je konec novembra in kot že nekaj let zapovrstjo sem z veseljem obiskala 34. Slovenski knjižni sejem. Organizatorji pravijo, da je knjižni sejem najpomembnejša prireditev posvečena knjigi in branju na naših tleh in res so to dnevi, ko je Cankarjev dom pol knjig. Knjižni sejem me vsako leto preseneti na več načinov. Vsakič znova sem presenečena nad številom obiskovalcev, saj je skoraj okoli vsake mize s knjigami gneča in je potrebno za plačilo vedno počakati. Vidi se tako mlade nadebudne bralce, ki izbirajo svoje prve knjige, starejše in starše, ki vijugajo med otroško literaturo in tisto zase kot tudi vse bralce drugih starosti. Na knjižnem sejmu se med milijoni knjig zagotovo za vsakega najde nekaj. Ste vedeli, da v Sloveniji letno izide več kot 5000 naslovov knjig? Že ta številka je ogromna in težko si je predstavljati toliko knjig, a na knjižnem sejmu jih je še mnogo več. In zakaj iti na knjižni sejem, če lahko knjige kupimo v knjigarnah? Prvi razlog je to, da na knjižnem sejmu ponujajo knjige po znižanih cenah, tako sem na primer tokrat kupila knjigo celo za 85% ceneje. Vendar niso vse knjige tako zelo znižane, vseeno gre za knjige in knjige so privilegij. Eden od razlogov je zagotovo tudi to, da so tu prisotne knjige skoraj vseh založb in lahko lepo na enem mestu pod eno streho raziščeš celotno ponudbo. Zanimivo je tudi, da se na sejmu lahko najdejo tudi knjige, ki jih je sicer nemogoče kupiti, tako sem letos kupila pedagoški priročnik, ki je pri študiju pogosta literatura in ga nikjer drugje niso imeli, niti na spletu ne. Knjižni sejem pa ni le priložnost za nakup knjig ampak je tudi priložnost, da srečaš kakšen znan obraz ali prisluhneš zanimivemu predavanju. Tako sem sama letos nekaj minut stala ob igralki in pesnici Saši Pavček, se pogovarjala s pisateljico Nina Oiseau Novak (zapis o njeni knjigi si lahko preberete tu), videla varuhinjo človekovih pravic Vlasto Nussdorfer in številne pisatelje ter poslušala del predavanja etnologa Janeza Bogataja o ohranjanju slovenske kulturne dediščine. Srečati nekoga katerega delo ti je všeč je prijeten občutek pa četudi je konec koncev le človek. In zato si z veseljem, ne glede na obilici dela in obveznosti ter omejena denarna sredstva za nakup knjig, vedno najdem čas in se udeležim knjižnega sejma. Verjamem, da bo tako tudi prihodnje leto.
0 Comments
Alma M. Karlin je bila ženska, po rodu Slovenka, vendar razmeram navkljub vzgojena kot Nemka. In zato jo je rodno Celje zavračalo, označevali so jo za vse mogoče in še danes je niso (povsem) sprejeli. A ona se je kljub temu vračala med njih, iskala potrditev med ljudmi, predvsem pa iskala potrditev pri svoji materi. Alma namreč ni bila idealnega videza, kot bi zanjo želela mati: imela je povešeno levo veko, eno ramo višje od druge, bila je nizke, drobne postave… in zato jo mati ni sprejela (vsaj na čustveni ravni ne). Celo življenje se je trudila, da bi svoji materi dokazala, da je vredna sprejetosti in iskala njeno potrditev.
Sprejela je materino voljo in hodila k raznim terapevtom in počela stvari, ki naj bi izboljšale njeno držo. Osebno se mi je v spomin zelo vtisnila njena misel, ki jo je izreka kot še otrok, ko jo je eden od terapevtov dal viseti na neko napravo, češ da bi to pomagalo njeni drži: »Gor je dvignil otroka, dol je spustil človeka, ki se je naučil sovražiti.« Ne vem točno, kaj me je pri tej njeni misli tako ganilo, a je vedno moja prva misel o Almi. Mislim, da lepo pokaže, kaj je Alma v življenju prestajala, kot otrok in tudi potem kot odrasla ženska. Že v mladih letih je bila pametna in iznajdljiva, saj je poleg obiskovanja terapevtov po mamini želji izprosila, da je lahko obiskovala tečaj francoščine in angleščine. Bila je nadarjena za jezike in ko je zakorakala v samostojnost, je opravila državna izpita iz francoščine in angleščine in se s tem odcepila od materine »oblasti«. Odšla je v svet in se tam preživljala s poučevanjem jezikov; najprej je odšla v Anglijo, nato v Francijo in odločila se je, da bo obpotovala svet. Za tiste čase – govorimo o začetku 20. Stoletja – je bilo to precej nenavadno; za žensko je v tistem času veljalo, da spada domov, v hišo, da skrbi za gospodinjstvo; a Alma se je odločila in se odpravila na pot okoli sveta. Na poti se je preživljala s poučevanjem jezikov, obvladala je namreč kar osem jezikov, pisala zapise o potovanju, vmes je zbolela, bila nekajkrat popolnoma na dnu, a vseeno je vztrajala. In kaj jo je gnalo? Bolj kot ves njen uspeh, ki je sicer zelo pomemben, se mi zdi pomembno to, kar je njo na teh potovanjih vodilo. In to je bila želja, da bi se nekako dokazala in si dobila sprejetost ter spoštovanje od matere; in čeprav jo je ves čas iskala, te potrditve nikoli ni dobila. Razmišljam, kako močna je bila ta njena želja, če ne kar potreba po občutku sprejetosti. Kako pomembno je, da na svetu nismo sami, ampak da čutimo nekoga ob sebi, ki nas podpira? In kako je pomembno, da čutimo v svojih dejanjih in življenju podporo staršev, ljudi, ki so od rojstva z nami, ki so nas vzgajali; kako pomembno je, da se najprej od/ob njih počutimo sprejete? In tudi kako pomembno je, da spoštujemo vse ljudi okoli nas. In za to sploh ne potrebujemo veliko. Potrebujemo le kanček dobre volje za vsakega človeka. Nihče ni samo slab (prav tako kot ni nihče samo dober) in v vsakem človeku se skriva nekaj posebnega, nekaj lepega – ni že to dovoljšen razlog, da cenimo in spoštujemo ljudi? Mislim, da se lahko iz polnosti Alminega življenja naučimo ogromno. Med vsemi stvarmi pa se mi zdi najpomembnejše darilo ta dokaz, da moramo vse ljudi okoli nas spoštovati in v njih odkrivati tisto skrito, kar vsak izmed nas nosi v sebi. Piše: Hana Kravos Če bi pisala za rumeni tisk, bi se zgornji naslov zagotovo glasil drugače, na primer: Razkrit recept za srečo, V minuti do sreče ali celo Ideje za izvrstna voščila. Ampak, kot vidiš, nisem dala takega naslova, ker je moj namen drugačen od namenov besedil s takšnimi naslovi. Ne skrbi me za nobeno naklado oziroma število klikov na nek članek. Preprosto želela sem zapisati svoje misli. Svobodno.
Torej, če se vrnem k mojemu naslovu – neštetokrat slišane besede, mar ne? Včasih se slišijo že res zlajnano, ampak ko razmišljaš, kaj hočeš nekomu zaželeti, se ti zdi nujno, da jih omeniš, ker so navsezadnje le pomembne za življenje. Enkrat jih nekomu zaželiš resnično iz srca, drugič nekomu drugemu malo manj, enega se dotaknejo, drugega ne, enkrat jih še malo razložiš, spet drugič jih samo zrecitiraš. Kakorkoli že, to so besede, ki jih velikokrat izrečeš, še večkrat slišiš, a jim ne nameniš pretirane pozornosti. Danes so te besede prešinile moje misli mimogrede, čeprav že dolgo nisem bila na kakšnem rojstnem dnevu ali podobni priložnosti, kjer bi bile izrečene. Vendar so mi dale pomembno iztočnico za razmišljanje, predvsem ena – SREČA. Morda se kdaj razpišem še o ostalih dveh, toda zaenkrat se osredotočam samo nanjo. Veliko ljudi nam zaželi, da bi bili srečni, vendar gre ta beseda (pre)hitro skozi naše glave. Menim, da smo dandanes nagnjeni k temu, da se večino časa samo pritožujemo, kaj vse je narobe in kaj nam manjka. Živimo z občutkom, da je v tem svetu nekaj narobe, če si srečen, ker je že skoraj tvoja dolžnost, da se sekiraš za tisoč in eno zadevo. In ta neprestana »drama« in življenje brez prestanka nas ne delata srečne. Že nekajkrat sem zasledila, da se ob slikah na socialnih omrežjih citira stavek: »Because when you stop and look around, this life is pretty amazing.« Res lepa misel, ampak kaj vam koristi, če tega ne živite? Kakšen všeček več mogoče zaradi fensi opisa? Sprejmem idejo, prav realna se mi zdi … Ampak v tem stavku je več kot to, veliko več, pravzaprav vse, kar potrebujemo! V tem je rešitev. Če imaš vsega dovolj, se ustavi. Dobesedno. Ustavi se … Za trenutek, minuto, 10 minut, kolikor potrebuješ. Pomisli na vse, kar imaš in vse, kar si v življenju dosegel. Zagotovo si ponosen na to. V tem trenutku se boš počutil srečen, prepričana sem ;). Kot vidiš, se lahko sam zavedno odločiš, da boš srečen. Vse kar moraš storiti je, da ta občutja projiciraš v svoj vsakdan. Kako preprosto se sliši, če bi bilo vsaj res, si sedaj misliš. Lahko je res, če verjameš v to in se trudiš videti dobro. Še vedno ne boš srečen 24/7, ker si vseeno le človek, ki je krvav pod kožo, ampak marsikaj bo drugače. Tvoj pogled na svet bo bolj pozitiven in navdušen boš nad stvarmi, ki so se ti kdaj zdele samoumevne. Šele ko boš ti srečen, boš lahko to prenesel tudi na druge in takrat bo tvoje voščilo najbolj iskreno, ker se bodo ljudje kar nalezli tvoje pozitivne energije. Zato vsem želim, da bi našli svojo srečo in začeli razmišljati v tej smeri, kaj vse imate in ne česa nimate, ker nihče ne more imeti vsega. Življenje z vsem, kar si želimo, bi bilo življenje brez hrepenenja in v takem življenju ne bi bilo sreče, ker ne bi poznali občutka, ko dosežeš ali dobiš nekaj, kar si si tako dolgo želel in za kar si se trudil toliko časa. Verjamem pa, da ima vsak dovolj, da se lahko počuti srečnega. Kmalu bo novo leto in takrat si bomo spet segli v roke ter izmenjali želje za prihodnost. Morda pa si letos raje kot sreče zaželimo, da bi bili svoje sreče kovači … Krizantema. Le kdo jo je prinesel? Še nekdo spomnil se je nate, še nekomu manjkaš, nekemu živ si spomin. Dokler sem bila ob tebi, nisem vedela, kaj raste v meni. Odkar te ni, solzne so oči, misel nate spomine obudi. Misel nate z grenkobo me objame, čeprav ne spomnim se tvojega objema. Si kdaj poklical me po imenu? Me kdaj zazibal v spanec? Se zavedal bližine moje? Si, vem, da si. Rad si me imel kot svojo malo punčko. Gledal me, kako sem rasla, se igrala, učila in smejala. Cenil si mojo skrb zate. Ni ti bilo lahko in sedaj srečen si tam, kjer mogoče nekoč spoznam te. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|